Življenje z odvisnikom od “mega” zvezde
vseeno ali gre za šport, glasbo, teater, politiko, filozofijo, fizično “pokvečeno” osebo, duhovnega vodjo …
če vam kdo v familiji, partnerskem odnosu … zapade v to, da kdo postane odvisen od nekega “zvezdnika/ce” – da stori vse, da ga vidi v živo (ko je kje v bližini ali dlje), ko so stroški za ta “hir” precejšnji … in najhuje -> ko ne govori, se pogovarja o ničemer drugem kot o svojem “zvezdniku”?
[sup]za vse, ki mislijo, da me je potrebno napasti: nimam takšnih problemov ne v ožji ne v širšem krogu meni pomembnih ljudi[/sup]
in druga teza:
da sami “forsirate” nekega zvezdnika/co, ali dejavnost (šport, glasbo, …) potomstvu, ker menite, da je “nadarjen”
-.-.-.-.-.-
kako to pravilno “dozirati” ?
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga[/quote]Nm-w3 ne se s tem obremenjevat, to je pregloboka tema zate. Nam boš še utonil…… :))))
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga[/quote]Nm-w3 ne se s tem obremenjevat, to je pregloboka tema zate. Nam boš še utonil…… :))))[/quote]
a si ziher, da spadaš v kategorijo, da veš kaj komentiraš??
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga[/quote]
Z veseljem bi prispevala k “tvoji” temi. Ampak več kot “noro…” moji možgani ne uspejo sproducirati 😉
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga[/quote]
Z veseljem bi prispevala k “tvoji” temi. Ampak več kot “noro…” moji možgani ne uspejo sproducirati ;)[/quote]
a tudi za gledanje kakšne žajfnice, športnega dogodka … nimaš doma nobenega obsedenca ☺ — da se potem vsi prilagajate tajmingu, morda stroškom in logistiki za kakšen koncert … načrtovanje dopusta …
po par dneh, ko se mi je nekaj sladkega jedlo, sem se spomnil, da sem med vožnjo slišal po radiu, da je mularija doma dela torte in proslavila rojstni dan nekaga zvezdnika Justin_a (???) ☺
pa sem se zamislil kaj ljudi žene, da tako proslavijo RD, smrt, … nekoga[/quote]
Poistovetenje.
Radi bi bili takšni kot on, zato si ustvarjajo iluzije in se trudijo, da njihov virtualni svet postane čimbolj realen, da ga čim bolj živo začutijo.
Mislim, da imajo vsi najstniki potrebo po tem, da pripadajo, da pa se lahko nekam umestijo, se morajo pa najprej z nekom identificirati. Ker se (že kot otroci) učijo z opazovanjem ter posnemanjem, si hočeš-nočeš izberejo “model”. Če vzornika v svoji okolici ne najdejo, si ga poiščejo nekje zunaj svojega mikro sveta.
Že res mali otroci se “navlečejo” na like, zbirajo stvari, ki so s temi liki povezane, pa naj bo to Hello Kitty, Spiderman, ali pa Justin Bieber (mlajši, kot so, manj selektiven in premišljen je izbor), nad čimer imajo starši pravzaprav težko popoln nadzor, saj na zglede vplivajo že drugi otroci v vrtcu, in vem, da je marsikateremu staršu težko otroku odreči Barbiko, Strelo McQueen, kupovanja neskončnega števila nalepk ali sličic nogometašev (pustimo to, da je v kapitalizmu otrok “najboljši kupec”).
Ko si malo večji otroci (ajd, recimo najstniki) najdejo svoje idole, o njih zbirajo podatke, igrajo isti inštrument, trenirajo isti šport, prevzamejo stil in vedenje (kakršno pač mislijo, da je vedenje njihovih vzornikov), hkrati pa v svoji okolici s tem, ko non-stop govorijo o svojem vzorniku, iščejo podobno misleče…
Bolj, kot so v tem osamljeni in nerazumljeni, bolj se oklepajo svojih ustvarjenih predstav, tako da mislim, da ignoranca otrokove fascinacije nad nekom na dolgi rok ne prinese pozitivnih rezultatov, saj so s tem postavljena pod vprašaj njegova občutenja in osnovne usmeritve (kdo ve, koliko je zatrtih potencialov, ker so bili otroci preslišani ravno v obdobju, ko bi na podlagi svojega navdušenja začeli npr. igrati kitaro ali trenirati skoke).
Hkrati je pa težko določiti mejo med zdravo fascinacijo in odvisnostjo, pri kateri gre pravzaprav za beg iz njihovega realnega sveta, ko izkoristijo vsako priliko, da bi se približali sanjskemu svetu (sledijo bandom na turneji, si ogledajo vse tekme ekipe, v kateri igra njihov idol, obiščejo vsa predavanja in delavnice nekega duhovnega vodje, pa čeprav so na Japonskem ali v Združenih državah), ko ne gre več za fascinacijo nad tem, kaj ta vzornik počne, ampak nad človekom samim (oz. nad tem, kako si ga predstavljajo). Kurative v tem primeru ne poznam (sigurno pa ni prijetna, tako kot ni prijetno nobeno zdravljenje odvisnosti), primer preventive pa je odkrito pogovarjanje o otrokovih željah, predstavah, fascinacijah, pa tudi to, da se otrok ukvarja z isto dejavnostjo, s katero se ukvarja njegov vzornik (če to dopuščajo finančne zmožnosti staršev in otrokov talent – jebiga, človek brez posluha nikoli ne bo dober pianist, pa če se ne glavo postavi).
Če nimajo dober nadzor, potem so to slabi starši. Pa da nebom še jst napisal 3 strani o tem, si poglejte to oddajo od 1. do 4. dela
…primer preventive pa je odkrito pogovarjanje o otrokovih željah, predstavah, fascinacijah…
Mislim, da sem s tem povedala, kaj mislim o dolžnostih odgovornih staršev – če se z njimi odkrito pogovarjaš, imaš ogromne možnosti, da bo otrok prevzel pozitivne vrednote (ampak samo pod pogojem, če jih kot človek tudi sam neguješ) in da bo dojel razliko med realnostjo in iluzijo. Če pa ga pustiš, da tava v megli, ima/š tolike večje možnosti, da bo zabluzil.
Starši so prvi, ki lahko vplivajo na otrokove vrednote, je pa sigurno težje podajati razlage 3-letniku kot pa najstniku, saj njegova zavest še ni tako razvita, da bi lahko razumel posledice slabih vplivov. 3-letnik ve samo to, da se ne bo mogel igrati s prijateljčki, če ne bo imel igrače, ki jo imajo otroci v vrtcu. Isti kurac je z gledanjem Big Brotherja ali katere tisti hip najbolj priljubljene nanizanke. Če ga/je nisi gledal, se ne boš mogel vklopiti v pogovor v šoli naslednji dan, ko bodo vsi govorili o tem… In pritisk strahu pred izolacijo njihovega otroka je tisti, ki prisili starše k nakupu Barbike ali Action mana, ne pa to, da so slabi starši, ki jih boli kurac za to, kako bodo vzgajali svoje otroke. Seveda obstajajo starši, ki se z materialom skušajo odkupiti za svojo nepozornost in pomanjkanje časa, ampak verjemi, taki se tudi kasneje ne bodo spraševali, zakaj njihov otrok beži v sanjski svet…
P.S. Jello Biafra je car! 🙂
Senza to je osnovna napaka, ki jo ponavlja večina staršev in tvoja razlaga preprosto NE DRŽI!!!
Otroka lahko vzgajamo do vstopa v puberteto, potem lahko le še bolj ali manj opazujemo sadove svojega dela oz ne dela!
Otrok je samostojna oseba, ki ima lastne misli, ki jih oblikuje okolje v katerem živi in to so v prvi vrsti starši/skrbniki. Le ti imajo samo eno nalogo, da otroku pripravijo takšno okolje v katerem bo lahko razvil ustrezne lastne! miselne vzorce na katerih bo kasneje sprejemal SVOJE odločitve in te miselne vzorce (bolj ali manj) razvije že do 5-6leta starosti. In prej ko začneš bolje in lažje! zate in za otroka.
Tista igračka, ki jo otrok nese v vrtec nima ima nek drug pomen, ne igranje! Otroku daje občutek večvrednosti pred vrstniki. In ko ne služi več svojemu namenu otrok izsili novo od staršev in bebavi starši mu jo kupijo! To je ena večjih napak, ki jih lahko starši naredijo v razvoju otroka, da mu ustrežejo v vsem kar si mali zaželi. Posledično otrok dojema vse ljudi okoli sebe, kot objekte za zadovoljevanje svojih potreb, kar kaj njemu šine v glavo to dobi. Taka oseba (nikoli) ne spoštuje nikogar kot osebo, ker mu ni bilo dano, ni imel pogojev, zelo dobro se pa nauči čustvenega izsiljevanja.
S prvim primerom nimam izkušenj, niti ne poznam takih fanatičnih ljudi, ki niso več najstniki. No, moja mati je šla na Formulo1 na Madžarsko za abrahama, ker si je to od vedno želela. Ne me spraševat, kaj vidi v tistih avtih.. 😉
Glede 2. primera pa tako- mojo najboljšo prijateljico so do 18 leta silili s klavirjem, dosegala je izjemne rezultate v svetovnem merilu, že kot mali punčki so v njej vsi učitelji klavirja videli velik potencial. A je s tem, ko so jo silili, igranje zasovražila do te mere, da je po koncu srednje šole prenehala. Seveda so bili vsi razočarani, obupani…, le ona ne. Zdaj, skoraj 20 let kasneje, ji ni žal, da je prenehala, saj si trnove poti, kot bi jo doletela, če bi se tega šla profesionalno, ni želela. Želela je v življenju početi še kaj, kot vaditi klavir. In, kot zanimivost, tudi njen sin je zelo nadarjen, a pravi, da se bo po nižji glasbeni šoli sam odločal, če bo nadaljeval ali ne.
Glej, tudi slučajno dojenčkov ali majhnih otrok nimam za idiote, da se razumemo, sem proti bebavemu (kvazi ljubečemu) govoru, ki ga mnogi radi uporabljajo v komunikaciji z otroki, nobenih “pupou”, “papou”, “a te buši buba” ipd. ne podpiram, kot tudi ne pristajam na to, da je otrok (kadarkoli) premlad, da bi nekaj lahko izvedel – ko otrok pride do tebe z vprašanjem, pomeni, da je star dovolj, in ti si mu dolžan odgovor. Način/nivo razlage moramo prilagoditi njegovi starosti, ne pa same vsebine.
…vseeno je pa ene stvari 3-letniku težko razložiti, še posebej, če gre za pojme, abstraktne stvari in nadpomenke brez konkretnih primerov. Zato pravim, da je otroku težko razložiti posledice stvari, ki jih oni dojemajo kot dobre in prave (“Mina in Iva imata tudi Barbiko in sta zato veseli.”)
Ob pretiranem v kupovanju igrač (ki ga omenjaš ti) in kupovanju oblek dragih znamk za otroke pa tudi jaz pike dobim, ampak primer, ki sem ga navedla, ni bil osnovan na predpostavki, da gre za razvajenega otroka, ampak konkreten primer otroka, ki so ga otroci v vrtcu sprejeli medse šele takrat, ko je tudi on prišel v vrtec z modelčkom Stele McQueen/a (saj ne vem, katerega spola naj bi bil). Pa ima napredna starša, ki sta mu avtomobilček kupila izključno zato, ker si nista želela, da bi bil njun otrok v vrtcu izoliran ali izobčen (in zanimivo, mali se doma raje igra z lesenimi figurami, ki jih sestavlja, modelira plastelin, zdaj počasi prihaja v fazo barvanja in risanja, avtomobilček sploh ni aktualen).
Drugi primer, ki ga lahko navedem, je pa moj lasten. Ko sem bila otrok, sem si blazno želela kolo. Vsi otroci v soseski so se vozili s kolesi, in ker ga sama nisem imela, sem se počutila izločeno, pa ne glede na to, kolikokrat sem se vozila na prtljažniku (it’s just not the same). In ko sem ga končno dobila, sem bila presrečna. Prekolesarili smo ogromno, ko sva se s sosedo zaleteli, si je zlomila ključnico, in še danes se bolj spomniva, kako zabavno je bilo tisto dirkanje, kot pa ona bolečin, jaz pa občutka krivde, ker sem bila starejša… 🙂 In sem še danes kolesarka (kolo je že na spomladanskem servisu pred novo sezono).
Tako da mislim, da izven ekstrema, ki si ga navedel, moja teza kar drži. 🙂
Meni se oboževanje zvezdnikov zdi del najstništva, bi mi bilo pa dejansko smešno (in mi tudi je, ko sem recimo poslušala izjave po zmagoslavju Tine Maze – koliko odraslih ljudi bi šlo po kolenih 50 km, da bi jo videli v živo) kaj takega početi v odraslih letih.
Čeprav. Glede na to, kako nasedajo raznim vedeževalcem in motivatorjem, je pa mogoče vseeno bolj zdravo in predvsem ceneje, če se raje osredotočijo na športnike in pevce.
Potem imaš res zelo vnete vernike, tudi to bi lahko bila oblika oboževanja (prav tako razmeroma drag hobi v primerjavi s tekom ali kolesarjenjem, na primer), pa razne novodobne vernike v neko vrsto prehranjevanja, v način življenja, v UTD in tako dalje.
Mislim, da gre tukaj bolj za mejo med zdravimi načeli in bolnim verovanjem. In ta meja ni fiksna, pa tudi pristranska je oziroma zapade nekim ustaljenim normam. Primer: redko kdo se bo vtaknil v to, da neki revež vsak mesec v cerkvi pusti 50 evrov. Če bi enako vsoto namenil za cedeje, majice, knjige nekega motivatorja ali pevca, bi ga verjetno razglasili za norega.
Senza
Neprijeten občutek, da se bomo pootročili, grožnja regresije iti nazaj v kolesju osebne zgodovine v otroštvo.
In te strahove potem podoživljamo ob otroku, kar ne more biti koristno, če nam otroštvo vzbuja nelagodje, občutek nemoči in odvisnosti.
Vzgojna drža biti “vedno resen” in z otrokom komunicirati na odasel način povzroči,
da spreminjamo otroka v nekakšnega “majhnega odraslega”, saj nivo komunikacije ne ustreza in ne bi smel biti enak odraslemu.
Iz nerazvajenega otroka s takim početjem delajo razvajenega, ovco v čredi potencialnih odvisnikov. Žel mi je za take starše, ki se tega ne zavedajo.
Jaz pa ne mislim, jaz pa vem, da ne drži 😉
Tale torta ne bi bila tako sladka, če bi jo pojedli za štirimi stenami, samo potem ne bi o tem nihče nič vedel in ne bi bil dosežen namen zaradi katerega so jo (nezavedno) kupili.
Služi istemu namenu kot igračka v vrtcu, poveličevanju sebe v primerjavi z drugimi, daje občutek večvrednosti in ohranja otroka/osebo v infantilnem načinu razmišljanja, kar je pogubno zanj in za družbo v kateri živi, še najbolj pa za morebitne otroke, ki bi jih kot telesno! odrasli lahko zaplodil.
Zakaj tako?
Rodimo se vsi kot skrajni egoisti, ki si najbolj od vsega želimo preživet v tistih prvih dneh našega življenja. Vsako svojo potrebo izrazimo z čustvenim izsiljevanjem mame, grobo rečeno. Pa da ne bo pomote, tega izsiljevanja nihče ne zameri mali štručki, itak drugače povedat ne zna.
Ko je lačna, žejna, umazana, ko se želi pocrkljati…… zajoka, če ni uslišana takoj, zajoka še bolj in mama pride in otročku v njegovi potrebi/želji ustreže. In to je osnovni princip, ki ga vsak otrok po defoltu obvlada, tako smo ustvarjeni. Otročka ne zanima kako se počuti mama, on zajoka pa če je mama še tako utrujena, on hoče svoje in to doseže z jokom s katerim pritiska na njena čustva.
In tako otrok raste in starši mu strežejo v vsem kar si on izmisli, ne primorajo/prisilijo ga (vzgoja je vedno nasilno dejanje iz vidika otroka!), da bi razmišljal o tem, da je treba za neko stvar tudi malo počakat, se potrudit, razumet, da tudi drugi okoli njega imajo svoje potrebe. To vse krasno funkcionira in starša skrbita za svojega “malčka”, mu ustrežeta v vsem….itd, vse dokler mali ne zamenja okolja – vstop v vrtec, šolo.
Obkrožen je z množico drugih ljudi/vrstnikov, ki se pa ne odzivajo na njegove želje tako kot je on navajen od doma in tu nastopijo težave. On se v svojem razmišljanju počuti nekaj več, ker njemu se streže 😉 in da si zagotovi ta občutek rabi točno določeno igračko: Stele McQueen
In ta Stele McQueen se s časom spreminja v cotice, tortice, vsemogoče fensi zadeve, sem sodijo tudi silikonski joški in žnablce, botox, dragi avti….. Vse v želji da si oseba zagotovi občutek večvrednosti, ki ga je imela ob starših, ki so podlegali njenemu čustvenemu izsiljevanju v otroški dobi.
Če si tega občutka ne more zagotovit tak človek močno trpi, vsi pa imamo en določen prag prenašanja trpljenja, ki si ga tak človek olajša z neko vrsto omame (alko., mamila, seks, prenažiranje…..).
Naj še povem, da taki ljudje niso sposobni čustvene bližine z nikomer, ker vse ljudi v svojem življenju dojemajo kot objekte za zadovoljevanje njihovih potreb.
Neprijeten občutek, da se bomo pootročili, grožnja regresije iti nazaj v kolesju osebne zgodovine v otroštvo.
In te strahove potem podoživljamo ob otroku, kar ne more biti koristno, če nam otroštvo vzbuja nelagodje, občutek nemoči in odvisnosti.
Vzgojna drža biti “vedno resen” in z otrokom komunicirati na odasel način povzroči,
da spreminjamo otroka v nekakšnega “majhnega odraslega”, saj nivo komunikacije ne ustreza in ne bi smel biti enak odraslemu.[/quote]Matjszko koliko svojih otrok pa ti vzgajaš?
Otrok je in mora bit “mali odrasli”, mora bit opravilno sposoben, svojim letom primerno seveda. Mora se sam obleč, umit, pospravit krožnik iz mize, da se v družbi primerno obnaša, it na kahlico, razumet, da je treba za njegovo ugodje tudi kdaj kaj potrpet, počakat, razmet da ni vse samoumevno in da lahko on samo zahteva in mu mora bit v vsem ugodeno…..
In vse to MORA počet/se zavedat že relativno zgodaj, če želimo iz svojega otroka naredit odgovorno odraslo osebo.
Mlado drevo se uvija, prilagaja, staro poči…. 😉
Mislim, da je o tem pisala Senza in si malo sfalil s svojim komentarjem.
Neprijeten občutek, da se bomo pootročili, grožnja regresije iti nazaj v kolesju osebne zgodovine v otroštvo.
In te strahove potem podoživljamo ob otroku, kar ne more biti koristno, če nam otroštvo vzbuja nelagodje, občutek nemoči in odvisnosti.
Vzgojna drža biti “vedno resen” in z otrokom komunicirati na odasel način povzroči,
da spreminjamo otroka v nekakšnega “majhnega odraslega”, saj nivo komunikacije ne ustreza in ne bi smel biti enak odraslemu.[/quote]Matjszko koliko svojih otrok pa ti vzgajaš?
Otrok je in mora bit “mali odrasli”, mora bit opravilno sposoben, svojim letom primerno seveda. Mora se sam obleč, umit, pospravit krožnik iz mize, da se v družbi primerno obnaša, it na kahlico, razumet, da je treba za njegovo ugodje tudi kdaj kaj potrpet, počakat, razmet da ni vse samoumevno in da lahko on samo zahteva in mu mora bit v vsem ugodeno…..
In vse to MORA počet/se zavedat že relativno zgodaj, če želimo iz svojega otroka naredit odgovorno odraslo osebo.
Mlado drevo se uvija, prilagaja, staro poči…. 😉
Mislim, da je o tem pisala Senza in si malo sfalil s svojim komentarjem.[/quote]
Zakaj mora biti “mali odrasli”, ker je Vesna Godina tako rekla? :))
A ti tudi pišeš iz osebnih izkušenj z vzgojo, čeprav imaš otroke, ko teoretično povzemaš mišljenje Vesno Godino? 😉
Za moj okus jo jemlješ preveč neselektivno, ker med drugim trdi tudi, da je 99% slovenskih moških funkcionalno neodraslih in da sočustvuje s svojimi študentkami. :)) Torej tudi na “strokovnjake” se je napačno preveč obesit na njihovo učenje. Ta ženska se mi zdi ,da je precej “zafrkjena”, bolj pristaš “vojaškega režima”, zaj*** do moških in tudi otrok. Moje skromno mnenje. Kar zdaleč ne pomeni ,da piše neumno, ampak vsega pa tudi ne kupim, ker njeno zasebno življenje, še posebej, če je razoračarana, ranjena ženska, ima izrazit (čustveni) vpliv, čeprav prikrit (cinizem, strogost, radikalnost…), kar je sicer nestrokovno, tudi na njeno pisanje.
Ko ti zmanjka argumentov s katerim bi izpodbijal moje pisanje privlečeš na plan take “nizke udarce” kot je VG in mi očitaš njeno zasebno življenje. Kot bi nekemu mehaniku očital, da ne zna popravljat avtov, ker nima urejenih družinskih razmer (karkoli to “urejeni” pomeni). Življenje gre svojo pot, če ti otroka vzgajaš ali ne in ko so enkrat posledice tu ni več vrnitve. Vsaj v primeru vzgoje otrok je tako oz so popravki vzgoje precej naporni, težavni, če ne celo nemogoči in tudi VG ni nobena izjema. Vsak od nas bi iz današnjega vidika s temi izkušnjami naredil za nazaj kaj drugače, verjetno tudi ona.
Imam otroke starejši so tvojih let (mogoče malo mlajši) in za vse (oz večina tega) kar ona razlaga imam praktično potrditev pri njih in tako govorim iz lastnih izkušen.
Bom vesel, če si boš vzel čas in odgovoril na moje pisanje s tem, da boš ovrgel ali vsaj izpodbijal to kar sem napisal s konkretnimi primeri lahko iz svojega življenja, mogoče tudi sam vzgajaš kakega otroka ali sodeluješ pri tem.
Pa si vzemi Jesper Juul-a v roke, on zagovarja isto le nekoliko bolj mil je, če te je strah “čarovnice” od VG. 😉
Vesna se je sicer tudi meni zamerila, ko je leta klatila čez Slovencljne, ali kako nas je že klicala, potem je šla v ZDA in kar naenkrat je Slovenija postala obljubljena dežela. Začela je klatiti po Ameriki in kmalu prišla nazaj k Slovenčkom.
Rada išče napake in niha, najprej je hvalila tega mariborskega župana, zdaj je že proti njemu. Sposobna, a karakterno mora bit naporna.
njena izjava:
Iz ZDA ste se v Slovenijo vrnili, kot ste nekje zapisali, zaradi tamkajšnje ideologije strahu. Tega v Sloveniji niste zaznali?
Amerika je država strahu. Tam nihče ni varen in tam nihče nikomur ne zaupa. Tudi svoji ženi in otroku ne zaupaš. Ne tako kot pri nas, kjer predpostavljaš, da če boš ostal brez službe, ti bo pomagala žena ali sorodniki ali prijatelji, že nekdo. To v ZDA ne obstaja. Tam torej ni tega socialnega back-upa, ki ga tukaj tradicionalno imamo. Zato tudi pravim, da je grožnja z brezposelnostjo za Slovence travmatična bolj v smislu ega kot pa v preživetvenem smislu. Ker vsak ve, da je tam nekje neka teta ali stric, ki mu bo dala krompir. Pri Slovencih je najvišja vrednota gojenje socialnih mrež. Logično seveda, saj nam je to v preteklosti omogočilo preživetje. Ta odnosnost je zelo visoka vrednota. Po anketah je vrednota prostega časa za Slovence pomembnejša vrednota kot delo. Seveda Slovenci v prostem času gojimo odnose, odnosnost in vlagamo v socialne mreže.
Forum je zaprt za komentiranje.