Življenje z odvisnikom od “mega” zvezde

Obsodit???

Kar se pa alkoholizma tiče, te prosim pa samo to, da ne podajaš tako pavšalnih razlogov, res. Da ne bova prišla do tega, kako škodljivo je, da mali otroci celo otroštvo jejo potice (ali pa piškotke, če hočeš, hihi) z rumom, ali pa samo pen’co od piva, vinski šoto…[/quote]
Ni povsem pavšalen razlog. Tako se lahko začne, če je takih lekcij (pre)več. Zakaj pa misliš, da človek zapade v alkohol? Ker ima občutek, da ga imajo vsi radi ali ker ima občutek, da ga nimajo, ker ni sprejet? Pa pusti sedaj točno tega otroka, ki ga omenjaš, ker se mi zdi, da gledaš preveč osebno na stvar.
Dejstvo je, da nekateri ljudje so pripravljeni marsikaj naredit, da nas drugi sprejmejo medse. To pa zato, ker ne znamo bit sami s sabo, takšni kot smo, ker nas vsaka zavrnitev preveč prizadane, čeprav pogosto sploh ne gre za zavrnitev, ampak jo le mi tako dojemamo, ker smo tako bili naučeni. Tu je govora o ekstemih, ki so škodljivi za posameznika in ov vzrokih, kako do njih pride. Vendar imaš na drugi strani drug ekstrem, ko nismo pripravljeni narediti ničesar za druge in smo totalno neprilagodjivi. Na tem forumu jih je nekaj. Reče se jim “pravi dedi”. 🙂

V svojem (zadnjem) odgovoru tega otroka sploh nisem imela (več) v mislih, pač pa ogromno enih ljudi, ki so postali alkoholiki, ali pa so zdravljeni alkoholiki… In je težko z enim stavkom zaključiti, zakaj so začeli piti. Če bi imeli vsi en sam razlog, bi bilo zdravljenje alkoholizma verjetno lažje.
In ja, jaz sem se trudila, da bi se izogibala ekstremom (saj veš, da nas je povprečnih veliko več, in da ekstremi še v statistiki odpadejo :), a ne?), vidva z Njim_ (haha) pa vztrajata pri najbolj črnih scenarijih (droge, alkohol, prenažiranje, promiskuiteta, bav-bav). Kadar se trudimo biti pošteni, moramo upoštevati, da obstajajo črni in beli scenariji, pa še nebroj sivih zraven…

Zdaj grem pa čemaž nabirat, je bolj zdrav kot tole pregovarjanje. Tebi pa svetujem, da se izogibaš ogovarjanju (“pravi dedi”, pa to).

Si predstavljaš dojenčka, ki ni egoist? Koliko bi jih preživelo od pradavnine do danes?
Mislim, da bi že izumrli 😉

Naravno je, da je mali otrok takšen in vsak razumsko zdrav otrok bo skušal to svojo korist vleč dokler se bo dalo, nenaravno pa je to kar se (še najbolj) danes dogaja, da se otrokom v vsem ugodi do onemoglosti do x let njihove starosti. To je škodljivo za njih kot osebe in posledično za družbo kot celoto, je pa koristno za potrošništvo, za družbeni sistem v katerem živimo zato propagirajo tako vzgojo/ravnanje z otroki.
Življenje pa ni “pravljica” s Stele McQueen v glavni vlogi… :/[/quote]
Malo se bom na tale post navezovala, malo pa še prejšnje komentirala.
Dojenček ni egoist, za kaj takega bi moral imeti dovolj razvito zavest, da bi lahko najprej vzpostavil odnos do sebe, hkrati pa tudi do drugih. To, kar njega žene, ni egoizem, ampak nagon po preživetju. In dojenčkov jok ni čustveno izsiljevanje, ampak edini način, na katerega je sposoben izraziti svoje potrebe. Če zajoka, ker je lačen, ali ga srbi, ker ima mokro pleničko, s tem ne izraža želja, ampak potrebe. Sem spada tudi potreba po crklajnju – nisem zasledila, da bi kdo ovrgel teorijo potreb po Maslowu (fiziološke potrebe, potreba po varnosti, potreba po pripadanju in ljubezni, potreba po spoštovanju, potreba po samouresničevanju; v tem vrstnem redu). Dojenčku “očitati“, da ga mamino počutje ne zanima, pa … halo?! Kdo je v tem primeru dolžan po/skrbeti za koga?
In še vedno trmasto vztrajaš na predpostavki, da je šlo pri nakupu Strele McQueen/a za razvajanje. Vsak otrok v tem vrtcu lahko prinese eno svojo igračo, in njegove lesene kocke niso nobenega drugega otroka zanimale, zato si je zaželel avtomobilčka, ker je dojel, da je to edina pot do tega, da se bo lahko igral z ostalimi, da bo pripadal. Ne vem, zakaj si predstavljaš, da sta starša poskočila in tekla v trgovino, da bi mu ustregla – mali tudi v vrtec ni več hotel iti, ker ga je izločenost bolela, zato sta starša sprejela kompromis, in mu kupila ta avtomobilček, ki je med otroki v tem vrtcu (pa verjetno še v kakšnem) totalen hit, čeprav sta oba zagovornika didaktičnih igrač.
Bi mu starša, zgolj zato, da slučajno ne bo ovca, morala reči, naj se pač igra sam, pa “ko jih jebe”? Kje je tu lekcija o prilagajanju? “Hja, bom pa sam.” se meni ne zdi nobena konkretna (še manj pa ustrezna) rešitev. To, da otroku tu pa tam izpolnimo tudi kakšno željo, se meni ne zdi narobe – tudi, ko smo odrasli, občasno izpolnjujemo želje (in ne, ne vsake) svojih ljubljenih, jih želimo razveseliti, jim polepšati dan, biti do njih pozorni, jim dati vedeti, da nam je njihovo počutje pomembno… [img=http://mmc.bolha.com/3/thumb2/138692/141056/AVTO-MCQUEEN_5145d4b184192.jpg]Strela McQueen[/img] (Strela McQueen)[/quote]Zgrešila si bistvo tega kar sem želel povedat in z “lepo vzgojenim fantkom” argumentirala svoje trditve, ki jim sam nit ne nasprotujem. :((

Prvo kar je v tem vrtcu narobe so vzgojiteljice! (nevredne vzgojiteljskega naziva), ki se očitno ne zavedajo kaj pomeni tista “ena igrača”, ki jo otrok lahko prinese v vrtec! Imam nekaj vpogleda v pedagoško fak. tako, da se temu niti ne čudim pretirano.
Te igračke, ki jih otroci lahko prinesejo imajo ravno ta pomen/namen, da se otroci z njimi postavljajo (in tega st “vzgojiteljice” ne prepoznajo!!), ne služijo igranju kot takemu. Ta fant se ne igra z avtomobilčkom zato, ker bi mu bil zanimiv ampak zato, ker je z njim dobil ugled v družbi. Nekoč si bo vzel masten kredit, da bo ugleden gospod v družbi….. Je to smoter vzgoje? :/ O_0

Toliko staremu otroku se da razložit zakaj imeti/ne imeti Strelo McQueen pa starša očitno ne vesta kaj/zakaj sta mu sploh kupila. Absolutno sta kupila zadevo z dobrim namenom, nauk, ki ga je otrok dobil je pa napačen in njuna vzgoja ničeva….razen, če je njun namen vzgojiti potrošniško ovco. Komot bi mu lahko razložila vrednost njegovih kock, s katerimi se tako rad igra in si z njimi uri svojo ustvarjalnost, domiselnost in še kaj. Samo kaj mu bodo te veščine v naši družbi, kjer šteje le Strela McQueen? 😉

Dobro dojenček ni egoist ker to želi, se le egoistično obnaša! Seveda je mama zato tam, da mu ustreže pa vendar se malček ne vpraša kakšne volje je ona. In spet si zgrešila bistvo povedanega, ker se ni šlo za to kaj otroček rabi, da preživi ampak sem želel pokazat kako se začne razvajanje otroka, ki v začetku to niti ni!
In nikar ne reci, da jok otroka nate ne deluje kot čustven pritisk 😉 oz. da se ob joku otrok ne počutiš neprijetno…. :/ Kakšna oseba/ženska pa si to?
Sploh pa se komot loči pristen jok malčka ali pa izsiljevalsko cviljenje 2,3,4,5…..x letnika. Če tega nisi sposobna…., mi je žal zate (in za tvoje otroke). Premnogi tega resnično niso sposobni in potem pokupijo vse možne Strele McQueene in drugo kramo, ki jo kramarji prodajajo, da si le kupijo mir pred lastnim otrokom, ki mu niso dorasli kot starši…… žalostno, žalostno koliko je takih :((((((((

Glede kvalitete našega izobraževalnega sistema se strinjam, nekaj mojih prijateljic dela po vrtcih, in se tudi same zgražajo, ampak ker spadajo med “ta mlade”, pri “ta starih” in ravnateljicah nimajo ravno veliko besede… Tako se že v VVZ-jih skrbi za “uravnoteženost”. 🙁
To, da bo ta otrok “vzel masten kredit, da bo ugleden gospod v družbi”, je pa spet tvoja ekstremistična predpostavka, ki nakazuje na to, da ostalih (mojih) postov nisi prebral, ali si bil pa izredno površen.

Uau, na podlagi enega (edinega takega) primera si njuno vzgojo označil za ničevo? Si pa res popoln oče, ni kaj. Upam le, da tvoji otroci niso tako “popolni”.

Bullshit.

Točno to lahko rečem. Želja, da otroka pomiriš, ko joka (ker mu rastejo zobje, ali ima vnetje ušesa – ta dva primera sem navedla, ker gre za jok, ki ga je težje pomiriti, kot pa, ko otroka nahraniš, ker joka, ko je lačen), ni “produkt” čustvenega pritiska, ampak materinskega (najbrž tudi očetovskega) čuta. Sploh si ne upam predstavljati, koliko bi bilo detomorov, če bi mame vsak otrokov jok dojemale kot čustven pritisk. Svašta, res… :/
Vidim, da si mi že napopal etiketo nesposobne mame, tako da ne vem, če bi ti sploh še razlagala. Ti si se malo “spucal”, mene ni prizadelo, volk sit, koza pa cela. Win-win situacija, sploh ker od tega posta dalje vem, da pozitiven vtis, ki sem ga dobila o tebi na podlagi večih fajn prispevkov, ni tako zelo pravilen. At least I’ve realized whom I’m dealing with. 🙂

Nisem brala vsega od prej…samo ta del me je zbodel v oči:

Smisel te “ene igrače”, ki jo otrok lahko prinese v vrtec nima ravno tega pomena/namena, ki ga navajaš. Smisel te igrače je bil, da otrok prinese od doma nekaj svojega, torej nekaj domačega, k čemur se lahko stisne, ko (če) zapade v “krizo”. Predvsem so te igrače zelo dobrodošle ob uvajanju.

Se pa strinjam, da se je pri teh igračah (ki so bile prvotno najbrž mišljene kot plišasti medvedki ipd) razvilo pravo tekmovanje med mamami, kateri od otrok bo imel boljšo/dražjo igračo.

Btw: Strela McQueen…ql !!! A to je zdaj in?

Res zgleda, da se dojenček egoistično obnaša, saj enostavno ne more vedeti kako se mama počuti, ker nima tega zavedanja. Ker nima znanja in ne razvitega ega.
Njegovo obnašanje je le posledica osnovnih telesnih potreb, ki so nujna za preživetje.

Razumem, da iz tvoje lastne perspektive, dojenčkove zahteve dojemaš kot egoizem, saj on zahteva. ne glede na to, kako se sam počutiš in zato dobiš vtis, da mu ni mar zate in za tvoje potrebe.
Vendar, če bi dojenček bil bolj egoističen kot ti, potem njegovih zahtev ne bi doživljal kot egoistične, saj je ena izmed tvojih potreb tudi materinski oziroma očetovski čut. In ta čuti ti govori, da te otrok potrebuje. In če ti sam ne bi bil sebičen, bi dojenčkove zahteve dojemal kot nekaj normalnega, ne pa nekaj, kar ni v skladu s tvojimi potrebami. Kar pomeni, da je tvoj ego tisti, ki dojenčkove potrebe označi za sebične. Saj kot odrasel, imaš veliko širši spekter dodatnih želja in potreb….In je zato veliko več možnosti, da bodo druge želje v konfliktu s tvojimi.

Ker si že omenjal živali…Če bi tudi živali bile tako egostične, potem ne bi ljudje lažje shajali z živalmi, kot pa z ljudmi.
Prav tako je treba razumeti, da si ti tisti, oziroma tvoj ego tisti, ki pričakuje, da bo dojenček ali kdorkoli upošteval tvoje trenutne želje ali počutje. In to je tudi egoistično. 🙂
Tako zelo radi pozabimo na svoj ego, ker vedno najdemo dober razlog, da vztrajamo pri določenih željah in zato mislimo, da so naše želje bolj pomembne in manj egoistične kot druge, ker se tistih razlogov ne zavedamo ali pa menimo, da niso dovolj dobri.

No sedaj pa imam, najbrž sem to iskal oz sem si zaslužil. Prav mi je 🙂 Uau, na podlagi enega (edinega takega) primera si njuno vzgojo označil za ničevo? Si pa res popoln oče, ni kaj. Upam le, da tvoji otroci niso tako “popolni”.
[/quote] Senza ne gre za ta eden in edini primer, gre za način vzgoje, ki sta ga pokazala s tem, ko sta kupila tisto plastično reč z zvenečim imenom.
Ne obsojam ju, pač ne vesta kako bi otroku olajšala “muke” in sta izbrala pot, ki se jima je zdela najbolj smiselna od vseh, ki jih poznata. In ti jima ploskaš :/
Na opisan način nastajajo razvajeni otroci in iz njih razvajeni odrasli in vsaka taka razvajenost se nekje začne in opisal sem kje se začne (ko to sploh še ni razvajenost!) in ti si to poimenovala bullshit.
Starši nevede zdrsnejo/mo v tisto, ko želimo otroku dobro za vsako ceno, ceno seveda vedno plača otrok – nekoč. Začne s z rojstvom otroka in navadami, ki jih starši takrat prevzamejo ne znajo pa teh navad/odgovornosti preusmerit na otroka, ko je čas za to. Zakaj ne gre?
Zato ker so čustveno povezani z malčkom in težava je ravno v tem, ker starši ne dojemajo malčkovih (neupravičenih?) zahtev kot čustveno izsiljevanje. Logično, kdo pa dojema 2,5letnega otroka, ki se vrže po tleh in tuli kot izsiljevalca? Danes skoraj nihče v tem dejanju ne prepozna izsiljevanja pa vendar v svojem bistvu ne gre za nič drugega kot to, čeprav se otrok tega svojega dejanja ne zaveda kot izsiljevanja počne ravno to. Nima pojma kaj počne mami/očetu le onadva ne moreta več poslušat joka (kot ga nista mogla takrat, ko je bil še čisto majčken) in mu ugodita v njegovi zahtevi, da bo nap. dobil čokolado pred kosilom.
Nobene škode ne bi bilo, če bi malček počakal še nekaj minut “lačen”, pojedel kosilo in potem dobil čokolado. Ni nobene realne potrebe, da dobi čokolado prej NOBENE! razen čustev mame in očeta!
S tistim koščkom čokolade si kupita (verjetno nevede) čustven mir pri sebi! In tako dalje do onemoglosti.
Mali se navadi, da se splača tečnat, in izsiljevat in da so drugi tam, da mu ustrežejo, ker če ne, se bo še bolj drl…. starši pa namesto, da bi mu povzročili večje neugodje, ker se dere/izsiljuje in mu ne dali stvari, ki ni potrebna, in s tem dosegli, da se spoštuje NJIHOV red v hiši, raje popustijo in jih mali obrača do onemoglosti. Pišče več od kure ve? :/
Vse to se pa dogaja na ČUSTVENI osnovi večinoma NEZAVEDNO!!!!!
Nisem, verjamem, da se trudiš po svojih najboljših močeh, verjetno sem sam nekoliko nerazumljivo napisal in se je na tvojem ekranu še bolj nerazumljeno bralo… tako, da bom vesel, če bom lahko še kaj dodatno argumentiral.
Če le nisem preveč naporen in tehnično suhoparen s svojimi razlagami za čustveno osebo, kot je lahko le Mama. 😉 :))))

Nisem brala vsega od prej…samo ta del me je zbodel v oči:

Smisel te “ene igrače”, ki jo otrok lahko prinese v vrtec nima ravno tega pomena/namena, ki ga navajaš. Smisel te igrače je bil, da otrok prinese od doma nekaj svojega, torej nekaj domačega, k čemur se lahko stisne, ko (če) zapade v “krizo”. Predvsem so te igrače zelo dobrodošle ob uvajanju.

Se pa strinjam, da se je pri teh igračah (ki so bile prvotno najbrž mišljene kot plišasti medvedki ipd) razvilo pravo tekmovanje med mamami, kateri od otrok bo imel boljšo/dražjo igračo.

Btw: Strela McQueen…ql !!! A to je zdaj in?[/quote]Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel…..

Kaj hudiča delajo s temi otroki v vrtcu, da si morajo nosit stvari od doma, da lahko preživijo?
Ta ideja z igračko se sliši fino, na nezavedni ravni otrok pa ne izpade najbolje in te igrače ne služijo igranju. Seveda se otroci z njimi igrajo vendar kako dolgo? Dokler jim igračka zagotavlja večvrednost, ko bodo vi imeli Strela McQueen bodo vsi enaki in večvrednosti ne bo več si bo nekdo prinesel nekaj novega (kar bo videl po reklamah) in takrat bo to nov hit…. In vsi brž v trgovino po nov kos plastike da naš malček ne bo trpel….. :/
Življenje pa ni polno občutkov večvrednosti in otroke navajat na ta občutek je nesmisel, največja napaka vzgoje!

Življenje je polno frustracij in pravo bogastvo vzgoje je otroka naučit kako se spopast z njimi ne pa kako jih obit, se ti ne zdi?

Mislim, da sem na ostalo že odgovoril v odgovoru Senzi in Margot, bom samo še to pokomentiral.

Živali če živijo v skupnosti (čredi, jati…) imajo nek red, hierarhično lestvico po kateri imajo nap dostop do hrane. In tega reda se strogo držijo zato ne opaziš njihovega egoizma.
Daj pa ti nap. kos mesa trem enakovrednim psom, ki se srečajo prvič pa boš vedel kaj je “klavnica”….

Seveda pa one svojega egoizma ne načrtujejo, ga le živijo.

Pri vsej tej vzgoji je treba le opozoriti na nekaj pomembnega in to je, da vsi gledamo na to iz svojega sveta, do katerega smo prišli s svojimi izkušnjami, ki so različne od ostalih in vsak zase verjame, da dela prav. Problem imamo, ko pogledamo današnje otroke ali pa tudi odrasle in vidimo stanje vsega tega “pravilnega” vzgajanja. Gotovo obstaja nek način, ki je bolj pravi od drugega, ampak menim, da se nikoli ne bo prijelo, da bi do tistega pravega prišli vsi. To je podobno kot iskanje ljubezni oziroma pravega partnerja. Vsak išče po svojih prepričanjih, čez leta se pa vsi sprašujejo, zakaj se jim dogaja to in to, pa zakaj se jim ves čas ponavlja ista zgodba in potem so krivi vsi drugi. Še sreča, da imamo na vseh področjih izjeme, da lahko tu in tam komu “posvetijo”.

Ni isto, ali gre otrok od doma v vrtec, med tuje ljudi, za kar tretjino svojega dneva, pri enem letu ali pri treh letih ali pri petih letih. Ko vidiš, kako se enoletnik še doma stisne k svojemu, v vrtec potujočemu pliškotu, da ga pocrklja, se ti kar milo stori. Ker si predstavljaš, da to isto naredi tudi takrat, ko je od doma – če ne prej, pa pred spanjem. Da mu to pustiš, da mu ne vzameš te bližine, še ne pomeni, da bo zato pomehkužen v življenju.

Drugo pa je, če se z vedno novim spektrom igrač, ki se jih prinaša, le potencira razlike med otroci. Tukaj bi tako tradicijo zajezila tudi sama.

Ni isto, ali gre otrok od doma v vrtec, med tuje ljudi, za kar tretjino svojega dneva, pri enem letu ali pri treh letih ali pri petih letih. Ko vidiš, kako se enoletnik še doma stisne k svojemu, v vrtec potujočemu pliškotu, da ga pocrklja, se ti kar milo stori. Ker si predstavljaš, da to isto naredi tudi takrat, ko je od doma – če ne prej, pa pred spanjem. Da mu to pustiš, da mu ne vzameš te bližine, še ne pomeni, da bo zato pomehkužen v življenju.

Drugo pa je, če se z vedno novim spektrom igrač, ki se jih prinaša, le potencira razlike med otroci. Tukaj bi tako tradicijo zajezila tudi sama.[/quote]Tu se postavlja vprašanje kaj nam je privilegij v življenju ali otrok ali kariera, mogoče le preživetje 🙁 in potem še srečaš starše, ki so (po sili razmer) doma otroke imajo pa v vrtcu….. :/

To je že res, vendar je treba biti pri doziranju tega previden, da otrok ne dobi vzorca manjvredneža.

To je že res, vendar je treba biti pri doziranju tega previden, da otrok ne dobi vzorca manjvredneža.[/quote]O načinih nismo še nič pisali, sedaj smo šele pri tem od kod prihaja “izvirni greh” pa se je že zataknilo pri razumevanju osnovnih pojmov….. 😀 😀

Seveda se je zataknilo, če pa ljudi čustveno vznemirjaš, kot otrok si. :)) 😉

Nisem brala vsega od prej…samo ta del me je zbodel v oči:

Smisel te “ene igrače”, ki jo otrok lahko prinese v vrtec nima ravno tega pomena/namena, ki ga navajaš. Smisel te igrače je bil, da otrok prinese od doma nekaj svojega, torej nekaj domačega, k čemur se lahko stisne, ko (če) zapade v “krizo”. Predvsem so te igrače zelo dobrodošle ob uvajanju.

Se pa strinjam, da se je pri teh igračah (ki so bile prvotno najbrž mišljene kot plišasti medvedki ipd) razvilo pravo tekmovanje med mamami, kateri od otrok bo imel boljšo/dražjo igračo.

Btw: Strela McQueen…ql !!! A to je zdaj in?[/quote]Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel…..

Kaj hudiča delajo s temi otroki v vrtcu, da si morajo nosit stvari od doma, da lahko preživijo?
Ta ideja z igračko se sliši fino, na nezavedni ravni otrok pa ne izpade najbolje in te igrače ne služijo igranju. Seveda se otroci z njimi igrajo vendar kako dolgo? Dokler jim igračka zagotavlja večvrednost, ko bodo vi imeli Strela McQueen bodo vsi enaki in večvrednosti ne bo več si bo nekdo prinesel nekaj novega (kar bo videl po reklamah) in takrat bo to nov hit…. In vsi brž v trgovino po nov kos plastike da naš malček ne bo trpel….. :/
Življenje pa ni polno občutkov večvrednosti in otroke navajat na ta občutek je nesmisel, največja napaka vzgoje!

Življenje je polno frustracij in pravo bogastvo vzgoje je otroka naučit kako se spopast z njimi ne pa kako jih obit, se ti ne zdi?[/quote]

Oprosti, ampak tule se pa zelo motiš.

Jaz bi se v nasprotni situaciji spraševala ravno nasprotno: kaj delajo s temi otroki doma, da v tujem svetu, med tujimi ljudmi ne začutijo domotožja?

Domotožje ni nekaj nedopustnega, nekaj, česar bi se morali sramovati. Spomni se na čas izpred dvajset in več let, ko so odrasli “junci” odhajali v vojsko. Koliko je bilo takšnih, ki so se prav zaradi domotožja po več mesecev “pobirali”. In če odhod od doma in ločitev od najbližjih lahko dotolče odraslega človeka, zakaj bi bilo to nedopustno pri otroku staremu 2,3 5 let, ki sploh ne razume zakaj ga je takšna usoda doletela.

Pa kljub temu: otroci morajo hoditi v vrtec, ne glede na to ali so starši doma ali ne.

Lahko pa se vprašaš, kako je bil ta odrasel vzgojen, da ga tole tako dotolče in prideš do tega, kar zagovarja On.

Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel…..

Kaj hudiča delajo s temi otroki v vrtcu, da si morajo nosit stvari od doma, da lahko preživijo?
Ta ideja z igračko se sliši fino, na nezavedni ravni otrok pa ne izpade najbolje in te igrače ne služijo igranju. Seveda se otroci z njimi igrajo vendar kako dolgo? Dokler jim igračka zagotavlja večvrednost, ko bodo vi imeli Strela McQueen bodo vsi enaki in večvrednosti ne bo več si bo nekdo prinesel nekaj novega (kar bo videl po reklamah) in takrat bo to nov hit…. In vsi brž v trgovino po nov kos plastike da naš malček ne bo trpel….. :/
Življenje pa ni polno občutkov večvrednosti in otroke navajat na ta občutek je nesmisel, največja napaka vzgoje!

Življenje je polno frustracij in pravo bogastvo vzgoje je otroka naučit kako se spopast z njimi ne pa kako jih obit, se ti ne zdi?[/quote]Oprosti, ampak tule se pa zelo motiš.

Jaz bi se v nasprotni situaciji spraševala ravno nasprotno: kaj delajo s temi otroki doma, da v tujem svetu, med tujimi ljudmi ne začutijo domotožja?

Domotožje ni nekaj nedopustnega, nekaj, česar bi se morali sramovati. Spomni se na čas izpred dvajset in več let, ko so odrasli “junci” odhajali v vojsko. Koliko je bilo takšnih, ki so se prav zaradi domotožja po več mesecev “pobirali”. In če odhod od doma in ločitev od najbližjih lahko dotolče odraslega človeka, zakaj bi bilo to nedopustno pri otroku staremu 2,3 5 let, ki sploh ne razume zakaj ga je takšna usoda doletela.

Pa kljub temu: otroci morajo hoditi v vrtec, ne glede na to ali so starši doma ali ne.[/quote]Vsak ima domotožje, a ne govorimo o tem.

Imel sem priliko videt kar nekaj juncev v solzah po več tednov so cmihali v vojaški povšter in vsak dan pisali pisma mamici….. Nič kaj prijetna slika.
Ja kaj so delali z njimi doma? Jih navajali na samostojno življenje, na odgovornosti, ki jih čakajo v življenju?
Mislim, da ne…. :/

In odgovornosti se otrok nauči tako, da mu v vsem ustrežeš in ko je star 18 takrat pa tudi on zna? Ali mogoče takrat, ko dobi svoje otroke?
Kdaj in kako se to nauči?

Seveda otrok ne razume zakaj mora v vrtec, a če mu starši zadevo predstavijo na primeren način, in če se tam dobro počuti, če ni šikaniran od učiteljic, vrstnikov oz je samostojen (svojim letom primerno), gre domotožje bistveno lažje skozi, kot če tega ni.

Tu mi pride na misel starejša hči, ki smo jo takrat navdušili za šolo. Bila je vsa srečna, ko je šla tja in bilo ji je zanimivo, z veseljem je hodila, dokler….. ni nekega dne učiteljica rjovela na enega od učencev in si je dovolila še nekaj drugih “spodrsljajev”….. Potem je bilo veselja konec.

Dobro, mogoče sem se malce nerodno izrazila…domotožje ni ravno prava beseda, ampak saj oba veva o kakšnem “domotožju” sem govorila. Strinjam se s tabo, da je treba otroke pripraviti na samostojno in odgovorno življenje, hotela sem ti samo reči, da s tistimi igračami ni nič narobe. Tista igrača je lahko prav tista vez z domom, ki daje občutek varnosti in lahko pomaga, da otrok lažje in hitreje “shodi”.

Jaz pa poznam eno malce starejšo babnico, precej samostojno in dokaj odgovorno, ki je šla s prijateljicami sama na morje. O, kako smo se veselile. Zvečer pa šmrk, šmrk…sem jokcala v poušter. Ko bi mi dali samo njegovo piđamico za povohati. Še zdaj me stisne, ko se spomnim. :((((

Ja sedaj smo vrgli vse v isti koš od malčka v jaslih do polnoletne osebe pri vojakih ali na morju, ki si želi domačega vonja…. :))))

Samo, ko otrok malo poraste, ko se še ne zaveda pomena denarja, ima navadno polno želja, ki pa niso tudi njegove resnične potrebe, so pa njegovi starši v njegovih očeh vsemogočni in on lahko hitro njihovo ljubezen pogojuje/razume skozi izpolnjevanje njegovih želja. Tako pridemo do tistega, ko otrok staršem očita (na verbalen ali neverbalen način), da ga oni nimajo radi, če mu ne ustrežejo v njegovih željah in potem (neodgovorni) starši rečejo seveda te imamo radi in mu to ljubezen dokažejo z nakupom darila ali pa dopustijo njegovi starosti neprimerno vedenje. In začaran krog je sklenjen.
V tistem zgodnjem obdobju je zelo pomembno, kako starši ločujemo/prepoznavamo otrokove resnične potrebe od namišljenih želja in koliko smo vztrajni/nepopustljivi/trmasti pri uveljavljanju naših pravil. Kolikor bolj smo dosledni toliko bolje za otroka – dolgoročno gledano, trenutno pa slika pogosto ni tako lepa 😉

Ja sedaj smo vrgli vse v isti koš od malčka v jaslih do polnoletne osebe pri vojakih ali na morju, ki si želi domačega vonja…. :))))

Samo, ko otrok malo poraste, ko se še ne zaveda pomena denarja, ima navadno polno želja, ki pa niso tudi njegove resnične potrebe, so pa njegovi starši v njegovih očeh vsemogočni in on lahko hitro njihovo ljubezen pogojuje/razume skozi izpolnjevanje njegovih želja. Tako pridemo do tistega, ko otrok staršem očita (na verbalen ali neverbalen način), da ga oni nimajo radi, če mu ne ustrežejo v njegovih željah in potem (neodgovorni) starši rečejo seveda te imamo radi in mu to ljubezen dokažejo z nakupom darila ali pa dopustijo njegovi starosti neprimerno vedenje. In začaran krog je sklenjen.
V tistem zgodnjem obdobju je zelo pomembno, kako starši ločujemo/prepoznavamo otrokove resnične potrebe od namišljenih želja in koliko smo vztrajni/nepopustljivi/trmasti pri uveljavljanju naših pravil. Kolikor bolj smo dosledni toliko bolje za otroka – dolgoročno gledano, trenutno pa slika pogosto ni tako lepa ;)[/quote]

Teorija je eno, praksa potem drugo. Ampak ti imaš otroke, imaš prakso, zakaj potem toliko teorije in “modrovanja” in sklicevanja na različne strokovnjake ala Vesna Godina ter delanje filozofije iz vzgoje? 😉

Kolikokšen del vzgoje pri otroku lahko dejansko doprineseš s teoretičnim znanjem? Nekaj zagotovo, večinsko pa je vse drugo kot to – odnos moški-ženska in njuna družinska zapuščina, starš – otrok in posebna značilnost vsakega otroka, potem nezavedni faktor vzgoje in odnos trojice oče-mati-otrok, ki spet poskuša ubrati neko svojo smer oz. pot izven nekih racionalnih razglabljanj, ki na papirju sicer lepo zvenijo,,,,

Marjazko in če se vse te teorije niti ne zavedaš potem ti res ne ostane nič druga kot dota staršev in ponavljanje njihovih napak na lastnih otrocih.
To kar pišem je samo okvir, kaj kdo obesi nanj je pa njegova odločitev za katero bo nekdo nosil posledice.

Ja v teoriji se bolj ali manj vsi strinjamo, ko ti pa kdo predstavi “svojo prakso”….potem pa lahko vidiš koliko teorije resnično tudi razume in (ne)upošteva.

Zakaj greš vedno v ekstreme?
En in edini tak primer v vzgoji tega fanta (ja, to je edina igrača, ki mu je bila kupljena, pa še ta ne na princip “You say jump, I say how high”, ampak s premislekom) – seveda vem, da obstajajo otroci, ki jim starši (ali pa tete, babice, strici, dedki, …) kupujejo vse po vrsti; tudi znotraj širšega kroga moje družine se to dogaja, pa jaz samo zmajujem z glavo (ker tudi situacij ni takih, da bi jim lahko povedala svoje mnenje), sem pa dvema tetama (ena je zelo direktna, druga je pa tračarka) povedala, tako da je šlo že naprej… 🙂 Poleg tega tudi jaz kdaj pa kdaj slišim in vidim otroka na tleh v histeričnem joku (ja, ločim načine jokanja, če si se že vprašal, tako kot ločim način laježa pri psih), pa ne samo v trgovini. 🙂 Kakorkoli, omenjeni fantič tega še nikoli ni naredil, in ja, njegova mama se zaveda, kaj je izsiljevanje (in bi tovrsten izpad tako tudi tretirala). Ker je ogromno stvari ozavestila.
Ne razumi, kot da negiram vse, kar si napisal – z opisi, kako poteka razvajanje otroka, pač ne odkrivaš tople vode, ampak niso vsi primeri tako zelo ekstremni, no!

Misliš, prioriteta? Ker določenim staršem je prioriteta socializacija otroka, tudi če so doma.

Pa kdo govori o tem, da mu ustrežeš v vsem???

Hahaha, kdorkoli je že danes ob 9h naredil oddajo Reakcija na Valu 202, je tole temo bral… 100%.
Veš, On_, saj jaz se v marsikateri stvari strinjam s tabo, ampak ti si na podlagi enega primera zaključil, da bo (danes 2,5 leta star) otrok vzel masten kredit, da bo lahko frajer, meni se pa ne da več o ekstremnih scenarijih pogovarjat, še posebej po grenkem priokusu, ki ga pušča tvoj način…

On je govoril o tem, s kakšnim načinom vzgoje se pride do takšnih esktremov, če se le ta prepogosto ponavlja. O ekstremih je pa potrebno govorit, sicer nima smisla sploh na karkoli napačnega v sami vzgoji opozarjat. Saj nihče ne trdi, da bo točno ta otrok vzel masten kredit. Ampak, če se bo ta način vzgoje ponavljal v bodoče, se bo otrok naučil pač tega, da mora vit tak kot drugi, če želi, da ga družba sprejme. Je pa res, da je potrebno upoštevat tudi druge dogodke, ki so lahko ravno nasprotni omenjenemu načinu vzgoje, pa v tem primeru niso omenjeni. To so tisti, kjer lahko otrok dobi tudi občutek, da je lahko sprejet tudi, če je malo drugačen od ostalih.

Preberi, kolikokrat sem poudarila, da se je tovrsten primer zgodil samo enkrat, pa potem poveži s tako ekstremnim scenarijem, če lahko. Ker ta situacija se je zgodila samo enkrat, ni pa to nekaj ponavljajočega. Je pa v enem izmed postov omenjenih par stvari, ki nakazujejo, da vendarle ne gre za otroka, ki ga zasipajo z darili, popuščajo pri vzgoji, ali se ne menijo za to, kakšne vzgojne vzorce vzpostavljajo in izvajajo. Sicer se zavedam, kam tovrstno početje vodi, ga (v ponavljajoči se obliki) ne podpiram, če to iz dosedajšnjih postov ni bilo razvidno. Ampak, hvala za razlago. 🙂