Moj zakon gre v k… in jaz ne vem več kaj nardit
Z možem sva skupaj 13 let. Imava majhnega otroka. Že od nosečnosti, pa potem v času porodniške imava venomer neke težave v odnosu. Mož je obrtnik in zanosila sem v času, ko je prišla kriza, tako da je zaradi tega bil precej pod pritiskom. Delavnica je bila prej zelo uspešna, zdaj pa se mora veliko truditi, da nekako gura. Jaz imam svojo službo ampak pred otrokom sem lahko tudi njemu v pisarni marsikaj pomagala. Zdaj pa enostavno nimam časa za to. Vidim, da si želi, da bi se kaj več pogovarjala o (njegovem) poslu in jaz bi to z veseljem počela, ampak poleg službe, majhnega otroka in vsega dela v hiši, sem enostavno mrtva. Že v službi delam bistveno manj kot sem prej in me seveda skrbi, koliko časa bo imel še šef razumevanje, da imam malega otroka, da sem veliko na bolniški, pa da imam doma toliko več dela in da torej naredim bistveno manj kot prej (pa še vozim se 80 km v eno smer v službo).
V času nosečnosti se je mož nekako odtujil od mene, potem po rojstvu otroka sva se ves čas samo kregala. Prej je bil zelo obziren in prijazen do mene, potem pa v bistvu se je obesil na vsako besedo in postal zelo grob, napadal in skoraj žleht. Jaz sem pa na to reagirala in tudi nisem bila preveč prijazna. Tako sva zašla v neko spiralo in je bilo zelo zelo težko se povleci iz nje. No, pa sva nekako, pa je rekel, da me še vedno ljubi, da želi biti z mano, …
Zdaj sva prijazna in obzirna, ampak še vedno ni to to. Vedno bolj imam občutek, da gura neko svoje življenje vzporedno z mojim. Zdaj npr. kupujem avto in me malo skrbi, če si ga finančno lahko privoščim. Pa se obnaša, ko da je to samo moja stvar, kot da on nima nič pri tem. Ko sem mu omenila, da ne vem, če mi bo pol zneslo – tudi nič, nobene rekacije. Niti da bi bilo bolje, da ga ne kupim, niti to, da bo kaj pomagal, če mi finančno ne bo zneslo. Pa to je samo tak zadnji primer. Tega je kar nekaj. Drugače je zdaj prijazen, ljubeč, posveča se otroku, ampak ves čas imam ta občutek, da je kar nekje vmes ločil »njegovo« življenje od »mojega«. Odločil se je tudi, da bo nadaljeval nek študij, ki stane veliko denarja (in ga zdaj res nimava na pretek). Pa spet, take odločitve sva v preteklosti sprejemala skupaj, zdaj pa me je v bistvu seznanil (oziroma je o tem diskutiral z mano, ko se je že vpisal – kar sem izvedela slučajno naknadno).
Ko sem ga na take stvari nekajkrat opozorila, sem dobila nek odgovor v smislu, da ni pomislil ali pa da pretiravam. Nimam občutka, da to nalašč počne ampak da me je enostavno »zradiral« in pozabi name, kot da me ni. Ne vem, no, kam to pelje. Časa, da bi se posvečala eden drugemu nimava. Ali je utrujen ali je v službi (res veliko dela) ali se igra s hčerko. Že 6 mesecev ga prosim, da bi šla vsaj za par dni v toplice, pa načeloma je za, ampak časa za to pa ni in ni. Vedno neko delo, ali je hčerka bolna, vsak vikend neka obveznost, zdaj pa še ta študij. Nazadnje ko je bila hčerka bolna je razmišljal, da bi lahko šla kar sama in da bo on z njo doma.
Sem obupana. Vem, da nima druge ženske, ampak vedno bolj se mi zdi da živi kar po svoje… Ali ima kdo kake podobne izkušnje ali kakšen nasvet, kaj naj naredim. Ker se mi zdi, da bom kmalu pristala med ločenci … to ne pelje nikamor. In sem poskusila vzrojit, sem poskusila se mirno pogovorit, se poskusila pokazat, kako me prizadene … ampak nič ne pomaga. Pa vidim, da ne dela tega nalašč. Enostavno ne najdem več načina, da bi ga pritegnila, da bi si želel biti z mano, iti kam z mano, delati stvari skupaj z mano (razen posla). Vidim, da me ima rad, ampak potrebe da bi bil z mano nima. In to me ubija. NIsem si nikoli predstavljala zakona tako, da furava dve vzporedni življenji in nas druži samo hčerka.
No, s tem si pa lahko res pomagaš… :/ …
Mirela,
želim si, da bi ti lahko napisala kaj “pametnega”, pa je vse, kar ti lahko napišem, da te razumem. Tudi sama sem mama, tudi sama imam doma majhnega otroka. Res, ko se tako posvečamo tem našim srčkom, zraven še gospodinjstvu, zmanjka časa za tiste drobne stvari, ki pa so vseeno pomembne v partnerstvu. Kot napr. posvetiti se samo partnerju, najti harmonijo v medsebojnem odnosu, pa tudi (ali pa predvsem) najti čas za sebe, za hobije, ki te osrečujejo (ali pa vsaj veselijo), za čas, ko se daš na “off”, ko se lahko zasanjaš ob glasbi, ki v tebi prebuja občutke,… da ni vse rutina zgodnjega vstajanja, skrbi za otroka/e, službe, kuhanja kosila, pospravljanja igrač in večerne ritualne nege ter nato, poznega odhajanja spat, si že tako hin, da se ti več nič ne da.
Ko takšen vsakdan postane rutina, nekaj, kar se ti zdi nujno zlo, pride tudi do odtujitve. Do tistega momenta, ko pomisliš, kaj še sploh imava skupnega. Ali je to res tisto, kar sem si v življenju želel/a. Ali je? In veš, da to ni nikoli bilo v tvojih načrtih, namenih, sanjah… Nazaj ne moreš, nadaljevati ne želiš.
Vprašaj se, ali si ne želiš takšnega življenja z njim (takšnega ne/odnosa), ali pa si ne želiš več nikakršnega ne/odnosa z njim. In če si želiš biti z njim, samo ne v takem odnosu, potem povej, povej kaj te moti, kaj si želiš, in naj pove tudi tvoj partner, poslušaj ga, ne samo skozi besede, ampak tudi skozi govorico njegovih odločitev, dejanj, želj, ki jih ima. In predvsem, bodita skupaj pri otroku, igri, negi, skupaj preživljajte čas, ne bodita ti in on, ampak vidva oz. vi (trije). Pogovorita se.
Nekako je vajina odločitev katerim stvarem v življenju bosta dala prednost. Ali je to materialno stanje in je temu vse podrejeno ali vaši bližini, odnosom in se temu prilagaja vse ostalo.
Očitno je, da gospodarska situacija ni rožnata je pa lahko vzrok vajine odtujitve tudi beg v delo. Zaradi nekih nerazrešenih nesoglasji se je on umaknil v delo (obrt), ti v delo z otrokom in tako sta stvari pometla pod preprogo, ih navidezno zgladila/prikrila. Nič več zapeljevanje, nežnosti…. ne z ene ne z druge strani, če pa že jo nasprotna stran zavrača oz vsaj pokaže da mu ni… Potem užaljenost in zadeva pristane na vsakodnevni rutini, ki ubija odnos.
Ja najlažje je zamenjat vsakih 5let… pa je najlažja pot tudi najboljša, bo cilj dosežen?
Za 5let verjetno bo, potem pa ponovi vajo…. 😉 :/
Uh, vidva sta začela ornk solirat. Oziroma očitno je bilo tako tudi prej. Meni recimo tale nakup avta nekako ne gre v račun, da je to tvoja odločitev, ne skupna. Pa ne glede na finance enega ali drugega je to obremenitev za družinski proračun, zato mora biti odločitev skupna – če vprašaš mene. Po drugi strani je pa verjetno tale avto precej dražji od njegove šole (s tem, da je študij načeloma veliko bolj pametna odločitev kot nakup avta), pa mu to očitaš.
Delo v hiši je izgovor. Hiša je lahko razmetana, nihče te zaradi tega ne bo tožil, mož te pa potrebuje zdaj. Če si ne moreš vzeti pol ure na dan, da se pogovarjaš z njim, potem je res bolje, da se ločita.
Zdajle zveni, kot da sem hudobna do tebe. Ampak problem si izpostavila ti in zato pišem o tem, na kar imaš vpliv. Torej to, ali boš čas namesto hiši namenila možu, je tvoja odločitev. To, ali ga boš dodatno (psihično) obremenila z novim avtom, je tvoja odločitev. Pokaži mu, da hočeš še vedno delovati v dvojini in mogoče bo zaštekal, da mora tudi on začeti govoriti več, kot je doslej. Eden mora pretrgati tale vozel in ker si pisala ti, lahko to svetujem tebi, ne njemu. Ne mu očitat, ne mu najedat, samo povej mu. Ti, rada bi, da se pogovarjava in rada bi vedela, kaj se dogaja s tabo. Oprosti, ker sem te zanemarila.
… na eni strani in delo/obrt na drugi strani. 😉
Vsak na svojem bregu čakata, da bi ju kdo pohvalil za svoja prizadevanja za skupno dobro pa sta oba slepa/razočarana, ker je lažje trmarit, češ zakaj pa on ni nič opazil...
Vseeno bi tu njega nekoliko bolj izpostavil, da se ni bolj zavzel za mlado mamico in otročka, da ni opazil, da jo treba sedaj malo več “cartat”….
Hvala vsem za odgovore.
It
S pogovorom se poskusila, pa se z besedami vse zmeniva, realnost pa je drugačna. In nočem se ločit. Hočem biti z njim, ga imam rada in si ne predstavljam življenja z drugim moškim. Ampak nočem živet na tak način. To ni življenje, To je životarjenje. Brez smeha, brez veselja, vedno z nekim pritiskom, vedno neke skrbi, brez neke intimnosti, delitve skrbi in problemov, pa lepih trenutkov in veselja. In sem poskusila že vse, kar mi je prišlo na misel. Pa saj takrat reagira, če naredim kašno lepo gesto, ampak potem spet isto naprej… Edino s hčerko se ima fajn. Kot da sem mu odveč, kot da sem mu breme.
On.
Situacija je težka. Vem, da plačuje položnice, odplačuje kredit in … skratka ima veliko skrbi in dela. In nam ne gre ravno za nohte, ampak on je ves čas obremenjen, kot da bi jutri morali umret od lakote. In kaj naj mu še jaz težim, ko je itak očitno, da je s tem obremenjen. Sem ga probala mal skulirat, pa mi ne uspe.
Probala sem malce nakazat, da bi rabila več časa za naju, pa mi je rekel, da saj on bi, pa saj vidim, da ne gre. Da je dela toliko, pa še hčerka, zdaj pa še ta sneg. Potem sem probala, da ne bi več časa dal za naju, ampak da bi vsaj tega, ki ga da, bolje izkoristili (da ne bi ob večerji gledali televizijo, ampak da bi se raje pogovarjali. Pa spet, razen o poslu, do druge teme ne prideva. ali pa tako kot pri avtu. Rece, da je dober in spet na posel…)
delo v hiši ni izgovor. Ne kompliciram, ampak hčerka rabi pč zajtrk, malico, večerjo… In če nočem, da je Kinder bueno vsak dan, je treba tudi kaj pripravit. Pa problem je tudi ta, da če jaz ne pospravim, potem pride mož in “mi pomaga”. Vzame v roke sesalec, začne pomivat posodo – skratka, se zaposli tudi v hiši. Pa mu tolikokrat rečem – pusti, ampak reče “samo še to”, kar je pa spet pol ure… Tako da ali naredim jaz vse, drugače pa on pomaga in sem spet tam.
Klepetulja:
Šolanje mu privoščim. Ko mi je razložil, da bi to počel, sem rekla takoj da ja, če misli, da mu bo koristilo pri poslu. Tako da ni problem v tem, da mu jaz ne bi privoščila, ampak me je šokiralo, da se je odločil sam. V preteklosti bi se vedno najprej z mano pogovoril, preden bi se vpisal.
In moj avto – saj ga ne kupujem zaradi lepšega. Kupujem ga zato, da ne bi bilo treba njemu, da me vozi okrog, ko je tak sneg ( in stem izgublja čas še z mano), ker s svojo kripo ne pridem nikamor. In sem se želela pogovoriti tudi zato, ker je alternativa, da na tej stari kripi, ki jo imam zdaj, kupim nove gume. Ampak ker so poletne fuč, zimske tudi fuč, bi bil to kar velik strošek za eno kripo, ki ni vredna nič, pa so z njo ves čas neki stroški. Tako da spet – me je presenetilo, da sploh ne registrira, da je to nekaj, kar bi morala skupaj se odločat, ampak me v bistvu pusti, da se sama odločim (in tudi nosim posledice, če mi finančno potem ne bo zneslo)
Super, da ti pomaga, ti pa reci, ko bova fertig, bova pa skupaj spila en čaj/pivo, karkoli že. Če se hoče pogovarjati o poslu, mu pusti, da govori, potem pa ti povej še kaj o sebi (osebnega, ne o avtu), in bo mogoče tudi on sposoben izustiti še kaj drugega.
Verjemi, da ga situacija res obremenjuje, in glede avta bi jaz res dobro premislila. (Sicer off topic, ampak stara kripa ne pomeni, da ima lahko gor slabe gume. Imam tudi jaz prastar avto, gume so pa nove in dobre ali pa raje sploh ne grem na cesto. Bremze in gume morajo bit!!!).
Ne imej otroka za izgovor, lepo te prosim. Tukaj nas je kar nekaj z otrokom, dvema ali tremi, pa se najde čas za vse.
Ja, se strinjam s Klepetuljo, da ga poslušaš o tem kar ti ima za povedat o poslu, da dobi občutek, da ti je mar za to kar dela, da ga kaj vprašaš in da ti zaupa stvari okoli obrti, da vidi zaupnico v tebi.
Po drugi strani bi pa lahko potem nekako (s tvojo pomočjo 😉 dojel, da rabiš tudi ti nekoga, ki mu lahko poveš se pogovarjaš o stvareh kot je družina, vajin odnos, tvoji občutki… Da nekako dojame, da je tudi ta del življenja pomemben, da zadeva s tem ko sta par, imata otroka ni samoumevna in da perfektno pospravljeno stanovanje ni smisel zveze.
Mislim, da je tu precej negotov, se ne znajde na tem (čustvenem) področju in zato raje preusmeri pogovor tja kjer je bolj doma, ker zvezo dojema kot nekaj…. češ če ne bom uspešen v poslu nisem dober partner, oče…nisem nič vreden.
Zato se mi zdi, da ne bo efekta, da mu rečeš nap sedaj pa dovolj o poslu, sedaj se hočem pogovarjat le o naju/meni…. zadeva naj bi prešla spontano (ker je njemu posel tako pomemben – od “pomembnega” k “nepomembnem” 😉 in, da mu potem nekako poveš/pokažeš, da si prihodnjič želiš še takih pogovorov (o vaju). Da vse skupaj ne deluje vsiljivo, da ne naletiš na odpor, ker takrat te ne bo poslušal, ne bo pri stvari.
Ja, se strinjam s Klepetuljo, da ga poslušaš o tem kar ti ima za povedat o poslu, da dobi občutek, da ti je mar za to kar dela, da ga kaj vprašaš in da ti zaupa stvari okoli obrti, da vidi zaupnico v tebi.
Po drugi strani bi pa lahko potem nekako (s tvojo pomočjo 😉 dojel, da rabiš tudi ti nekoga, ki mu lahko poveš se pogovarjaš o stvareh kot je družina, vajin odnos, tvoji občutki… Da nekako dojame, da je tudi ta del življenja pomemben, da zadeva s tem ko sta par, imata otroka ni samoumevna in da perfektno pospravljeno stanovanje ni smisel zveze.
Mislim, da je tu precej negotov, se ne znajde na tem (čustvenem) področju in zato raje preusmeri pogovor tja kjer je bolj doma, ker zvezo dojema kot nekaj…. češ če ne bom uspešen v poslu nisem dober partner, oče…nisem nič vreden.
Zato se mi zdi, da ne bo efekta, da mu rečeš nap sedaj pa dovolj o poslu, sedaj se hočem pogovarjat le o naju/meni…. zadeva naj bi prešla spontano (ker je njemu posel tako pomemben – od “pomembnega” k “nepomembnem” 😉 in, da mu potem nekako poveš/pokažeš, da si prihodnjič želiš še takih pogovorov (o vaju). Da vse skupaj ne deluje vsiljivo, da ne naletiš na odpor, ker takrat te ne bo poslušal, ne bo pri stvari.[/quote]
Ja, pogovarjati se morajo nekateri šele naučiti. Jaz sem se recimo morala naučiti konstruktivno prepirati, ker sem bila na tem področju čisto bosa in sem šla takoj v jok in na drevo, konec debate, očitno me ne maraš več.
Imam občutek, da sta oba obsedena sama s sabo in imata pred očmi le svoje želje.
Do odtujitve pride, če se problemi sproti ne rešujejo, ampak vsak fura svoj način življenja in navad. Kot sama pišeš, sta se večkrat o čem pogovarjala, a do sprememb pa ni prišlo, saj vsak vidi napake le pri drugem. Tvoj post je dober primer tega, kjer za težave kriviš le njega. Da se on odtujil in je le on preobremenjen….Ne vidiš pa sebe in tega, da tudi ti nisi pri sebi ničesar spremenila, zato je mož dobil občutek, da se s tabo nima smisla pogovarjati.
In sredi največje krize ti kupuješ avto…Deluješ kot neka razvajena punčka, ki meni, da mora biti tako kot sama meni, da je prav.
Če še želita ostati skupaj, bosta morala iti nazaj skozi leta in si zapisati, kaj koga pri drugem moti. Spisek zamenjata in se pogovorita kaj lahko kdo stori glede vseh teh ovir in zamer, ki so se nakopičile skozi čas zaradi občutka ignorance.
Nisi napisala, kako kaj laufa spolnost. Če si opazila, težave so se začele med nosečnostjo, ko spolno življenje gotovo ni bilo enako kot prej. Ali sta se vrnila v stare tirnice? Ne vem kako je z drugimi, ampak jaz se z ženo ne morem iskreno pogovarjati, če nimam kvalitetnega intimnega stika. Brez intimnosti je pač še drug človek na moji poti. Tako se mi zdi, da reagiram. Ne zavestno in ne hoteno, ampak moram si priznati, da tak sem in da tako funkcioniram v podzavesti, pa če se še ne vem kako trudim. Sem sicer lahko zavestno prijazen in uslužen, ampak to je enako kot si pač prijazen s sodelavci. Ni pa tiste kvalitete odnosa, ki je potrebna med dvema.
Kaj pa če ona ne more imeti intimnega stika z nekom, ki se ne more iskreno pogovarjati?
Rešitev je zelo preprosta: lahko si stojiva na nasprotnih bregovih, lahko pa se trudiva, da si prideva nasproti. In skušava drug drugemu ustreči. Obojestansko… Če si kdaj slišal kakega družinskega terapevta, boš zvedel, da se v odnosih znotraj zidov dogajajo nerazumljive stvari. Tudi to, da ljudje nimajo spolnih odnosov po kako leto, ker se ženska ni tako “počutila”. Še konzervativna inštitucija kot je RKC ne priznava zakona brez seksa. Tisočletne izkušnje tudi nekaj štejejo, da to postavljajo kot merilo za “ničnost” zakona.
Ena imago terapevtka je v neki oddaji dejala, da kar za ženske pomeni v odnosu pogovor in tvorbo katerih hormonov vpliva, to za moške pomeni seks. To je treba razumeti in se truditi, da vsak dobi tisto kar rabi.
Osnova za dober odnos nikakor ni: delaj drugemu, kar si sam želiš. To je zelo narobe in škodljivo. Pravo geslo je: delaj drugemu to, kar si on želi.
Hvala vam za vse odgovore.
Avto – kaj imate toliko s tem avtom? To sem dala kot primer, kaj se mi je zgodilo ta teden. Saj sem napisala, da mi je vseeno, če ga kupim ali ne, in da sem se želela le pogovoriti, kako razmišlja o tem.
JA, se morava naučit pogovarjat. To je v bistvu zelo enostavno rečt, v praksi je malo težje. Meni se zdi, da prej ko sva imela več časa, to ni bil problem, saj je količina komunikacije kompenzirala njeno kakovost. In ker sva se dosti pogovarjala, sva enostavno vse rešila sproti. Zdaj ko je časa manj, se pa zelo pozna, da ta komunikacija ne funkcionira. In bom probala napeljat tako, kot ste rekle – s posla na drugo. Ne bi pa želela, da izgleda, da bi se jaz rada ves čas pogovarjala o naju… (ne vem, kako so drugi moški, ampak moj je kot riba na suhem, ko se odvijajo taki pogovori, od vedno). Jaz bi rada, da bi vsaj ta normalna vsakodnevna komunikacija stekla in da ne bi imela občutka, da sem za vse (odločitve) sama in da furam svoje življenje, on pa svojega.
Spolnost – je že bilo bolje. V nosečnosti je bilo spodobno, po porodu katastrofa, zdaj je o.k, samo redko. In ja, poskušam dajati pobudo, ampak tako kot je napisal Marko, mi je težko. Jaz potrebujem nek odnos, da lahko imam z nekom spolni odnos. In zdaj tega enostavno nimam. Sicer zavrača me ne (morda poredko, če je utrujen), ampak pobud tudi ne daje. Tako da če prepustim njemu iniciativo, je to enkrat na deset dni. In ja, tudi to sva se pogovarjala, pa enostavno ni efekta. Je utrujen, ima skrbi, tako razlaga. Prej je bilo pa več – no saj so prišla obdobja, ko je bil mrk, ampak drugače je bilo dvakrat, trikrat na teden. Pa večinoma na njegovo pobudo (95 %). In ja, kot ste zgoraj napisali, mislim da rabi spolnost, da vzpostavi nek odnos z mano. Ampak če tudi do spolnosti mu ni … kako za vraga naprej? Pa to, da jaz dam pobudo, očitno ne pomaga, da bi “zagrizel” in jo naslednjič dal on.
In to, da ko počistiva rečem, da pol se bova pa pogovoriva, ne deluje. Potem je ura že 10 in postane samo še bolj živčen, ker je on utrujen in bi šel rad spat in mu jaz s svojim čvekanjem to onemogočam.
Rešitev je zelo preprosta: lahko si stojiva na nasprotnih bregovih, lahko pa se trudiva, da si prideva nasproti. In skušava drug drugemu ustreči. [/quote]
Meni je to vse jasno, samo pri tebi nisem dobil občutka, da se trudiš, pač pa da čakaš, da najprej dobiš intimo, zato da se boš lahko začel iskreno pogovarjat. In če se na drugi strani tudi ona trudi tako, da čaka najprej na iskren pogovor, da bo pripravljena na intimo, potem dobiš par, kjer se oba trudit, željenih rezulatov pa ni.
🙂
Menda smo moški bolj vizualna bitja in nam mora bit partnerica v prvi vrsti všeč na pogled, da se lahko spravimo k stvari, s čimer se jaz ne bi ravno strinjal (v celoti).
Mogoče na začetku je res bolj tako, ko se je pa enkrat “nagledaš” pa pride na dan tisto ostalo kar pri vama trenutno manjka – “nek odnos”. Če tega ni oz ne znaš/zmoreš/nočeš zgradit…. kaj ti potem sploh še ostane?
Seveda ne gre zanemarit tudi tistih vidnih dražljajev, ki jih ženske znate pričarat…..,če le imate za koga 😉
Pa smo spet tam… 🙂
Zakaj pa MORA bit toliko v tej svoji delavnici cele dneve, od zore do mraka? A z manj res ne bi preživeli? Je delo res tako pomembno, da je temu vse podrejeno, tudi vajin odnos?
Rešitev je zelo preprosta: lahko si stojiva na nasprotnih bregovih, lahko pa se trudiva, da si prideva nasproti. In skušava drug drugemu ustreči. [/quote]
Meni je to vse jasno, samo pri tebi nisem dobil občutka, da se trudiš, pač pa da čakaš, da najprej dobiš intimo, zato da se boš lahko začel iskreno pogovarjat. In če se na drugi strani tudi ona trudi tako, da čaka najprej na iskren pogovor, da bo pripravljena na intimo, potem dobiš par, kjer se oba trudit, željenih rezulatov pa ni.[/quote]
Obstajajo ženske, ki preko intime doživljajo občutek bližine. Če ni intime, potem odnos več nima smisla.
“Pojdita” iz tega sveta nekam, kjer bi imela res nekaj malega časa zase. Varstvo za otroka in preživita kako nedeljo ali vikend nekje drugje. Ne pričakuj čudeža, verjetno se bosta za začetek skregala, ker bosta imelo priliko, da razčistita nekaj za nazaj. Ko so otroci, je treba načrtovati čas za vaju, za skupno lenarjenje. Potem pride tudi odnos.
Kot drugo bi mogoče pomagalo, če se družita z ljudmi, ki imajo nek daljši staž skupnega življenja. Bolj ali manj vsak par doživi “sušo” in nista nič posebnega. Bolj je problem, da si priznaš, da imaš (imata) problem, da ga ima večina in da se da iz življenja potegniti več, če se potrudiš. Nama je pomagalo udejstvovanje v skupini poročenih parov. Res pa je, da gre za specifično stvar, kjer vlada red in se pogovarjamo o vnaprej določeni temi. Ni za vsakega.
Kot tretje je mogoče kaka knjiga ali predavanje na temo odnosov. Kaj vama bolj ustreza. Jaz rad berem, ampak knjige o psihologiji mi ne sedejo. Raje poslušam nekoga, ki obvlada teorijo in ima za sabo prakso.
Pa si je mož resnično želel otroka ali ne ?[/quote]Šta je tu je… kaj češ sedaj to ugotavljat, čemu?
Bolj se mi zdi pomembno koliko sta zrela, da prebrodita to, kot pa, da valita krivdo…na otroka? :/
Pa si je mož resnično želel otroka ali ne ?[/quote]Šta je tu je… kaj češ sedaj to ugotavljat, čemu?
Bolj se mi zdi pomembno koliko sta zrela, da prebrodita to, kot pa, da valita krivdo…na otroka? :/[/quote]
Saj ne pravim, da je treba valiti krivdo na otroka. Sprašujem zato, ker so se težave začele po nosečnosti.
Pomembno je ugotoviti razlog za odtujitev.
“Pojdita” iz tega sveta nekam, kjer bi imela res nekaj malega časa zase. Varstvo za otroka in preživita kako nedeljo ali vikend nekje drugje. Ne pričakuj čudeža, verjetno se bosta za začetek skregala, ker bosta imelo priliko, da razčistita nekaj za nazaj. [/quote]
Točno to se dogaja. Ko mi končno uspe uskladiti en dan ali pol dneva ali en večer vsak drugi mesec, greva nekam in … se skregava. Ko se ti to zgodi dvakrat, trikrat, štirikrat, te mine, da bi kam šel. Poleti sem uspela celo zorganizirat, da sva šla dva dni nekam in … katastrofa. Skregala sva se do konca. S tem, da jaz hitro “pozabim” in sem lahko že par ur kasneje v redu, se smejem in uživam. Mojega moža pa konflikti globoko zaznamujejo in rabi potem par dni ali celo en teden, da odmisli in se sestavi. Pa četudi sva stvari rešila in se zmenila…
In potem sem prišla do tega, da je bolje, da teh izletov ne delamo, saj namesto da bi kaj gradili, rušimo
Forum je zaprt za komentiranje.