Moj zakon gre v k… in jaz ne vem več kaj nardit
Nosečnost je tako zahteven projekt in taka sprememba, da zmeraj vpliva na skupno življenje. Tega se seveda ne gre bati, ker odnos kot VSAKA stvar na svetu gre na slabše, če nič ne storimo. Z otrokom ali brez… Vse je potrebno vzdrževati in krpati, da je tako ali boljše kot ko je bilo NOVO.
V odnosu sta najprej partnerja. Potem so otroci in ostalo. To težko živimo, tudi naša kultura ni taka. Poveličujemo cankarjevsko mater, ki se razdaja otrokom, ampak morali bi “cankarjevsko” ženom ki je v stanju imeti z možem lep odnos. In seveda moža, ki se trudi za lep odnos z ženo. Otroci so drugi plan. Če bo odnos med partnerjema dober, bodo dobili dovolj ljubezni in vsega drugega.
Šta je tu je… kaj češ sedaj to ugotavljat, čemu?
Bolj se mi zdi pomembno koliko sta zrela, da prebrodita to, kot pa, da valita krivdo…na otroka? :/[/quote]
Saj ne pravim, da je treba valiti krivdo na otroka. Sprašujem zato, ker so se težave začele po nosečnosti.
Pomembno je ugotoviti razlog za odtujitev.[/quote]Ja ponavadi se začnejo težave kazat takrat. Mlada mamica je zaposlena z otročkom, on pa kot, da je odpadel, se ne znajde ob njej, se počuti zapostavljenega, ker se kao njemu ne posveča dovolj…. namesto, da bi ji stal ob strani, jo podpiral v njenih prizadevanjih z novorojenčkom, hoče pozornost zase, kot malo dete…. :/
In v takem ga še pipi izda oz je pokazatelj…. česa že? “Zrelega odnosa”? :/
Intimnost ni samo bližina, je dajanje in prejemanje. Torej, lahko je ta prvi stavek, lahko pa ni “nič” oz. nič več kot seganje po orgazmu.
Meni osebno daje zadovoljstvo tudi partnerjevo zadovoljstvo. Bi zelo težko bila zadovoljna z intimo, če bi vedela oz. videla, da moj partner ni. In zelo težko si zadovoljen, če si v postelji z enim kupom nerazčiščenih obsojanj, zadržkov, prepričanj… in vprašanje, če z občutkom pripadnosti, bližine, ljubezni.
V odnosu pride do situacije, ki se ji lahko reče “faza boja”. Takrat v partnerju vidimo stvari v katerih se od nas razlikuje in ki so v bistvu razlog, da smo se sploh zaljubili, kot njegove najslabše lastnosti. Zato pa se ob ločitvah izlije toliko gnoja… Velika ljubezen se prelevi v veliko sovraštvo.
Mogoče morata iti skozi to rušenje… Ne moreš preskoči obdobja, da se soočita drug z drugim. Vedno pa mora biti nekdo, ki skuša voz potegniti naprej. Denimo, da si v tem obdobju to ti. Verjemi, da se tvoj mož globoko v sebi počuti strašno slabo, ker ne zna in ne zmore v tem trenutku uresničiti vajinega odnosa. Privzeto je moški srečen, če uspe zadovoljiti svojo ženo in če vidi, da je v odnosu srečna. Zakaj pa ne potegne pravih potez pa je druga pesem. Ker smo moški pač včasih smotani… Pa tudi ženske ste :).
“Pojdita” iz tega sveta nekam, kjer bi imela res nekaj malega časa zase. Varstvo za otroka in preživita kako nedeljo ali vikend nekje drugje. Ne pričakuj čudeža, verjetno se bosta za začetek skregala, ker bosta imelo priliko, da razčistita nekaj za nazaj. [/quote]
Točno to se dogaja. Ko mi končno uspe uskladiti en dan ali pol dneva ali en večer vsak drugi mesec, greva nekam in … se skregava. Ko se ti to zgodi dvakrat, trikrat, štirikrat, te mine, da bi kam šel. Poleti sem uspela celo zorganizirat, da sva šla dva dni nekam in … katastrofa. Skregala sva se do konca. S tem, da jaz hitro “pozabim” in sem lahko že par ur kasneje v redu, se smejem in uživam. Mojega moža pa konflikti globoko zaznamujejo in rabi potem par dni ali celo en teden, da odmisli in se sestavi. Pa četudi sva stvari rešila in se zmenila…
In potem sem prišla do tega, da je bolje, da teh izletov ne delamo, saj namesto da bi kaj gradili, rušimo[/quote]
S tem, ko ti “pozabiš” glede česa sta se kregala, možu daješ občutek, da ti ni mar.
Se potrjuje moja domneva, da se je mož zaprl zato, ker je dobil občutek, da tebi nima smsla kaj govoriti, ker ti pač pozabiš……
Sama pa dobiš občutek, da si ti v redu, razlog za težave pa je pri možu, ker mož tudi ne pozablja…..
To je res. Čeprav je njegovo vedenje na nek način otročje, ga bo sedaj ko je v odnosu, težko popravil, rešil sam. Zato bi mu pač ona morala bolj stati ob strani in mu pokazati, da ji je mar zanj, kljub temu, da je ona že vse pozabila. Tako lahko tudi on s časom spozna, da je bolje, če o svojih težavah spregovori, kot pa da se stalno zapira (kot je to počel nekoč). Seveda ga pa mora k temu tudi vzpodbujati, da ga preveč ne razvadi v mislu, češ, bo že ona prišla do mene, saj vedno pride.
Mirela,
ta trditev je pa resnična. Dobro si to zapomni. Naj ti bo vodilo. Poišči tista njegova dejanja, ki so ti še posebej lepa, všeč, in mu to zelo jasno pokaži (ne da mu samo poveš). Recimo, kako se igra z vajinim otrokom. Stopi do njega, povej mu, kako zadovoljna si, srečna, ko je tvoj otrok zadovoljen in srečen in ko je tudi on ljubeč in zadovoljen, srečen. Povej mu, da ceniš to njegovo lastnost. Lahko si tudi samo nadaneš iskren nasmeh, zadosti bo samo kratek stavek, v smislu, kako zadovoljna si, da ju je lepo videti skupaj…
In seveda, več in več lastnosti boš cenila, bolje bo za tebe in tvoj pogled na njega, in potem mu to samo zelo iskreno izpovej.
In ne pozabi na vse to tudi takrat, ko bosta sama, v postelji, tudi če ne bo prišlo do same intimnosti. Pač uživaj v dotikih, božanjih, pozabi na vsa nerazčiščena vprašanja, dvome, pomisleke, in se prepusti trenutku – kot da bo zadnji (k sreči samo pred zasluženim spancem). Ne oklepaj se slabih misli, ampak si dovoli, da TI uživaš ob njem, da se v tebi prebudi ljubezen. Saj bo videl na tebi, čutil jo bo.
Vsak, popolnoma vsak, rad sliši ali začuti v drugemu, njegovo iskreno!!! pohvalo.
Na tem bi jaz delala.
Vsak rabi začutiti svoj jezik ljubezni (knjiga: Pet jezikov ljubezni…). Moški vsekakor rabimo, da bližnji iskreno opazi in pohvali kako naše delo, da smo super. Ženske pa rade slišijo, da jo ima mož rad, da je lepa, čeprav se nam moškim zdi, da smo to že povedali (ob poroki) in da tega ni treba več povedati, dokler se situacija ne spremeni :).
Najti morata tisto, kar vama vsakemu zase in na koncu tudi skupaj dvigne zadovoljstvo v življenju. Tudi samostojni hobiji nekaterim pripomorejo, da je na koncu skupni odnos boljši.
Na tvojem mestu bi vzela par dni dopusta. Se v tem času, ko je otrok predvidevam v vrtcu ali šoli, posvetila izključno njemu in njegovemu poslu. Gospodinjske stvari, kot je čiščenje in pranje, bi odrinila na večerne ure, oz. na čas, ko je on z otrokom.
Par dni dopusta poštimaj pisarno in dom, nato pa mu naznani da v petek odhajate na že plačan vikend paket v toplicah, za kar predhodno poskrbi. Predhodno mu organiziraj delo tako, da bo za vikend prost. Na posel in zastoje v pisarni se tokrat ne bo mogel zgovarjati.
Če tokrat zadeva ne bo vžgala, pa bo najbolje da začneš razmišljati o ločitvi. Takšno življenje, kot ga imata namreč vodi tjakaj.
Če je zainteresiran in še ni prepozno, ter si želi iz tega, se bo prebudil. Drugače pa je gotovo vse zaman.
Naj ti ne bo škoda 2 do 3 dni dopusta.
Ženske ste ljudje akcije, če se tako odločite. Mislim pa, da recept prlečke ni najbolj posrečen. En vikend in akcija, če ne pa konec. Moška narava je nekoliko drugačna in le redek odstotek moških bo izlil svoje, če mu žena reče: sedaj pa je čas, sedaj pa govori. Takrat bo dobil zadrgo čez usta, pa če si tega želi ali ne.
Razen tega problem ni nastajal nekaj dni. Tudi rešil se ne bo v nekaj dneh. Če ima interes kaj rešiti, je potrebno postopoma ugotoviti vse probleme. Sploh, če partner mogoče pod velikim stresom ali če je nezadovoljen s svojim trenutnim stanjem (kaj je dosegel kot “mačo”). Kako stres zmanjšati, dvigniti samopodobo in potem kako spremeniti stil življenja, da bo več od skupnega življenja.
NIsem pričakovala, da se bo zadeva rešila v tem vikendu.
Tega vsekakor ne. Ampak, da se bo morda pričela odvijati. Zakrivati si oči pred slepečo svetlobo, to še najmanj pomaga.
Morda mož potrebuje vzpodbudo, da bo spregovoril o svojih težavah, ali pa vsaj nakazal nanje. Če se ne bo nič premaknilo v to smer, je očitno prepozno.
Takšno življenje je zelo neprijetno….življenje v vzporednih svetovih.
Nujno je, da odkrijeta bližino, komunikacijo in pot drug do drugega.
Če pa se je on vdal, in že mesece razmišlja o sosedovi blondini, pa je verjetno prepozno in ni več kaj reševati.
Ločene finance vodijo v popoln brodolom- preverjeno.
Glede na to da sem ženska, se včasih postavim na stran moških, saj ženske ne znajo biti več ženske, ampak so vse drugo sam to niso za kar so rojene. Vem da je težko tudi z moškimi, včasih se sprašujem a je v naši Sloveniji sploh kdo pripravljen na skupno življenje, ker jaz pravim kdor odneha je strahopetec, vendo se da vse rešiti in moški in ženske nikjer ne bo bolje, mogoče se slabše. Tako da razum, spoštovanje, pogovor in intima. To bo rešilo zakon, otroke pa za nek časa na počitnice 🙂
Pepe007 in it, sta v veliko pomoč. Mogoče res ni tako slabo, da se skregava, ko sva sama. Sem tudi možu povedala to Pepetovo razlago, pa mislim, da je tudi njemu odleglo, da to ne pomeni, da nam gre vedno slabše, ampak da je to pač ena faza, ki jo morava prebroditi, da spucava za nazaj in greva potem naprej. V nedeljo sva imela 3 ure za nek mini izletek in slabo uro sva se imela prav fajn, celo smejala sva se na kakšno foro. Potem je bilo spet nekaj “tišine” in premišljevanja ampak še zmeraj bistveno bolje kot kdajkoli prej. Vsaj ni bilo tiste napetosti, kjer se čaka, kdo bo prej eksplodiral. Včeraj zvečer je bil spet ves zamišljen in zaskrbljen in nisem uspela izvleči iz njega niti tri besede. Je tudi po večerji kar delal… Ma bo. Vsaj nekaj se premika. Bom probala si umislit kakšno malenkost za danes zvečer, da ne bo glih ponovil vajo kot včeraj. Mogoče ga lahko malo zmasiram. Če že molči, se bo vsaj malo sprostil.
In Robi, ne, mislim, da problem ni, da on misli, da jaz pozabim, ampak enostavno to, da ga ta kreganja tako pretresejo in potem rabi toliko časa da se sestavi.
zaenkrat hvala. pridem nazaj, če spet butnem v goro in ne vem kako naprej
lahko pa se trdno določiš, da boš zakon rešila in bosta spet bolj povezana.
Nujno je treba v načinu življenja nekaj spremeniti. Ker vaju obsoječi odnosi in aktivnosti odtujujejo.
Moje sugestije, seveda pa naredi po svoje, saj sam sebe najbolje poznaš:
Poenostavi življenja, če prav razumem potrebuješ več časa in miru. Predenj nekaj narediš, se vprašaj, ali to res potrebujem, ali me bo to osrečilo, ali me bo napolnilo z energijo, govorim o prostem času, če je odgovor da, potem to naredi, sicer ne.
Zacelita medsebojne rane iz obdobja, ko sta bila napeta drug do drugega. Pogovorita se brez očitkov, lahkotno, morda ga vprašaj, kaj ti je zameril in obratno, lahko se opravičita drug drugemu.
Pozanimaj se za tehnike duhovne rasti, aktiviraj svojo intuicijo, naj te vodi do rešitve.
Mirela, mislim, da sem po nekaterih značajskih lastnostih podoben tvojemu možu. Seveda pa je vsak edinstvena pojava na svetu. Jaz vem, da se nama še zdaleč ni obneslo: pojdiva nekam in se imejva fajn. Zdaj se pogovoriva. Včasih je šlo, včasih ne. Zmeraj imata s sabo vso “prtljago” od rojstva naprej. Nekaj jo odložiš, nekaj ti ne uspe. Partnerja spoznaš v dobrem in slabem. V odnosu pride do slabih trenutkov. Temu se ne bosta izognila, ne smeta pa si tudi zatiskati oči, da je samo tako mogoče živeti. Truditi se je potrebno, da bi bilo bolje. Odmisliti je treba, da dobri odnosi in dobre reči pridejo same po sebi in da bosta zmeraj spontana. S časom je treba kvaliteten skupni čas tudi načrtovati. Za pogovor, za intimo. Ne bo zmeraj šlo po planu, brez plana pa bo še slabše.
Forum je zaprt za komentiranje.