Psihoterapija – koliko časa
To je maraton… in ne 42km, ampak 420km, ali pa še prej 4200km.
In vse gre zelooo počasi, če se hočeš orodja za svoje ovire, ki bodo dolgoročno delovala. Torej kr računaj na nekaj let. Kot fakulteta, samo na drugem nivoju.
To ne pomeni, da to obdobje ne smeš živet. Prej obratno. Več moraš tvegat, bolj se moraš soočat z neprijetnimi čustvi, da boš šla lahko naprej.
Kljub temu, da imam občutek, da bi, ob vsej tej bolečini, rada instant rešitev za vse življenje, to dvomim da bo šlo.
Ampak le pogumno.
p.s. na voljo imaš tudi brezplačne oz. močno subvencionirane terapije
Res bi bila vesela instant zadeve, se pa zavedam, da to ne gre. Se sama trudim že vrsto let,a mapk potem človek ugotovi,da rabi zunanjo pomoč.
So pa stroški za te zadeve hudo visoko, previsoki. Sem pa našla ugodno varianto, samo moraš prej plačat ure in odločit se moram v dveh dneh koliko ur vplačat.
Brezplačnih še nisem našla, vsaj na našem delu Slovenije ne. Nekaj sem našla drugod,ampak glede na razdaljo se ni splačalo.
Sicer imam dokaj blizu tudi skoraj brezplačno pomoč, ampak je bolj za 2-3 posvete, ni mišljeno za daljše obravnave.
Mene je zmotilo tvoje razmišljanje. Vem, da to ponujajo kot paketno zdravljenje in obljubljajo vse mogoče. To je naložba in seveda tudi tveganje. Ampak po drugi strani, kaj lahko izgubiš? Ok, denar bi se dalo tudi kako drugače obrniti:). Najbrž si že poskusila različne laične metode, pa ni nič pomagalo. Drugače ne bi iskala pomoč v psihoterapiji, a ne. Mimogrede…mene ne bi žive spravili tja:))). Občudujem tvoj pogum, naredila si prvi korak, ozavestila dejstvo, da imaš probleme in jih želiš reševati. Spremembe so odvisne od tebe, vzemi si raje več časa, da ne boš čutila pritisk kot da se mora vse odvijati na hitro.
Ne vem v katerem mediju sem zadnjič zasledila (po moje, da v prilogi Ona), kako so se razpasli ti instant terapevti, ki obljubljajo razne popuste itd. Zelo dobro se pozanimaj, kakšne so njegove reference, morda mnenja različnih ljudi. Tega ne prepuščaj naključju, da ne boš na koncu razočarana…da ne greš iz ene groze v drugo.
Instant psihioterapija… paketno zdravljenje… subvencionirane ure… naložba in tveganje… VAU, tako pa jaz nikoli nisem razmišljala o psihoterapiji. Kot o ekskluzivnem programu reprogramiranja. Kot znanstvena fantastika. Namesto klasičnih, v otroštvu pridobljenih vzorcev, dobiš paket znanstveno potrjenih vzorcev. Ne vem, a čustva tudi po želji dodajajo in odvzemajo ???
nezaželena hči
psihoterapija ni učna snov – priučitev novega razmišljanja, vsaj skozi moje oči ne. Psihoterapija je pomoč v obliki vprašanj, poslušanja in razumevanje skozi človeka/psihoterapevta, ki ga ti, kot človek, ki ima težave, povzdiguješ v več, boljše, mu daješ neko slepo večvrednost. Samo zato, ker ima prebranih več knjig, pridobljeno teoretično znanje, mogoče tudi praktično, ni pa nujno. Samo zato, ker ima uradno pridobljeno licenco terapevta.
Po moje pa, za tovrstno pomoč ne rabiš plačevat, za tovrstno pomoč je zadosti nekdo, ki mu zaupaš in verjameš in ki razume sebe in zakonitosti sveta okoli sebe in živi življenje po svojih prepričanjih, dognanjih. Človek, ki mu lahko daš status simbola, k čemur se boš lahko tudi skozi vzgled približala. Človek, ki ti bo dal pozitivno povratno informacijo, ki te bo vzpodbujal, ti stal ob strani, enostavno bil ob tebi. Tako kot so pri majhnemu otroku to starši… Ne rabiš dragih učnih ur, ozri se raje okoli sebe, poglej kakšen človek je človek, za katerega smatraš, da mu je dobro, da bi bila rada v njegovi “koži”, spoznaj tega človeka, njegovo preteklost, njegova razmišljanja, njegov način spopadanja z vsakodnevnimi težavami, spoznaj njega, primerjaj se z njim, v čim si drugačna, zakaj si drugačna in kaj lahko storiš, da bi bila na istem.
Pa… enostavno, spoznaj sebe in spoznala boš … veliko…
Jaz res tako verjamem.
It pa če nimaš takega človeka? Če nimaš niti enega samcatega prijatelja? Če se že vrsto let sam trudiš kaj narediti v to smer pa ti ni uspelo?
Če bi si znala sama pomagat, če bi si znala pridobiti vsaj enega prijatelja, vsaj eno osebo za pogovor, verjetno ne bi iskala pomoči pri psihoterapevtu.
Če bom nadaljevalal tako kot sem, bom pri 50ih še vedno oseba brez prijateljev, brez samozavesti.
Niso vse ženske rojene pod srečno zvezdo, da bi našle takšnega moškega, ki bi jim vse to nudil. 🙂
Drugače je to vse res, kar pravi “it”, le takšnih prijateljev je zelo malo.
Mogoče bi za začetek bila dobra tudi kakšna prijateljica. Da imaš nekoga, s katerim se lahko pogovarjaš, ki ti prisluhne in pokaže razumevanje.
Samozavest pridobiš na podlagi lastnih izkušenj. Tega ti ne more dati terapevt, ampak se je treba opogumiti, da pridobiš izkušnje in na podlagi izkušenj spoznaš kdo si in da si sposobna nekaj narediti zase. Ko to spoznavaš, se ti viša samozavest in samozaupanje.
Prijateljstvo si lahko spleteš skozi čas, ko bo tvoj odnos na svet okoli tebe svetlejši. Na tvojem mestu ne bi nikakor iskala prijateljstva z namenom, da se lahko nekomu zaupaš, zdraviš svoje komplekse, dviguješ samozavest itd. To je sebično. Prijateljstvo je seveda odnos zaupne narave, poslušanje in slišanje, izražanje svojih misli, mnenj. Samo temelji se ne postavljajo izključno zaradi koristi ter na silo. Prijateljstvo pride ali pa ne spontano. Zdaj si najbolj ranljiva in morda je na mestu, da se zaupaš osebi, ki te ne more prizadeti.
Ups, to pa je problem. Morda bi morala biti bolj odprta, pokazati več interesa za druge, si najti kakšne dejavnosti, v katerih lahko spoznaš somišljenike oz se vsaj za začetek pričneš s kom družiti. Zakaj pa imaš tak odnos nasplošno do ljudi? Toda biti večinoma sam tudi ni nujno slabo ali pa nevarno, odvisno od človeka kako s tem shaja, nekaterim v resnici ne paše pretirana družba, slepijo se pa da jo morajo imeti, ker jo morebiti imajo drugi ali si morebiti ne upajo držati bolj zase, ker čutijo pripadnost. Malo razmisli, zakaj si tako “sama”, ali misliš, da si nevredna drugih, ker te je en od staršev “zavrgel”? Dejstvo je, da niso samo starši tisti, ki nas v življenju lahko zavržejo, lahko je to kdorkoli ki nam je blizu, kadarkoli se lahko kdo spomni in te enostavno odvže kot “smet” pa ni potrebno, da za to ima kakšne večje in racionalne razloge; to je del človekove narave, pri enih bolj pri nekaterih manj izražena. Zavrnitve, izobčenja, izolacija, ločitve, slovesa….vse to je del življenja, ne dovoli da postanejo to pasti za tvoje neživljenje.
it: Kako ni učna snov? Seveda ne taka, kot v šoli, ampak učiš se spoznavati samega sebe, učiš se kako sprejeti čustva, ki jih prej nisi znal, učiš se jih sprejeti in učiš se primernega odziva na njih.
nezaželena hči: trenutno se spomnim dveh. Prva je http://www.posvet.org, druga pa psihiatrična ambulanta na aškerčevi. Pri po svetu se mi zdi, da se plača nekaj simbolnega na uro (ene 5 al kako), na aškerčevi pa se mi zdi, da je popolnoma brezplačno, tako osebno, kot skupinsko.
Seveda je pa nizka cena samo materialna. Največja “cena” je to, da boš mogla biti toliko pogumna, da boš brskala po sebi in še toliko bolj pogumna in ko boš naletela kaj “smrdečega”, da boš našla toliko moči v sebi in toliko opore v drugih, da boš lahko korakala. Ampak kljub temu da je težko, je najbrž vredno.
sprašuješ koliko časa. sem v procesu eno leto in 8 mesecev, enkrat tedensko, prvi drobni premiki se začenjajo poznati.
zame je to prava pot. edina pot. stane veliko, a več je vredno, kar dolgoročno dobim iz tega. sem bila pa za razliko od tebe zelo, zelo na tleh. (morda si tudi ti, pa si (še) ne moreš priznati?)
upam, da kmalu najdeš pravo pot zase. srečno!
@nekdo111
Se ne bojiš, da postaneš odvisen od teh pogovorov? Kaj bo potem, ko boš ponovno sam? Morda računaš na to, da kar sedaj gradiš, ne moreš več kar tako porušiti.
niso pogovori ampak terapija. reorganizacija samega sebe, dopustiti si čutiti, kar si nekaj desetletij nisi in s tem za osvoboditev od nezavednih blokad, ker ozavestiš, kaj te blokira. in lahko potem zavestno to odpravljaš.
ko rabiš zdravnika, se ne sprašuješ, če boš od tega odvisen. ker si bolan in rabiš olajšanje. enako je z duševnimi boleznimi.
sama sem pa itak ves čas. samo zdaj se tega končno zavedam. šele ko se zaveš, da si sam, pa kako je to občutiti, lahko spleteš stik z drugim. pristen stik. grozljivo, kako novo je to občutenje za nekoga, ki nikoli ni prej tega občutil.
omenjaš graditev nečesa. skozi terapije gradiš to, da si lahko priznaš svoja občutenja, čustva. vsaj jaz obiskujem tako terapijo, kjer je delo na čustvih in biti v stiku z njimi. dostikrat sploh nič ne govoriš, samo koncentriraš se na svoja čustva in telo. opazuješ notranjo sliko.
ko je čas za to, ko splavaš sam in ne potrebuješ več opore v terapevtu, da si, kar si, takrat je namen procesa dosežen.
Jaz pa v te psiho fore ne verjamem kaj dosti. Lani maja sem bila pri psihiatru oz psihiatrinji, neki Andreji whatever, skracala si je vsak word kar sem povedala, po kakšni uri ali več, mi je predpisala 5 različnih škatel tablet in dala kontakte približno 20-ih privat psihoterapevtov, da se naj z njimi zmenim, če me takšen način “zdravljenja” zanima in da je to plačljivo. No, kot prvo: meni se je zdelo bizarno, da mi je skracala toliko tablet, po drugi strani pa pa tudi njena diagnoza “blaga depresija” ni pri meni vzbudila strinjanja, edino kar mi je bilo zanimivo je bila ta izkušnja/obravnava in ko mi je ob koncu rekla, da mi svetuje kot človek, da naj z nekom, ki mi je problematičen sama poskusim te zadeve rešiti z njim osebno. Tablet nisem jemala, ker sem se prestrašila kontraindikacij, psiho pa poskušam ohranjati zdravo preko ukvarjanja s športom in vsega ostalega kar me veseli.
Zakaj pa nimaš? Pa to ni neka provokacija, če slučajno kdo tako bere. Enostavno ne vidim razloga, zakaj ga ne bi imela? Niti enega? Ali v otroštvu tudi nisi imela prijateljev?
Koliko pa si stara?
Ali je to za tebe problem, razlog po psihoterapevtu, ne imeti prijatelja, ali pa je kaj drugega?
Sicer pa, če bi nadaljevala s pisanjem po forumu, bi kaj hitro lahko dobila občutek, da pridobivaš prijatelje. Še sploh, če bi kaj komentirala po temah, s čimer bi se nekateri strinjali, te dopolnjevali, ali pa negirali tvoje besede, na vsak način pa s tabo komunicirali, in tako hitro lahko dobiš občutek, da imaš z nekom nek “odnos”. Pa še zelo lahko je pisati osebne stvari po forumih, ker je anonimno, pa se počutiš bolj svobodnega. Ni toliko potrebe po skrivanju, bojazni…
Ne ločiš pojma psihiater in psihoterapevt. Psihater je le zdravnik, ki predpisuje “zdravila za psiho”. Torej gleda na človeka bolj iz materialističnega oz. strojno-kemičnega vidika, da so nastala nekakšna “kemična neravnovesja v možganih”. Psihoterpevt ne more predpisovati zdravil, razen če je tudi zdravnik po izobrazbi.
Ah, moški. To pa je nekaj za vaš “ego”.. 🙂
Samozavest pridobiš na podlagi lastnih izkušenj. Tega ti ne more dati terapevt, ampak se je treba opogumiti, da pridobiš izkušnje in na podlagi izkušenj spoznaš kdo si in da si sposobna nekaj narediti zase. Ko to spoznavaš, se ti viša samozavest in samozaupanje.
Drži!!! Ali če povem skozi pregovor: Vera gore premika.
Ali pa ta: Vsaka, še tako dolga pot, se začne s prvim korakom.
Forum je zaprt za komentiranje.