Psihoterapija – koliko časa
Ne ločiš pojma psihiater in psihoterapevt. Psihater je le zdravnik, ki predpisuje “zdravila za psiho”. Torej gleda na človeka bolj iz materialističnega oz. strojno-kemičnega vidika, da so nastala nekakšna “kemična neravnovesja v možganih”. Psihoterpevt ne more predpisovati zdravil, razen če je tudi zdravnik po izobrazbi.[/quote]
Matjažko, ne izzivaj! Sem navedla svojo izkušnjo, šla sem do psihiatrinje, ki mi je predlagala obiske pri psihoterapevtih, če pa ti iz mojega posta rabereš, kaj in česa ne ločim pa te moram žal okrcati, da zelo slabo bereš oz si izpostavil nekaj kar nima veze….dobro vsi vemo bolj ali manj, kdo kraca tablete in katere pa zakaj oz kdo hrani farmacijo in kdo ne!!!!
Aja? Zakaj pa potem obstajajo terapevti (strokovnjaki), če ne morejo ljudem ničesar dati?
Ta racionalizacija “po Marku”, kjer z razumom vse razložljivo in vse jasno, tako da vse razlagamo, režemo, členimo, razbijamo, sestavljamo – da je potem naš (čustveni) svet kaj bolj obvladljiv? Samo anvidezno. Namreč ravno na čustvenem področju mora priti do premikov – in tu marsikdo rabi pomoč, ker ego (zavest o sebi, lastna volja), čigar glavno orodje je razum, je samo špiček ledenika (osebnosti), ki gleda iznad vode, preostali nezavedni del, ki napaja z močjo ali pa destrukcijo, če je bil poškodovan oz. ranjen, pa je pod vodo. Reci posiljeni ženski npr., da je brezveze, da se trpinči z razmišljanjem o tem dogodku in vse skupaj lepo pozabi ter gre naprej. Je to mogoče? NE….
Aja? Zakaj pa potem obstajajo terapevti (strokovnjaki), če ne morejo ljudem ničesar dati?
Ta racionalizacija “po Marku”, kjer z razumom vse razložljivo in vse jasno, tako da vse razlagamo, režemo, členimo, razbijamo, sestavljamo – da je potem naš (čustveni) svet kaj bolj obvladljiv? Samo anvidezno. Namreč ravno na čustvenem področju mora priti do premikov – in tu marsikdo rabi pomoč, ker ego (zavest o sebi, lastna volja), čigar glavno orodje je razum, je samo špiček ledenika (osebnosti), ki gleda iznad vode, preostali nezavedni del, ki napaja z močjo ali pa destrukcijo, če je bil poškodovan oz. ranjen, pa je pod vodo. Reci posiljeni ženski npr., da je brezveze, da se trpinči z razmišljanjem o tem dogodku in vse skupaj lepo pozabi ter gre naprej. Je to mogoče? NE….[/quote]
Rečeš lahko marsikaj. Ali se bo v resnici osvobodila dogodka, verjetno tudi s terapevtovo pomočjo nikoli.
Pri tovrstnih dogodkih ne gre zato, da več ne čutiš, ampak da se naučiš obvladati te občutke oz. jih omiliti, preobraziti, napr. namesto jeze (do sebe) čutiti odpuščanje. Ali vsaj ne več čutit jeze. Verjetno pa vedno čutiš žalost (ob spominih), mogoče vedno krivdo, jezo oz. obsojanje do nasilneža, a hkrati s krivdo oz. pomisleki, tudi odpuščanje do samega sebe, naprimer. Namesto jeze do nasilneže, spoznanje, da ni vreden da ti ne samo vzame tiste minute in še kaj, ampak da ni vreden, da ti vzame tudi preostanek življenja… Da mu ga ne daš. Pogoj, da pa se karkoli spremeni, pa mora biti sprememba v razmišljanju. Sprememba v razmišljanju pa lahko pride le takrat, ko spoznaš sebe, od kod in zakaj razmišljanje takšno, kakršno imaš… kar sledi Markov način.
Kaj hočeš, pač ima prav.
Bolj se spoznavamo, manj je podzavesti. Le kako bi se pa lahko drugače spoznavali, če ne skozi razmišljanje o sebi.
Kaj pa po tvoje naredi terapevt, Matjazko, kar drugi (navadni smrtniki) ne moremo narediti?
Terapija ni filozofija niti (verska) ideologija! Pravzaprav bi bila huda strokovna napaka, če bi ravno to bila, ker potem je spet pranje možganov, ko se mu, pacientnu namreč, z razlago vsiljujejo določena (osebna, verska, ideološka) prepričanja: gre zato, da več ne, mogoče, ali, tudi, naprimer,, namesto, še kaj, pogoj, da, karkoli, mora biti, ne daš, spremeni, pride takrat, ko spoznaš, od kod, kar sledi…
Ravno “takšno miselno nadrkovanje” ali intelektualiziranje nudi največji odpor nezavednemu, iracionalnemu, ker vse “osebnostne poškodbe” so čustvene narave, ki so pogosto zakrite, potlačene in iz zavesti odvojene – nezavedne. Iz tega razloga veliko teprapevtov upošteva tudi sanje, kjer je ego šibak, da bi imel vse pod kontrolo, vse razložil, vse pojasnil, vse bi mu bilo jasno….
Matjažko, preveč idealiziraš razne terapevte..:)
Velikokrat le vzamejo, kot pa dajo. Dajo pa največkrat le razne tablete, ki omilijo simptome.
Zato terapevti pridejo v poštev takrat, ko smo res že tako daleč, da si ne moremo sami pomagati in so zdravila edina možnost, da se lahko poberemo iz neke depresije ali kakšne druge krize.
Podobno, kot nam zdravnik predpiše antibiotike, ko smo bolni. Za samo zdravje in za preventivo pa smo mi tisti, ki lahko največ naredimo.
Sem že velikokrat bral razne slabe izkušnje glede terapevtov, ki so znali le pisati recepte..In temu lahko rečeš strokovna napaka.
Šele, ko se oseba odloči in vzame življenje v svoje roke, lahko pridobi samozavest. Dokler pa se le zanaša na strokovnjaka, pa samozavesti ni.
Zdravila nam dajo le navidezno samozavest, tako kot zdravila proti bolečinam dajo navidezno moč. Še vedno pa je treba delati na tem, da se odstrani vzrok.
In za takšno delo terapevtom ponavadi zmanjka časa ali pa znanja.
Kaj pa bo po tvojem naredil terapevt v takem primeru ?
Pozabiti seveda ni mogoče, je pa veliko večji problem, če se oseba trpinči z razmišljanjem, kot pa samo posilstvo.
Posilstvo oziroma. sam dogodek je že zdavnaj minil in zato je problem le še v tem, da se oseba sama trpinči, kot da posilstvo ne bi bilo dovolj, se mora še sama kaznovati…Čemu le ? Ker tako pravijo strokovnjaki ?
Ali ker Matjažko tako pravi, da se ne sme odpuščati ?
Seveda to ne pomeni, da se storilca ne kaznuje.
Res je, pogosteje ko se nečesa neprijetnega spominjamo, premlevamo, iščemo vzroke zakaj in čemu, bolj si grenimo lastno življenje, na nek način ga tako zamujamo, puščamo da teče mimo nas, ker se ubadamo z nečim, kar se ne da pokrpati – po moje je veliko na tem, kako se sami odločimo ali bomo nečemu pripisovali grozljivo velik ali neznatni pomen IN ali smo zmožni odpustiti sebi (ker se je pač nekaj zgodilo – ni pomembno po čigavi krivdi) in storilcu/ki.
Robi
Ti niti približno ne ločiš razlike med psiholog-psihiater-psihoterapevt:
http://tisa.blog.siol.net/2007/11/24/psiholog-psihiater-psihoterapevt-kdo-je-kdo/
Torej za začetek ‘tehnične’ razlike. Psiholog ima uraden naziv univerzitetni diplomirani psiholog in je diplomiral na Filozofski fakulteti v LJ (če je študiral v Sloveniji seveda). Po drugi strani je psihiater doktor medicine, ki je po končanem študiju naredil specializacijo iz psihiatrije.
Nadalje se psihiater običajno ukvarja z diagnosticiranjem in zdravljenjem težjih duševnih motenj, pri čemer med drugim uporablja tudi medikamentozno zdravljenje (vse prepogosto žal uporablja le to zdravljenje). Psiholog po drugi strani sploh ne dela nujno z duševno motenimi osebami, saj ga najdete na zelo različnih področjih dela (od marketinga, kadrovanja, šolstva, vojske, pa do zdravstva). V kolikor dela na področju zdravstva govorimo običajno o kliničnem psihologu, ki je po končanem študiju opravil specializacijo iz klinične psihologije.
Potem je tukaj še tretji profil: psihoterapevt. Ponekod v Evropi velja, da je psihoterapevt lahko psiholog ali psihiater (drugod se lahko izobrazijo za psihoterapevta tudi drugi profili), ki gre skozi izobraževanje za psihoterapevta. Gre za večletno izobraževanje, v katerem mora tudi sam skozi lastno analizo, hkrati pa material s seans, ki jih sam vodi, prinaša supervizorju. V Sloveniji se kot psihoterapevt (zaradi neurejene zakonodaje) po drugi strani predstavlja marsikateri kvazi strokovnjak, ki nima pravzaprav nobenega končanega izobraževanja za psihoterapevta ali terapevta, zaradi česar velja biti pri iskanju psihoterapevtske pomoči karseda previden
No, zanimivo Matjažko, da si objavil tale zapis…po naši nomenklaturi poklicev poklic psihoterapevt ne obstaja, ravno tako ne obstaja t.i. ena sama dejavnost, ki bi jo psihoterapevt naj izvajal, pa vendar se to v praksi dogaja….da prideš k psihiatru, tam pa ti predlaga privat psihoterapijo…le zakaj? Znano je, da te privat psihoterapije ravno niso poceni šport oz jih zavarovalnice ne krijejo, saj ni pravne oz zakonodajne podlage. Večina izvajalcev ima dejavnost omenjeno kot psihoterapevtska ordinacija, psihoanalitska ordinacija, inštitut za psihoterapijo in psihoanalizo ipd strokovna pakovanja s predpono “psiho”. A so to res samo mazači ali ne…pogovorjevalnice, teleskopiranje drobcev prihodnosti, mikroskopiranje drobcev sedanjosti, psihične pripave za izpite za študente in ostale, psihične priprave za nosečnice pred porodom, hipnoze,…ne, hvala.
No, zdaj pa še za dva poklica, kako zgledata v praksi.
Psihiater, ne bom izgubljala besed. Malo te bo poslušal in na koncu ure boš dobil recept. In potem bo to to. Spremljal bo zdravljenje, torej kako boš reagiral na zdravila, ali ti bodo ta zdravila spremenila življenje, srž težav, hm, močno dvomim…
Psiholog, no, mogoče je to že podobno neki terapiji. Ja, vsekakor boš dal čez kopico testov (recimo pri kliničnem psihologu), od testov, ki te sprašujejo, kaj imaš rad in česa ne – v stilu testov, ki jih objavljajo razne najstniške revije, knjige… , do IQ testov, otroci še rišejo, in na koncu, no na koncu dobiš napotek, da bodi bolj samozavesten ali naj te ne bo tako strah ali… Psiholog, ki dela napr. v drugi bramži, kot je CSD ali po šolah, se prav tako pogovarja s tabo, te sprašuje, kako bi SAM prišel do sprememb v svojem življenju, kaj lahko SAM narediš, zakaj ne narediš itd., mogoče pri kakšnem nasilju še stopijo v stik z drugimi inštitucijami, kot je policija … torej nič takega, s čimer ti ne bi mogel pomagati tudi en zelo dober prijatelj, naprimer…
Tako da ostanejo le še psihoterapevti. Teh pa resnično nisem imela še možnost spoznati. Mogoče pa nam kdo pojasni kako ta psihoterapija zgleda v praksi, verjetno pa nič pompoznega… Ali pač?
Tu pa nekaj o “našem” psihoterapevtu:
http://www.lepdanzaspremembo.si/kontakt/Bostjan-Topovsek
Za nezaželeno hči.
Jaz sem sicer hodila na plačljive variante, se mi je splačalo, saj je to vložek v življenje. Vendar k dobri psihoterapevtki. Potem pa sem začela še študirati v tej smeri in mi je res ogromno pomagalo. Hodila sem tudi na skupine, kjer je bilo res dobro. Sicer včasih kruto soočanje, vendar potrebno.
V preteklem letu pa mi je psihologinja na regijskem CSD povedala, da tudi ona nudi vodeno pomoč (ima pa specializacijo iz določenega področja) in da je to brezplačno. 10 ur, nato se naredi evalvacija. Nato prekine za kratek čas. Po potrebi pa se lahko ponovno vključiš.
Potem imaš še možnost preko napotnice na polikliniki psihiatrično ambulanto, saj so tudi tam psihologi ki te ustrezno spremljajo in tudi kvalitetno. vsaj jaz imam take izkušnje, ker sem zaradi bolniške pač morala tudi tam, vendar mi je bilo premalo intenzivno ob reševanju moje stiske.
Tako da jaz se za vplačilo ur naprej nikakor ne bi zmenila, saj se ne vpisujem na tečaj jezika ali jahanja. Psihoterapevt se zaveda da so ure kar veliko, hkrati pa tudi tako delo ni prav na easy, vsaj če si res psihoterapevt po duši. Skratka razmisli, beri, morda pa študiraj v kaki od teh smeri in tako rešuješ sproti.
nezaželena hči
Ljudje, ki jim ni bilo povedano, da so nezaželjeni pač ne mrejo razumeti, da taki ljudje težko sklepaja(mo) tesna prijateljstva, ker ja pač družina tista baza kjer dobiš osnove zaupanja. Sama imam srečo, da sem počasi stkala par dobrih prijateljstev. Za intimno zaupanje pač nisem zbrala poguma, to še pride.
Preizkusila kar nekaj variant od čiščenje uma, do rezanja vezi ipd, nikoli pa nisem šla k kakšnemu psihologu, ker jih kar nekaj poznam in zelo malo jih ima urejeno svoje življenje. Še največ mi je dal študij sociologije, ki ga počasi zakljčujem. Tam dobiš temelje, kakšne so osnovne pravice vsakega člana v družini in, če so ti kratene se bori za njih, če pa se nič ne premakne jih pa pošlji v tri krasne. To sem storija sama in po 5 letih sta moja starša pogruntala, da mislim resno, ona dva kao nista, zdaj pa imata fazo korenčka in palice. Po eni strani me vabita k sebi, potem pa mi pod nos zmečeta, kaj vse sta mi dala in jaz spet grem za kakšno leto dve.
Trenutno je v porastu delavnica Postavitev družine pri g.Škufci nad katero so udeleženci kar navdušeni. Obstaja pa tudi nekaj knjig na to temo.
Mani je še največ pomagala misel: če tu nisem zaželjena, me pa sigurno na nekem drugem koncu prav pogrešajo!
Seveda obstaja. Obstaja celo študij zakonske in družinske terapije pod okriljem teološke fakultete v Mb in Lj. Poznam kar nekaj študentov, ki so zelo zadovoljni s programom in se vpisujejo dalje, na specializacijo ali doktorat.
Predavatelji so znani psihoterapevti, npr. Christian Gostečnik, katerega predavanja sem tudi sama obiskovala in bila navdušena.
Resnica pa je, da postati dober terapevt zahteva poleg teoretičnega, tudi ogromno praktičnega znanja in dela, kar pa zahteva čas. Jaz bi v primeru, če bi iskala primernega terapevta zase, gotovo poiskala nekoga z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju. Torej sivolasca. 😉
Seveda obstaja. Obstaja celo študij zakonske in družinske terapije pod okriljem teološke fakultete v Mb in Lj. Poznam kar nekaj študentov, ki so zelo zadovoljni s programom in se vpisujejo dalje, na specializacijo ali doktorat.
Predavatelji so znani psihoterapevti, npr. Christian Gostečnik, katerega predavanja sem tudi sama obiskovala in bila navdušena.
Resnica pa je, da postati dober terapevt zahteva poleg teoretičnega, tudi ogromno praktičnega znanja in dela, kar pa zahteva čas. Jaz bi v primeru, če bi iskala primernega terapevta zase, gotovo poiskala nekoga z dolgoletnimi izkušnjami na tem področju. Torej sivolasca. ;)[/quote]
Ne vem kdo si, niti me ne zanima, ni mi mar kaj te je navdušilo… Statistični urad RS, ki se uradno ukvarja s klasificiranjem poklicev in klasificiranjem dejavnosti, žal poklica psihoterapevt ali zgolj terapevt še ni uvrstila nikamor, za zdaj še ne. Eno je doseči izobrazbo, drugo pa biti izobražen za nekaj, kar ti je lahko priznano kot poklic (legalen). Podoben primer je, če zaključiš faks organizacije dela v Kranju in kaj potem si? Diplomirani organizator dela…ali je to tudi poklic, to je pa že drugo vprašanje. Malo prečekiraj statistično zbirko Klasje, je vse lepo napisano in razloženo 🙂 Skratka, dokler bo stanje takšno kot je, so zame vsi psihoterapevti in terapevti takšni in drugačni navadni mazači…ne vem zakaj neki me asociirajo na kakšne astrologe, vedeževalce ipd svojat, ki prodaja meglo 🙂
Jaz tudi nikoli nisem zaupal v vse te strokovanjake. Mogoče zato, ker sem prepričan, da si lahko le sam najbolje pomagam in le sam vem najbolje kdo sem in kakšna so moja prepričanja, ki mi povzročajo težave.
Kot so že zgoraj nekateri omenili, je najbolje, če v roke vzameš knjige, ki ti pomagajo razumeti vzroke težav in potem delaš na sebi, da to spremeniš.
Seveda pa razumem, da so izjeme in so nekateri res globoko v krizi in si več ne morejo sami pomagati iz težav. V takih primerih so nujna tudi zdravila, vendar le na začetku. Še vseeno pa je treba delati na sebi.
Jaz tudi nikoli nisem zaupal v vse te strokovanjake. Mogoče zato, ker sem prepričan, da si lahko le sam najbolje pomagam in le sam vem najbolje kdo sem in kakšna so moja prepričanja, ki mi povzročajo težave.
Kot so že zgoraj nekateri omenili, je najbolje, če v roke vzameš knjige, ki ti pomagajo razumeti vzroke težav in potem delaš na sebi, da to spremeniš.
Seveda pa razumem, da so izjeme in so nekateri res globoko v krizi in si več ne morejo sami pomagati iz težav. V takih primerih so nujna tudi zdravila, vendar le na začetku. Še vseeno pa je treba delati na sebi.[/quote]
Zame osebno so še vedno pravi naslov, če človek opazi, da ima težave (in fiziološki razlogi izključeni) prvi naslov psihiatri, kaj ti pa tam predlaga in česa ne pa variira od primera do primera oz tudi od psihiatra do psihiatra. Se pa strinjam s tem, da je možno z branjem primernih knjig in delom na sebi marsikaj “pokrpati” Ko sem bila kakšnih 15 let mlajša, sem imela grozne težave s sramežljivostjo…pri čemer sem poiskala temu primerne knjige, kakšno dobro leto nazaj težave z anksioznostjo, tiščanjem v prsih, izgubljanjem tal pod nogami, vrtoglavico ipd (zaradi tega sem šla k psihiatru), in sem se po tehtanju možnosti naposled tudi raje odločila za strokovno literaturo kakor pa da bi zmetala nekaj tisočakov za kakšnega psihoterapevta, ki pa mi morebiti ne bi nič pripomogel k odpravi mojih simptomov. Me pa veseli stanje, da smo vsaj toliko razviti/civilizirani, da imamo v takšnih primerih možnost izbire, če le tako hočemo 😉
Še posebej, če nimaš tega denarja. Potem si prisiljen, da si sam pomagaš.
V teh primerih je pač tako, da moraš plačati, pa če je kakšna korist ali pa ne.[/quote]
Takrat denar ni bil ovira, saj sem imela redno službo, mi je pa bilo vseeno naivno, zalagati v nekaj oz v nekoga, pri čemer trajanje teh terapij in končno stanje ni ravno najbolj znano..zato so bile v prednosti knjige in meni so pomagale, k sreči.
Nekdo111, hvala za svojo izkušnjo.
Matjazko, si en redkih, ki ne podcenjuje strokovnjakov.
Ostlaim pa:
Ne mi pisat, da si naj sama preberem par knjig. Sem si jih že ogromno. Potem psihater in psiholog še zdaleč ni eno in isto. In oseba h kateri grem, ne piše receptov, ker ni zdravnik.
Pomoč za 5€/h v LJ mi nič ne koristi. Ker je predaleč. BOlje za višjo ceno pa bolj pri roki.
Ni bila prebrana ena knjiga, tudi psihiatrinja je ocenila, da mi psihoterapija ni potrebna, razen če želim iti v to. Če komu ni kaj prav kar napišem, me naj ne bere pa zgodba zaključena. Človek omeni svojo izkušnjo, kakšno ima okrog tega in ker se ne pokriva z vašimi predstavami o tem, se me mora skritizirat; svet bi bil lepši, če ne bi vsakega človeka in posta jemali enako. To, da sem pa mojstrica pa bom vzela kot kompliment :)))))
Meni zelo draga oseba je zaradi tragedije zdrsnila zelo globoko. Po pogovorih, nasvetih in nekaj brcah je ta oseba poiskala pomoč kliničnega psihologa in moram reči, da je napredek ogromen. Ni vse dobro, ker se pač v življenju ne da izbrisati dogodkov, je pa funkcionalnost te osebe popolnoma drugačna, kot je bila pred terapijo. Rezultati pa so se začeli poznati po 3, 4 mesecih… step by step…
To, da se zavedaš, da ne bo šlo brez pomoči je dobro zate. In poiskati pomoč ni prav nič slabega.
Forum je zaprt za komentiranje.