Otrok…
Ženske, zanima me ali se vam zdi imeti otroka življenski smisel.Sama sem stara 35 let in že 10 let srečno živim z mojim dragim in si tudi ne nameravava ustvarit družine ker nama preprosto ni…
Je po vašem mnenju otrok tista pika na i? In kaj je glavni razlog da ste se tiste ki že imate otroke zanje tudi odločile….???
Ciao,
ja pri nama bi otrok bil pika na i. Sem v tretjem postopku IVF in čakam na rezultat.
Te pa občudujem da si v svoji odločitvi tako zavestna in močna. Super je to da sta se našla takšna človeka ki imata podobne poglede in vama obema ni do otroka. In pomoje s tem ni nič narobe…, naša družba sicer čudno gleda na nas ki jih nimamo (iz različnih razlogov) pa vendar se ni kaj dosti ozirati na druge…
Sicer pa imaš 35 let in časa da se odločiš za otroka je še nekaj. Ne veliko pa vendar dovolj… kaj pa veš… morda pa vaju nekoč v bližnji prihodnosti prime…
Če pa ne, bosta znala živeti naprej, saj kot praviš se imata super in vama nič ne manjka…
Srečno, Brina
Če sta trdno odločena ne imeti otroka,
potem je najbolje da ga nimata, ker
delati nekaj kot uslugo bljižnjim in
pa družbi in potem to obžalovati je
nesmiselno in žalostno.
Če je vama tako super, potem ne spreminjajta
ničesar(se je že zgodilo da sta šla zakonca narazen, ker
sta se strinjala da ne bosta imela otrok, pa se je eden kasneje
premislil, drugi pa popustil iz ljubezni do partnerja, pa ju je
otrok spravil narazen, ker sta bila navajena posvečati pozornost
samo eden drugemu in sta to strašno pogrešala).
Jaz osebno upam da bom imela vsaj 2 otroka, najraje pa 3.
ne bi rekla , da je to smisel vsega, se mi pa zdi, da je zakon brez otrok žalosten.tko smo narejeni, se mi zdi. pač eno od osnovnih vodil naše biti.in če si otrok ne želiš imeti , se mi zdi, da nekej ne štima.mogoče v tem trenutku je še vse idealno in krasno, ker sta pač še mlada in svobodna, ko pa enkrat ostariš in ostaneš sam…..ne vem. premisli.če imaš človeka rad, si želiš imeti z njim otroka.to je naravno.to je tudi del dozorevanja, ko iz egoistične naravnanosti(vse se zaenkrat vrti le okoli vaju in vajinih potreb), nenadoma postane center tvoje in moževe pozornosti nekdo drug.
tud midva nisva tko grozn intenzivno premišljala o otrocih, dokler nama niso povedali, da jih v bistvu sploh ne morva met, vsaj po naravni poti ne. se je vse obrnilo. sedaj pač je to zaenkrat najvažnejši cilj.
če se pa tako lepo razumeta , pa sploh.poznam kar nekaj parov brez otrok.
sčasoma postane ta ljubezen zagrenjena. ji nekaj fali.
tko je to. jest te v tvojem razmišljanju ne morem podpreti.ker razmišljam popolnoma drugače.je pa to seveda samo vajina odločitev.
Nia
Evo…sem čakala glih na tak odgovor-Ko enkrat ostariš in ostaneš sam…
To je vsaj zame najbolj neumen razlog imet otroka.Prav tako se ne strinjam da ljubezni med dvema nekaj manjka.Kaj pa potem naredit če eden ne more imeti otrok?Se potem gre narazen?Kaj je s to ljubeznijo?
In kaj ponuditi otroku v tem že tako skorumpiranem in materialističnem svetu? Ljubezen? Morda…ampak samo tisto od petih do desetih zvečer…Otroka potem vzgajajo vsi drugi samo starši ne.Imam veliko prijateljic, mamic, tako da občasno igram tud varuško.Ampak ne morem in morem razumeti.Mojih “od petih do desetih” lahko takemu otroku posvetim trikrat na teden, potem pa tudi sama rabim mir in nekaj kar počnem samo zase.Saj, otročke mam rada in so pravi sončki ampak sama jih ne bi imela.Zato me res zanima zakajnekatere ženske vidijo izpolnitev prav v otroku.Razlogi ki jih naštevajo so tako nesmiselni da….
Ne vem.
Upam da nisem prizadelačustev nobene novopečene mamice.Če pa me pa kar popljuvajte!
Ah Lida, najraje bi rekla “kakršno vprašanje takšni odgovori”… Odločitev, želja, imeti otroka… pač niso kakšne zelo racionalne zadeve, da bi lahko od mamic pričakoval analitične odgovore, polne razumnih razlogov. Je preveč čustev vmes…
Moj nasvet – če vidva trenutno čutita tako, OK, ne sprašuj in ne išči potrditev zunaj sebe oz. vaju. Če pa bosta že jutri čutila drugače, ne bodita sužnja lastnih omejitev. Ravnajta po srcu, (skoraj) nič drugega pri odločitvi za ali proti ne šteje!
Maxi, 1x mama pri 36.letih (ki pri 34. še tudi ni bila pripravljena biti mama)
Lida,
Mislim da ima večina otroke pač zato, ker tako nekako poteka življenjski krog že doooolgo…..To je osnova, ostali razlogi se pa razliukujejo od posameznika do posameznika. Jaz imam 2 punčki, še miceni (5,5 in 3) in ti povem, da vsak dan znova odkrivam zakaj je bila najina odločitev ZA otroka dobra….Ni lepšega kot sta 2 para mickenih ročic, ki se ti ponoči ovijejo okoli vratu, ni lepše kot sredi noči slišati male podplatke, ki tečejo k tebni v posteljo, ni lepšega kot čutiti drobno telesce, ki se stisne ponoči k te bi in zaslišati hripav glasek “rada te mam mamica”, ni lepšega kot cartanje, pogovarjanje, sprehajanje, ……
So pa seveda tudi slabe strani, kot je poigravanje z mojimi živčki, preizkupanje kje so meje, izzivanje, trmarjenje, za nekaj let zaključeno jutranje spanje, ljubljenje kadar in kjerkoli….
Vsaka stvar ima + in -. In v primeru otrok, so mi plusi, ki jih vsak dan doživljam in tudi na novo odkrivam, mnogo pomembnejši kot minusi.
Količina časa, ki ga posvetimo našim otrokom, pa se mi ne zdi toook pomembna. Pomembna je KVALITETA tega časa….Lahko si 24 ur z otrokom, ki gleda TV riše in zlaga sam kocek, pa je to slabše, kot 3 ure pred spanjem, ko rišemo s prsti, smo v gozdu in iščemo veverice, ….
Stavri bi moral biti malo drugače urejene v naši državi. Morali bi dopuščati možnost, da je eden od staršev zaposlen za krajši delovni čas, zato bi drugi starš dobil večji dohodek (kar bi skupaj npr. zneslo kot če bi bila oba zaposlena za polni del. čas). Prepričana sem, da bi se pri vzgoji in povezanosti to poznalo. Otroci tudi ne bi bili več zoliko prepuščeni sami sebi….
Ups….se opravičujem ker sem se toliko razpisala….
V glavnem, Lida, vsak se odloči kakor mu paše. In tvojo odločitev pozdravljam ravno tako kot svojo…..
pa lep dan
lida, mogoče se ti moji razlogi(če si prav prebrala niti niso razlogi)zdijo neumni. uredu. saj si sama vprašala za mnenje. in sem ti ga dala.če si tako prepričana v to , kar navajaš, zakaj potem sprašuješ.življenje danes je pač tako, da nimamo veliko prostega časa. sama imam tak poklic, da ga imam še velik manj od ostalih sonarodnjakinj, pa se mi zdi, da se bom vseeno zadost posvetila otroku. konec koncev, če bi vsi tako razmišljali kot vidva, nas ne bi blo več.
pa še nekej ti povem, pa ni treba več komentirat, ker me pač ne razumeš. zarečenga kruha se največ poje.
Nia
Pošlji oblikovano (08-02-04 15:33)
se strinjam z roti in še ena zadeva je – ko boš starejša, kdo ti bo prišel na obisk, s kom boš preživljala tudi proste trenutke če ne z vnuki (saj je res, da so tudi psi dobri življenjski sopotniki) Trenutno imam tri – 7 let, 6 let in pol leta. Pa se imamo super, čeprav sem jaz skoraj vsak dan kot cunja zaradi ponočnega zbujanja, ampak otroci se igrajo sami in veselje jih je gledati, kaj vse počnejo. Čeprav sta starejša dva že v šoli, se mi zdi, da sta se kar nekako pootročila (beri na zelo mlajše).
Na začetku nista bila prepričana glede spola – en bi imel fanta ena pa punčko. Pa smo se zmenili, če ne bo tisto, kar bo, ne bo nič. Hči mi pa sedaj pravi, da svojega najmlajšega bratca ne bi zamenjala za nobeno punčo na svetu.
Res je – otroci so v svojih dejanjih tako prisrčni, tako neposredni, nehinavski…. da ti je res toplo pri srcu, ko jih gledaš, jim pomagaš, ko rečejo – ne znam, ne zmorem, pa ob tvoji pomoči vseeno zmorejo.
Pozdravček Mateja
Joj Lida, kar imejta otročička! Tudi midva sva cincala pa iskala izgovore potem sva se pa le odločila. Sedaj imava punčko, stara je pol leta in veš kaj? Grozno mi je žal, da je nisem imela že prej, za toliko let sem prikrajšana, za ta ljubi zakladek. Ne moreš si misliti kako drugače gledaš na življenje, ko imaš v rokah bitjece, jaz bi kar vriskala od sreče kadar pritisnem k sebi to ljubko telesce. Stara sem 35 let in upam, da bom lahko imela še enega otročka. Srečno!
Midva sva se pred nekaj leti, približno v tvoji starosti enako odločila. Kar naprej sva odlašala v prihodnost. No, k dokončni odločitvi je malce prispevala tudi moja kronična bolezen, pri kateri bi nosečnost zame predstavljala zdravstveno tveganje. Po posvetu z zdravniki, tehtnem premisleku in pogovorih sva se odločila za ne. Ni nama žal, skupaj sva sedemnajst srečnih let, imava se lepo. Najbrž je imeti otroka super, ampak kar ne poznaš, ne boli, pravijo stari. Mislim pa takole: če se z nekom razumeš, je v redu z otroki ali brez, če se pa ne, ti pa tako ali tako nič ne pomaga.
Stara sem 33 let in z možem sva se odločila, da še najmanj dve leti ne bova imela otrok. Potem bova pa videla. Če jih ne bo, pa nič. Otroci nama niso nek smisel življenja, seveda pa veva, da je lepo imeti otroke. Ampak lepo je tudi brez njih. Otroci niso edini pomemben faktor za srečo. Lahko te tudi zelo onesrečijo.
Vsi pari, ki imajo otroke, naju malo silijo k temu, da naj se že odločiva in naju gledajo postrani, ker ne misliva, tako kot oni. Se mi pa ne zdijo pretirano srečni in večine otrok ni zbližal, ampak kvečejmu odtujil zaradi preobilice ukvarjanja z otrokom. Seveda jim vse odtehta otroški pogled, pa vseeno…
Imava dobro družbo prijateljev med 30 in 40, ki nimajo otrok. Skupaj jadramo, drugače so pa to ljudje, ki se ukvarjajo z vsem mogočim in so tudi srečni. V njihovi družbi te nihče ne gleda postrani, če ti otrok pač ni življenski cilj. Ta cilj je lahko tudi delanje na sebi, samouresničevanje, nenehna izobrazba, kariera (pa ne mislim le strogo poklicne in pehanje za denarjem).
Sonja***, ti si pa tako polna predsodkov. Mogoče pa ti, kjub otrokom deluješ kot zoprna intrigrantska soseda, pa tega še sama ne veš.
Jaz pričakujem prvega otroka. Je pa res, da sem že v naprej vedela, tudi, če otrok ne bi mogla imeti, vem , da bi lahko z partnerjem srečno in enkao polno živela. O tem sem razmišljala že pred načrtovanjem in sem si razčistila pri sebi. Zakon je lahko enkao poln in srečen tudi brez otrok. Otroci odrastejo in enako sami smo lahko-če pa smo dobri ljudje, odprti imamo prijatelje… potem ne bomo sami. Otroci so daleč od zagotovila, da v starosti ne bo osamljenosti. Jaz spoštujem odločitev vsakogar, tistega , ki želi imeti otroke in tistih, ki se zavestno odločijo, da otrok ne bodo imeli.
Ne bom brala drugih. Zase lahko rečem le, da mi je otrok pomenil piko na i, piko na koncu stavka in smisel vsega… Sama sem se tako odločila. Oz. odločila sva se z možem – za otroka. Poznam pa par, ki se za otroka ni odločil in ravno tako živita lepo. Zakaj pa ne? Kakor komu paše! Sploh pa je najslabše imeti otroka zato, ker ga imajo pač vsi. Tak starš ne more biti ravno dober starš, se mi zdi. Ker se verjetno niti ne trudi dovolj. Ne vem. Ne bom nikogar obsojala. Vsak si pač izbere svojo pot…
Meni se je vedno zdelo bedasto, ko so mi kolegice (ki so že imele otroke) razlagale, kako otrok polepša življenje, kako dobi življenje nov smisel in podobno. Zdaj, ko sem sama mamica, lahko rečem da je to res. Ko čutiš otroške ročice na sebi, ko te objamejo in ti nežen glasek reče;’Mamica, ti si moja, mami ti si najlepša…’…to je nekaj najlepšega, tega si nikoli nisem mogla predstavljati niti nisem razumela, ko so mi drugi opisovali.
Čisto jasno mi je, da obstajajo ljudje, ki si otrok ne želijo imeti. Če te pa prešine tudi ena sama mala želja po otročku, potem pa le imejta otroke.
Že prej sva se imela s partnejrem lepo, uživala sva, sedaj pa je vse še 10x lepše.
Jao,jao,pika na i je le tisto kar tebi pase,kar si ti zelis, v cimer uzivas, kar te dela popolno,skratka da uzivas zivljenje.Če ti do necesa ni, potem tega ne delaj ne imej.Zakaj bi bil otrok pika na i necesa,ne otroke imamo preprosto zato, ker si jih zelimo, ker po njih hrepenimo,ker pride obdobje ko kar noris zeleti postati mati in imeto otroka niti pod razno ni neka pika na i.V zivljenju na sploh ne smes gledat na druge, na pike na i, enostavno ga zivi tako kot tebi pase, odgovarja in to je pika na i, pa ceprav bos brez otrok!
Draga moja!
Kakšno žalostno razmišljanje. Praviš, da so razlogi mamic, ki si jih do sedaj prebrala nesmiselni. Kako pa ti veš? Kako lahko rečeš, da je nesmisel nekaj, česar ne poznaš?
Ne, če ti je imeti otroka smisel, še ne pomeni, da partnerja pustiš, če ne more imeti otrok. Tu je še možnost posvojitve. Eni si pač življenja brez otrok ne moremo predstavljati, pa nimamo zato nič manj radi svojega partnerja, kot ti, ki si ne moreš predstavljati življenja z otrokom. Seveda, pa bi iz ljubezni do svojega moža tudi to željo zatajila, če bi se izkazalo, da otrok ne more imeti.
Da pa bi ti opisali? Kako? To so namreč čustva, o katerih se ne da govoriti. Jaz sem že pri svojih 14-tih letih vedela, da si želim otroka in si jo pri 20-tih izpolnila ter pri 22-tih podvojila. Pa ne zato, da ne bi bila v starosti sama. To je bedarija, saj ne želim biti breme svojima otrokoma, tako ali tako pa bosta že kmalu odletela iz gnezda. Starost bom pač preživela z njunim očetom.
Otroke sem si pač želela, vendar si kljub svoji močni želji, ki sem jo gojila že od otroštva, nisem predstavljala, da je tako lepo biti mama. Jutri bo ravno 19 let, ko sem prvič postala mama, 19 let, od kar poznam smisel svojega življenja, 19 let, ko naju z možem povezuje še nekaj več, kot le najina medsebojna ljubezen, 19 let občutkov, da me nekdo res potrebuje, 19 let sreče, o kateri bi lahko pisala še 19 let, pa je ne bi do konca popisala.
Draga Lida.
Z možem imava tri otroke in krasen zakon, vendar nikoli nisva obsojala ali pa čudno gledala parov, ki si otrok ne želijo.
Par s katerim sva prijatelja živi skupaj že kar nekaj let (več kot 10) se za otroka ni odločil. Stara sta 33 in 38 let in sta se nakako že navadila življenja brez otrok in jima tako najbolj ustreza. Rada imata otroke in nikoli nista neprijazna do njih, a svojih si ne želita, ker imata drug drugega in to jima je očitno dovolj. Zakaj pa ne, če njima to ustreza?!
Meni je najbolj bistveno, da mi par, ki nima otrok ne soli pameti okrog vzgoje, ker imeti otroke ni vedno enostavno, je pa vedno lepo in nekaj čutovidega – ZAME. Preden sem imela otroke, sem tudi sama večkrat pametovala sestri, kako bi morala vzgajati svoje otroke, kasneje pa sem ugotovila, da vzgoja ni mačji kašelj in zahteva precej tolerance, ljubezni in zalaganja.
Poslušati moraš svoj notranji glas in ugotoviti kaj si želiš. Šteje samo tvoja odločitev oz. vajina in ne to kaj si drugi mislijo. Če je vama tako lepo, potem je edina pametna odločitev. Vse drugo bi pomenilo, da sta izpolnila željo okolici in sorodnikom.
Meni so se uresničile sanje, ko sem rodila prvega sina in potem tako naprej… Ta bitjeca ti tako lepo vse vračajo, to so največji sončki v mojem življenju, a nikoli ne pozabim, da je poleg mene tudi moj največji zaklad in to je moj mož.
Razlikujem ljubezen do otrok in do moža, saj znam biti na trenutke tudi egoist in otroke malce potisniti na stran ter se posvetiti samo možu in sebi.
Vsak si želi nekaj svojega in to naj si vzame.
Če se boš odločila za življenje brez otrok, ti želim enako veliko sreče, kot, če se boš odločila, da jih boš imela.
Lp.
Jurka
Forum je zaprt za komentiranje.