Zapušča me, ko ga najbolj potrebujem
Za mano je tretja kemoterapija, ki je bila ubijalska, pred mano so še tri in še ena operacija. Od moža ne dobim željene podpore. Vedno bolj se mi odmika in tudi, ko je ob meni se počutim sama. Od moje diagnoze naprej se je najin zakon popolnoma spremenil. Mož je postal drug človek, ki ga ne poznam. Sva kot bi stala vsak na svojem bregu. Vedno sva veljala za srečen par, vsi so nama zavidali najino razigranost in povezanost.
Sin je študent, ki je trenutno na študijski izmenjavi, torej imava le en drugega. No, po njegovo sva imela. Že tako se počutim tako zelo sama, v nedeljo, čisto brez čustev, pri kosilu, mi je povedal, da bremena moje bolezni ne zmore , da me zapušča, da se seli k mami, v svoj rodni kraj. Z mano ni želel pogovora, ker se je odločil in se bal, da bi pod navalom mojih čustev popustil.
Tako zelo me boli, nikomur se ne upam povedati, saj ob enem upam, da njegova odločitev ni dokončne, da se višje sile samo še malo hecajo z mano. Če je njegovo odločitev res dokončna, ne vem kako bom boj z boleznijo zmogla sama. Na svetu nimam nikogar, na katerega bi se lahko zanesla ali ga prosila za pomoč. Ne vem kaj boli bolj, bolezen ali da je mož prelomil obljubo v dobrem in slabem.
Za vsako spodbudno besedo bom hvaležna in prav tako, če mi zna kdo razložiti kaj se je zgodilo z mojim možem, da bom lažje razumela. Mogoče celo tukaj kdo s podobno izkušnjo? Rada bi se borila z boleznijo zaradi sina, a ne vem, če zmorem.
Lepo vas pozdravljam.
In sledi članek moderatorja..
Moški so slabiči. Obstajajo izjeme in slava jim. A v glavnem slabiči, ki potegnejo črto, ko pride do dela “..in v slabem”.
Sama z bolečino v srcu, 15.03.2022 ob 09:36
Za mano je tretja kemoterapija, ki je bila ubijalska, pred mano so še tri in še ena operacija. Od moža ne dobim željene podpore. Vedno bolj se mi odmika in tudi, ko je ob meni se počutim sama. Od moje diagnoze naprej se je najin zakon popolnoma spremenil. Mož je postal drug človek, ki ga ne poznam. Sva kot bi stala vsak na svojem bregu. Vedno sva veljala za srečen par, vsi so nama zavidali najino razigranost in povezanost.
Sin je študent, ki je trenutno na študijski izmenjavi, torej imava le en drugega. No, po njegovo sva imela. Že tako se počutim tako zelo sama, v nedeljo, čisto brez čustev, pri kosilu, mi je povedal, da bremena moje bolezni ne zmore , da me zapušča, da se seli k mami, v svoj rodni kraj. Z mano ni želel pogovora, ker se je odločil in se bal, da bi pod navalom mojih čustev popustil.
Tako zelo me boli, nikomur se ne upam povedati, saj ob enem upam, da njegova odločitev ni dokončne, da se višje sile samo še malo hecajo z mano. Če je njegovo odločitev res dokončna, ne vem kako bom boj z boleznijo zmogla sama. Na svetu nimam nikogar, na katerega bi se lahko zanesla ali ga prosila za pomoč. Ne vem kaj boli bolj, bolezen ali da je mož prelomil obljubo v dobrem in slabem.
Za vsako spodbudno besedo bom hvaležna in prav tako, če mi zna kdo razložiti kaj se je zgodilo z mojim možem, da bom lažje razumela. Mogoče celo tukaj kdo s podobno izkušnjo? Rada bi se borila z boleznijo zaradi sina, a ne vem, če zmorem.
Lepo vas pozdravljam.
Strah ga je, strah napora in tega, da te bo izgubil, da te izgublja, ker vidi, kaj se s tabo dogaja.
Ne da te nima rada, boji se še več bolečine in naivno misli, da mu bo lažje tako, da gre zdaj.
Drži se in zmagaj!
Zelo težka in boleča izkušnja, ne znam ti pomagati, žal, pa bi ti zelo rad, če bi vedel kako. Mož očitno ne zdrži vsega skupaj, morda ga boli možnost izgube, se ne znajde…, tudi on zelo trpi, v to sem prepričan, žal pa ne zna ravnati drugače. Ker vse kar lahko zate naredim je to, da ti pošljem pozitivne misli, ti jih pošiljam in upam, da ti vsaj za sekundo izboljša razpoloženje.
Zmores sama! Zakaj ne bi zmogla?
Ce sem prav razumela, si imela 3 kemoterapije in se 3 te cakajo, to ni tako veliko in predvidevam, da so ti raka odkrili v zgodni fazi in da gre zdravljenje uspesno po planu. Zmogla bos!
Tvoj moz je pa eno dete!
Verjamem in razumem, da je njegovo dejanje zate sok in huda bolecina, a po drugi strani, kaj ti bo partner, ki ne zna biti s teboj v slabem? Kaj ti bo nekdo, na katerega se ne mores zanesti?
Pravis, da si sama. Kje imas prijateljice? Zakaj se ne obrnes na njih?
Skozi bolezen moras sama, tu ti lahko pomagajo le zdravniki, a za vse ostali vkljuci prijatelje, zato pa jih imamo.
nič novega, marsikateri desc je dušno šibak. So fizično močnejši a dušno šibkejši spol. Ženska si želi oporo moškega a v takih situacijah spozna, da je sploh sposobni niso. Teče mamici nazaj..
tudi življenje ti je le dalo priliko, da se znebiš pijavke.. ker četudi ne verjameš, take bolezni vstopajo v telo zaradi že prej neugodne čustveno energetske ravni.. pošeraufaj po sebi ali ti je zares kdaj stal ob strani ali se je vedno zgolj šlo za luštno se imet..
Iskreno upam, da tale post ni #fejknjus#, ker je soočanje z hudo boleznijo zelo utrujajoče.
Nisi edina, ki se sooča še z bolečino zapuščanja. Če imaš voljo in čas, si preberi knjigo In ženska pride k zdravniku (avtorja se ne spomnim).
Sicer pa ti svetujem, da poiščeš psihosocialno pomoč kar na OI, kjer je v pritličju stavbe D Ambulanta za psihosocialno podporo. Vprašaj zdravnika, ki te obravnava ali se kar sama napoti tja. Pomoč je na voljo, le opogumiti se je treba.
Poleg tega je v SLO kar nekaj društev, ki so zelo aktivna in imajo tudi osebe, ki nudijo podporo bolnikom med in po zdravljenju.
Nisi napisala kateri rak te je “osrečil”. Zato ti bom posredovala nekaj kontaktov društev.
Europa Donna – raki dojk 01 231 21 01 je v Ljubljani na Vrazovem trgu 1 (bivša otroška bolnišnica)
Združenje Limfom & Levkemija – 040 240 950 na istem naslovu
Združenje Europa Colon SLO – raki prebavil 031 313 258 na istem naslovu
Vsa navedena društva imajo dobro razdelane spletne strani, z množico podatkov, ki bi ti bile v pomoč.
S pomočjo prijateljev je pa tako. Ko slišijo, da je nekdo zbolel za rakom, se večina ustraši, nekako “potegne nazaj”, ker enostavno ne vedo, kako bi reagirali. Ne mislijo nič slabega, le ne znajo se soočit s strahom … kaj če bo … kaj če bi … itd.
Upam, da sem ti kaj koristnega napisala in ti vsaj malo pomagala. Vse dobro želim in uspešno okrevanje.
DA to naredi moj (že leta odrasel in odselje!!!) sin pa ni šans, da ga vzamem nazaj. NI ŠANS.
Kvečjemu bi me bilo tako sram, da bi sama šla snahi pomagat, če bi me le hotela in če bi mi le zdravje dopuščalo.
Kake matere so to, da jemljejo svoje sine nazaj pod kiklo.
Pri meni je bilo vedno rečeno: kakor si boš postlala tako boš spala – nazaj več ni poti. Sem bila vedno dobrodošla na obisku (tudi večdnevnem), da bi se pa vračala pa ni bilo govora, pa živita starša sama – no sedaj živi samo mama.
pa dobro no, 15.03.2022 ob 10:30
DA to naredi moj (že leta odrasel in odselje!!!) sin pa ni šans, da ga vzamem nazaj. NI ŠANS.
Kvečjemu bi me bilo tako sram, da bi sama šla snahi pomagat, če bi me le hotela in če bi mi le zdravje dopuščalo.
Kake matere so to, da jemljejo svoje sine nazaj pod kiklo.
Pri meni je bilo vedno rečeno: kakor si boš postlala tako boš spala – nazaj več ni poti. Sem bila vedno dobrodošla na obisku (tudi večdnevnem), da bi se pa vračala pa ni bilo govora, pa živita starša sama – no sedaj živi samo mama.
EH, zivljenje je polno presenecenj. Upam, da ne grem nikoli nazaj k starsem in enako zelim za svoje otroke. A so tudi situacije, ko je to prava resitev, pa jih ne mores ne predvidet ne preprecit.
Tole sicer ni tak primer. Avtorica res upam, da imas kaksno prijateljico, ali pa si pomagaj s kaksnim drustvom kot predlagano zgoraj. Ljudje z enako izkusnjo se najlazje razumejo med sabo.
Za moza pa skoda energije. Verjetno je tudi njemu hudo, ampak je na njem da je mocen zate (sicer je tudi v tem primeru na voljo pomoc za stiske bolnih svojcev).
Vse dobro ti zelim.
Trenutno si prizadeta in strah te je, kar je povsem logično. Verjemi, da je na onkološkem takih zgodb veliko, tudi sama jih kar nekaj poznam…zahvali se vsem svetnikom, da si se ga rešila! Sedaj se lahko posvetiš sebi in svojemu zdravljenju, za nikogar ti ne bo treba skrbet, pred nikomer ti ni treba skrivati, kaj vse ti je na fizičnem telesu bolezen pustila. Kolikor žensk poznam, ki so se razšle med zdravljenjem raka (in vedno je bil izgovor moških, da zaradi raka), vse so mi zatrdile, da je bilo to zanje prava stvar. In nobena si ne želi več moža nazaj!
Drugače pa ti iz prve roke svetujem, da se greš pogovorit s psihologinjami na OI in se udeležiš tudi delavnic, ki jih organizirajo. Tam boš srečala ženske s podobno izkušnjo bolezni, dobila marsikakšen nasvet in tudi kakšno prijateljico.
Pa odloči se v glavi, da se boš borila in naredila vse, da boš zdrava! Ker potem boš zmogla tudi tisto, kar mogoče sedaj misliš, da ne bo šlo. Veš, življenje je tako lepo, da se ga splača živet in predvsem sebe postavit na prvo mesto.
Drži vse, vse dobro…
Draga avtorica, najprej vse dobro, premagaj bolezen, to je na prvem mestu. Če nimaš volje ali moči, poišči pomoč (zgoraj so ti že svetovale).
Kar pa zadeva moža – lepo lepo prosim, da ga tukaj ne pomilujete, češ, saj je tudi njemu težko, pa ne ve, kako bi se s tem soočil pa tko naprej. Ni on tlele žrtev, njegova žena je. On je – upajmo – odrasel človek, ki bi moral vedeti, kdaj ga kdo potrebuje. Če že želi oditi, lahko to stori potem, ko bo avtorica ozdravela.
Pozdrav.
h. jobert, 15.03.2022 ob 11:24
Draga avtorica, najprej vse dobro, premagaj bolezen, to je na prvem mestu. Če nimaš volje ali moči, poišči pomoč (zgoraj so ti že svetovale).
Kar pa zadeva moža – lepo lepo prosim, da ga tukaj ne pomilujete, češ, saj je tudi njemu težko, pa ne ve, kako bi se s tem soočil pa tko naprej. Ni on tlele žrtev, njegova žena je. On je – upajmo – odrasel človek, ki bi moral vedeti, kdaj ga kdo potrebuje. Če že želi oditi, lahko to stori potem, ko bo avtorica ozdravela.
Pozdrav.
Podpis pod tole….
Groza, kakšni egoisti so nekateri!
Draga avtorica, najprej ti od srca zaželim izboljšanje in čim manj težav, podali so ti že mnogo dobrih nasvetov zgoraj.
Sam bi ti ponudil pogled s stališča nekoga, ki je bil na mestu tvojega moža, morda razbereš kaj koristnega pri tvojem razumevanju vajinega odnosa.
Ko je žena prejela diagnozo je bil strah prvo čustvo, ki sem ga občutil, strah vsega kar se je nakazovalo za naprej, človek v teh trenutkih projicira svoje strahove tudi na podlagi preteklih izkušenj. V sodobni družbi je smrt stigmatizirana do te mere, da je povprečnemu človeku zelo nelagodna že sama misel na to, ob soočenju s potencialno možnostjo verjamem, da je marsikomu v preveliko breme. Druga misel, ki me je prevzela, je bila, da je to doletelo osebo, ki je zame najdražja v življenju in za katero bi dal vse, da bi jo zaščitil in obvaroval. Ti občutki so bili enako močni vsa leta njenega zdravljenja in moram reči, da sva po vsem prestanem sedaj še bolj povezana.
Kot so ti že svetovali zgoraj, upam, da lahko najdeš nekoga, ki te bo podpiral ob tvojem boju in prosim, ne obupaj, še veliko lepega te čaka v življenju. Pošiljam ti velik objem.
Forum je zaprt za komentiranje.