Zapušča me, ko ga najbolj potrebujem
Oče je pustil mamo v podobni situaciji in se vrnil domov.Ni zdražal. Mama je bila in še je čustven vampir, ko je zbolela je postala se slabša, vse, popolnoma vse in vsi smo se morali prilagajati njej, če ne je sledilo hudo obtoževanje in samopomilovanje, kaj vse je naredila za nas mi pa ji tako vračamo…..ja bilo je grozno in sestro je tako posrkalo v ta krog, da je predozirala tablete.
Mama je še vedno “bolna”, kolikor vem, oče in jaz pa živa.
Joooj kako rada bi ti povedala celo mojo izkušnjo, ki je v nekaterih stvareh zelo podobna. Svetovala pa bi ti takole.
Najprej na OI povej, da si na tleh in da potrebuješ psihicno pomoč. Imajo psihologe za nas in znajo pomagati.
Zdaj, ko je tvoj mož še čisto prestrašen pobegnil k mamici, ki ga je z veseljem sprejela, kar dokazuje, da je itak mamin sinko, pa ti zahtevaj, da ti prepiše stanovanje ali hišo( karkoli pac imata skupnega). V njegovem strahu bo to tudi naredil. Tako si bos zagotovila za naprej vsaj finančno sigurnost. Poišči si tudi alternativno pomoc v smislu osebne rasti. Alnernativo si ljudje vecinoma razlagajo kot konopljo ampak nisem imela tega v mislih. Ampak to, da te naučijo, da si vredna. Da si zaslužiš lepo in mirno življenje. Jih je polno v Sloveniji. Tako lahko osebno rasteš in pridobivas na moči in volji do zivljenja.
Izloči izmed prijateljev eno najboljšo prijateljico, ki ne bo pobegnila od tebe. Jaz sem imela tako in je zlata vredna.
Sebe daj na prvo mesto. Druži se s prijateljico, ki jo bos izbrala, smejta se skupaj. Mož bi te itak samo oviral pri tvoji novi poti. Super zate, da je spizdil. Ko bos ozdravela, prodaj premozenje in se magari odseli v drug kraj. Življenje je tako nepredvidljivo in hkrati cudovito in polno nekih novih reči, ki nam nudijo možnost, da rastemo. Vredna si ljubezni, vredna si zivljenja. Si dobra oseba in si zaslužiš najboljše!!! Želim ti polno poguma.
Pozdravljeni.
Sama sem prebolela raka kar nekaj let nazaj in imela takrat partnerja, ki je stal ob meni skozi vse kemoterapije, operacije itd. Ne znam se postaviti v vlogo partnerja, vem pa kaj sem takrat dozivljala jaz. Zamerila sem mu, ko je zivel “normalno” – se druzil s prijatelji (cetudi sem mu jaz govorila naj gre), sel v sluzbo itd. Partnersko gledano pa: ko so mi odpadli lasje je fizicna privlacnost padla in seksa ni bilo. Bila sem jezna na ves svet, stresala to nanj, ampak se tega sele zdaj zavedam. Pojma nimam kako zelo tezko mu je moralo biti. Sele po preboleli bolezni vidim, da je tistim zraven huje kot tistemu, ki bolezen ima. Midva s takratnim partnerjem sva se razsla na mojo pobudo, ker sem cutila, da sem drugacna, da sem se spremenila. Da moram biti malo sama. Da se najdem nazaj, sebe in da nocem biti oseba, ki sem postala z njim- nekdo, ki je bolan. Ampak to je bilo vse v moji glavi in sele zdaj to vem. Mogoce se prevec opirate nanj in resnicno ne zmore. Pustite mu malo prostora in mogoce bo uvidel, da je naredil napako. Sama sem imela celo druzino in krasne prijatelje, ki so z mano preziveli vsak trenutek, ko sem dovolila oziroma bila dovolj dobra, da sem zmogla druzenje. Obstajajo podporne skupine zensk, ki imajo enako bolezen – pridruzite se ji. Povejte prijateljem kaj se je zgodilo z mozem, najhuje je to drzat v sebi.
Optimisticno naprej, so obupni dnevi, a bodo tudi tisti res dobri. Borite se in verjemite, tudi po bolezni se zivljenje obrne na dobro, pri meni se je obrnilo na 100x bolje. Zavedam se kdo so moji prijatelji in kdo mi je obrnil hrbet, vem kaj si zelim od zivljenja in uzivam v skoraj vsakem dnevu, ki mi je dan. Srecno!
Prebolela, 16.03.2022 ob 10:27
Pozdravljeni.
Sama sem prebolela raka kar nekaj let nazaj in imela takrat partnerja, ki je stal ob meni skozi vse kemoterapije, operacije itd. Ne znam se postaviti v vlogo partnerja, vem pa kaj sem takrat dozivljala jaz. Zamerila sem mu, ko je zivel “normalno” – se druzil s prijatelji (cetudi sem mu jaz govorila naj gre), sel v sluzbo itd. Partnersko gledano pa: ko so mi odpadli lasje je fizicna privlacnost padla in seksa ni bilo. Bila sem jezna na ves svet, stresala to nanj, ampak se tega sele zdaj zavedam. Pojma nimam kako zelo tezko mu je moralo biti. Sele po preboleli bolezni vidim, da je tistim zraven huje kot tistemu, ki bolezen ima. Midva s takratnim partnerjem sva se razsla na mojo pobudo, ker sem cutila, da sem drugacna, da sem se spremenila. Da moram biti malo sama. Da se najdem nazaj, sebe in da nocem biti oseba, ki sem postala z njim- nekdo, ki je bolan. Ampak to je bilo vse v moji glavi in sele zdaj to vem. Mogoce se prevec opirate nanj in resnicno ne zmore. Pustite mu malo prostora in mogoce bo uvidel, da je naredil napako. Sama sem imela celo druzino in krasne prijatelje, ki so z mano preziveli vsak trenutek, ko sem dovolila oziroma bila dovolj dobra, da sem zmogla druzenje. Obstajajo podporne skupine zensk, ki imajo enako bolezen – pridruzite se ji. Povejte prijateljem kaj se je zgodilo z mozem, najhuje je to drzat v sebi.
Optimisticno naprej, so obupni dnevi, a bodo tudi tisti res dobri. Borite se in verjemite, tudi po bolezni se zivljenje obrne na dobro, pri meni se je obrnilo na 100x bolje. Zavedam se kdo so moji prijatelji in kdo mi je obrnil hrbet, vem kaj si zelim od zivljenja in uzivam v skoraj vsakem dnevu, ki mi je dan. Srecno!
Oseba kot si ti, ni vredna niti besede več!
Matej906, 15.03.2022 ob 11:34
h. jobert, 15.03.2022 ob 11:24
Draga avtorica, najprej vse dobro, premagaj bolezen, to je na prvem mestu. Če nimaš volje ali moči, poišči pomoč (zgoraj so ti že svetovale).
Kar pa zadeva moža – lepo lepo prosim, da ga tukaj ne pomilujete, češ, saj je tudi njemu težko, pa ne ve, kako bi se s tem soočil pa tko naprej. Ni on tlele žrtev, njegova žena je. On je – upajmo – odrasel človek, ki bi moral vedeti, kdaj ga kdo potrebuje. Če že želi oditi, lahko to stori potem, ko bo avtorica ozdravela.
Pozdrav.
Podpis pod tole….
Groza, kakšni egoisti so nekateri!
tudi jaz podpisem….
ne zna se soocat z bolecino, strah ga je, da te bo izgubil, vidi svojo minljivost… bla bla bla… sej ni froc, da bi ga mogli ujckat. Neke globlje psiholoske analize ni potrebno delat. Zivljenje prinese tezave. Man up, odrasti, stisni zobe in stoj partnerju ob strani, ki mu je zagotovo se tezje kot tebi. That’s it! Ni tu debate, ni on zrtev. Samo pusi je in njegova mati, da to podpre, je tudi svojega denarja vredna. Normalna mati bi ga naterala nazaj zeni pomagat!
Drzim pesti, da ti zdravljenje pomaga in da se znebis bolezni, zazivis na novo in spoznas partnerja vrednega te.
Lp
Sama z bolečino v srcu, 15.03.2022 ob 09:36
Za mano je tretja kemoterapija, ki je bila ubijalska, pred mano so še tri in še ena operacija. Od moža ne dobim željene podpore. Vedno bolj se mi odmika in tudi, ko je ob meni se počutim sama. Od moje diagnoze naprej se je najin zakon popolnoma spremenil. Mož je postal drug človek, ki ga ne poznam. Sva kot bi stala vsak na svojem bregu. Vedno sva veljala za srečen par, vsi so nama zavidali najino razigranost in povezanost.
Sin je študent, ki je trenutno na študijski izmenjavi, torej imava le en drugega. No, po njegovo sva imela. Že tako se počutim tako zelo sama, v nedeljo, čisto brez čustev, pri kosilu, mi je povedal, da bremena moje bolezni ne zmore , da me zapušča, da se seli k mami, v svoj rodni kraj. Z mano ni želel pogovora, ker se je odločil in se bal, da bi pod navalom mojih čustev popustil.
Tako zelo me boli, nikomur se ne upam povedati, saj ob enem upam, da njegova odločitev ni dokončne, da se višje sile samo še malo hecajo z mano. Če je njegovo odločitev res dokončna, ne vem kako bom boj z boleznijo zmogla sama. Na svetu nimam nikogar, na katerega bi se lahko zanesla ali ga prosila za pomoč. Ne vem kaj boli bolj, bolezen ali da je mož prelomil obljubo v dobrem in slabem.
Za vsako spodbudno besedo bom hvaležna in prav tako, če mi zna kdo razložiti kaj se je zgodilo z mojim možem, da bom lažje razumela. Mogoče celo tukaj kdo s podobno izkušnjo? Rada bi se borila z boleznijo zaradi sina, a ne vem, če zmorem.
Lepo vas pozdravljam.
Avtorica sočustvujem s tabo. Jaz sem podobno preživela. Tudi midva sva veljala za okolico kot idealen par. Ko sem zbolela, je postal človek, katerega nisem poznala. Bil je brez vsake empatije, dobesedno se je izživljal in kazal svojo premoč nad mojo šibkostjo. Sem mu že v času zdravljenja predlagala sporazumno loočitev, ker mi je izpil še tisto malo energije, ki sem jo potrebovala za zdravljenje, pa ni hotel, ker se je bal za svoj sloves, da bo izpadel največji prasec, ker je zapustil bolno ženo. Jaz sem se v času bolezni skulirala in že se miselno ločila od njega, itak mi ni bil v nobeno pomoč, uteho ali oporo. Vso svojo energijo sem vložila v zdravljenje s ciljem, da ozdravim in se rešim čustvenega invalida, parazita in težkega manipulatorja. Sem ozdravela in ga poslala v tri krasne. Na koncu so tekle krokodilje solze, pa me ni ganil. Če jaz v njemu nisem bolana vzbudila kanček sočutja, zakaj bi on meni zdrav.
Avtorica glavo pokonci. Z razlogom si tukaj kjer si. Zberi zadnje atome moči in se bori za sebe, za sina. Vem, da ti bo uspelo. Moža pa na ignor, kot da nikoli ni obstajal. Pošiljam ti en velik topel in tolažilen objem.
Tle ti bodo “strokovnjaki” nakladali, kako te ima še rad, samo mu je težko in trpi, bla bla bla…
Sprijazni se, da si poročena z dr3kom, kateremu si bila dobra le za kuhanje in pranje, pa da sta se “smejala skupaj”. Prej kot se ga losaš, lažje ti bo – bolje da si sama in si plačaš pomoč za par ur na dan, kot s kretenom, ki ti laže. Zmagaj z boleznijo in boš našla boljšega, nekoga, ki ne bo tekel k mamici, ko njegova ženska zboli. Zakaj sploh razmišljaš, “kako boš sama” brez odraslega smrduha, ki teče k mamici ob prvi priliki? Ti jst povem – boš lažje in boljše.
Res je … tvoj moški je “%$&Z&/ od človeka. Kot pišeš sta se res dobro razumela, sedaj ko ga najbolj potrebuješ, bo pa stisnil rep med noge? Ne bi vsaj počakal na izid, da se zdravljenje konča?
Kaj pa, če bi zbolel vajin otrok? Bi bilo tudi to za revčka prehudo, da bi mu stal ob strani? Skrbi samo za svojo egocentrično rit. Takšnega človek ne potrebuješ ob sebi, čeprav je res najmanj ugodno obdobje za razhod. Kaj narediti? Ti ostani močna in se obrni na vse strani za pomoč. Pa srečno!
Spoštovani, tudi moje izkušnje so podobne na srečo bolezen pri meni ni bila rak, bivši je imel strašno skrb za starše…
Odhod k mami je lahko izgovor za kaj drugega v ozadju?
Sama sem izgubo prebolela s pomočjo skupine za samopomoč ločenim. Ogromno mi je dala skupina, spoznala sem nove ljudi, psihično sem si opomogla…Naj vam ne zmanjka volje in vztrajnosti, ženske zmoremo ogromno!
Kar nekaj sotrpinik je doživelo podobno kot vi , odhod k mami je bil samo alibi. Seveda se kasneje pojavi še ….
Če potrebujete kaj konkretno sem vam na voljo za kakšen pogovor ali prevoz, odvisno od lokacije..
Vse dobro, čas celi rane na telesu in duši. ♥️
Poišči si pomoč strokovnjakov, 15.03.2022 ob 10:29
Iskreno upam, da tale post ni #fejknjus#, ker je soočanje z hudo boleznijo zelo utrujajoče.
Nisi edina, ki se sooča še z bolečino zapuščanja. Če imaš voljo in čas, si preberi knjigo In ženska pride k zdravniku (avtorja se ne spomnim).
Sicer pa ti svetujem, da poiščeš psihosocialno pomoč kar na OI, kjer je v pritličju stavbe D Ambulanta za psihosocialno podporo. Vprašaj zdravnika, ki te obravnava ali se kar sama napoti tja. Pomoč je na voljo, le opogumiti se je treba.
Poleg tega je v SLO kar nekaj društev, ki so zelo aktivna in imajo tudi osebe, ki nudijo podporo bolnikom med in po zdravljenju.
Nisi napisala kateri rak te je “osrečil”. Zato ti bom posredovala nekaj kontaktov društev.
Europa Donna – raki dojk 01 231 21 01 je v Ljubljani na Vrazovem trgu 1 (bivša otroška bolnišnica)
Združenje Limfom & Levkemija – 040 240 950 na istem naslovu
Združenje Europa Colon SLO – raki prebavil 031 313 258 na istem naslovu
Vsa navedena društva imajo dobro razdelane spletne strani, z množico podatkov, ki bi ti bile v pomoč.
S pomočjo prijateljev je pa tako. Ko slišijo, da je nekdo zbolel za rakom, se večina ustraši, nekako “potegne nazaj”, ker enostavno ne vedo, kako bi reagirali. Ne mislijo nič slabega, le ne znajo se soočit s strahom … kaj če bo … kaj če bi … itd.
Upam, da sem ti kaj koristnega napisala in ti vsaj malo pomagala. Vse dobro želim in uspešno okrevanje.
Ne ni…ker imam popolnoma enako zgodbo….
Avtorica..verjemi…kemo bo pocasi gotova. Se bos postavila na noge…tega tvojega kao moza kar pusti pri mamici. Verjamem,da ti je hudo…ampak s casom se bo vsevuredilo…..in bos uzivala v zivljenju…ampak ne naredi te napaje,da po zdravljenju vzames moza nazaj…ker ce se ti ponovi(100%upam in ti zelim,da ne) bo to ponovil…verjemi…
Na zacetku je tezbo,boli,da ti moz ne stoji ob tebi …ko ga potrebujes…ampak to bolecino scasoma odrines na stran in se posvetis samo sebi…ce bi se rada zjokala..se zjoci…kricala…krici na ves glas…pojdi ven in hodi hodi..daj si duska…zdaj ko bo toplo pojdi na kolo…in izklopi glavo…pomaga…
Meni so pomagali dolgi pohodi,pohodi z pohodniki,da nisem bila sama,skopinsko kolesarjenje…zdaj sem se vlisala v fitnes na skupinsko televodbo….
Ampak obcasno se mi v to mojo glavo prikrade bivsi moz…se boli…se zjocem….ampak vstanem ponovno in grem naprej…si recem…ne ne bos me unicil…ne dam se…
Ce rabis pogovor….pomoc….napisi kontakt…..mogoce sprehod…ce nisvi prevec odaljeni…mogoce se se ti katera oglasila iz tega foruma….
Zelim ti vse dobro,drzim ti pesti,moz te res ni vreden,ker si zasluzis vec?❤
tipičen moški
ko je potrebno partnerki stati ob strani, pa rep med noge in gremo. In kam drugam kot k mamici. Joj, joj, Zmogla boš. Bodi močna, tudi sama sem dale nekaj podobnega skoz. Bolezen te pripravi da začneš misliti nase, na svoje potrebe, zanimanja. On je pač en slabič in pri teh letih še vedno rabi mamico, joj, joj. Bolezen nas samo opozori, da smo premalo mislile nase, mislile smo na otroke, partnerja i vse naokoli. Bodi močna, veliko nas je takih
Za začetek si naroči dostavo toplega obroka na dom. Upam, da imaš vsaj toliko socialne mreže, da lahko pokličeš za “čvek”. Tudi to je skoraj nujno. Poišči onkopsihologe na OI. Onkologu povej, da te kemoterapija močno zdela. Morda ti lahko da zdravila, ki blažijo stranske učinke. Prevoze na terapije, obsevanja ti lahko uredi osebni zdravnik.
Lahko mi pišeš na mail ditdona310@gmail
Kretena izbrišite iz življenja. To naredite mimogrede, ne ukvarjajte se z njim. Vse misli preusmerite v boj z rakom in se prepričajte, da ga boste premagali. Pomembni ste samo vi v tej zgodbi.
Obvezno si naredite plan, dokler ste še pri sebi. Pokličite znance, prijatelje, starše … prosite jih za pomoč. Povejte jim, da vas je mož zapustil. Vsaka kema bo težja, nekdo vas bo moral voziti in vam pomagati. Dobro je, da ste 2 dni po kemi z nekom v stanovanju, če se bo zakompliciralo.
Po operaciji boste rabili pomoč. Sinu tudi povejte. Morda bi se on vrnil domov in vam pomagal. Mama je pomembnejša od vseh drugih stvari v življenju.
Upam, da vam uspe premagati bolezen. Če vam bo uspelo, boste spredvideli, da določenih ljudi ne potrebujete v življenju, med njimi je tudi vaš bivši mož.
evo sem prebolela ob vsej podpori moža in mu zato tisočkrat hvala.ko sem po op.ležala v bolnici in smo se s sotrpibko pogovarjale o tem kakšne imamo može in naju je med.sestra slišala je povedala,da sva lahko zelo srečni,ker nekateri možje pridejo v bolnico z odvetnikom in ločitvenimi papirji….za kozlat.
po treh letih je zbolel mož in sem mu jaz stala ob strani.
samo to si zapomni….kar seješ,to boš žel,karma se vrača.
vse dobro ti želim in pogumno naprej.
Na kratko, 18.03.2022 ob 06:54
Nikoli, ampak res nikoli ne bi zahtevala od človeka, da mi stoji ob strani, če bi bila invalid ali zbolela za rakom. Zavedam se, da je to moj problem in s tem bi se spopadala sama. Ne bi hotela obremenjevati s svojimi problemi druge. To dem jaz.
Lej, ni isto. Rak bo odšel, invalidnost ne.
S človekom misliš partnerja?
h. jobert, 18.03.2022 ob 07:52
Lej, ni isto. Rak bo odšel, invalidnost ne.
S človekom misliš partnerja?
Partnerja ja. Če imaš človeka rad, mu boš pustil, da živi lepo življenje in ga pač pustiš, da gre. Zamera je glavna hrana raku.
Edini človek, ki ti mora stati ob strani, si ti to sam. Tudi ko je ves svet proti tebi, si ti tisti, ki si mora stati ob strani. Če tega ni, ga ni človeka, ki bi bil dovolj dober za vaše potrebe.
Nehajte davit druge
Forum je zaprt za komentiranje.