Izgubljam sina

Sem malo čez 40 let in imam iz prvega zakona sina, katerega pa počasi izgubljam. Sin je trenutno star 19, študira in dela ob študiju. Problem pa je ker ne sprejema mojega novega moža in moja dva otroka s trenutnim partnerjem. Prav tako so problemi pri njegovem očetu, kjer ne sprejema njegove partnerice in njune skupnega otroka. Ko sva se z njegovim ocetom locila je bil star 12 let, od takrat dalje so odnosi med mano in sinom hladni, z očetom jih skoraj da nima več. Pa smo se vsi trudili, tako moj mož kot partnerica nekdanjega moza ampak je vse gladko odbil. Mojemu mozu je celo enkrat zabrusil, da se trudi zastonj, da bo zanj vedno nula, da ga ne mara in vec kot na dober dan/nasvidenje ne bosta nikoli in da lahko mirne volje od****. Partnerico oceta ze nekaj let totalno ignorira, tudi dober dan ji ne rece. Ne vemo kaj naj, nocem izgubiti sina, ker ga imam enako rada kot vse otroke ampak enostavno je postavil zid okoli sebe in ga nic ne gane. Moje dva otroka s sedanjim mozem je videl zgolj parkrat, pravi da ga ne zanimata, nikoli ne vprasa zanju, vedno samo zame. Ko je bil star 18 let, se je odselil od doma, zivi v najemu, v neki sobici, kjer pravi da je koncno nasel svoj mir. Prej je zivel z menoj in mozem, kreg je bil stalno, enkrat je celo udaril moza, ko sta se skregala. Naj ga pustim na miru ali naj prosim, da ga vidim saj na kavi? Srce mi trga, ko me lastni otrok ne mara, ko grdo govori o svojih sorojencih. Drugace pa je sin zelo deloven, priden. Dela od 15 leta preko studenta in se financno sam rihta.

Ne vem kaj bi zaleglo. Nekateri z vztrajnostjo popustijo, druge še bolj odbiješ v zid. Ima globoke zamere. Morda čuti, kot da je bil napaka. Ker vidva nista funkcionirala, rodil se je on. Šla sta narazen. Potem je gledal vsakega na svojem koncu, kako obema z drugimi vse krasno uspeva. Dovolj pove že stavek, ko je rekel, da bo za očeta vedno zguba in da ga ne mara. Ter tudi to, ko pravi, da ima končno mir. Vajino kregane je očitno pustilo pečat.

Srčna energija je najmočnejša.

Zjutraj, ko se zbudiš ali zvečer, predenj zaspiš ali čez dan, ko se umiriš, zavestno pozornost prenesi v srce in na 3x izreci, na primet:

Mojega sina…. brezpogojno ljubim in sprejemam takšnega kot je.

Ali pa ob drugi priliki

Moj sin…. se čustveno zdravi ter popolnoma sproščeno sprejema in daje ljubezen.

Ali pa

Moj sin…. se z božjo pomočjo čustveno zdravi ter popolnoma sproščeno sprejema in daje ljubezen.

Afirmacije oblikuj glede na svojo materinsko ljubezen do tega sina.

Disciplinirano vztrajaj in spremljaj rezultate po ca 1 do mesecih.

Lahko pa se s sinom tudi zelo srčno in iskreno pogovoriš ali mu napišeš pismo.

Kako sta se ga z možem razveselila. Kako ga imata rada  Da žal nista uspela obdržati zakona, vendar bosta do konca svojega življenja njegova starša, ki ga brezpogojno ljubita . Naj sodeluje pri tem bivši mož prek pogovora s tabo, dogovorita se kaj mu boš rekla v njegovem imenu. Povej mu, da starši niso idealni, so ljudje z napakami, da vedno ne zmorejo ravnati kot bi bilo najbolj prav. Ter da ga prosite da odpusti , kar je zameril.

Mojemu sedanjemu možu je rekel, da ga ne mara, ne svojemu očetu. Ne očetu, ne meni ni nikoli rekel, da naju ne mara, ne prenasa pa najinih novih partnerjev in skupnih otrok z novima partnerjema. Z sedanjim mozem pa enostavno nista na isti valovni dolzini, ze od starta, ko sta se spoznala ga je enostavno ignoriral, ko smo ziveli skupaj pa mu je stalno dal vedeti, da ne mara, da bo zanj vedno tujec.

Smili se mi tvoj sin, ker ima tako egoistične starše, ki skrbita samo za svoje življenje. Dovolj mi pove dejstvo, da sta si oba po ločitvi našla novega partnerja in imela z njim otroke. To mi deluje kot, da sta zavrgla svojega sina in začela novo življenje, nove otroke.

Malo sem vloge pomešala ob vsej kolobociji, en mož, pa oče, pa mož .. Ja, ohranjaj odnos z njim.

Poznam te zgodbe in so težke. Verjamem da se ti para srce. Če je njegova želja ,da se dobivata na samem ga moraš upoštevati. Povej mu da ga imaš neizmerno rada in da ti je pomemben. Pogovor pogovor in še enkrat pogovor. Moj prijatelj se je začel družiti z očetom in njegovo partnerko šele ko je bil v zvezi z eno super punco in ga je premaknila ter spodbudila v odnos. Drugi je zamero vlekel do 36 leta, ko je eskalirala do te meje da je šel na psihiatrijo. Zdravil se je eno leto. Tako da če pogovor med vama ne pomaga lahko vpleta tretjo osebo npr psihologa in rešita zadeve. Veliko sreče.

Ne poslušaj teh krot ki vzgojijo mamine siničke. Imaš pravico do svojega življenja. Imaš pravico biti srečna.

Resno?

Lastna sreca preko hrbta lastnega otroka?

To nikdar ni sreca!

Jap…žal, rečem alhko le, da se vživljam v obcutke tvojega sina, kako je svoje otrostvo/mladsotništvo dozivljal on, kot ‘zapuščeni’…dejansko je bil. Oba sta vec kot ocitno zelo hitro ‘sla skozi to’, vzpostavila nova partnerstva z novim naraščajem. Kaj pa on? Kje je bil vajin sin takrat, očitno je čutil vajin ‘beg’ k novim partnerjem…

Nasploh se clovek vprasa, kam pelje tole novodobno  ‘štepanje’ sestavljenih druzin, kako bo vplivalo razširjeno druzinsko zivljenje na vse te mlade, sploh otroke iz prvih druzin…gre za cele generacije tako odrašcujočih, ki so v bolecini zaardi ločitve, dodatno pa jim rane povzrocajo neodgovorni odrasli z ‘novim’ druzinskim gnezdom – kjer jih spet nihče nič ne vpraša; celo vec, cudite se, kako to, da ne sprejmejo polbratov/sester, očimov…

Jaz ga tudi razumem, sem imela priliko opazovati eno podobno zgodbo od blizu. Starša šla narazen, ustvarila vsak svojo novo družino, sin iz prvega zakona ostal nekje v zraku. Pa so se dobro razumeli, sodelovali, se trudili. Ampak dejstvo je ostalo, da je imela mama novega partnerja in nove otroke (ti so vsi vedeli, kam sodijo), oče pa je imel tudi novo ženo in nove otroke (tudi ti so vedeli, kam sodijo). Edino prvi sin je floatal malo pri eni družini, malo pri drugi. Pa so ga vsi imeli radi, ampak vseeno on pravzaprav ni sodil nikamor. Zdaj je odrasel in je v tujini. Celo mladost je sanjal samo o tem, da bo šel enkrat “ven”. Pa je fejst fant drugače, samo te korenine mu pa noro manjkajo.

Avtorica: predvsem razmišljaj o njem, ne o sebi. Tudi post si naslovila “izgubljam sina”. Nima veze, kaj  ti izgubljaš. Razmisli, kaj lahko storiš zanj, kako mu lahko olajšaš to stisko, to nepovezanost, ta občutek, da nikamor ne spada.

Ne vem no. Če pravi, da je končno našel mir, mu verjamem. In zakaj se ti sedaj trga srce? Bi se ti moralo že prej. Če praviš, da je bil že prej sam kreg pri hiši, potem si sina izgubila, pa za to nič naredila, že prej. Zdaj z nekimi kavicami tega ne boš zakrpala. Žal si sina zanemarila že prej, ko te je najbolj potreboval. Nekateri pravijo, da najbolj potrebujejo mali otroci. Japajade. Najbolj potrebujejo najstniki. Da si njihova trdna opora, steber doma, da so znajo postaviti na svoje noge in zase v svetu. Žal pa nimam nasveta, ne vem, kako dalje, samo vem, da ga nisi izgubila šele sedaj, ko si mu dovolila iti na svoje. Morda bi si vendarle vsak teden doloen dan/popoldne vzela zanj in šla z njim na kavo in se z njim pogovarjala. Ali šla k njemu domov (sama) in mu pomagala pri kuhi in pospravljanju, prijateljskem, da počneta skupaj in se ob tem tudi kaj pogovarjata. Kaj pa vem. Poskušaj najti stik.

Iz pisma je razvidno, da sin izsiljuje in nalašč noče sprejeti, da sta si oče in mama pač našla nova partnerja in ponovno začela. Vsi mu želijo iti naproti, on pa misli, da je nekaj več in želi vplivati na vas.

ja in kaj misliš da bo do vas ljubeč če sta oba tako hitro po vajinem razhodu že končala z drugima in imela še druge otroke tako hitro? Pa pizdaaa, kako lahko tako hitro že z drugim delate otroke? te zadeve je treba predelat, si vzet čas in ob tem upoštevat tudi 12letnika, ki je izgubil družino, da tudi on to predela, ne pa da mu vsiljujete že nove ljudi in sorojence.

Tega nebo rešla iz tega sveta. Ista zgodba se dogaja pri nas doma ko sem jaz tudi vse odjebo, ker so bedaki. Tak kot pri njemu in pri meni sva obadva poslusala kregarijo zaradi idiotov, ker se niso mogli zmenit pri hisi, takrat ni blo dobenemu mar za otroke zdaj pa bi radi crno zgodovino pometli pod preprogo. Odjebite

jaz tole vidim tako: praviš da sin ne sprejema tvojega novega moža in očetove nove žene in nikogar od polbratov in polsester. po ločitvi so bili odnosi med vama hladni. to pomeni da tudi tebe ne sprejema. očitno je bila ločitev zanj velik šok, da je preživel se je čustveno ogradil. zameril je obema. udarec tvojega moža kaže, da ima v sebi veliko jeze. jeza skriva pod seboj bolečino. torej… dvomim, da je zares našel mir. potlačil je in ker vas ne videva, in ker se je zakopal v delo in študij nima (namenoma) verjetno niti časa za razmišljati o tem. 

sprašuješ ali naj ga pustiš pri miru, ali naj ga prosiš, če se lahko vsaj malo vidiš z njim. jaz bi ti rekla, da seveda, bori se za odnos s svojim sinom! bi ti pa svetovala, da najprej greš par ur k psihoterapevtu, ki ti bo pomagal postaviti stvari o sebi na svoje mesto in pomagal PRAVILNO pristopiti k njemu. potrebno bo opravičilo, za bolečino ki sta mu jo prizadejala in potrebno bo sočutje do njega. in ker tudi tebe boli njegovo vedenje, ti bo terapevt pomagal, da boš lažje mislila na njegove občutke, ne na svoje. ker bližanje njemu pomeni, da mu hočeš biti mama, ne da se boš ti bolje počutila.

to, da si gradiš srečo preko otrokovega hrbta je pa velika neumnost. če vajin zakon ni šel, imaš vso pravico si ustvariti, nov, srečnejši zakon. in če si ti srečna, bo to sčasoma tudi sin sprejel in bo vesel zate. samo zamero iz teh zgodnjih let bo pa treba nekako razrešiti. verjemi da mu bi fajn biti tako… sam… brez mame, brez očeta, odrezan od vseh… ampak… včasih je lažje potlačiti, kot priznati da boli. lažje je se umakniti kot se soočati… ampak… rana je narejena… ampak… opravičilo, razumevanje in sočutje od te bolečine, iskrena želja po odnosu z njim, mamin nenehni trud, mamina ljubezen… to lahko zaceli. ampak: ne delaj tega sama, da ne priliješ olja.

Tega si že zdavnaj zgubila. On ima svojo pot, svoje življenje. In prav je tako.

Tudi moja starša sta si ustvarila novi družini, ko sem bila še majhna. Razumsko vem, da sta imela pravico, kot odrasla vidim tudi, da sta tako mačeha kot očim ok človeka. Samo ostaja dejstvo, da sem kot otrok pri obeh družinah čutila, da sem malo odveč, nikamor nisem res spadala, za oboje sem bila “tamala iz prejšne veze”, komaj sem čakala, da se osamosvojim. In ta luknja mi je ostala za vedno. Imamo korektne odnose, kaj več pa ne. Šele pri možu in njegovih sem videla, kaj je prava družina, kako je, če te imajo res radi, če si res njihov.

Ne rečem, da se starši nimajo pravice ločiti, samo otroci ne bodo šli mimo brez globokih ran. Razumem, da včasih ne gre drugače, ampak potem vsaj poglejte v oči tudi temu dejstvu.

Avtorica z namenom ne pove kdaj se je v drugo poročila in koliko prej spoznala tega moškega in kdaj rodila druga dva otroka.. enako pri fotru.. od 12 ko sta se razšla do 18tega, ko je odšel na svoje je zgolj dobrih 5 let.. da v tem času spoznaš moškega , se z njim poročiš in še dva otroka rodiš.. WOW.. in podobna zgodba pri fotru.. daj raje razčistite pri sebi egoistične vzgibe ne pa obtoževat sina, ker je on še najmanjša težava.. fak kako folk iz enega zakona/veze in družine že skače v drugega-podenj!

Iz pisma je razvidno, da sin izsiljuje in nalašč noče sprejeti, da sta si oče in mama pač našla nova partnerja in ponovno začela. Vsi mu želijo iti naproti, on pa misli, da je nekaj več in želi vplivati na vas.

—

iz tega tvojega zapisa je videti, mi je žal, ampak nimaš niti osnov o človeški psihi, o čustvih in vedenju.

sin je bil šokiran in ranjen, ne pa da izsiljuje in nalašč noče sprejeti…

kaj boš rekel na to, da majhen otrok… DVE LETI star… ko ga mama pusti samega… pa se potem vrne… noče več iti k njej… jo ignorira… se ti zdi, da tudi dela nalašč in izsiljuje?

Ne izgubljaš sina, on je že davno izgubil starše in se postavil na svoje noge. Pustila sta ga na cedilu, zaposlena s svojimi novimi družinami.

Čudne imate to odnose. Probleme niste razčistili takrat ko so se pojavili. Imam občutek da ste sina silili v neko lepo družinsko sliko v kateri se on ni videl. Nič ne pišeš kako sta ti ali mož odreagirala na njegove besede. Tako da v bistvu vidimo le delčke ki jih ti očitaš sinu.

Glede vprašanja, jaz se pri mojem otroku tega ne bi nikdar spraševala.  Bi mu pa dala pa možnost da izbere kje se dobiva. Lahko je to šoping center ali gostilna ali pri njemu. Glede na to da je študent, mu verjetno prav pride vsak evro. Predlagala bi da se dobila npr.v trgovini, da bi nakupila kar rabi in bi jaz plačala. Vsake toliko bi ga povabila tudi na kosilo. Niti pod razno pa ne bi z njim prekinila stikov.

V petih letih se locis, porocis na novo in imas se dva otroka!

Kje je tu cas za prvorojenca iz razpadle zveze?

Ze ce se ne locis in imas v petih letih dva otroka, te to precej okupira in najstnika nehote zapostavis, kaj sele, ko spoznavas novega parznerja, se posvecas novi zvezi, pa poroki, pa eni nosecnosti in dojencku, drugi nosecnosti in dojencku in malcku in seveda novemu partnerju ob vsem tem…

Kje je tu prostor in cas za enega najstnika?

Kje ima tu najstnik cas, da preboli?

Khe ima ta najstnik cas, da sledi vsem spremembam, kaj sele, da se jih navadi?

Kje je tu ta najstnik, ko mu v njegov dom pripelhes popolnega tujca?!

Oprosti, ampak ko imas enkrat otroka, ta mora biti prvi!

Ce si sposoben graditi svojo sreco in novo partnerstvo ob tem, da ti je tvoj otrok se vedno na prvem mestu in da on to tudi cuti, super, izvoli, osrecuj se, ce pa tega ne zmores, se pokrij z usesi in cicaj in cakaj, da odraste, potem pa se osrecuj kolikor te volja!

Konec koncev, bi cakala le 5 let!

Tako so pa tega fanta zapustili vsi! In to, da ima se vedno stike s starsi, vse ostale pa zavraca, je samo zato, ker v dusi se vedno hrepeni po starsevski ljubezni. Enkrat bo res odrasel in se bo tudi to nehalo.

Tako je.

Namesto da zdaj jamra in kao ji je zal, kao izgublja sina,

naj raje premisli, kaj vse je sin izgubil v teh petih letih!