Izgubljam sina

Tega si že zdavnaj zgubila. On ima svojo pot, svoje življenje. In prav je tako.

—

ja, pa ni treba da je izgubljen za vedno.

za odnos z otrokom se je kot starš vedno potrebno boriti.

naj ima svoje življenje, seveda, ampak je prav,

da bi imel tudi mamo, v pravem pomenu besede,

za trenutke, ko bi mu kje kaj ne teklo gladko,

da bi vedel, da ni sam na tem svetu.

Po ločitvi očitno nista bila sposobna biti starša sinu iz spodletelega zakona.

Vidva imata oba vsak svojega “jebacha” in svoje družine, on pa je izvisel.

Tako da iz njegove perspektive je razumljiv občutek, da nikomur ne pripada.

Ze ce se ne locis in imas v petih letih dva otroka, te to precej okupira in najstnika nehote zapostavis, kaj sele, ko spoznavas novega partnerja, se posvecas novi zvezi, pa poroki, pa eni nosecnosti in dojencku, drugi nosecnosti in dojencku in malcku in seveda novemu partnerju ob vsem tem…

Kje je tu prostor in cas za enega najstnika?

Kje ima tu najstnik cas, da preboli?

Kje ima ta najstnik cas, da sledi vsem spremembam, kaj sele, da se jih navadi?

 Kje je tu ta najstnik, ko mu v njegov dom pripeljes popolnega tujca?!

—

ja,

se strinjam, da so primerno postavljena vprašanja.

želela sem samo, da se ne posplošuje, da nima pravice si ustvariti nove družine. jo ima. seveda pa ima tudi dolžnost poskrbeti za najstnika. in tu, ja, očitno ni bilo dovolj poskrbljeno zanj.

ampak… ni pa vse izgubljeno.

sin je le še mlad

in bi mu mama prišla prav,

če bi mama bila mama.

Tu gre za dvanajstletnega fanta, ki naj bi že kaj razumel.

ja, zoltan, tudi odrasli razumemo marsikaj,

pa nas kakšna stvar vseeno boli.

njegovo vedenje je in odraža samo to: me boli in nikogar ni…

ni izsiljevanje.

Morda je to obnašanje fantova obrambna drža proti še več razočaranjem.

Zgonjena puhloglavka ni vredna, da jo pes poščije. Uničila otroke, pa se ima za žrtev.

Morda je to obnašanje fantova obrambna drža proti še več razočaranjem.

—

to pa ja.

zid je vedno obramba.

in sama ga ne bo preplezala.

ni pa treba biti nesramen, jezdec,

nihče ne ve vsega, ne vemo kakšne starše je ona imela,

kaj je ona doživela in preživela.

jaz ji želim, da najde razpoko v tem sinovem zidu

in posveti skozi…

ampak ne verjamem pa,

da bo to uspela brez strokovne pomoči.

ker če se lotiš zidu na napačen način,

lahko samo kaj porušiš in sin potem še kaj dozida.

hja to se zgodi narcističnim otrokom, ko jim pade krona iz glave. Najbrž ni problem, kaj ste počeli po ločitvi, ampak kaj ste počeli pred ločitvijo. Otrok je bil edinec, najbrž se je vse vrtelo okrog njega, ni se imel kje brusiti, izkušati, da ne moreš biti vedno prvi. Potem pa kot bi ga nekdo polil z mrzlo vodo – ločitev, starša se najprej fokusirata na novega partnerja, potem pa še na nove otroke. On pa je kar naenkrat postal princ brez krone in zemlje. Sedaj pa fura zamero, ker se čustveno hrani s tem. Sedaj ga lahko obravnavaš samo še kot odraslega, da se z njim odraslo pogovarjaš, ne siliš v stike z ljudmi, ki jih noče, četudi so to njegovi sorojenci. Mu daš vedeti, da se vedno na voljo za oporo. Kaj več na narediti ne moreš, razen, da ne ponavljaš istih napak pri svojih mlajših otrocih.

Ste nori? Ki te naj čakam 5 let ali več. S tanovim sem mogla čim prej zanosit, da mi ne bi zbrisal. S prvim otrokom sem ga te vsaj delno privezala na sebe, z drugim sem zakoličila to novo zvezo. Misite, da bi me novi faker čakal 5 let. Pa tedaj bi bila že stara tam okoli 35. Pa tanovemu so doma težili, naj ne nori s staro kravo s teletom, če je fraj telic polno po svetu.

Me ne čudi, ločenke in ločence mislite zgolj in samo nase, drugi bodo že. In tvoj sin je proizvod tega. Mislim, da je bolje če ga pustis na miru, bo imel ze dovolj dela sa s sabo zaradi vaju

Sarkastično. A precej, zal, resnično. Sebicnnost dela na polno, v intiimi spoh..

Kot vecina locencev ste z bivsim možem navadna egoista. Na hitro sta poskrbela za sebe, za njega pa ni poskrbel nihce. Po domace egoista sta vzgojila egoista. Otroci morajo kar vse razumeti v glavi nekaterih. Razumsko se gre, custveno pa ne, ker nimas tal pod nogami. Ne razumejo taki ljudje tega. Pusti ga pri miru in mu kaksen evro nakazi. Bo se najvev od tebe

Ti povem iz druge strani. Star sem 29 let, starsa podobna zgodba kot pri tebi. 10 let ze ne govorim s svojima starsema. To je bila moja zavestna odlocitev, da zascitim sebe. Jaz sem imel na mojem hrbtu njuno locitev.  Moj tast in tašča sta za mene  naredila vec kot lastna starsa. Žena ve koliko je ura, vnuk ju ne pozna. Stalno se trudita vzpostavit stik, jaz sem cistveno otopel, nimam nobene povezave z njima. Mama ni nikoli razumela da na svetu ni samo ona, oče pa misli da lahki vse kupi z denarjem. Pol bratov in sester niti nocem spoznat, poslal sem podpisano izjavo da se odpovedujem vsemu dedovanju po mojih starsih in da mi naj sporocijo ce unreta. Eno sveco si zasluzita. Sina si izgubila že davno, vprasanje samo kdaj bo pretrgal tudi vez v glavi da se moras kao lepo obnasat do starsev. Takrat se niti pogovarjal ne bo vec. To je njegov beg pred vama, njegova zaščita pred tabo in lastnim fotrom. Še kako ga razunem. Tvojega moža pa ne sprejema ker  noče več pametnih ljudi ki vidijo skozi njega. Po navadi pri ločitvah starsi vidite zgolj in samo sebe, otrok pa trpi.

Za sina se bi plazila po kolenih, ga moledovala in ga milostno prosila, če sem lahko del njegovega življenja. Prosila bi ga, ce mi lahko odpusti napake, ne da me razume ali da jih pozabi, samo odpusti. Vprašala bi ga, kaj naj storim, kaj naj delam, da mu dokažem, da ga imam rada in da bom lahko spet del njegovega življenja.

Tako.

V praksi nisem Cankarjanska mama, ampak stroga, sitna, odlocna in zanesljiva. Edini cilj mojega življenja je, da imajo otroci topel dom in da odrastejo normalno. In možev cilj tudi. Zato se trudiva, včasih povzdigneva glas, znoriva, se opravičiva – eden drugemu, otrokom, sorodnikom. Odprti odnosi, iskreni odnosi.

Postavi si prioritete.

tvoj otrok je eden rekih ki je normalen bodi vesela zanj in mu daj mir

ko to berem, ne morem verjeti, da to pišejo ljudje v Sloveniji, kjer je kurbarije dovolj na vsakem koraku. Pa kokoš bi se lahko kaj oglasil in povedal, koliko poročenih očetov je nategnil v zadnjem času.

Glej jaz bi ga prosila, da se vidva sama dobita na kavi. Brez ostalih. Drgač se ne sekiraj. Sprejmi situacijo. Glej otroku si podarila telo in to je to. Kaj bo z njim je njegov problem dar je. Jaz sem malo čez 40, oba starša sta mi zgodaj umrla. Nič ne pimaga nobeno objokovanje ju ne bo rešilo. Sprejmi to je to. Za dušni mir. Ljubi ga brezpogojno. Brez pogojev. To da sprejema tvojega moža je nek tvoj pogoj.

Koliko časa si imela zanj ob novem možu in dveh novih otrocih? Sta šla kdaj sama na izlet, na pizzo?

daj mu mir… sprejmi situacijo???

je materi mogoče imeti dušni mir, po tem ko veš, da izgubljaš lastnega otroka?

resno??

pusti ga pri miru in mu kakšen evro nakaži?

resno??

a to je plačilo namesto ljubezni?

narcistični otrok, ki mu je padla krona z glave??

ja, on je kriv vsega.

“Za sina se bi plazila po kolenih, ga moledovala in ga milostno prosila, če sem lahko del njegovega življenja. Prosila bi ga, ce mi lahko odpusti napake, ne da me razume ali da jih pozabi, samo odpusti. Vprašala bi ga, kaj naj storim, kaj naj delam, da mu dokažem, da ga imam rada in da bom lahko spet del njegovega življenja.”

to je razmišljanje ene mame.

kako razmišlja otrok, pa vam je lepo napisal “en tak”.

“en tak” vam je lepo napisal, da je tako vedenje obramba in ne

izguba krone in čustvena hrana in trma

in ne vem še kakšne neumnosti.

Kako žalostno.

Pojma nimate, kako je takšen otrok zapostavljen, ko si vsak od staršev najde novega partnerja in imajo z njimi otroke. Čutijo, da nikamor ne pašejo! Poleg tega, zelo dobro čutijo, da niso sprejeti pri novih partnerjih.

Tak otrok se je prisiljen prehitro postavit na lastne noge. Saj so bile njegove potrebe, s strani svojih staršev, prezrte.

Predlagam, da se mu opravičuješ do konca svojega življenja, mu priznaš, da si bila slaba mati in da se zanimaš zanj neprestano, četudi on meni da je prepozno.

izgubljen 252, zelo lepo napisano.

Pusti ga, da dozori.

Ko se mu bo naredilo zivljenje, bo razumel.