Samostojnost in partnerska zveza

Malo lahkotno razmišljam o vsemu temu jadikovanju nad enim ali drugim spolom in o pričakovanjih do drugega spola, pa se mi je porajalo vprašanje:

Koliko vas je sploh že živelo povsem samostojno samsko življenje?

Mislim res samostojno, torej da ste v celoti finančno-materialno, kakor tudi sicer poskrbeli zase, preden ste v stopili v neko partnersko zvezo. Da ste torej sami dovolj zaslužili, da ste pokrili stroške bivanja, da ste si sami kuhali, prali, pospravljali,… da ste sami skrbeli za obisk frizerja, pivo v hladilniku, članarino v fitnesu, abonma v gledališču, operi, članarino v knjižnici,… da ste si sami plačsli plesni tečaj, ali tečaj tujega jezika, morda plavanja,… da ste sami igrali nogomet, košarko, ali karkoli že v vaškem športnem društvu, itd.

Koliko izmed vas je torej pred začetkom neke zveze bilo “izdelanih”, kot se temu reče in vam je vstop v zvezo pomenil nadgradnjo v življenju in ne bega pred samoto?

Po vsaki vezi sem bila samska vsaj leto ali dve, pa se nisem niti 1x vrnila domov, ampak sem popolnoma samostojno poskrbela zase.

Tudi v obdobjih samskosti sem uživala, tako da odločitev, da grem v nek (nov) odnos, nikoli ni bila rezultat osamljenosti ali strahu pred biti sama.

Kaj ti daje misliti, da bi kdorkoli pomislil, da bi to, kar se ti je zdelo vredno takoj zanikati, sploh nekdo pripisal tebi?

Samo odgovarjam na zastavljeno temo. ?

Jaz sem se porocila takoj po koncu studija. A babicino stanovanje in babicina zepnina steje kot samostojni dohodek, glede na to da je bila kar lepa :))

To so bili res lepi casi

Ne, v duhu te teme, ne šteje. Poleg materialno-finančne samostojnosti namreč vprašujem predvsem o nekem razvitem sebstvu in po tem sprašujem. 🙂

Sama nimam te izkusnje, a ko gledam v moji okolici, mladi in stari, tudi moja generacija, ko smo bili mladi, opazam eno stvar – samostojna zenska gre tezko v resno zvezo.

Ena danes starejsa gospa, okoli 70, je ostala sma pri 30 in je imela med 40 in 50 dve zvezi, oba moska na mestu in voljna skupnega zivljenja, zenska je pobegnila in je se danes sama.

Druga danes okoli 50, samostojna in samska od 20 do 30, imela je hude tezave, da se je navadila na partnerja, je trajalo nekaj let, da sta zacela res skupaj zivet.

Tudi trenutno samske in smostojne zenske, ki jih poznam, razlicnih starosti, od mladih pod 30 in takih cez 50, vse imajo problem z zvezami, starejse se ne zelijo odpovedati svoji samostojnosti, mlajse pa bi imele partnerja, a moskega, ki bi stopal v korak z njimi, ne pa da ga morajo vleci za sabo…

Pri samskih in samostojnih moskih tega ne zaznam v taki meri, redki primeri sicer so, a vecina njih je odprta za zvezo in skupno zivljenje s partnerko.

Jaz sem razvita ze od nekdaj. Vedno dosezem cilj. :))

Jaz sem si študij sama plačala. Delala sem ob študiju in še štipendijo dobro dobila, plačala najemnino v Ljubljani, prevoz, prehrano, oblačila, plesni tečaj in vse članarine, vstopnine. So starši včasih posodili svoj avto, da sem šla v shopping v Trst, ampak sem se tudi brez avta odlično znašla z busi in vlaki. Takrat sem si privoščila tudi redne masaže in občasen obisk solarija, savne, nege obraza… Sem bila že oblikovana in samostojna oseba, celo si upam trditi bolj kot mož. Sva pa zelo mlada vstopila v zakonski stan, tako da ne vem, če je to iz strahu pred osamljenostjo. Jaz sem si želela otrok, družine, hiše, psa, mačke, vrta. Pač klasika.

V kolikor se nama kdaj ne bi obneslo, bi ostala sama s to pametjo. Dopuščam pa vedno možnost, da bi si v starejših letih utegnila premisliti zaradi osamljenosti. Sedaj sem še zelo aktivna, imam ogromno želja, sanj, ambicij… tako da mi časa še primanjkuje in ne bi čutila osamljenosti, ker sem vedno obkrožena z ljudmi, dogajanjem, … Mislim pa, da se človek z leti umiri in takrat bolj potrebuješ družbo nekoga, s katerim se razumeš in si imaš kaj povedati. Nekoga, s katerim bi se pogovarjal, se sprehajal, užival v starosti.

Moški niso samostojni.le vlogo mame prevzame žena.

Živela sem v najemu s cimri pet let. Potem sva se z takratnim partnerjem preselila v skupno stanovanje, kjer sva živela 6 let. Ko sva šla narazen sem se odselila v svojega. Tri leta kasneje se je takrat novi partner priselil k meni. Sedaj pa spet sama :).

Od doma sem se odselila ko sem šla študirat, prvo leto so mi starši plačevali stanovanje (študenta), potem pa sama z delom ob študiju. Od 20ga leta se sama financiram. Nikoli mi ni niti padlo na misel da bi šla nazaj domov živet.

Jaz sem. Pred začetkom te veze sem bila že kar nekaj let v službi. Ta veza se je začela po mojem 30 letu. Kupila sem si tudi stanovanje. Sama na kredit in hipoteko.

Je pa res da sta mi starša po študiju kupila rabljenega Puntota, ki sem ga vozila potem več kot 10 let. Vsi ostali stroški so bili pa moji.

Pred to vezo sem imela še druge veze, ampak nikoli prej nisem živela s svojim partnerjem.

Ne vem, morda. Trudil sem se ne biti predolg v uvodu. Lahko orišem svojo zgodbo, čisto tako, za lažjo predstavo…

Po srednji šoli se mi ni niti sanjalo, kaj bi sam s seboj. Bil je to tisti čas, takoj po osamosvojitvi… malo sem švercal. Marlboro 5-ka, Replay-ke, ipd. Drobiž. Konce tedna preživljal v diskotekah, kjer so me marsikje že imeli za del inventarja. V nekaterih sem tudi izigraval barmena, sem ter tja tudi malo DJ-ja… in tako preživel nekih slabih deset let, kot podaljšek najstništva.

Tam nekje pri 25-ih sem ostal sam. Dobesedno. Vse, kar mi je do takrat uspelo ustvariti, je bilo tisto malo detece, ki je imelo nekaj smole pri dodelitvi staršev. Ne vem, kaj si je bog zamislil za tega otroka, a najbrž je bil pijan kot čep, ko ji je pisal usodo.

Zanimivo je, da sem ravno takrat nekje, ko sem ostal prepuščen sam sebi, ravno bil zastavil neke temelje za svojo identiteto. Oni tam gor si je privoščil malo sadizma. Hard way or no way.

Imel sem torej neko službo IT-jevca v lokalni fabriki in… dokaj poceni luknjo z nekaterimi drugimi prednostmi, ki so se kot takšni izkazali šele kasneje, skozi čas.

In tako sem skozi čas… osvojil neke veščine, če tako rečem. Druga polovica starševskega tandema me je izurila v “conflict managementu”. Do mojstrstva. Lahko bi ji marsikaj očital, ampak njej se imam zahvaliti, da sem se moral dobro obrusiti.

Skozi slinjenje okoli študentk in ostalih intelektualk sem pridobil ogromno širine. Od sociologije kulture, preko primerjalne književnosti, ekonomije in farmacije… od nekdaj sem rad bral in preko teh deklet sem bral res dobre stvari. Seveda jim nisem ostal dolžan. Vsaka je dobila karamelo.

So pa vse po vrsti pogrnile na izpitu življenja. Nikoli mi ni bilo treba pospravljati stanovanja pred obiski. Vedno je bilo urejeno, snažno, pospravljeno. Vsaka knjiga v regalu je imela svoje mesto. Posoda pomita, hladilnik založen… in potem ona zjutraj ne zna pripraviti zajtrka. Ouje. Ko je odšla, pa še pospravljanje. Sem si kmalu rekel: “Žele, tole je je za f**** čist fajn, ampk ni pa za žen’t. Ne rab’š tega ‘met doma.”

…

Zgolj nekaj življenjskih izkušenj, za oris. Bile so tudi neke boleče, a ne bom težil v nedeljo zvečer. Kar hočem povedati, je to, da sem v zvezo vstopil po nekaj letih samostojnega in bolj ali manj samskega življenja, z neko izdelano samopodobo in neko začrtano potjo. Vedel sem, kam želim iti, kdo sem, kje sem in zakaj sem tu. Povedano grobo: nisem potreboval nekoga, da me odreši samskosti. Potreboval sem nekoga, ki bo znal ceniti to, kar v zvezo prinašam, ki bo znal to uporabiti zase in ki bo dovolj samostojen, da se mi ne bo treba iti “reševanja zblojenke Meg”, temveč bo tudi moje življenje v dvojini lažje, znosnejše, lepše in plodnejše.

Zdaj,… ne bom o tem, … ampak, to je nekako smer, v katero sem želel zastaviti klepet. Denar ni nepomemben, ampak… denar je zgolj posledica.

Tole je bilo pa užitek prebrati. In tako dobro izveden zaključek. Hvala.

Midva sva bila par v zadnjem letniku sš in evo ti ga na, uspelo mi je zanosit takoj po pripravniški. Torej sva šla od staršev, v najem in se morala skupaj naučiti živeti in sprejemati kompromise. Pa sploh to ni bilo slabo. Deset let kasnej bi te stvari, ki bi mi bile same sebi že nekako utečene težje usklajevala še z nekom. Bi verjetno tudi rekla, za čez noč naj bo, je in pere pa naj drugje.

Ej, super. Sploh nisem pomislil, ampak tudi to, da sta se obrusila v paru in obstala je zanimiv pristop. Luštno. Hvala za “drugo mnenje”.

Jaz pa nisem še nikoli živela v dvoje. Sem pa 40+.

Ja, živim pa sama in posledično vse finaciram sama. Pa ni bilo kakšnih finančnih injekcij od staršev.

Si pa težko predstavljam, da bi bila kdaj v dvoje. Mislim, da bi si s kom delila stanovanje, bivališče. Da bi morala komu polagat račune, če bi hotela nabavit recimo športno opremo? ALi pa, da bi morala komu polagat račune, ker bi si želala it nekam na potovanje?

Se tako navadiš samskosti in samostojnosti, da si je težko predstavljat, da bi bilo kako drugače.

Upam, da ne delam komu krivice, da sem preskočil, ampak ravno tale zadnji odgovor… samostojen in/ali samski… in potem še, ali želim sebe in svoje deliti in nadgraditi? Ali pa se bojim, da tu ni prostora za drugega? Oz. če ta drugi je, imam občutek  da me izčrpava, ali me doplnjuje, nadgrajuje, oplaja? To je nekako moja želja v smislu razvoja tega klepeta.

Če prav pomislim, si predstavljam, da bi me nek moški predvsem omejeval, oviral, imela bi manj svobode, manj prostega časa, več dela.

Zdaj pridem iz službe kadar hočem. No, po službi grem na kolo, plavat, v knjižnico, na kak tečaj, predavanje… tako ,da pogosto zabluzim do večera. Bi moškemu to ustrezalo? Dvomim.

Zdaj imam po stanovanju razmetano kot me je volja. Svinjam sama, pospravljam sama. Če je umazano, ozmerjam sebe :).

Jem kadar hočem, kar hočem. Ne rabim se prilagajat.

Kar se pa dopusta tiče pa si sploh ne predstavljam, večina dedcev ima ideje o praženju na hrvaški obali. Mene pa niti malo ne vleče kaj takega.

Odvisno od moškega. Niso vsi taki, da moraš pospravljati za njim, pa mu ves čas polagati račune. Razumen in zrel človek ve, da vsak potrebuje čas zase, pravzaprav tudi sam ima svoje polno življenje. Vse je stvar dogovora in karakterja dveh ter ujemanja med njima. Z nekaterimi se ni treba prav nič spreminjati, temveč se dopolnjujeta in nadgrajujeta drug drugega z vsakim dnem.

Poraja se mi še eno vprašanje: koliko imed vas sebe dojema kot nekoga, s komer je lahko shajati?

Brez dlake na jeziku lahko povem, da me je težko prenašati. Zgoraj je nekdo napisal, da “moški potrebujemo mamo”. Ni kaj, odlično izhodišče. Resno mislim.

Opazujem soprogo (ali pač sebe, ni bistveno)… otrok ni ok. Ne je, leži. Steče debata, stečejo aktivnosti… ima vročino? Je morda kaj čudnega pojedel? Kje ga boli? Kaj ga boli? Skratka, vsi nastopimo z veliko mero razumevanja… in da, tudi jaz pričakujem, da pomembi drugi, moja partnerka, do mene nastopi z zdravo mero razumevanja. Tudi jaz imam lahko slab dan, lahko sem nekaj pojedel in me napenja, lahko sem staknil prehlad.

Ja, potrebujem, da me v zdravi meri obravnava kot otroka. Ja, mama otroka. Ker… to je ljubezen.

Če se torej vrnem k vprašanju: kako težko je pa vas prenašat? Kaj so tisti deli vašega jaz-a, pred katerimi se trudite obvarovati tiste, ki jih ljubite?

Zelo tezko. Ampak tudi mojega moza je zelo tezko prenasati. Mislim, da sva idealen par. :)) Aferim al smo se nasli. Vsak drugi/druga bi ze davno pobegnil.

Mene je lahko prenašati, razen ko sem besna. Takrat sam beži. Ne skrivam tega, ker vsi imamo kaj, na kar nismo ponosni. Se pa učim prešteti do 10 v takih trenutkih in ne stegniti strupenega jezika, ker izrečem vse, kar ne mislim in s tem prizadenem ljudi, pa tega nikoli ne bi sicer ne rekla ne naredila. Je to sicer zelo redko, traja kakšno minuto Max.. lansko leto se je zgodilo 1x na primer. Ko sem sina vsak dan opozarja na to, da pokliče za termin izpita več kot 1 mesec in imela nočne more na ta račun, pa je rekel ‘imam to’ … na koncu ga je seveda zamudil in s tem eno lepo priložnost, za katero se je trudil več mesecev. So kar solze od besa udarile. Sicer sva uspela rešiti zadevo drugače, tako da konec dober, vse dobro. Si je pa verjetno za vedno zapomnil kaj pomeni zbuditi spečega zmaja.

Danes, s to pametjo, obžalujem, da sem si dovolila priti do tega tako intenzivnega občutka in delam aktivno na tem in mi zaenkrat tudi uspeva. Recimo vsak dan, ko se ti mudi med vožnjo in dobiš enega, ki cinca 40km/h. Včasih bi se jezila in sekirala, zdaj glasba na ful in imam karaoke party. Pa malo zamudim pa se opravičim in si rečem važno, da mi je uspelo priti živa in zdrava, pa je. Vse je stvar perspektive, sprejemanja svoje temne strani in delu na tem, da kar se da popraviš, prilagodiš, da ne delaš škode ne sebi ne drugim. Marsikaj se da, v dobro vseh.

Idesi: to kar ti opisuješ sta dva različna pojma. Ne moreš primerjati materinske ljubezni do otroka z ljubeznijo do soproga. Ti potrebuješ sočutno partnerstvo, ne materinske ljubezni. Verjamem, da si ne želiš, da bi te žena obravnavala kot otroka, sploh pa to lahko ubije vajin odnos, ker žena pa potrebuje moža. Kdo in kje je potem mož v vaši zgodbi? … Samo v razmislek.

Desi… jaz tudi. Na nek poseben način.

SIcer je težko reči, da sem za čisto vse poskrbel sam – v smislu, da so npr tudi za znanja, ki jih prodajaš v službi oz strankam delno zaslužni starši, pa pogosto pride do kakšne pomoči pri sklepanju prvih poslov, zgodi se da iščeš poslovne povezave v čisto drugih delih sveta, pa slišiš “Ta priimek… ali ste mogoče v sorodu z…?” – in podobne zgodbe – a razen tega – ja.

Na svoje – in sam odgovoren za vse. S podporo v ozadju, ki bi jo lahko  uporabil v primeru potrebe ali želje.

Beg pred samoto je zame nepotreben. Do neke mere sem rad sam, kar so nakazovali že moji samski dopusti; Si predstavljaš solo jadranje za 1 mesec, ko razen parkrat po vodo in hrano ne zaviješ v civilizacijo? In podobno. Samska potepanja z avtom ali kolesom, itd. Zanimivi časi so bili.

No… z mano že ni lahko shajati. Niti približno. Najbrž še najlaže ko spim…

A v nasprotju s teboj Desi – ne potrebujem mame. In tak mamast / pokroviteljski odnos precej težko prenašam, oz znam hitro kaj sikniti. To mi paše v hecu in s humorjem… a samo na tak način in do precej majhne mere. In NE – drage se ne trudim obvarovati pred nobenim delom sebe. Sem kakršen sem in sem ves v tem odnosu – lahko uživa v tem vsak dan in vsako minuto, saj se da uživati tudi v iskreni tečnobi – že zato, ker je iskrena – ali pa pove, da noče več.

Zame je ljubezen v odprtosti in iskrenosti. Povem vse, pokažem vse. Veselje, humor, tečnobo, lenobo in še kaj. Včasih tudi prdnem… tako je, če si živ. Kaj bi skrival in lagal?

Če pogledam mimoidočo v rit, to tudi povem svoji gospe. Takoj in jasno. Tak sem. Tista, ki je z mano – to ceni.

Nikakor pa nisem po okusu vseh, niti za vse. SI mora pa vsak sam določiti svoje kriterije in preference.