Samostojnost in partnerska zveza

Hmmm… zanimivo.

V teoriji gre nekako tako, da če delaš ene in iste stvari oz. delaš na masovki, si s tem bolj efektiven in produktiven. In tako kot je v potrošništvu, je tudi v življenju. Če si dva razporedita delo, bi načeloma morala biti hitrejša in bolj efektivna in na koncu vama bi moralo ostati več časa, ki ga potem porabita za medsebojno ali drugačno druženje. To, da trdiš, da bi sam shajal bolje, pomeni samo to, da nekaj delata narobe in da sta “padla iz sinhronizacije”. Drugače pa je razočaranje funkcija pričakovanj. Več kot pričakuješ, bolj si lahko razočaran.

Tole je pa ena bolj genualnih resnic, da so razočaranja rezultat pričakovanj. Dodal bi še, da je zadovoljstvo funkcija želja. Sicer pa za učinkovitost skupine velja t.i. hi-kvadrat. In ker nihče ni 100% učinkovit, je hitreje, kot bi si človek mislil, rezultat skupnosti neučinkovitost le-te. Ampak… pustimo zdaj teorije organizacij ob strani. 🙂

PRaviš, da sta 20 let že srečna.

Kdaj sta se spoznala – koliko sta bila stara?

Koliko sta bila stara, ko sta sse preseila skupaj?

A je tako ženska kot moški v tej vezi finančno neodvisen s svojim prihodkov v enaki višini kot partner?

Sta živela na svojem prej vsak za sebe ali se od mame preselila skupaj?

Ali živita mogoče pri katerih starših doma? Je v tem primeru priseljen partner tudi tako srečen že 20 let, kot ti?

Za tole (blesavo citiranje);:

Stara sva bila +-20, oba s službo, jaz zaključevala še faks in živela v najemu, on pri starših. Po enem letu sva se odločila za sobivanje in sva šla v nakup stare hiše. Tisto leto sva bila pri njegovih, da smo vsaj za silo renovirali eno nadstropje in se kasneje preselili na svoje. Oba sva finančno neodvisna in oba imava kam iti, v kolikor se nama kdaj ne bi izšlo, če to sprašuješ. Ja, mlada dva bila, neizkušena, morda bi bilo drugače in bi danes razmišljala drugače, če se ne bi tako mlada poročila, a v tem sva si še najbolj podobna. Oba sva si močno želela vsega tega, kar imava danes. Dobesedno živiva svoje življenjske cilje in sanje ta trenutek. Morda naju to veže še bolj skupaj, ker gledava v isto smer.

Dejansko sem nekoč brala neko raziskavo, kjer je pisalo, da so najbolj trdni pari se spoznali tam med 22 in 25 letom. Vse kar je bilo prej/kasneje sparčkano so bile večje težave.

Če gledam mojo družbo so v vezah od srede faksa dalje. Kar je bilo po 30em sparčakno je že vse ločeno.

Največje težave so tam, kjer so bile ženske že prej stanovanjsko in finančno dobro preskrbljene (recimo, da so dobile od staršev stanovanja ali hiše ali živijo doma pri starših v mansardah). Tam je večina moških moralo it po rojstvu drugega otroka.

Sprašujem zato, ker imava midva podobno zgodbo. Spoznala sva se pri mojih 22, on 24. Jaz sem delala faks, on že bil zaposlen in delal faks ob delu. Jaz sem tedaj živela v študentu, on doma. Ko sva imela oba redne prihodke, sva šla najprej v najem, potem nakup stanovanja, nato sva stanovanje prodala, tri leta bivakirala pri mojih in v tem času zidala. V tem času sva imela tudi 2 otroka. Bilo je težko, finance, služba, delo na parceli, otroci, ampak ravno skupno delo in skupni trud naju je povezal. Koliko dni in noči sva prekladala in barva les, kitala knauf, pucala bosanke – vse skupaj – vse med pogovorom in smehom in sanjami.  Tudi midva sva skupaj 20 let. Veš kaj sem ravno zadnjič razmišljala – kdaj bo spet zmanjkalo drv v kurilnici, da bova vdarila skupaj eno akcijo, ko vozival drva iz drvarnice v kurlinico celo popoldan in zraven pogovor in smeh in načrti za prihodnost…Tu je po moje skrivnost – skupen trud za skupne cilje in komunikacija komunikacija komunikacija.

V sled te teme: zanimivo, kako besedilo izzveni drugače izven konteksta (nanašanja).

Drži, tudi sam sem bral raziskave na to temo…

Če potegnemo pod črto: Bolj kot je ženska samostojna in več partnerjev kot je imela, manjša je možnost, da se bo v neki dolgoročni zvezi dobro počutila in je ne bo zapustila.

Pri moških sicer ni diametralno nasprotno, so pa raziskave potrdile, da ima število partnerk pred dolgoročno zvezo praktično zanemarljiv vpliv na stanovitnost te zveze.

No, to! Potem razumeš.

Hehe, odličen odnos imata. To je treba samo negovat.

No, tole je en tak čudovit zapis, ki kaže na to, da v bistvu na zvezo najbolje vplivajo druženja, za katera sicer rečemo, da to pa ni ravno romantično. Omenja trud, omenja čakanje na priložnost, kar pomeni, da sreča ni nekaj vsakdanjega… in da izvira iz truda, napora,… skratka trpljenja.

Bi pa dodal vprašanje: tako radi poudarjamo komunikacijo, pri tem pa vztrajno pozabljamo na to, da je vpliv verbalne ravni le-te v bistvu v primerjavi z drugimi načini izražanja v resnici zelo majhen. Katere ravni komunikacije torej? 😉

Kako obračaš vodo na svoj mlin. Še kako je romantično delati in ustvarjati skupaj! Sreča ti mora biti dana, ti pa moraš tudi kaj narediti, da jo ohraniš. Če ne zalivaš rože, uvene kajne? No, to. Negovanje odnosa pa ni muka, trdo delo in vse to kar ti opisuješ. Če ljubiš osebo ob sebi je to privilegij in čast! Da ga lahko osrečiš, mu pomagaš, izmenjuješ energijo, se pogovarjaš in rasteš. Si kdaj kaj delal s soprogo ali se samo sprehajata pa hopacupa? Gledati moškega med delom je seksi, strastno, ko zabija žeblje, ima zasedene roke in je fokusiran na tist cvek, uh… Kot ko on gleda mene med kuharijo in peko. Sicer mi včasih pomaga, a večinoma končava na tleh. Na floor of shame. ?

Komunikacija mora biti naelektrena z ljubeznijo, prepletena z igrivostjo in uporabiti moraš vse senzorje in čute da zaznaš vibracije in spremembe, da lahko odreagiraš in jih uporabiš za ljubeč odgovor. Če si naravnan na pravo frekvenco s partnerjem, to poteka naravno, saj izhaja iz srca. Ti si preveč v glavi po mojem.

Oprosti, ampak… Ne poznam veliko ljudi, ki bi npr. zlaganje drv označili kot romantično. V bistvu kar težaško opravilo. Je pa v dvoje zagotovo lažje. Tudi ne poznam veliko ljudi, ki bi rekli, da komaj čakajo, da gredo zlagat drva. Skratka: ko človek komaj čaka, da z nekom zlaga drva… je potrebna dodatna razlaga o trudu glede odnosa, če zlaganje drv predstavlja olajšanje, po katerem nekdo hrepeni? Premislimo malo vsi skupaj. 😉

Ne gre se za opravilo kot tako, temveč za to s kom ga opravljaš. Če tebi že to ne pomeni dovolj, da jo gledaš, da se z nji družiš in jo kaj pohecaš vmes, … Tebi je vse težko. Kako bi premagal zmaja ali vojsko za svojo drago, če še zlaganje drv ne zmoreš, ker je težaško. Sorry. Nič ti ne sme biti težaško v življenju, ti razvajena rit. Ne vem če boš sploh razumel moje zapise, ker očitno nisi na tej frekvenci, da svojo drago obožuješ in občuduješ v vsakem trenutku. Takrat ti je vse romantično. Jaz ko se zvečer vležem za 5min na kavč, mi vzame noge in jih da sebi v naročje, da me ima ob sebi, da me čuti. Če jih on ne vzame, ker recimo bere nekaj, jih pa dam jaz na ‘parking’ in on objame, boža, masira, ker se me rad dotika, jaz pa imam rada njegov dotik, tople roke, energijo. To druženje, čas preživet v dvoje, energija, toplina in nežnosti, to je vtkano v tista drva in drugo delo. Zato tudi delo ni več težko, težaško, ampak postane užitek. Tudi v službi ti prej mine čas in je vse lažje, če se zaklepetaš, če se zabavaš kajne? Zato fajn kolektivi, kjer so sodelavci tudi prijatelji funkcijonirajo bolje od ostalih. So bolj produktivni. Od tod team buildingi pa te fore. Glej na to pa tako, da je zlaganje drv team building med dvema. Tam ustvarjaš spomine. Vedno se zgodi kaj zabavnega, se skupaj smejeta, delata norca, zafrkavata drug drugega, dražita in ščipata. To je celo doživetje, ko si s tistim, ki ga ljubiš. Tako se imata čas pogovarjati in kvalitetno družiti, ustvarjati spomine.

No lahko bi pa jaz ležala na kavču in bi on sam zlagal drva.

Ali pa bi on šel na fuzbal jaz pa bi doma kuhala kosilo, ogrevanje pa bi si sama vklopila tisti gumb na TČ.

Ampak dvomim, da bi naju to dodatno povezalo – prej obratno.

Ali pa bi on programiral in služil bajne denarce, s katerimi lahko komot plača 5 delavcev, ki bodo tri dni zlagali drva,  ona pa doma deco merka, kuha in kopalnico glanca in si pri tem on misli “kak je babi fajn doma jaz pa se tu jeblem v službi cele dneve pa nobene hvaležnosti hvala lepa za tako babo”, ženska pa si misli “kak je možu fajn v službi jaz pa se tu jeblem doma cele dneve pa nobene hvaležnost hvala lepa za takega deda”.

Gre za tiste drobne kapljice lepila malo tu in malo tam, ki pa držijo vezo skupaj.

No… Idesi povej če to ni romantično!! Bravo bejba, tako se govori

Še en čisto banalen primer. Ko smo gradili hišo in smo imeli delavce – mene so posadili v hišo za štedilnik, jaz pa bi raje pomagala na parceli. Tam je bilo luštno. Tam so se zabavali. Tam so se bondali. Jaz pa sama v kuhinji.

Ja lahko pa bi dala hišo prek gradit – tudi to je opcija.

Midva pa tačas tolkla vsak svoje nadure cele dneve vsak na svojem koncu vsak v svoji službi, da bi vse skupaj plačala in se samo zvečer tečna in utrujena zvrnila na kavč.

Zlaganje drv ni neko težaško opravilo. Je delo, ki ni toliko intenzivno, da bi se zraven prešvical, po drugi strani pa je toliko mentalno nenaporno, da lahko ko delaš razmišljaš druge stvari. Zato se pri takšnem delu zabavaš, hecaš in še delaš hkrati. Zato te takšne stvari precej povezujejo. Ker skupaj delaš koristno delo te to še dodatno poveže.

Mašina ste zapeli v ta drva. Spomnim se kot mula, da smo imeli enkrat dvakrat mesečno akcijo polnjenja kurilnice. Šli smo vsi. Ata, mama, brata in jaz. To delo štejem med družinska opravila, kot so tudi rezanje gorice, vlačenje ven rožja, sajenje krompirja, pobiranje krompirja, trgatev, koline. Cela družina na kup pa veselica.

V bistvu vsak skupni trud povezuje. Sploh, če je začinjen s ščepcem humorja. Debata je zdaj stekla v drugo smer. Moje izhodišče je (malo karikirano): kar označimo kot sicer neromantično, je dobro za zvezo. Pogovor o financah? Ni romantičen, je pa dober za zvezo. Zlaganje drv? Ni romantično, je pa dobro za zvezo. Itd. Bolj, ko je zveza postavljena pred neke skupne izzive, bolj trdna je. Poglej moje vprašanje, zastavljeno pred dnevi, ki cilja točno na to. Če nekako ponovim… katera pretnja je v današnjem času vsesplošnega udobja še toliko nevarna, da strah pred njo upraviči toleriranje drugega?

Ja, lahko se pretvarjamo, da je zlaganje drv ali gradnja hiše romantično opravilo. Nimam težav s tem. Ni pa prav, da – če uporabim primero kolegice – na silo barvamo rožnato vse naokoli. Ja, življenje je pisana paleta barv, ki jih povezujemo z nekimi čustvi… od rumene zavisti, rdeče ognjevitosti, do sive žalosti in temačne, črne depresije ob smrti ali nesreči ljubih nam. In barvati vse skupaj rožnato bi bilo zamujanje življenja kot takšnega.

Spet obračaš moje besede. Kdaj sem rekla rožnato? Nikoli. Preberi bolj natančno, pa prav je, da se naučiš slišati sogovornika, ne pa le tuhtati kako boš repliciral. Ker mene očitno ne slišiš, verjetno tudi žene ne. Moj mož zna poslušati, to je tudi zelo pomembno. Da razumeš in se potrudiš razumeti, ker te zanima in hočeš, ne ker moraš ali pa trmasto vztrajati pri svojem, ne da bi drugega sploh vzel v obzir. Tako se oddaljiš.

Nič se ni treba pretvarjati, če tako čutiš. Če pa ne, nimaš kaj. Tak si in tako čutiš. Tebi to ni romantično in ti to vidiš drugače, tudi prav. Za vaju. Ne moreš pa zaradi tega reči, da se drugi pretvarjajo. Smo različni in to je treba upoštevati. Nič ni na silo. Saj pravim, da ne boš mogel razumeti, ker tega nimaš v sebi. Če boš kdaj doživel, ti bo jasno o čem govorim. Do takrat pa, škoda mojega časa za razlago. Odstopam od pogovora, uživajte.

Sem takšna kot piše Rok, preveč iskrena. Zato sem večino življenja samska in tudi s službami imam probleme. Prijateljev prav tako skoraj nič. Ne znam se lepo delat, ne znam igrati prijaznosti in vzhičenosti, če tega tudi ne čutim. Ne znam lagat v obraze, kako sem nad nečim/nekom navdušena, če nisem.

Prav tako ne maram laži in zavajanj drugih ljudi, a žal skoraj same takšne spoznavam. Tako, a jih od*ebem po spisku, ko stopim na kakšno njihovo lažnjivo mino.

resno.. a ste spet nasedli??