Samostojnost in partnerska zveza

Jaz sem bila samostojna v teh ozirih, kot je napisano zgoraj (med 28 in 33 let.) V vsem drugem sem bila čisto samostojna in se nisem čutila osamljene. Zdaj sem v vezi in priznam, da me veza rahlo duši, ravno zaradi prilagajanja. Ker sem bila vajena vse sama in da je vse po moje 😉 Torej, v vezo sem stopila “dodelana”.  Sem se pa rabila naučiti živeti v dvoje…

Seveda deluje, jaz sem živi dokaz. Midva z mojim sva že 20 let srečno poročena.

Verjamem. Še po toliko letih se mi precejkrat zazdi, da bi sam lažje “folgal”. 🙂

Ampak moram pa priznati, da sem do otrok mnogo bolj razumevajoč. Nekako pri partnerki vedno znova zapadem v tisti modus operandi, ki temelji na predpostavki, da bi to in to pa že morala (vnaprej) vedeti. Kolikor je to morda celo res, pa me tudi ta netolerantnost pri meni tudi zmoti. Verjetno predvsem zaradi lastne nečimernosti, saj se imam za precej tolerantnega, pa se v praksi vendar izkaže tudi drugače. 🙂

Je pa zanimivo tole zrcaljenje, če človek hoče videti. Če damo na stran kake ekstreme, ki so zares toksični, ali tako ali drugače škodljivi, je zanimivo alo pobrskati po zaprašenih kotičkih duše in raziskovati, zakaj je neko njeno ravnanje v meni obudilo neko že davno pozabljeno ali potlačeno čustvo.

Glej ga zlomka. Povsem spregledal ta zapis. Se opravičujem. Če prav razumem, praviš, da vidva živita odnos, kot ga nekako promovira in opisuje romantični mit. No, iskreno povedano, sam še vedno vztrajam na stališču, da je romantični mit zgolj in samo mit in da se v praksi ne more obnesti. Bom pa z zanimanjem prebral kaj o tem, kako to potem zgleda v praksi, če se odločiš še kaj napisati o tem.

“SENZA”,

vidiš zdaj zakaj sem se skregal z njim? ?

Drugače pa iDESI dobra tema in dobro in premišljeno si zastavil vprašanje.

Zakaj misliš, da ne?

Meni je super. Imam svojo polovico, sorodno dušo in se imava čudovito. Happily ever after.

Ne, dojela si oz. moraš še dojeti da čloek kot najvišje razvita žival ni bil ustvarjen za monogamio do konca življenja, z enim samim, s katerim ima potomce. Tudi zato ne, ker v zvezah zorimo, se spreminjamo. V zvcezo vstopimo mladi nepopisani listi, na podlagi izključne zaljubljenosti metuljevanja v trebuhu. Saj takrat imaš še nobenih izkušenj ne več, kako to gre. Te potem izpili pot partnerskega sobivanja. in jasno, da greš narazen. Saj se tudi začneš zavedat, kako si lahiko od danes na jutri minljiv. Sploh v tj korona vojni – in zakaj se potem mučit z nekom, za katerega več, da ni to več tisti človek s katerim bi z užitkom skupne vnuke preganjal? Zakaj? zZa fasado za sosede in žlahtnike? Jasno da si ne ustvarjaš več dodatnega stresa in greš iz neke toksične zveze. Ko pa se v glavi odlepiš od genitalij bivšega partnerja ( karikirano: od intimnih dogodkovm ki jih jasno znotraj neke dolgotrajne veze ni malo), je pa to še toliko lažje – in tvoje zdravje je hvaležno.

Scitirano na tole – ker ni prijelo:

Imata se čudovito.. for now.. Javi čez ene 15 let 🙂  In ja, naj vama traja, privoščim, da ne bo pomote.

To pa sploh ni res. Še kako si lahko z enim za vedno. Pravzaprav so mi prav prisrčni starejši pari, ki praznujejo 50 ali več let skupaj. Toliko ljubezni…

Mlajši so bolj umišljeni, nepotrpežljivi, vase zagledani, sebični, ki jim je vse težko in odveč, užalijo se za vse, vse se jim zdi izkoriščanje, … Namesto da gledajo s srcem, poslušajo kaj imajo o njihovem odnosu za povedati drugi in se odločajo na podlagi koristi (takšnih in drugačnih). Zato gredo narazen. Malo realnega spusta na tla, pogleda na svet, pa se vprašati kaj bi naredila ljubezen in se na podlagi tega odločati, pa ne bi bilo ločitev

Hm… naj zgolj odgovorim na vprašanje. Kot sem že zapisal, izhajam iz predpostavke, da sem okvarjen. In hkrati iz predpostavke, da v tem pogledu nisem kaj posebnega. Verjamem torej, da ste tudi vsi drugi okvarjeni. V končni fazi je zelo verjetno, da je ravno tu srž bistva izvirnega greha in angelov nekje na nebu. Da smo torej v srži vsi grešniki in da so tisti čisti, neomadeževani nekje daleč od našega dosega.

Kolikor se morda vse skupaj sliši nevšečno, pa je veliko vredno. Polaga namreč temelje za zdrav odnos, brez nekih pričakovanj o popolnem drugem. O sorodni duši, ki naj bi me razumela – celo brez besed. Kar je izjemno visoko pričakovanje. Ker če naj bi me drugi razumel, brez da bi se izrazil, to odpira na široko vrata muljenju, tihim mašam. Kaznovanju drugega, ker nima nadnaravnih sposobnosti vpogleda v mojo dušo.

Kar je na nek način narcisoidno. Enako kot prepostavka “srečna do konca svojih dni”. Kajti grandioznost jaza temelji ravno na zunanji podobi življenja, kot sprehoda od enega uspeha do drugega. Kar pa življenje nikakor ni. Padci so del življenja. Ud učenja prvih korakov naprej. V dobesednem in prenesenem pomenu.

Da ne bom predolg… tak odnos je toksičen in se konča s simbolno (ali dobesedno) smrtjo, kot to simbolizirata Romeo in Julija, ki po viharju hormonov izpijeta strup eden drugega in zapustita ta svet.

Veliko bolj verjetno je, da sta se našla dva, ki sta eden v drugem prepoznala domač, poznan način trpljenja v primeru združitve eden z drugim. Veliko bolj verjetno je, da živita znosno trpljenje. Da sta torej vesela, če tisti dan ni šlo nič bistveno narobe in je minil brez hujših pretresov. In veliko bolj verjetno je, da ko nekaj je narobe v odnosu, kljub bolečini to trpljenje lažje prenašata, saj vama je od zibelke naprej domače.

Veliko bolj verjetno je, da se vama ne sanja, kaj se drugemu plete po glavi in verjetno je, da to tudi skrbno skrivata eden pred drugim, saj bi sicer tvegala, da bi se drugi tako ustrašil sprijenosti, da se vama zdi povsem utemeljeno dvomiti o tem, da bi jo drugi mogel sprejeti.

In če jo eden drugemu dozirata počasi in kontinuirano, precej posredno, je tudi precej verjetno, da te, vedno znova nove ravni, krepijo zanimanje in erotično privlačnost drugega.

Tako nekako jaz gledam na to. 🙂

Ma, mislim da sva imela kar konkretno priložnost iti narazen, pa se ni zgodilo. Ljubezen je tista, ki veže dva, kljub vsem preizkušnjam v življenju. Vzdrževanje te ljubezni je pa umetnost, ki jo je potrebno negovati tako kot rože. Ne pride nič samo od sebe, oz pride že, da ostane je pa potrebno marsikaj narediti oz ne narediti. To, da si želiš biti z eno osebo čim dlje, do konca poti in rasti skupaj, je zame bistvo ljubezni. Bi moralo priti vmes res nekaj hudega, da bi naju lahko ločilo po vsem kar sva dala skozi midva. Nikoli ne rečem nikoli, a na vse pretege se bom borila za naju in upam da tudi on.

to so pari iz prejšnjega stoletja, rojeni nekje pred 1960. Ko je bilo še kako prisotno tudi gentlementstvo dunajske šole, bonton  tako za moške in ženske.  Pa vrednote, spoštovanje morale , partnerja, zaupanje;  ne, ne moreš, v današnjih časih ne gre to več tako – ker je preveč psihično prikritih stanj in anomalij, preveč nestrpnosti, psihične netolerance, v zvezo dobiš lahko psihično ranjeno osebo iz njegove mladosti, ki ne zmore partnerskega sobivanja, ker ima izdelane ne samopodobe, ima pa izdelan močan ego.  Danadanes  bo težko nekomu doseči 50 let skupnih v paru. Težko.   Bodo seveda redke izjeme, a zagotovo ne več toliko, kot pari, ki so danes stari 70+ let, pa so skupaj 40, 50 let…

Izredno zanimiv pogled. Ga bom strnil v preprost stavek: nekateri odnos nekako preživijo, drugi pa v odnosu zaživijo.

Se pa strinjam in bom nadgradil razmišljanje: katera nevarnost je danes tolikšna pretnja, da upraviči trud vztrajanja v (monogamnem) odnosu?

V zadnjih 12-ih letih, torej po ločitvi, ko sem ostal z relativno visoko preživnino, kreditom za stanovanje in avto. Jbg, jok ne prinese napredka, zato sem zavihal rokave, šel na svoje, zaposlil nekaj bivših sodelavcev in nato so reči stekle…

Podjetja sem odprl na Slovaškem, Nemčiji in Madžarskem. Tam so bile stranke…

Ko se enkrat navadiš, je težko spet iti v zvezo, spreminjat utečene navade, se prilagajat.

Po moje je ni. Sploh pa ne, ko ugotoviš kako danes delujejo družinska sodišča in kako se danes deli premoženje ob ločitvi.

Skratka, ne izplača se, ni smiselno biti v neki dolgotrajni zvezi.

Zagotovo poraz zunaj domačih zidov – fasada za javnost se ne sme podreti. Ker nekateri ne želijo najprej razočarati svojih staršev, pa sosedov in prijateljev. Gre tudi po načelu: ipak na kraju, svatba je koštala puno novaca 🙂 In ker so že lepo zapisani  na podlagi javno videnega kot zgledni, pa kako lep par,  lepa družina, ja – izzven 4ih zidov. Za zidovi pa žal vse prej kot to. In nekateri vztrajajo.  er to fasado za javnost potrebujejo – magari iz komoditete, ali pa zato, da jim javnost ne bo zamerila. In nekateri tudi po XX letih napirmer nepripravljenosti deljenja skupno ustvarjenega premoženja ( pišem iz svojega primera).  Ne dam, to je moje.. Oa ni – skupaj sva švicala, se odrekala, tvegala, prispevala. Ker na začetku ni bilo: nič.

odgovor na tole Idesijevo sporočilo-ne citira:

Izredno zanimiv pogled. Ga bom strnil v preprost stavek: nekateri odnos nekako preživijo, drugi pa v odnosu zaživijo.

Se pa strinjam in bom nadgradil razmišljanje: katera nevarnost je danes tolikšna pretnja, da upraviči trud vztrajanja v (monogamnem) odnosu?

Tako negativno gledaš na partnerstvo. Zakaj tako? Pri tebi je eno samo trpljenje in muka, vse tako črno in negativno. Okvarjen? Vsak je na svoj način poseben, a ko dobiš svojo polovico se dopolnjujeta in se prilegata popolnoma drug drugemu, da sta si lahko dobra sopotnika v življenju. Takšna kot sta, sta drug drugemu popolna. Ko sta si tako podobna, se razumeta tudi brez besed, ker podobno razmišljata in se z vsako izkušnjo potrdi, da sta enaka na nek način. Kakšne tihe maše? Govorimo o sorodni duši, o kvalitetni zvezi, o ljubezni. Kako lahko nekdo znotraj takšne zveze pomisli na nekaj tako toksičnega? Ne pade ti na pamet in zakaj bi ustvarjal negativno vzdušje in razdor z nekom, s katerim se naravno, preprosto razumeš? To ni naravno v takem odnosu. Znosno trpljenje? Spet o trpljenju in nekem prisilnem vzdrževanju nečesa, to ni ljubezen. Ljubezen je varen pristan, dom v drugi osebi.  Midva sva pravzaprav vesela vsakega trenutka, ki ga lahko preživiva skupaj in. Nimava skrivnosti. Marsikaj sva dala skozi, vedno bila spoštljiva in iskrena drug do drugega in se poznava v dušo. Nisva popolna, a sva drug drugemu popolna in skupaj nama je najlepše in popolno.

“BTDT”,

Čestitam, očitno si sposoben, saj brez sposobnosti ni uspeha. Ti pa si bil celo tako uspešen, da si prišel do točke, ko so drugi delali zate ti pa si imel časa na pretek in samo pobiral sadove svojega dela.

To je izjemno!

Veliko časa si posvetil tudi, da si dal sebe za vzor ljudem tu na forumu, da bi z njimi delil svoje dragocene izkušnje. Saj tu na forumu je veliko ljudi, ki ne najdejo poti naprej.

Hm… če ti tako vidiš,…

Tole: “prišel do točke, ko so drugi delali zate ti pa si imel časa na pretek in samo pobiral sadove svojega dela.” si zelo napak predstavljaš.

Zadnjih 12 let sem imel delovnik petek in svetek, delal dokler ni bilo narejeno. Razlika med zaposlenim in lastnikom podjetja je predvsem v tem, da ima zaposleni nek delovnik in zapre vrata firme za sabo, ko se mu delovnik izteče. Meni se je delovnik iztekel lani julija, ko je bila prodaja matičega podjetja zaključena. Sploh na začetku je bilo težko in sem večkrat prespal na firmi, kot doma.

Izjemno? Morda za nekoga, ki se je vse svoje življenje svaljkal po raznih džavnih službah. Meni se pa vse skupaj ne zdi tako izjemno, ker sem v svojem življenju spoznal precej bolj izjemnih, uspešnejših ljudi.

Drži pa: Ljudje, ki dajo vse od sebe in so samostojni v vseh pogledih se vedno znajdejo, ostali pač jadikujejo, bentijo, demonstrirajo, zahtevajo, a premaknejo se ne.

Še tole: Izjemno se mi zdi, da si ubral ormalen ton debate. No, vsaj zate je to izjemno. :))))))))))

Ja, vidim, ker sem se odločila za ljubezen, upanje, zaupanje. Ti pa za nekaj drugega. Moje življenje ni popolno, jaz nanj gledam tako in tako čutim. Stvar odločitve in moči uma. Sposobnosti manifestacije in ustvarjanja življenja kakršnega si želiš živeti. Vse ni v naših rokah, a to kako odreagiraš na situacijo pa je. Vsakič. In ko ti sešteješ, dobiš ven kdo si in kaj želiš. Z vsako odločitvijo kreiraš svoje sanjsko življenje, svoj raj. Če znaš biti hvaležen, ponižen, sočuten in ljubeč, ti to pride spontano, naravno. Če imaš čiste misli, do katerih se pride z meditacijo in treningom uma, gledaš na svet s srcem in z dušo, svetlobo. Imam občutek, morda se motim, ker te razen teh zapisov ne poznam, da precej temačno gledaš na svet. Imaš svoje razloge, ti samo želim povedati, da smo tudi taki, ki ga vidimo v barvah.