Imamo dovolj denarja, žena hoče v službo

Imam svoje podjetje. Služimo dobro. Grem ob 7:00 pridem ob 17:00/18:00.

Finance niso problem, kreditov ni, nepremičnina je nova.

Imava 3 otroke 3 leta, 5 in 7. Žena je po rojstvu prvega ostala doma. Zaposlena je kao pri meni – plačujem ji prispevke, nakazujem plačo, ki jo porablja za hrano in gospodinjstvo – na trr dobi 1000 eur nakazalila za to da je doma cel dan. Ostalo vse plačam jaz – VSE položnice, dopuste, registracije ni da ni. Če rabi denar ve kje je in vzame brez vprašanja.

Sedaj je dobila službo. Za jurja neto – se pravi toliko kot ima sedaj, ko je doma. 30km stran od doma. Od doma od 6:30, domov ob 16:00

Seveda pričakuje, da bom sedaj jaz prevzel delež pri otrocih in gospodinjstvu.

Jaz se s tem ne strinjam, ker finančno ne bo nič profitirala, družina bo trpela tako ali drugače in jaz bom delal potem 8h, kar pomeni dosti manjši prihodek.

Če skupaj potegnemo bomo finančno najbrž na slabšem.

Recimo ne morem oddelat 2eh strank v 2 dnevih, ampak lahko samo eno, ker moram kasneje začet in prej it (zaradi otrok – prej sem bil že ob 6ih/7ih na objektu in vlekel do konca).

Kako ji naj dopovem, da se ne strinjam s tem, da gre v službo?

Ne moreš.

če si ženi plačeval prispevke, pa še jurja zraven, potem si moral dati vsaj 1500 evrov mesečno njej.

Če ta denar porabiš za plačano pomoč, boste še vedno fajn živeli. Recimo, najameš eno upokojenko, da zjutraj zrihta otroke za vrtec/šolo pa naredi predpripravo za kosilo.

Saj veš, da ni vse v denarju? Tudi moja žena je šla delat, pa (finančno) ni bilo popolnoma nobene potrebe. Ampak se je doma počutila nekoristno, kljub gospodinjstvu in otrokoma, želela je živet tudi poklicno. Rekla je, da se ji bo zrolalo, če bo še nekaj časa doma.

Ne vidim, zakaj ne, pač sva doma bolje razdelila opravke.

Podpri jo. Pa vesel bodi, da imaš ženo, ki ne bo čez par let stagnirala na kavču, zdolgočasena do amena, ampak uporablja svoje možgane, raste, se še vedno uči novih stvari, napreduje…

Če se lahko veseliš napredkov svojih otrok, se boš pa menda tudi njenega, a ne?

Žena je za jurja neto delala in bila na voljo 24 ur/dan, zdaj bo pa za isti denar delala samo 8 ur + prevoz + prehrana. Če misliš, da je skrbeti za tri majhne otroke in dom, gospodinjstvo taka malenkost oz. kot praviš ti, da je za jurja cel dan doma, ti predlagam, da za par dni zamenjata. Ukvarjaj se z otroki, pospravljaj, kuhaj, načrtuj obroke, nakupe, peri, likaj, sesaj, briši prah, pomivaj tla, okna, zalivaj rože, skrbi za vrt…

Ti si bil tisti, ki je domov prinašal denar, nisi bil pa oče. Odrasti že in ne bodi tak pre.klet egoist, ki misli samo nase. Naredil si otroke, zdaj pa bodi še oče v pravem pomenu besede.

polovico tistega, kar si do sedaj plačeval ženi, porabiš za plačano gospodinjsko pomoč in ste vsi na boljšem.

Ne bo mi tuja ženska po bajti stikala pa dece vzgajala.

On je dal jurja ženi na mesec pa je ona potem tole lepo vložila nazaj v družino.

Tuja ženska pa bo denar odnesla iz bajte.

Happy wife, happy life. Bodi brez brige, da gospa že vedo zakaj hočejo v službo.

Pa koliko poznam take “privatnike” z majhnimi otroci, imajo ženo doma zaposleno na minimalcu, zraven še uveljavlja 4 ure plačilo prispevkov za varstvo otrok do 7 leta – se pravi uradno obračunava samo polovico minimalca, ostalo ji da prek “prevoza” in “malice”.

Ženska pa doma celo bajto gor drži pa še za privatnika vse ureja – papirologijo, administracijo, nabavo itd itn.

Otroke ima pa na vsakih 6 let enega, da lahko vleče čim delj ta status.

Pri nas podobno. Z eno razliko: meni povsem odgovarja. Roko na srce, ne zivim zato, da bi cele dneve delal in zivel mimo druzine. Gosopodinjsko pomoc sem uvedel za cas, ko bi sicer bili otroci sami doma. Tako razbremenim vse, oz. oba. Tako skrbi, kakor tudi nekaj malega dela. V tistih dveh urah in pol so narejene domace naloge, skuhano je, sem ter tja zlikano in pocisceno. Nic pretresljivega, a pomaga. Prej je bio tako, da sem jaz (pod crto) ca. 70 ur na teden posvetil sluzbi, zdaj oba skupaj temu posvetiva ca. 90 – 100 ur. Vsak tam, slabih 50 (skupaj s prevozom). Meni se je raven kakovosti zivljenja bistveno dvignila. Koncno imam cas za otroke, za druzino. Denarja je res nekaj manj, tako na ravni druzine, kakor z vidika mojih prihodkov, a vseeno povsem dovolj. Ampak, kot pravim… kakovost zivljenja se ne meri z denarjem. In edino, kar obzalujem, je, da sem si sploh dovolil vstopiti v vlogo “providerja” in zapraviti dragocena leta, ki mi jih ne bo povrnil nihce.

po moje se bosta ločila, ker se ti ne bo dalo skrbet za otroke.

Ti imaš v službi mir in lepo tajnico, ona ima pa službo čistilke doma?

Moje življenjsko poslanstvo ni čiščenje stanovanja. Skrb za otroke seveda je popolna prioriteta, ni pa to naloženo samo meni, ampak tudi mojemu možu.

Nisem vedeževalka, vendar ti lahko napovem nesrečno življenje. Naredil si 3 otroke, ki jih ne moreš izbrisati.

Zanje moraš skrbeti, ker otroci rabijo očeta, da ne končajo v raznih komunah in podobno.

Čestitam, postali ste očka. Sicer 8 let prepozno, ampak to naj vam raje otrok očita.

Zenske potrebujemo lastno financno varnost!

Tudi jaz sem gospodinja, a imam lasten vir dohodka in ta je moja varnost.

Moja sestricna dela 3xna teden, pa ji ne bi bilo treba, a hoce imeti svojo neodvisnost, s tem, da ji moz vsako leto podari zlato plosco v vrednosti 5, 10,15k, razlicno pac.

Odpri zeni varcevalni racun na njeno ime in ji nakazi vsak mesec jurja, za njeno lastno financno varnost.

Dzabe ti ves tvoj luksuz in uspesno podjetje, prvo lahko propade, drugo se lahko tebi kaj zvodi in zretje, lahko si poisces mlajsi model. Zenska mora biti neodvisna od mozevih financ!

Pri nas je bilo isto, plačo em imela v njegovem podjetju, za vse poskrbljeno, ostala sem doma, ko se je rodil prvi, potem ostala doma do 4 leta drugega otroka. Nekje 8 let. Sej je fajn, nič dela, denarja ko solate, meni je ostalo najmanj jurja na mesec, pa sem vse kupila in plačala, hrano in oblačila, seveda tudi z njegovi denarjem, kar nekaj denarja imam našparanega sama..Dopuste on, položnice on, vse od a do Ž. Jaz vsakodnevne nakupe hrane, z njegovim denarjem pa večje nakupe hrane, seveda sem vse kupovala sama, ne vem, kdaj sva šla skupaj v trgovino..Ampak sčasoma ti to vse dopizd..Ko so otroci majhni. še grem potem pa sem tudi jaz šla v službo, čeprav ni bilo tako planirano..Moj ni imel nič proti.

S tem da jaz dobim plače 1200, on pa še vedno skoraj vse plačuje, ampak nekako smo vsi bolj zadovoljni, plus on pa je več doma..

Naj se zaposli, ampak zaenkrat za 4 ure.

Ko bodo otroci večji in samostojnejši, pa se zmenite naprej.

Se popolnoma strinjam, da je dobro, da nekdo v družini poskrbi za to, da je družina skupaj, da otroci niso kar naprej sami, če je možnost.

Razumem pa tudi tvojo ženo, da bi rada spet uživala v svojem poklicu in se uresničevala.

Zato predlagam 4 urno zaposlitev.

Ker novi delodajalec pa res komaj čaka, da bo tanova mu delala samo 4 ure na dan a ne?

Vzami hišno pomočnico. Zjutraj da ti porihta otroke in jih odpelje v šolo, popoldan ob 14:00/15:00 da jih gre iskat in ostane z njimi dokler ne pride en od vaju domov pa da vmes pospravi in počisti in po možnosti nekaj skuha. Za jurja na mesec bi ti morale v vrsti stat raznovsakšne upokojenke.

Desi, to pa je nekaj novega. Čestitam, da si spregledal in srečno!

Že večkrat sem opazil, da iz komentarjev tu veje mentaliteta revežev. V bistvu ni nihče po toliko letih šele zdaj postal očka. Verjamem, da je tako OP, kakor sem tudi sam, vsak trenutek prostega časa namenjal družini že do sedaj. Tudi na noben način to ne pomeni, da pa sedaj, ko ženska hodi v službo, ji ni treba doma postoriti ničesar več. Ravno nasprotno… ob službi jo čaka še vedno tudi precej dela doma. Pomeni zgolj to, da imam kot mož sedaj končno tudi jaz nekaj časa zase in da lahko tudi jaz doma naredim nekaj rako, kot jaz mislim, da je prav. Kot rečeno, se tako tudi moškemu dvigne kakovost bivanja na neko bolj sprejemljivo raven. Kajti če kdo misli, sa jurja netto (oz. 1.600 buto + malica in prevoz ) zraste na drevesu , se krepko moti. Lahko poskusite sami… pskrbeti ta vse stroške 5 članske družine, zahteva vsaj 30 tisoč netto, eaje več, kot manj. To je 50 bruto. In na to navrżemo še 25 za plačo soproge… pod 75 bruto praktično neizvedljivo. Tako… ne, ne gre za pridobitev privilegija postati očka. Človek za te zneske ščije kri. Gre za drugo raven… in kvečjemu čestitko soprogi, da je končno prevzela odgovornost za svoje blagostanje. Kajti roko na srce… vse skupaj pomeni zgolj to, da je prej mož sajal vse, zdaj pa na vsak evro, ki ga primakne ona, on primakne 3. Poznam to matematiko iz prve roke. 😉

Ni moja zasluga. Je treba biti iskren. Preprosto so se zahteve dvignile izven mojih meja zmožnosti in je bil rez neizogiben.

Jaz moji ne dam jurja. Je kar lepo kr tako doma. Ko je imela prebliske, da bo šla v službo in bom jaz začel doma se z otroci ukvarjat in gospodinjstvom sem ji rekel:” Draga ni problema. Ti kar pojdi v službo. Stroške bom z veseljem delil pol pol. Pa moja mama se bo preselila k nam, ker ne pristajam na to, da bodo otroci s tujci gor rastli.”

Si je hitro premislila.

Ja, v bistvu je to nekako podobno temu, kar sem storil jaz. Le da pol:pol z “jurja netto” nekako ni realno za petčlansko družino. Ampak tudi 60:40 je bolje kot nič. Na vsake dva njena evra dam jaz tri. Nekaj pa ji ostane za finančno varnost, če se naveliča in se odloči, da pa bi raje živela sama. Volk sit in koza cela. Bistvo je (vsaj pri nama), da vsakdo prevzame svoj del odgovornosti in se “ne opleta s tujim k***** po koprivah”.

Potreben bo kompromis. Naj ostane doma dokler so otroci še majhni (OŠ) potem naj dela kar hoče. Morm pa rečt, da je enim res predobro.

Ja nič je dala pa celo plačo za stroške, meni pa je jurja ostalo na mesec. Ker stroške smo imeli pa večje kot prej.

J* ga sama je tako hotela. Če hočeš enakopravnost pa imej enakopravnost. Že tak sem ji bajto na lastne stroške postavil in opremil in jo žnj let živel dokler si ni izmsilila it v službo.