otrok 2 leti – ne govori
Huh, morda se ne ukvarja z njim dovolj.
Imam prijateljico njena mala je stara 18M in gori skoraj več, kot od bratranca hrerkica, ki je stara 3 leta – mislim, da se gre tukaj za res aktivno ukvarjanje z otrokom.. Malo nadarjenost, interes…. Morda je vmes kakšna travma, ki se je mi niti ne zavedamo, da bi lahko otroku škodila…
Kaj lahko stori? Naj pusti času čas in ne forsira otroka. Nekateri otroci so zelo brihtni (celo bolj kot vrstniki), ampak pač niso pripravljeni na govor pri dveh letih. Nič ni zamujeno, naj ga vzpodbuja pri vseh aktivnostih – risanju, ustvarjanju, poje z njim pesmice, predvsem pa naj mu nikoli ne da občutka, da je z njim kaj narobe.
Ko bo pripravljen, bo začel govoriti kot raztgan dohtar in se ga ne bo dalo ustaviti.
Po mojem ukvarjanje z otrokom ne igra tako velike vloge, govorim iz lastnih izkušenj. Hčerka je pri letu in pol govorila ko dež, cele stavke. Sin pri dveh in pol skoraj nič, samo par besed. Nato je v enem mesecu zalaufal in do danes se sploh še ni ustavil. vsaj tak občutek imamo, ko ves čas govori in govori in govori…
Aja, ukvarjali smo se pa z obema enako, z malim skoraj še bolj, saj se je tudi sestrica z njim že od rojstva ves čas pogovarjala.
Vem, poznam otroke ki do četrtega leta skoraj niso govorili. Pa so potem nenadoma vse nadoknadili. Res. Zanima me le kaj na to vpliva. Ona je zelo stroga mama in se ponavadi ne ukvarja z njim ker je zelo dobra gospodinja in ima vse vedno lepo pospravljeno in skuhano trikrat na dan. Mislite da je lahko povezano s tem?
Ja potem pa se tako ni za čudit.
Je dobra gospodinja – pohvalano, ampak mama pa očitno ni dobra, če ji je pospravljanje in kuhanje toliko bolj pomembno.
Lahko si sestaviš oris dela.. ona pospravlja, kuha, lika, pere… …
Mali pa se očitno mora sam kje zamotit – saj se praktično od kod nima naučit govora in besed… No morda bo prva beseda sesalec…:)) (šalim)
Potem bo pa z nič ukvarjanja z njim od nejga pričakovala veliko in malo se bo zapr še bolj!
Resno. Ampak to so njene besede in jaz kar verjameme da je res tako. Otrok (mali) je priden in ga nič ne nosi. Večji je postal zelo neubogljiv kar sklepam da je lahko posledica tudi njene prestroge vzgoje.
Vedno sem imela kompleks pred njo, ker je res pridna gospodinja. Skozi neki kuha peče… POspravljeno… Kot mama, pa kar ne morem verjet…
Otroku noče dati barvice v roke, da ne bi kaj počečkal ipd.
Sicer pa sprašujem le za vaša mnenja in izkušnje.
Ma daj no, bedarije. Poznalo bi se kvečjemu, če z otrokom sploh ne bi govorila ali pa zelo malo, bi pa imel otrok v veliki večini odnose samo z njo. Tudi če starš pospravlja, kuha, pere… se z otrokom sproti pogovarja. Ali misliš, da se med tem časom dveletnik sam igra v svoji sobi? tudi jaz sem pospravljala in kuhala, otrok pa je bil vedno zraven in ves čas sem z njim govorila. Celo če nočeš, to poteka čisto avtomatično, saj so ti dveletniki praktično stalno pod nogami. Ne zamišljam si mamo, ki bi v smrtni tišini pomivala, pospravljala, kuhala, otrok pa bi ves ta čas nekje nekaj drugega delal.
Zdaj pa imajo nekateri idejo, kako se ukvarja z otrokom samo tako, da nekje sediš z njim in se z njim igraš in mu razlagaš stvari. Z otrokom se ukvarjaš tudi takrat, ko kuhaš, likaš, pospravljaš… in ga vključuješ v vsa opravila.
Eni so pač hitrejši pri govoru, drugi počasnejši. To ima opraviti skoraj izključno z gensko zasnovo. Razen če bi otroka res vzgajali v grobni tišini.
veš kaj, jaz imam tudi vseskozi pospravljeno, tudi kot mama sem dosledna in v nekaterih pogledih stroga. Pa imam vedno čas da se z otrokom igram, hodim vsak dan ven, in ja hodim v službo.
Pa imam strahotno živahnega otroka, ki ne zapre ust če ne spi. Govorit je začela pri 14 mesecih.
Tko da, eno je da si v življenju organiziran, drugo pa da zanemarjaš otroka. In s Frco se popolnoma strinjam.
Že ko si me napadla. Kako veš koliko se ona ukvarja z njim. Spraševala sem le za vaše mnenje, koliko je to povezano. Kar si mi odgovorila na to vprašanje se strinjam.
Glede pogovarjanja, je sama rekla da se z njim ne pogovarja. Da ga okopa in na koncu ugotovi da nista spregovorila niti besede. Če se med kopanjem ne pogovarja, sklepa da se med kuhanjem tudi ne. Ker pač še ne govori se nima tudi kaj pogovarjat.
Torej tudi to je možno.
In nisem napadla tistih ki veliko pospravljate, če si tako čutila. Tiste, ki imajo vse tipi topi se lahko ravno tako veliko ukvarjajo z otroki in seveda ne iščem opravičila da jaz nimam tipi topi, ker se veliko ukvarjam z otroki. Je pač treba skuhat in tudi pospravit če češ normalno živet. In res se lahko medtem tudi pogovarjaš.
Jaz se z našim na veliko pogovarjam, pa tudi ostali, odkar je na svetu, pa ni nikoli bil čebljač, niti ni hotel sodelovati pri ponavljanju zlogov, če sem mu pela, se je po tleh metal od jeze, in ni pri dveh govoril skoraj nič. Potem pa kar naenkrat, zdaj je dve in pol in si včasih želim, da bi bil malo tiho. Govori še malo nerazumljivo, ponalja pa kot papiga.
In po tej logiki naši starši sploh ne bi nikoli začeli govorit, kdo pa se je z njimi cele dneve pogovarjal in igral?
Tudi jaz lahko govorim iz lastnih izkušenj:hči je pri 18mes govorila stavke s 5 besedami in to tako razločno, da jo le redkokdo ni razumel. Pri dveh letih je poznala vse barve, štela do 10 in predvsem ves čas veliko, veliko govorila in tvorila res lepe stavke. Tiho ni bila niti minuto in bila velikokrat zelo utrujajoča. In tako je še danes, pri 4-ih letih.
Doma pa imamo še fanta, ki bo drug mesec dopolnil 2 leti. Govori skoraj nič, vsega skupaj nekje 15-20 besed, pa še to ga razumemo le domači. Ima čisto svojo, res zelo otroško govorico. Tako se pri nas vsaj malo vzpostavi ravnotežje, dve taki klepetulji bi bili pa res naporni. Ali pa bi se potem morda med sabo več pogovarjala…
Zakaj taka razlika? Morda malo zaradi spola, a v glavnem zato, ker so otroci različni in jaz se vsem tem razlikam vsak dan znova čudim. Najbolj očitne so ravno pri govoru:).
Pa da ne bi mislili, da se s sinom kaj manj pogovarjam ali ukvarjam, ravno tako kot hči ga imam doma in še ne hodi v vrtec.
Lp
Nisem brala vseh odgovorov, lahko pa povem, da je mene mami pri dveh letih peljala k zdravniku, ker nisem čisto nič govorila. In je dr. rekel, da če bo pri štirih letih stanje isto, naj me pripelje nazaj.
Pa me je res hotela peljati nazaj. Pa ne zato, ker ne bi govorila, ampak me niso mogli “utišati”.
Tako da nič bati, eni začnejo govoriti prej, eni pa kasneje. Mene še danes ne morejo utišati. Pa vsakemu povem, da moram nadoknaditi za nazaj.
Forum je zaprt za komentiranje.