Znano je, zakaj sta dva homeseksualca tako rada posvajala fantke…
Zakaj je treba homoseksualnim parom prepovedati posvojitve otrok? Že zaradi samega statističnega dejstva, da bo ta otrok sodomiran (spolno zlorabljen) in da je homoseksualnost psihična bolezen. Če država podari otroka homoseksulacem, s tem prekrši osnovne postulate otrokove varnosti in pogojev za normalen razvoj. Dsti otroka psihičnim bolnikom je nedopustno, poleg tega pa homoseksualnost spremljajo še številne osebnostne motnje in bolezni. Homoseksualci v primerjavi z heteroseksualci trpijo za bistveno večjim številom psihopatoloških motenj, kot so depresija, nespečnost, napadi panike, težave s pomnenjem in koncentracijo, samomorilske misli, nevroze, psihoze… in ovire pri doseganju socialne učinkovitosti, kar dokazujejo številne študije.
Še enkrat poudarjam, da je bila homoseksualnost dolga desetletja na SZO mednarodnem seszamu psihičičnih bolezni, pravtako na seznamu Ameriškega združenja psihiatrov (ADP) in na tisoče znanstvenih študij je obravnavalo homoseksualnost kot psihično bolezen.
LGBT starši so enaki ali boljši, kaže veliko raziskav
Gay Parents As Good As Straight Ones
Gay Parents As Good As Straight Ones
What does the scholarly research say about the well-being of children with gay or lesbian parents?
Overview: We identified 79 scholarly studies that met our criteria for adding to knowledge about the well-being of children with gay or lesbian parents. Of those studies, 75 concluded that children of gay or lesbian parents fare no worse than other children. While many of the sample sizes were small, and some studies lacked a control group, researchers regard such studies as providing the best available knowledge about child adjustment, and do not view large, representative samples as essential. We identified four studies concluding that children of gay or lesbian parents face added disadvantages. Since all four took their samples from children who endured family break-ups, a cohort known to face added risks, these studies have been criticized by many scholars as unreliable assessments of the well-being of LGB-headed households.
Homofobija, transfobija… ne obstajajo. To so izmišljeni termini politično ideološkega značaja z namenom povzročiti slabo vest in prekiniti kakršnokoli diskusijo. “Homofobija” ni znanstveno dokazana, niti jo lahko izmerimo ali diagnosticiramo, niti nimamo protokolov za “zdravljenje”. Dovolj pseudo-znanosti!
Homoseksualnost kot pedofilija sta jasno označeni in definirani psihilčni bolezni za katere obstajajo terapevtski protokoli in na tisoče dokumentirano ozdravljenih homoseksualcev.
Seveda obstajajo. Če te je strah gejev, transev, je to homofobija, transfobija, najbolj eostavna stvar na svetu.
Izmišljeno je to, da so to bolezni in da se da to “pozdravit”, to je pravi poskus utišanja resnice. Pozdravit se da krščanstva, recimo, to so velike skupine ljudi, ki so izstopile iz teh bolezenskih stanj z namišljenimi prijatelji, to je pa res dokazano in skupine so 100x večje, več kot 30 % cele države.
Homoseksualnost je bila in še vedno je bolezen, to je motnja seksualnosti in je na čuden način, s preglasovanjem strokovne akademske skupnosti Amerike, leta 1973 odstranjena s seznama psihičnih motenj. Celotna svetovna akademska sfera je je to nekritično sprejela kot zakon. Tudi Ameriško združenje psihiatrov je homoseksualnost odstranilo s seznama duševnih bolezni, na podlagi političnih pritiskov in ne zaradi znanstvenih spoznanj, ki jih ni bilo na spregled. Da bi lahko homoseksualnost črtali s seznama duševnih bolezni, so morali sprejeti nova merila in sicer, da mora stanje, ki bi ga šteli za bolezen 1 redno povzročati težave, 2 oteževati socialno učinkovitost, potem pa so pavšalno ugotovili kako imajo homoseksualci stabilno in učinkovito življenje in tako ne izpolnjujejo pogojev za duševno bolezen. Takšen zaključek je znanstveno nevzdržen iz naslednjih razlogov:
1: homoseksualci v primerjavi z heteroseksualci trpijo za bistveno večjim številom psihopatoloških motenj, kot so depresija, nespečnost, napadi panike, težave s pomnenjem in koncentracijo, samomorilske misli, nevroze, psihoze… in ovire pri doseganju socialne učinkovitosti, kar dokazujejo številne študije.
2: če bi enake kriterije primerjali z drugimi duševnimi boleznimi, bi morali iz seznama bolezni odstraniti voajerizem, seksualni sadizem in mazohizem, pedofilijo, nekrofilijo, zoofilijo…
3. glede na to, da so bili kriteriji uporabljeni samo za homoseksualnost, ne pa za ostale duševne bolezni, JE OČITNO, DA GRE ZA IDEOLOŠKO-POLITIČNO, NE PA ZNANSTVENO ODLOČITEV.
Militantni homoseksualci javnosti vsiljujejo svoj pogled, da so tako rojeni, pri čemer omenjajo celo gensko nasledstvo in po njihovem homoseksualnost ni nenaravna, zato delajo napačne zaključke, da homoseksualnost ne more biti bolezen. Ta teza je subjktivne in emotivne narave, ni pa objektivna in znanstvena.
Če je nekdo rojen v določenem stanju, to samo po sebi ne pomeni, da je zdravo. Če bi homoseksualnost bila podedovana, bi morala že zdavnaj izumreti, ker humana reprodukcija ni mogoča med istospolnimi partnerji in s tem prenos genov.
Ne obstaja niti ena znanstvena študija, ki bi potrdila podedovano homoseksualnost, obstaja pa desetine študij, ki potrjujejo tezo, da homoseksualnost nastane s spletom okoliščin med otrokovim razvojem, vzroki pa so v neustreznem oz disfunkcionalnem odnosu staršev in okolja do otroka.
Glede na dejstvo, da ne obstaja nobena znanstvena študija, ki bi podkrepila trditve militantnih homoseksualcev, je dr. Ronad Bayer, pro-homoseksualni psihiater, v svoji knjigi opisal, kako so agresivni homoseksualci s pomočjo lobiranja, groženj in ustrahovanj, Ameriškemu združenju psihiatrov vsiliti politično odločitev, da se homoseksualnost odstrani iz seznama duševnih bolezni iz Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih bolezni.
Dr. Jeffrey Satinover prav tako priča kako so infiltrirani militantni homoseksualci delovali znotraj Združenja in kakšne manevre so uporabljali za dosego svojih ciljev. SZO je sledila Ameriškemu združenju psihiatrov in je 1990 odstranila homoseksualnost iz seznama duševnih bolezni, namesto te pa je uvedla “egodistonično spolno orientacijo”, od katere trpijo tisti, ki se zavedajo svoje “spolne orientacije” in jo hočejo zamenjati. Z drugimi besedami, če homoseksualec ne želi zamenjati svoje spolne orientacije, potem je zdrav, če jo želi zamenjati pa je bolan. Torej diskretni homoseksualci so bolani, militantni pa zdravi. Če bi to logiko uporabili pri ostalih duševnih boleznih, potem bi bili bolani tisti, ki se zavedajo svoje bolezni. Npr shizofrena oseba bi se smatrala za zdravo, če bi verjela, da je njeno stanje zdravo. Seveda takšne teze nimajo ničesar skupnega z znanostjo. V strogo zdravstvenem smislu, bi taka oseba imela težje zdravstvene težave od osebe, ki se zaveda, da potrebuje zdravljenje.
Po tej analogiji lahko trdimo, da je zdravstveno stanje militantnih homoseksualcev težje, ker se ne zavedajo svoje bolezni, zdravstveno stanje diskretnih homoseksualcev pa je lažje, ker se da v praksi ozdraviti.
Odločitev ADP in SZO ter podobnih organizacij, ki trdijo, da homoseksualnost ni bolezen, kljub temu, da je znanstveno dokazano, ne temelji na znanosti. Stališče psihiatrov in psihologov, da se homoseksualci lažje vklopijo v življenje, če se homoseksualnost ne smatra kot bolezen, ni znanstveno, temveč politično. Neka bolezen se ne more ukiniti, da se bo določena populacija lažje vklopila v življenje. Najprej, to ni znanstveni pristop, nato bi lahko imeli enak pristop drugi duševni bolniki (zoofilija, pedofilija…). Poleg tega je takšno stališče psihiatrov diskriminatorno do diskretnih homoseksualcev, ki ne smatrajo svoje stanje za normalno. Diskretni homoseksualci imajo pravico do zdravljenja na svojo željo in njihova želja mora biti spoštovana. To so zahteve Etičnega kodeksa terapevtov in psihiatrov.
obratno je, 25.12.2024 ob 11:15
statistika pravi da so na prvem mestu po zlorabah homoseksualne druzine. kr dobro poglej statistiko debil zarukani
Statistiko kažejo obratno, daleč največj zlorab je med hetero pari.
Je pa treba tudi po spolu gledat. Fantki so pri lezbijkah gotovo najbolj varni. Punčke pa pri gejih. Veliko bolj, kot pri hetero
Ma si čudak. Logivno da je največ Koran v hetero družini ,pa saj jih je nad 90%. So pa geji čudni , dostikrat spolno sprevrženj ne rabimo si delat utvar. Kar poglej kdo je posiljeval Bullmastife v Ljubljani.
Študije o terapiji homoseksualcev variirajo med 30-70%. Takšni rezultati so običajni za ostale duševne bolezni kot so depresija, osebnostna motnja. Lahko zaključimo, da ima terapija zdravljenja homoseksualnosti podobne deleže uspeha zdravljenja kot ostale terapije. V svoji knjigi, dr. Satinover jasno kaže kako homoseksualnost kljub globoki vsajenosti ni prirojena in ni nespremenljiva.
Žal so mnogi ljudje, ki se spopadajo s homoseksualnimi občutki, zavedeni z mnenjem, da ni izhoda. Določene skupine militantnih homoseksualcev v Sloveniji sledijo že uveljavljenim metodam ustrahovanja, ki prihajajo iz ameriškega LGBT lobija in ustrahujejo vse, ki govorijo resnico o homoseksualnosti. Resnico o tej bolezni imenujejo “sovražni govor”, osebe pa etiketirajo s “homofobi”.
Žal so mnogi državljani nasedli njihovim ustrahovanjem in se bojijo povedati svoje mnenje, kljub dejstvu, da jim svobodo izražanja omogoča Ustava RS. Še hujšem nekateri verjamejo militantnim homoseksualcem, da homoseksualnost ni bolezen, ampak normalno stanje oz spolna opredelitev.
Resnica ne more biti sovražni govor, ona lahko boli, ampak pravi prijatelji bodo povedali resnico kadar je najtežje. “Homofobija” pomeni strah od homoseksualcev. Tudi, če bi se kdo bal homoseksualcev, to ne zmanjšuje teže argumentov zoper promocijo homoseksualnosti kot življenjskega stila. Če se kdo boji orožja, ali to zmanjšuje težo njegovih argumentov proti nošenju orožja? Militantni homoseksualci imajo pravico do svojih stališč, nimajo pa pravice vsiljevati svoja stališča diskretnim homoseksualcem in še manj širši skupnosti.
Homoseksualnost je oblika razvojne motnje, ki nastane zaradi nezmožnosti oblikovanja heteroseksualne vezi zaradi identifikacije s svojim biološko nasprotnim spolom. Posledica tega je, da homoseksualci kompenzirajo ljubezen s prakticiranjem promiskuitetnega seksa. Homoseksualnost je posledica disfunkcije družinskih vlog ali spolne zlorabe v mladosti.
Homoseksualnost je razvojna motnja, ki jo opredeljuje nezmožnost vzpostavitve trajne vezi s pripadnikom nasprotnega spola. Psiholog Richard Cohen v ” Coming Out Straight: Understanding and Healing Homosexuality ” (2000) trdi, da do tega pride, ko se moški otrok ne poveže s svojim očetom. Odrasel gej skuša s seksom z moškimi nadomestiti očetovsko ljubezen, ki mu je bila odrekana v adolescenci.
Psihiater Jeffrey Satinover je opozoril na drug vzrok za homoseksualnost. Raziskava iz leta 1990 med 1000 geji kaže, da jih je starejši ali močnejši partner fizično napadel 37 % pred 19. letom ( “Homosexuality and American Public Life “, 1999.
Psiholog Eugene Abel je poročal, da homoseksualci »spolno nadlegujejo mlade fante s pojavnostjo, ki je petkrat večja kot pri nadlegovanju deklet. .”
Stopnja homoseksualne spolne zlorabe otrok v primerjavi s heteroseksualno je osupljiva. Abelovi podatki o 150,2 zlorabljenih fantov na moškega homoseksualnega storilca kaznivega dejanja (še) ne najdejo enakega v heteroseksualnih zlorabah 19,8 deklet.
Te podatke v celoti podpirajo homoseksualni politični spisi pred Kirkom in Madsenom, še posebej očitno v dveh progejevskih knjigah Karle Jay in Allena Younga, Out of the Closets in The Gay Report . Prvi ponatisne “Gay Manifestos”, ki pogumno razglaša, da “otroci znajo skrbeti sami zase in so spolna bitja veliko prej, kot bi si želeli priznati … lepa telesa in mlada telesa so atributi in groovy,” ter kliče za odpravo privolitvene starosti.
Ugotovitev Jaya in Younga, da 50-73 % homoseksualnih moških samoprijavlja spolne odnose s fanti (celo bralci revije Advocate so priznali 21 % nadlegovanja do petnajstega leta ), se “ujema” s tistim v šest ali sedem fantov, podatki o zaščiti otrok ocenjujejo kot zlorabo dečkov s strani homoseksualcev.
Homoseksualna populacija je mednarodno opredeljena v FR, GB in ZDA med 1-3 % (v razponu od 1,5 do 2 %). Trdni podatki potrjujejo mednarodne raziskave in poročila organov kazenskega pregona, 2% homoseksualna populacija goji obsežno subkulturo zlorabe pederastičnih dečkov. Tudi ti podatki kažejo, da statistično značilno višji odstotek homoseksualcev zlorablja otroke kot heteroseksualni moški. Ker 100 % homoseksualnih moških spolno ne napada fantov, ogromna podskupina “gejev” zagreši večkratne, ponavljajoče se delikte proti spolni nedotakljivosti otrok. Domneva se, da veliko spolnih zlorab otrok ostane neprijavljenih in nekatere neutemeljenih. Zato je treba statistične podatke obravnavati previdno, saj odražajo najboljše razpoložljive trenutne podatke.
Otrokove pretekle vrednote družine in naroda so obravnavane s prezirom in zasmehovane kot ozkosrčne in plitke. Kulti običajno ločujejo in izolirajo otroke od staršev in družinskih članov, tistih, ki bi jim lahko razkrili škodo njihovih novih “prijateljev”. Zaščitniški odrasli morajo upoštevati “gejevsko” tiskovno razglasitev, da je “[erotična] ljubezen med moškimi in fanti v temelju homoseksualnosti.” Herdt, urednik Gay and Lesbian Youth se strinja. Pojasnjuje, da so zakoni proti spolnim odnosom med odraslimi in otroki nepomembni. Herdt je artikuliral poziv homoseksualnega gibanja k odstranitvi besed “otrok ali otroštvo” iz besednjaka v The Journal of Pedophilia , medtem ko drugi homoseksualni akademik ugotavlja, da so nekateri “majhni fantje zaradi pederastije narejeni v velike močne moške . . . to.”
Ko piše o vlogi odraslih homoseksualnih “trenerjev,” Fredrick Lynch pravi: “V tej študiji so moški, ki so bili iste starosti ali starejši, dejansko odpeljali pet fantov v bare ali kako drugače vpeljali v gejevsko subkulturo.” Stratega za pravice istospolno usmerjenih Kirk in Madsen pišeta v After the Ball in sta odkrita o tem, kaj se običajno zgodi fantom v “gejevskih barih” z “moškimi”, ki so “istih let ali starejši” kot najstnik. “[U]če nimamo mladega, čednega obraza in napetega telesa ter smo oblečeni v modna oblačila, v trenutku, ko stopimo skozi vrata gejevskega bara, izvemo, kdo so pravi queer napadalci: mi.”
Vsako leto ideale neštetih naivnih mladostnikov svežega obraza – metaforično, če ne dobesedno – v barih skupinsko posilijo starejši, bolj cinični plenilci. . . . Želeli pridobiti nekaj iz propada svojih upov. . . prej ali slej so tam na avtobusni postaji Greyhound in čakajo, da pozdravijo naslednji avtobus kmečkih fantov iz Peorie…
. . . En zelo mlad deček iz New Yorka, homoseksualno aktiven že od pubertete, se je ves svoj šestnajsti rojstni dan vozil z vlakom skozi mesto in jokal za izgubljeno mladostjo.
Če je vodenje fantov v gejevske bare (kar je, mimogrede, nezakonito), kjer moški pobirajo mlade za seks na hitro, “benigno”, kaj misli Lynch z ” sicer vpeti v gejevsko subkulturo?”
»Gej« otrok potrebuje trajen stik z enim ali več homoseksualnimi »groomerji«, da se vzpostavi otrokova »spolna identiteta kot homoseksualec«, da se olajša »proces razkritja«. Kritično branje teh “gejevskih” dokumentov o stališčih do mladih prepozna tako nedvoumno zapeljevanje kot odsotnost kakršnih koli odkritih priznanj množične, organizirane trgovine z deško prostitucijo. Kajti takšni odrasli “vodniki” in “svetovalci” tako pogosto ne iščejo dobička od uporabe in prodaje spolnih uslug fantov. Kritični bralec, ki ima v mislih promet z otroško prostitucijo, razmišlja o Lynchevem tristopenjskem procesu iniciacije:
Prva je stopnja “senzibilizacije”, istospolna izkušnja v otroštvu ali adolescenci. (Tukaj celo Lynch dokumentira zgodnjo spolno travmo kot običajno vzročno v homoseksualnem izidu.)
Druga je stopnja »označevanja«, ko se otrok sprašuje o svoji heteroseksualnosti »v poznih najstniških letih ali . . . nekoliko prej – običajno z branjem o homoseksualnosti«. (To je zdaj reden pojav v dejavnostih v razredu in prek ustanovnih medijev.)
Tretja je stopnja “coming out”, ki se običajno odvija v tistem gejevskem baru, kamor benigni “svetovalci” pripeljejo svoje fante.
Resnica je, da “javna histerija o zlorabi otrok” temelji na resničnem spolnem nasilju, vključno s spolnim nasiljem nad dečki s strani moških. Poleg tega trenutni podatki o populaciji ZDA, ki primerjajo heteroseksualce in homoseksualce, ugotavljajo, da je treba za zlorabo otrok “pogosto kriviti geje”, populacijo, ki poroča, da njena strategija pridobivanja mladih zahteva “poučevanje” in “usmerjanje” otrok v homoseksualno eksperimentiranje.Kot smo že omenili, so The Advocate in druge progejevske publikacije razkrile bistveno višje stopnje nasilja med homoseksualnimi moškimi (spomnite se, da so skoraj vsi bralci Advocate priznali, da so sodelovali v nasilni spolnosti, sadizmu, “suženjstvu in disciplini” ter uporabi bolečih predmetov). Zato se ni nerazumno vprašati, ali lahko te nesorazmerne stopnje nasilja med istospolno usmerjenimi odraslimi moškimi kažejo na nesorazmerne ravni nasilja nad otroki.
»V ZDA je eden od vodilnih vzrokov smrti mladoletnikov umor … [Je] četrti vodilni vzrok smrti za otroke, stare od enega do štirih let, tretji za otroke, stare od pet do štirinajst let, in drugi za otroke, stare od petnajst do leta. štiriindvajset.” In večina teh umorov je po mnenju organov pregona vedno bolj povezana s spolno zlorabo. Čeprav so profilatorji FBI-ja poročali, da je 81 % ameriških morilcev serijskih posilstev, ki so jih preučevali »postavilo pornografijo na vrh seznama svojih primarnih spolnih interesov,« FBI ni objavil svoje uradne statistike o “usmerjenost” tega rastočega kadra pretežno pornografsko stimuliranih posiljevalcev in morilcev otrok. Zakaj ne?
Medtem ko je grozljiva spolna zloraba in kanibalizacija 17 fantov Jeffreyja Dahmerja, med katerimi so bili mnogi pobegli in fantje “prostitutke”, ki se oglašajo v homoseksualnem tisku in so jih pobrali v homoseksualnih barih, še vedno dokaj dobro znana, je veliko podobnih homoseksualnih posiljevalcev in morilcev fantov dolgo pozabljeno. V zadnjem desetletju je bilo več homoseksualnih ugrabitev-posilstev-kastracij dečkov (poleg posilstva z Jessejem Dirkhisingom in Jeffreyjem Curleyjem, prej omenjenih umorov s pohabljanjem), vključno z vsaj eno zloglasno ugrabitvijo, posilstvom in obglavljenjem majhnih šest otrok leta 1981 -letnega Adama Walsha avtorja Ottisa Tooleja, ki se mu je pozneje pridružil njegov “partner”, Henry Lucus. Robin Lloyd ponuja litanijo policijskih primerov spolnih umorov dečkov. Enkrat sta enega dečka “pobrala dva moška … in ga kastrirala … Oba moška sta rekla, da sta homoseksualca. Starejši moški je delal kot svetovalec za gejevsko organizacijo The Helping Hands Community Center.”
V še enem homoseksualno-detomoru je moški med seksom smrtno zabodel dečka; drugje, v bolj običajnem obratu dogodkov, je fant, ki ga je “nekdanji socialni delavec” očitno dolga leta sodomiziral, do smrti zabodel starejšega moškega. Te novice pa mediji redko pokrivajo. In glede na to, da starejši fantje pogosto napeljejo mlajše otroke v premožno homoseksualno življenje pornografije in prostitucije, Lloyd navaja enega gejevskega mladeniča, ki je usodno zabodel mladeniča, ker je zavrnil “spolno napredovanje starejših”. Lloyd pravi: “Zgodbe o nasilju, kot so te, so običajne” v gejevskem svetu. Morda res, a o takih zgodbah mediji le redko poročajo javnosti.
Današnji tisk pod vplivom LGBT lobija bi skoraj zagotovo zamolčal informacijo iz leta 1984, ki jo je objavil The New York Times , “Uradniki navajajo porast morilcev, ki tavajo po ZDA za žrtvami.” Poleg profila moških morilcev žensk in deklet je ta poglobljeni članek opozoril na visok odstotek homoseksualcev med storilci kaznivih dejanj. Časnik Times je poročal: “Veliko najbolj nasilnih nedavnih večkratnih umorov so zagrešili homoseksualni moški.” Primeri vključujejo Johna Wayna Gacyja (spolno pohabljanje triintridesetih mladih fantov), Williama Bonina in dveh moških sostorilcev (mučenje štirinajstih mladostnikov), Brucea Davisa (osemindvajset moških in fantov), Deana Corilla (“desetine” moških žrtev). ), Randy Steven Kraft (morda šestnajst moških žrtev), Charles Hatcher (šestnajst moških in fantje) in Patrick Wayne Kearney (osemnajst moških in fantov). Takrat so uradniki FBI poročali, da je homoseksualne morilce motiviral »občutek sramu po spolnih odnosih s svojimi žrtvami«.
Bilo bi klevetniško namigovati, da so homoseksualci na splošno moralni ekvivalent serijskih morilcev. Kljub temu dokazi močno kažejo, da je med moškimi homoseksualci nesorazmerno visoka stopnja nasilnih spolnih zločinov. Namesto da bi razpravljali in razpravljali o razlogih za tako neskladje, se zdi, da gejevske aktiviste in tisk bolj skrbi skrivanje kakršnih koli dejanskih poročil, ki bi lahko ustvarila slabo podobo. Na primer, Robin Lloyd navaja množične umore v Houstonu najmanj 27 fantov od 300., ki jih je nadlegoval “nečasti trio [homoseksualnih] sadistov.” Lloyd je bil zaskrbljen, da bi tiskovno poročanje o teh posilstvih in umorih “vrnilo gejevsko skupnost približno deset let nazaj.” Ali bi to morala biti glavna skrb? Medtem ko mediji nenehno navajajo lažne podatke Kinseyja, so houstonski morilci in drugi sadistični spolni poboji fantov trdno zakopani in tako pozabljeni. NYT poroča o drugih državah, ki so v 90. letih 20. stoletja izkusile homoseksualne vzorce množičnega posilstva otrok, pohabljanja in umorov. Jaded Iqbal je v Pakistanu posilil in pomasakriral več kot 100 mladih fantov, starih od deset do petnajst let; Kolumbijec je posilil in umoril najmanj 140 dečkov v Kolumbiji; in sadistična homoseksualna posiljevalca sta v Rusiji ubila “52 fantov, deklet in mladih žensk”. Thomas Hamilton, homoseksualni mladi prostovoljec, je leta 1996 ustrelil in ubil 16 otrok v škotskem vrtcu.
Še enkrat, čeprav homoseksualni tisk pogosto poroča o umorih med odraslimi istospolno usmerjenimi, se tako oni kot establišmentski tisk izogibajo poročanju o homoseksualnih napadih in umorih fantov, kot sta Jesse Dirkhising in Jeffrey Curley. Razen umorov starši običajno ne preganjajo homoseksualnih zlorabnikov, ker se bojijo javnosti, medtem ko policija pogosto prefinjeno prežene pomembne ali premožne plenilce iz mesta. Potem ko je pridobil podporo voditeljev homoseksualnega gibanja, Lloyd še vedno razkriva nekatere homoseksualne spolne kroge otrok. Boise, Idaho, je “ščitilo široko razširjeno homoseksualno podzemlje, ki … je plenilo na stotine najstniških fantov.” Mesto v Wisconsinu je tiho zatrlo “homoseksualni krog” približno 35. zaprtih moških, vključno s prestižnimi voditelji, kot so dekan fakultete, predsednik bolnišnice, rimskokatoliški duhovnik, več zdravnikov, moški, “najet za poučevanje na šoli za duševno zaostale otroke« in drugi. “Homoseksualni krog . . . je [z alkoholom in pornografijo] zvabil in okužil veliko majhnih dečkov, starih osem let” v spolnost. Raziskovalec Clifford Lindecker potrjuje Lloydove ugotovitve o brutalnih, a “spoštljivih” pederastih, ki spodbujajo cvetočo trgovino s fantovsko prostitucijo.
Osebna izpoved nekdanjega homoseksualca, v kateri opisuje svojo družino, prvo ljubezen do sošolca, odločitev za istospolni način življenja, značilnosti gejevske kulture, pojav AIDSA, terapijo za izhod iz homoseksualnosti, iskanje Boga, spreobrnjenje, srečanje s sedanjo ženo Tereso in še mnogo več …
Resnična zgodba, ki odpira številna vprašanja in nanje tudi izkustveno odgovarja. Predvsem pa ponovno dokazuje, da v življenju vsi iščemo ljubezen in da Bogu zares ni nič nemogoče.
Luca di Tolve iz Milana je bil od trinajstega do enaintridesetega leta gej. Leta 2008 se je poročil s Tereso in danes se v okviru Skupnosti Lot (Gruppo Lot) posvečata osebam, ki v sebi nosijo rane, povezane s spolno identiteto.
Knjiga Bil sem gej je Lucova osebna izpoved, v kateri nam zaupa zgodbo svojega otroštva, opiše svoj istospolni način življenja in ključne etape, ki so ga pripeljale do tega, kar je danes: globok občutek praznine, bolezen, srečanje z reparativno terapijo dr. Nicolosija, postopno poglabljanje vere in spreobračanje. Mimogrede nam postreže s številnimi informacijami o gejevski kulturi in izrazi svoje mnenje o aktualnih družbenih vprašanjih.
Forum je zaprt za komentiranje.