Zmešalo se mi bo zaradi dislektika, njemu pa tudi
Ker ne zna ne dobro brati ne pisati , se ne zna učiti. Mu ne gre. Je v sš.Noče pa več, da mu pomagam. Ker potem se mora ogromno učit in dobi dobro oceno. zato raje cele dneve preždi v Svoji sobi in se dela, da se uči. In očitno misli, da bo dobil pozitivno brez učenja,pa ne bo. V resnici pa se ne uči, ker se pač ne zna, mogoče se uči parkrat po 5 min na dan. Kak nasvet tistih, ki se na to spoznajo?
Naš dislektik se je v SŠ (gimnazija) zelo malo učil, na način, da bi bral iz knjig ali zvezkov (zvezki so bili itak vedno katastrofa). Je imel pa prilagoditve in ti priporočam, da to urediš/dosežeš čimprej. Se da tudi brez odločbe.
Najpomembnejsa prilagoditev je bila, da je sedel vedno v prvih klopeh, da je lahko čim več odnesel od pouka (je slušni tip in si res vse zapomni, kar sliši) in da ga niso drugi motili. Pravico je imel, da si je lahko fotokopiral zapiske in da smo mu starši urejali zvezke – tega ni skoraj nikoli uporabil, ker ga je jezilo, je hotel vedno vse sam. Predvidevam, da bi pa lahko tvoj sin snemal s telefonom predavanje, pa tisto poslušal doma. Za pisanje testov je imel dovoljenje, da piše s tiskanimi črkami. Proti koncu je tudi izkoristil podaljšanje časa, ponavadi na 45 minut so podaljšali 10 minut. Za teste je imel tudi večji tekst in večji razmak za vpisovanje rešitev, sprintano vse na rumeno-bež papir, nikoli sprintano obojestransko (ker se je zgubil). Za ustne ocene nikoli ni bil problem, je bil sposoben združiti vse (slišano) znanje in narediti celo predavanje.
Zelo veliko je gledal preko YT razne izobraževalne filmčke.
Kaj drugega ne vem svetovati. Morda, da bi se učil s kom skupaj, ki bere na glas, ko se uči.
Pa ne pretiravat. 1 ura na dan branja je za dislektika overdose, posluša pa lahko več časa.
Hvala za tole. Ima odločbo, samo do zdaj je pustil, da mu pomagam. Zdaj pa hoče sam, ampak sedi ob knjigi in gleda okoli. Ne more si privoščit cvekov ki jih vedno dobi, če se uči sam,, ker bo padel in nikoli končal sš.
Zdaj ko je korona ne posluša učiteljev, ne dela zapiskov in ne zna dn. Obup.Pomoči pa tudi noče.Se mi zdi, da rabi pomoč strokovnjaka.
Nisem strokovnjak s tega področja imam pa izkušnje, ker sem tudi sama dilektik. V mojih časih tega niso poznali, zato sem bila zaznamovana z lenobo in zabitostjo, čeprav sem bila na nekaterih področjih zelo uspešna. Ni bilo lahko. Tudi eden od otrok je to podedoval, zato sem vedela kakšne težave ima. Lahko bi napisala roman skozi kaj sva šla, vendar zdaj vidim , da sva bila uspešna. Je pastal uni. dipl. ing., zelo uspešen na samostojni poti. So pa dislektiki individualisti, ker tudi razmišljajo drugače. Pri nama je od prvega razreda vse potekalo po urniku, vedno sem bila zraven, da je takrat dejansko delal. Vse sem preverjala, tudi med igro, športom, vožnjo z avtom, skratka vse se je odvijalo okrog njegove šole do konca gimnazije. Zelo zelo težko pa je bilo učenje jezikov. Red in disciplina sta naredila svoje, zato je bila fakulteta mala malica. Če ti slabo bereš in se slabo izražaš je težko ugotovit kako si pameten. Ko enkrat odrasteš pa tudi sam spoznaš kakšne prednosti imaš, zato jaz pravim, da je to privilegij, če ga znaš izrabit. Žal meni tega ni uspelo, sem pa zelo vesela, da sem lahko pomagala otroku, čeprav sem imela velike borbe z učitelji. Lahko bi pisala cel teden samo o tem. Že večkrat sem razmišljla kako bi te izkušnje ubesedila, če bi mogoče to komu pomagalo. Predvsem je potrebno veliko ljubezni, sprejetosti, vztrajnosti, prioritete v živlenju in še mnogo tega. Vse dobro.
Ta pouk na daljavo je za dislektike katastrofa, težko se zberejo ob pouku na zoomu, dosti več je pisnih nalog. Tu pa nimam nasveta. Kot sem rekla, morda učenje z nekom skupaj, nekatere šole imajo zaposlene preko javnih del tudi ljudi za učno pomoč. Če mu je lažje, zahtevajte ustno spraševanje namesto testa, kot dislektike ima ponavadi tudi to pravico.
Najhuje je to, da se mu kar pripiše nek handikap in se o tem razglablja. Potem pa to otrok doživlja v sebi kot nekaj slabega in ga to dodatno obremenjuje in še poslabša zadeve.
Kdaj boste dojeli, da se otroke nima kaj ocenjevati in testirati in da je to delo zla?
Otrok, živ in zdrav je najlepše kar je lahko. Če ne bere hitro, če se težje nekaj uči pa kaj? In kaj potem? Morda je v njem talent, ki ga še nihče nikoli in nikdar več ne bo imel.
Zbudite se
Avtorica teme, razumem, da gre za dislektika, a to, kar opisuješ, so problemi, ki jih imajo vse mame srednješolcev: redki so tisti, ki se učijo, večina se jih zapira v svoje sobe in sanja o vsem drugem, samo o šoli ne. To se pa logično pozna tudi na ocenah.
Pri nekaterih pomaga, da res začnejo dobivati slabe ocene, pa jih to zrealizira. Pri drugih pomaga, če razmislijo o svoji prihodnosti in jih matura, točke, ki so potrebne za izbran faks itd., motivirajo za učenje. Tretji najdejo kakšnega sošolca, s katerim se je lažje skupaj učiti. Zelo redki pa so tisti, ki pustijo mami, da sedi zraven in se uči z njimi.
Ne glede na to, ali je dislektik ali ne, mora najprej najti neko motivacijo za šolo. Šele potem mu pa lahko pomagaš najti najboljše metode za učenje glede na težave, s katerimi se sooča pri branju in pisanju.
Pri nas doma takrat, ko se mulcu ne da učit, a bi se moral, in mi jamra, kako se mu ne da, na internetu poiščeva kakšne youtube filmčke – recimo pri geografiji, biologiji, zgodovini se da pomagati na tak način. Za matematiko imaš odlične razlage na Astra.si … Moj sine sicer ni dislektik, a je precej slušno-vizualni tip, zato mu to pomaga. Morda bi kaj takega bilo v pomoč tudi dislektiku?
Pa včasih se tudi jaz skušam malo izobraziti o temi, o kateri se trenutno učijo, in potem pogovor zasukam v to smer in običajno se otrok želi izkazati s svojim znanjem, včasih gre tudi po učbenik in skupaj potem kaj prebereva iz njega …
Če mu kdaj kaj ne gre, mu predlagam, da pokliče kakšnega sošolca in ga prosi za pomoč – pa skupaj predebatirata snov in še kaj drugega zraven in gre lažje.
Morda bi pa v tvojem primeru pomagal tudi inštruktor preko zooma? Da mu snov razlaga ustno in mu ni treba brati iz učbenikov …
Hči je dislektik.
Sicer je začela brati inp pisati pred 6. rojstnim dnem, vendar smo kmalu ugotovili, da ima določene težave – tako kot mož.
Dislektiki razmišljajo drugače kot povprečni ljudje. So ustvarjalni, kreativni, analitični misleci.
Hči ni želela, da pridobimo odločbo, vendar je s pomočjo učiteljic v prvi triadi, ki je niso poskusile ukalupiti – in z izredno veliko svojega truda – lepo napredovala.
Na netu sem iskala članke o dislektikih, občasno sva izvajali kakšne vaje, poiskala sem pomagala, s katerimi ji je bilo v šoli lažje.
Nalog pa nikoli nisem delala z njo, učila se je sama – razen matematiko ji je razlagal mož. Šolska razlaga je bila zanjo preveč abstraktna.
Ker je vizuelen človek, so ji pomagale barve in miselni vzorci, tega so jih naučili v šoli.
Tujih besed nikoli ni pisala fonetično, je pa imela veliko težav pri drugem tujem jeziku, nemščini.
Ker je veliko brala, ima dober besedni zaklad in se lepo izraža.
Uspešno je končala gimnazijo, diplomirala je, zdaj je pred magisterijem.
Še vedno bere počasi, pri pisanju mora obvezno 3x preveriti črkovanje, zato si lahko mislite, koliko več truda vlaga v rezultat kot kdo, ki hitro bere.
Vedno je imela svoj cilj, je pa tudi vedno ob šoli počela stvari za dušo – ples, risanje, glasba.
Disleksija ni bolezen, je motnja. Starši dislektikiv se morajo seznaniti z načini njenega obvladovanja tako, da bo otrokom učenje čim lažje.
Odločba tega ne bo storila namesto njih.
Hči je dislektik in je imela odločbo, da se ji je pri pisnih nalogah podaljšal čas (sedaj je že v službi, naredila je tudi faks). Naloge je lahko delala na računalnik. Pri predmetih, kjer je šlo težko, je imela dodatne ure. Ker je bila na testiranju, se je ugotovilo kakšne vrste pomoči, v obliki barvne folije potrebuje. S tem se je praktično disleksija izničila.
Prosim poglejte si ta video. SKOTOPIČNI SINDROM
https://www.youtube.com/watch?v=Uar0k2CEntU
če se vam ne da vse gledat, poglejte od 1.04,00 do 1.10,00.
To resnično deluje. Naš sin ima že druga takšna očala. Nepopisljiva sreča , da smo našli rešitev.
Z nekimi folijami ni šlo, kar nekaj. To pa je to.
Takšna očala smo dobili v drugem razredu. Bil je najslabši bralec v razredu, v glavnem polom. potem pa popoln preskok.
Sedaj ja v četrtem, otrok z lahkoto opravlja vse šolske obveznosti.
preden smo našli to rešitev je bil nejevoljen, veliko pojokaval, ni hotel v šolo, slabost,zjutraj prava drama…itd.
Moje prepričanjeje, da ima veliko torok to težavo, katere pa naši zdravniki ne priznavajo, nam so rekli , da bomo denar za očala vrgli vstran, da nič ne pomaga, da tako pač je.
Pri dislektikih je tako, da jih je potrebno pripraviti na strukturirano resevanje nalog. Ker jim crke, besede plesejo pred ocmi, je obicajno resitev/prilagoditev tudi bralec.
Sama sem dislektika, ki obiskuje Gimnazijo LJ Siska, uspela iz negativne ocene spraviti na 3 do 4. Njim je grozen napor samostojno branje in obicajno ne preberejo pravilno. V kolikor imate moznost, pridobite instruktorja, ki bo sinu tudi “prijateljska” opora. Ko bosta navezala stik, mu/ji bo sin sledil in je uspeh zagotovljen. Lp
Mene je motiviralo to da nisem vedela kaj bi s svojim zivljenjem… ko pa bi ugotovila,sem si zelela vsa vrata odprta…
Kot drugo nikoli vec se ne bi odlocila za gimnazijo. V sluzbah so danes diplome nepomembne. Nihce me ni vprasal ce sem koncala s faxom…ce ze samo leta izkusenj,kar jim je bilo pomembnih.
Jaz sem izgubila zaradi tega kar nekaj let delovne dobe. Danes imajo sreco,da se steje tudi studentsko delo.
Forum je zaprt za komentiranje.