Življenje z odvisnikom od “mega” zvezde
Vse ima svoj čas, tako brezpogojna skrb in nega za dojenčka, ko ga ne moreš pustiti čakati niti pet minut, kot učenje potrpežljivosti in čakanja. In to se začne oziroma se mora začet razmeroma zgodaj. Je pa vsaka odpoved privilegijem seveda mučna, pa ne samo za otroke, tudi za odrasle.
Tko kot to Vesna Godina razloži, se meni zdi zelo zdravorazumsko, logično in tudi edino znosno za prijetno sobivanje staršev in potomcev.
Ne rodimo se egoisti, ker bi potem živali ravno tako bile egoistične. Egoisti postanemo, ker se naučimo, da morajo biti naše potrebe in želje v vsakem trenutku realizirane.
Naš ego tvorijo prepričanja, ne pa telesne potrebe.[/quote]
Tu se je On malo nerodno izrazil. Seveda se ne rodimo egoisti. Starši nas naredijo za egosite, ker jok otroka napačno razumejo in vsakič takoj skočijo, samo da je mir oziroma, da je otrok pomirjen, potolažen, potešen. Otrok pač ne ve, da ne more vedno dobit vsega in starš ga mora tega naučit. Seveda pa to ne pomeni, da se mu odrekamo, da mu ne dajemo dotika, občutka bližine, opore itn.
Lahko bi rekli, da Matjažko želi imeti vedno prav, pa tudi če jo to na podel način in brez lastnih argumentov. Lahko bi rekli, da jo to njegova igračka “Stele McQueen”. Brez zamere Matjžako. Samo dobronamerna opazka.
Ne rodimo se egoisti, ker bi potem živali ravno tako bile egoistične. Egoisti postanemo, ker se naučimo, da morajo biti naše potrebe in želje v vsakem trenutku realizirane.
Naš ego tvorijo prepričanja, ne pa telesne potrebe.[/quote]Grdo se sliši/bere vem, pa vendar je res. Egoizem imamo vgraviran v sebi in skozi vzgojo naj bi ga prerasli, zamenjali s čim bolj človeškim, da smo potem lahko ljudje, ker v nasprotnem nismo nič več kot dvonožne živali, ki jih vodijo tisti najbolj osnovni samoohranitveni egoistični nagoni o preživetju.
Ps
Slabo opazuješ živali, lahko bi si nabavil kakšno (več njih?), da bi jo gledal bolj od blizu… 😉
Z veseljem bi prispevala k “tvoji” temi. Ampak več kot “noro…” moji možgani ne uspejo sproducirati ;)[/quote]
a tudi za gledanje kakšne žajfnice, športnega dogodka … nimaš doma nobenega obsedenca ☺ — da se potem vsi prilagajate tajmingu, morda stroškom in logistiki za kakšen koncert … načrtovanje dopusta …[/quote]
ne, televizije ne gleda pri nas nihče. Edina izguba cajta je moje skakanje po tem forumu 😀
Ne rodimo se egoisti, ker bi potem živali ravno tako bile egoistične. Egoisti postanemo, ker se naučimo, da morajo biti naše potrebe in želje v vsakem trenutku realizirane.
Naš ego tvorijo prepričanja, ne pa telesne potrebe.[/quote]Grdo se sliši/bere vem, pa vendar je res. Egoizem imamo vgraviran v sebi in skozi vzgojo naj bi ga prerasli, zamenjali s čim bolj človeškim, da smo potem lahko ljudje, ker v nasprotnem nismo nič več kot dvonožne živali, ki jih vodijo tisti najbolj osnovni samoohranitveni egoistični nagoni o preživetju.
[/quote]
On, mislim, da se motiš ali pa se napačno izražaš. Ne rodimo se egoisti, mogoče samo tako zgleda. Če pa si bolj pozoren, pa opaziš, da imamo v zgodnjem rojstvu neke svoje potrebe, ki jih sami še ne zmoremo potešit. Pri tem naredimo vse potrebno, da bodo naše potrebe potešene. V tem smislu smo res egoisti, pa vendar drugače ne bi niti preživeli. Ko odraščamo, postajamo vedno bolj samostojni, le tisti občutek, ki smo ga od začetka vajeni, da nam je vse prinešeno, ostaja. Starši pa so potem odgovorni, da nam ta občutek poskušajo “odstraniti”, tako kot so ga privzgojili.
Ta občutek
Grdo se sliši/bere vem, pa vendar je res. Egoizem imamo vgraviran v sebi in skozi vzgojo naj bi ga prerasli, zamenjali s čim bolj človeškim, da smo potem lahko ljudje, ker v nasprotnem nismo nič več kot dvonožne živali, ki jih vodijo tisti najbolj osnovni samoohranitveni egoistični nagoni o preživetju.
[/quote]
On, mislim, da se motiš ali pa se napačno izražaš. Ne rodimo se egoisti, mogoče samo tako zgleda. Če pa si bolj pozoren, pa opaziš, da imamo v zgodnjem rojstvu neke svoje potrebe, ki jih sami še ne zmoremo potešit. Pri tem naredimo vse potrebno, da bodo naše potrebe potešene. V tem smislu smo res egoisti, pa vendar drugače ne bi niti preživeli. Ko odraščamo, postajamo vedno bolj samostojni, le tisti občutek, ki smo ga od začetka vajeni, da nam je vse prinešeno, ostaja. Starši pa so potem odgovorni, da nam ta občutek poskušajo “odstraniti”, tako kot so ga privzgojili.
Ta občutek[/quote]Si predstavljaš dojenčka, ki ni egoist? Koliko bi jih preživelo od pradavnine do danes?
Mislim, da bi že izumrli 😉
Naravno je, da je mali otrok takšen in vsak razumsko zdrav otrok bo skušal to svojo korist vleč dokler se bo dalo, nenaravno pa je to kar se (še najbolj) danes dogaja, da se otrokom v vsem ugodi do onemoglosti do x let njihove starosti. To je škodljivo za njih kot osebe in posledično za družbo kot celoto, je pa koristno za potrošništvo, za družbeni sistem v katerem živimo zato propagirajo tako vzgojo/ravnanje z otroki.
Življenje pa ni “pravljica” s Stele McQueen v glavni vlogi… :/
Si predstavljaš dojenčka, ki ni egoist? Koliko bi jih preživelo od pradavnine do danes?
Mislim, da bi že izumrli 😉
Naravno je, da je mali otrok takšen in vsak razumsko zdrav otrok bo skušal to svojo korist vleč dokler se bo dalo, nenaravno pa je to kar se (še najbolj) danes dogaja, da se otrokom v vsem ugodi do onemoglosti do x let njihove starosti. To je škodljivo za njih kot osebe in posledično za družbo kot celoto, je pa koristno za potrošništvo, za družbeni sistem v katerem živimo zato propagirajo tako vzgojo/ravnanje z otroki.
Življenje pa ni “pravljica” s Stele McQueen v glavni vlogi… :/[/quote]
Malo se bom na tale post navezovala, malo pa še prejšnje komentirala.
Dojenček ni egoist, za kaj takega bi moral imeti dovolj razvito zavest, da bi lahko najprej vzpostavil odnos do sebe, hkrati pa tudi do drugih. To, kar njega žene, ni egoizem, ampak nagon po preživetju. In dojenčkov jok ni čustveno izsiljevanje, ampak edini način, na katerega je sposoben izraziti svoje potrebe. Če zajoka, ker je lačen, ali ga srbi, ker ima mokro pleničko, s tem ne izraža želja, ampak potrebe. Sem spada tudi potreba po crklajnju – nisem zasledila, da bi kdo ovrgel teorijo potreb po Maslowu (fiziološke potrebe, potreba po varnosti, potreba po pripadanju in ljubezni, potreba po spoštovanju, potreba po samouresničevanju; v tem vrstnem redu). Dojenčku “očitati“, da ga mamino počutje ne zanima, pa … halo?! Kdo je v tem primeru dolžan po/skrbeti za koga?
In še vedno trmasto vztrajaš na predpostavki, da je šlo pri nakupu Strele McQueen/a za razvajanje. Vsak otrok v tem vrtcu lahko prinese eno svojo igračo, in njegove lesene kocke niso nobenega drugega otroka zanimale, zato si je zaželel avtomobilčka, ker je dojel, da je to edina pot do tega, da se bo lahko igral z ostalimi, da bo pripadal. Ne vem, zakaj si predstavljaš, da sta starša poskočila in tekla v trgovino, da bi mu ustregla – mali tudi v vrtec ni več hotel iti, ker ga je izločenost bolela, zato sta starša sprejela kompromis, in mu kupila ta avtomobilček, ki je med otroki v tem vrtcu (pa verjetno še v kakšnem) totalen hit, čeprav sta oba zagovornika didaktičnih igrač.
Bi mu starša, zgolj zato, da slučajno ne bo ovca, morala reči, naj se pač igra sam, pa “ko jih jebe”? Kje je tu lekcija o prilagajanju? “Hja, bom pa sam.” se meni ne zdi nobena konkretna (še manj pa ustrezna) rešitev. To, da otroku tu pa tam izpolnimo tudi kakšno željo, se meni ne zdi narobe – tudi, ko smo odrasli, občasno izpolnjujemo želje (in ne, ne vsake) svojih ljubljenih, jih želimo razveseliti, jim polepšati dan, biti do njih pozorni, jim dati vedeti, da nam je njihovo počutje pomembno… [img=http://mmc.bolha.com/3/thumb2/138692/141056/AVTO-MCQUEEN_5145d4b184192.jpg]Strela McQueen[/img] (Strela McQueen)
Si predstavljaš dojenčka, ki ni egoist? Koliko bi jih preživelo od pradavnine do danes?
Mislim, da bi že izumrli 😉
Naravno je, da je mali otrok takšen in vsak razumsko zdrav otrok bo skušal to svojo korist vleč dokler se bo dalo, nenaravno pa je to kar se (še najbolj) danes dogaja, da se otrokom v vsem ugodi do onemoglosti do x let njihove starosti. To je škodljivo za njih kot osebe in posledično za družbo kot celoto, je pa koristno za potrošništvo, za družbeni sistem v katerem živimo zato propagirajo tako vzgojo/ravnanje z otroki.
Življenje pa ni “pravljica” s Stele McQueen v glavni vlogi… :/[/quote]
Malo se bom na tale post navezovala, malo pa še prejšnje komentirala.
Dojenček ni egoist, za kaj takega bi moral imeti dovolj razvito zavest, da bi lahko najprej vzpostavil odnos do sebe, hkrati pa tudi do drugih. To, kar njega žene, ni egoizem, ampak nagon po preživetju. In dojenčkov jok ni čustveno izsiljevanje, ampak edini način, na katerega je sposoben izraziti svoje potrebe. Če zajoka, ker je lačen, ali ga srbi, ker ima mokro pleničko, s tem ne izraža želja, ampak potrebe. Sem spada tudi potreba po crklajnju – nisem zasledila, da bi kdo ovrgel teorijo potreb po Maslowu (fiziološke potrebe, potreba po varnosti, potreba po pripadanju in ljubezni, potreba po spoštovanju, potreba po samouresničevanju; v tem vrstnem redu). Dojenčku “očitati“, da ga mamino počutje ne zanima, pa … halo?! Kdo je v tem primeru dolžan po/skrbeti za koga?
In še vedno trmasto vztrajaš na predpostavki, da je šlo pri nakupu Strele McQueen/a za razvajanje. Vsak otrok v tem vrtcu lahko prinese eno svojo igračo, in njegove lesene kocke niso nobenega drugega otroka zanimale, zato si je zaželel avtomobilčka, ker je dojel, da je to edina pot do tega, da se bo lahko igral z ostalimi, da bo pripadal. Ne vem, zakaj si predstavljaš, da sta starša poskočila in tekla v trgovino, da bi mu ustregla – mali tudi v vrtec ni več hotel iti, ker ga je izločenost bolela, zato sta starša sprejela kompromis, in mu kupila ta avtomobilček, ki je med otroki v tem vrtcu (pa verjetno še v kakšnem) totalen hit, čeprav sta oba zagovornika didaktičnih igrač.
Bi mu starša, zgolj zato, da slučajno ne bo ovca, morala reči, naj se pač igra sam, pa “ko jih jebe”? Kje je tu lekcija o prilagajanju? “Hja, bom pa sam.” se meni ne zdi nobena konkretna (še manj pa ustrezna) rešitev. To, da otroku tu pa tam izpolnimo tudi kakšno željo, se meni ne zdi narobe – tudi, ko smo odrasli, občasno izpolnjujemo želje (in ne, ne vsake) svojih ljubljenih, jih želimo razveseliti, jim polepšati dan, biti do njih pozorni, jim dati vedeti, da nam je njihovo počutje pomembno… [img=http://mmc.bolha.com/3/thumb2/138692/141056/AVTO-MCQUEEN_5145d4b184192.jpg]Strela McQueen[/img] (Strela McQueen)[/quote]
Saj razumem, kaj hočeš povedati, da ne bo pomote. In seveda se staršem v takih primerih trga srce. Ampak takole izpolnjujemo predvsem tuje želje, sploh ne otrokove. In zamegljujemo njegov občutek za to, kaj si v resnici želi. To je enako, kot če mu v sekundi izpolnimo vsako željo, da niti nima časa razmislit, kaj si pravzaprav želi.
Primer, ki si ga ti navedla, je enostavno rešljiv. Kaj bi pa recimo naredila, če bi otroka izločili, ker na primer ne hodi k verouku, vsi ostali pa? Ali ker je v OŠ prišel iz drugega vrtca, vsi ostali otroci pa iz vaškega? Tukaj pa ni čarobne paličice, ampak moraš otroka poslati v boj z lesenimi kockami.
Uh, kako me je “scitiralo”. :))
Se strinjam s tvojim prvim odstavkom, ki ga nisem navedel. Za nadaljevanje pa nisem več tako prepričan, ker me spomni na mlade, ki so za to, da se sprejeti v neko družbo pripravljeni poskusit, naredit, marsikaj. Eno od takih stvari, je kajenje, alkohol in druge slabe razvade. In to samo zato, da bi bili sprejeti? Meni tega ni bilo treba. V moji družbi so kadili (ne samo cigarete), so pili, ampak meni tega ni bilo treba, pa sem vseeno bil v njihovi družbi. Ni se mi zdelo, da bi me skušali izločit, res pa je, da se zaradi tega morda nismo tako dobro ujeli. Poiskat je pač potrebno sebi primerno družbo.
Kaj bi starša morala naredit v zgornji situaciji, naj On pove. :)) Sam o tem še nisem razmišljal, On pa ima že izkušnje. 🙂
Menim, da je omenjeni otrok že v vrtce prišel “razvajen” oziroma nenavajen na to, da ne bo vedno vse po njegovo. In zdaj sta mu starša kupila igračko, s katero bo spet vse po njegovo (želi si namreč biti sprejet, vendar ga nista naučila, da se to da tudi drugače). Menim, da se to da tudi drugače. Problem pa je v starših, ker ga na to sploh nista nikoli pripravljala, seveda sta tud z igračko ravnala enako, kot že v preteklosti. Tako dela večina staršev, išče bližnjice. Otroku želijo “oljajšat” življenju, vendar mu ga na dolgi rok otežujejo. Ker sam nimam otrok, se s kolegi tudi ne pogovarjamo toliko o otrocih in res ne vem, kako to počnejo in če je kdo pozoren na te stvari že sedaj.
Fuck, otrok je po nekem času (uh, si grem na živce, kadar se moram ponavljati) dobil ta avto, ne prvo minuto, niti prvi dan, ko je prišel na dan z željo. Skoraj en mesec je z veliiiko težavo šel v vrtec – program v vrtcu je bil najprej v celoti voden (in je užival, rad hodil v vrtec), nato so uvedli nekakšno samostojno igralno urico, kjer se otroci igrajo sami, vzgojiteljici pa nadzorujeta dogajanje. In takrat so staršem povedali, da vsak otrok lahko prinese eno svojo igračko. Takrat se je temu fantku zgodila ta drama, saj so se deklice igrale s punčkami (kar njega pač ni zanimalo), dečki pa z avtomobilčki … in on je s svojimi kockami enostavno izpadel, kar ga je blazno prizadelo.
Sicer je ta mali dobro socializiran, njegova teta ima psa, do katerega ima otrok (star skoraj dve leti in pol) čudovit odnos, doma pospravi svoje igrače, ko je igre konec, z veseljem pomaga mami pri opravilih (kolikor mu dopuščajo zmožnosti glede na starost), ni razvajen. Je edinec (vsaj zaenkrat), pa kljub temu ni pretirano egocentričen. Ko pride na obisk kak drug otrok, mu z veseljem pokaže svoje igrače, jih deli z njim, tudi od staršev ne zahteva preveč pozornosti – se zamoti, zna se igrati sam, ni nek godrnjavček, prej sonček.
Njegova starša sta zelo open minded, zato je v tem duhu tudi vzgajan, ogromno časa posvetita vzgoji, psihološkim vzorcem, njihovim posledicam (zato je bil nakup avtomobilčka zanju smatran kot dilema, ne kot nekaj samoumevnega), tako da ga definitivno ne bosta spremenila v bitje, ki bi druge okoli sebe dojemal kot objekte, ki služijo samo zadovoljevanju njegovih potreb oz. želja.
Težko je reči, ne, to se pa njemu ne bo zgodilo (jasnovidnih sposobnosti pač nimam), ampak ima ta otrok veliko boljše perspektive, kot sem jih imela npr. jaz, ki sem odraščala z očetom alkoholikom in pasivno mamo, saj si resnično vzameta veliko časa za postavljanje ustreznih smernic, in mislim, da ga bosta znala tudi v prihodnosti usmerjati v produktivne stvari – kot osebi sta aktivna, visoko izobražena, imata hobije, tako da bluzenje ni njuna vrednota.
Ma ja, mislim, da v vsakem primeru ga starši nekje “polomijio”. Na vse res ne moreš mislit, vsega se ne da predvidet in na vse otroka nihče ne more pripravit. Pomembno pa je, da “zajebeš” čim manj. To je veliko lažje tistim staršem, ki se med sabo odlično razumejo in otrok lahko opazuje njun spoštljiv odnos.
Uh, kako me je “scitiralo”. :))
Se strinjam s tvojim prvim odstavkom, ki ga nisem navedel. Za nadaljevanje pa nisem več tako prepričan, ker me spomni na mlade, ki so za to, da se sprejeti v neko družbo pripravljeni poskusit, naredit, marsikaj. Eno od takih stvari, je kajenje, alkohol in druge slabe razvade. In to samo zato, da bi bili sprejeti? Meni tega ni bilo treba. V moji družbi so kadili (ne samo cigarete), so pili, ampak meni tega ni bilo treba, pa sem vseeno bil v njihovi družbi. Ni se mi zdelo, da bi me skušali izločit, res pa je, da se zaradi tega morda nismo tako dobro ujeli. Poiskat je pač potrebno sebi primerno družbo.
Kaj bi starša morala naredit v zgornji situaciji, naj On pove. :)) Sam o tem še nisem razmišljal, On pa ima že izkušnje. :)[/quote]
Zgleda, da nastane cel raztur, če takole prilepiš fotko … Ker je tudi oblika foruma pri tej temi “drugačna”.
Tudi jaz zaradi preglednosti še enkrat lepim svoj odgovor na komentar Senze:
Saj razumem, kaj hočeš povedati, da ne bo pomote. In seveda se staršem v takih primerih trga srce. Ampak takole izpolnjujemo predvsem tuje želje, sploh ne otrokove. In zamegljujemo njegov občutek za to, kaj si v resnici želi. To je enako, kot če mu v sekundi izpolnimo vsako željo, da niti nima časa razmislit, kaj si pravzaprav želi.
Primer, ki si ga ti navedla, je enostavno rešljiv. Kaj bi pa recimo naredila, če bi otroka izločili, ker na primer ne hodi k verouku, vsi ostali pa? Ali ker je v OŠ prišel iz drugega vrtca, vsi ostali otroci pa iz vaškega? Tukaj pa ni čarobne paličice, ampak moraš otroka poslati v boj z lesenimi kockami.
Se strinjam s prvim odstavkom, ampak zaenkrat kakšnih posledic ni zaznati, on se tisto urico zdaj igra z ostalimi, spet z veseljem hodi v vrtec, ko med vodenim delom otroci skupinsko zlagajo kocke, je pa med spretnejšimi, dobiva pozitiven feedback od otrok in vzgojiteljic, tako da na ta način dobiva potrditve tudi glede tega, da so kocke ravno tako fajn. 🙂
Se strinjam s prvim odstavkom, ampak zaenkrat kakšnih posledic ni zaznati, on se tisto urico zdaj igra z ostalimi, spet z veseljem hodi v vrtec, ko med vodenim delom otroci skupinsko zlagajo kocke, je pa med spretnejšimi, dobiva pozitiven feedback od otrok in vzgojiteljic, tako da na ta način dobiva potrditve tudi glede tega, da so kocke ravno tako fajn. :)[/quote]
Problem je v tem, ker se je sedaj naučil, kaj mora storit, da se vključi v družbo. Igrati se mora s stvarmi, ki mu niso všeč.
Se strinjam s prvim odstavkom, ampak zaenkrat kakšnih posledic ni zaznati, on se tisto urico zdaj igra z ostalimi, spet z veseljem hodi v vrtec, ko med vodenim delom otroci skupinsko zlagajo kocke, je pa med spretnejšimi, dobiva pozitiven feedback od otrok in vzgojiteljic, tako da na ta način dobiva potrditve tudi glede tega, da so kocke ravno tako fajn. :)[/quote]
Problem je v tem, ker se je sedaj naučil, kaj mora storit, da se vključi v družbo. Igrati se mora s stvarmi, ki mu niso všeč.[/quote]
Yeah right, en in edini primer je povozil vse ostale, saj izven vrtca nima nobenih stikov z otroki, a ne?
Se strinjam, da je klepetulja (ki sem jo v citiranju pomotoma preimenovala, pardon!) dala dobro izhodišče, nikakor pa to ni zaključek. In sploh ne gre za to, da mu igra z avtomobilčki ni všeč, ampak je bil od doma navajen drugačnih igrač in drugačnih iger.
Vzgoja otrok je težka zadeva. Dokler nisi v istuaciji, je enostavno biti pameten. Ko si, je bistveno težje. K temu pa na žalost pripomore še kopica pametnjakovičev, ki ti tako ali drugače solijo pamet (da ne rečem kar terorizirajo ali grozijo…) in te, že itak negotovega, naredijo še bolj negotovega. In začne se že v porodnišnici z dojenjem…
Se mi zdi, da prej kot ti kot staršu nekako uspe postavit neko mejo med tem, kar ti misliš, da je prav, in tem, kar ti vsi drugi razlagajo in prigovarjajo, bolje je. Kar ne pomeni, da moraš biti kot konj, ki ga ne zanima, kaj počnejo drugi. Ampak da moraš take in drugačen nasvete sprejeti z neko distanco – kot da nimajo nič skupnega s tabo, tvojim otrokom in tvojo situacijo. So zgolj izkušnja nekoga drugega, v drugi situaciji in z drugim otrokom. Ko ti to nekako uspe, postaneš v svojih odločitvah bolj samozavesten in hkrati bolj receptiven za kakšne (boljše) prijeme drugih. Če ti to ne uspe narediti, pa si zelo hitro (še bolj) negotov, in v obrambnem položaju.
Problem je v tem, ker se je sedaj naučil, kaj mora storit, da se vključi v družbo. Igrati se mora s stvarmi, ki mu niso všeč.[/quote]
Yeah right, en in edini primer je povozil vse ostale, saj izven vrtca nima nobenih stikov z otroki, a ne?
Se strinjam, da je klepetulja (ki sem jo v citiranju pomotoma preimenovala, pardon!) dala dobro izhodišče, nikakor pa to ni zaključek. In sploh ne gre za to, da mu igra z avtomobilčki ni všeč, ampak je bil od doma navajen drugačnih igrač in drugačnih iger.[/quote]
Saj ne rečem, da imaš prav. Ampak tudi alkoholik je enkrat začel pit alkohol, ker ni bil sprejet in se je moral nekako prilagodti. Pred tem pa ga ni pil, ker ga prej ni bil vajen. Potem pa se ga je navadil. Pa ne rečem, da je to samo zaradi tega enega primera. Seveda otrok rabi več takih izkušenj. Otroka ne poznam, zato ga ne morem obsodit, tudi staršev ne.
Obsodit???
Kar se pa alkoholizma tiče, te prosim pa samo to, da ne podajaš tako pavšalnih razlogov, res. Da ne bova prišla do tega, kako škodljivo je, da mali otroci celo otroštvo jejo potice (ali pa piškotke, če hočeš, hihi) z rumom, ali pa samo pen’co od piva, vinski šoto…
Forum je zaprt za komentiranje.