Življenje z invalidno osebo.

Tako žal mi je, da sem sprejela napačno odločitev in se šla zvezo z invalidno osebo. Dejansko sem za vse zadeve sama in ob njem umiram na obroke. Poleg tega da sem samo jaz tista, ki dejansko služi denar in gara  na tri izmene moram poskrbeti doma praktično za vse sama. Pa ne da on ni mobilen. Lahko bi kaj postoril, pa se je popolnoma  predal v svojo usodo , da on pa tega ne zmore, zaradi diagnoze. Selitev skupaj je bila pa še zadnji količek , ki sem si ga zabila v hrbet. Dejansko živim v podrtiji, ker pri nas ni napredka, izboljšav če tega ne storim sama oziroma najamem mojstra, pri nas se stvari samo uničujejo in rušijo. Umiram na obroke, in dejansko sem tik pred tem , da se mi totalno obrne, zmeša. Ne prenesem nereda, sem suženj te podrtije, non stop pospravljam ko grem v sluzbo in se vrnem iz nje pa me čaka totalno razsulo.Človek ne zna za seboj ničesar pospraviti, kamor padejo oblačila, embalaža, posoda tam to obleži. Ne počisti za seboj na sanitarijah, ne v kuhinji, ničesar. Skratka svinjak. Imava psa, kateremu hrano meče kar na tla namesto v posodico. Ko stopim cez vrata takoj začutim nelagodje in v bistvu to ni moj dom. Sama imam rada čisto znosno bivalno okolje, ampak v tem odnosu tega ne bom dočakala. Možakar ni kos ne sebi, kaj šele moškim opravilom. Dejansko znam jaz bolje opraviti moško delo , kot on. Razmišljam o odhodu, vendar so cene stanovanj tako zasoljene , da si enostavno tega ne morem privoščiti.

Nesramo se bo slišalo, ampak nimam preveč empatije zate.

Vedela si v kaj se spuščaš. Pa si vseeno zakorakala v to. Zdaj, ko pa je udarila realnost s polno silo, ti je pa žal.

Podrugi strani pa, če si res tako nesrečna, imaš vrata vedno odprta.

Da pospraviš in urediš hišo, možu določiš wc in eno sobo, kjer se lahko giba, ko si v službi, ostale sobe zakleniš. Ko boš prišla domov bo red v zakljenjenih sobah ostal. To je to.

Ni problem to, da je invalid.

Problem je le to, da mu ti prinašaš k riti vse, kar potrebuje in odnašaš od riti vse, česar ne potrebuje več. Čisto tako kot vsak drug človek, ki ga navadiš na to ali pa je že od prej navajen in on tebe navadi, da delaš tako.

Invalidnost s tem nima veze.

Dejansko bi lahko sama že prej opazila, kakšen je, vendar sem si zatiskala oči. Ko je bil pri meni , je vsaj pokazal interes in naredil kaj.  Že ko sem videla sobo v njegovem primarnem domu, to je bilo po selitvi na skupno, ko sva selila njegove stvari od tam me je skoraj kap, v kakšnem je bival preden je prišel k meni. V bistvu je njegova cela familija živela v svinjaku. On pa je očitno te navade sedaj prenesel v najino skupno bivališče. Velikokrat sem ga želela nekako stimulirati, kako kakšno zadevo popraviti, pospraviti, vendar se nikoli ni sam lotil , je čakal da bom popustila in na koncu sama vse uredila. . Glede empatije, jo premorem,  še preveč, vedno sem rada pomagala šibkejšim, ampak zdaj ko dejansko sama živim s tako osebo mi odkrito mineva sočutje. Ker eno je lenoba , drugo je nezmožnost.

Popolnoma prav si napisala “Ker eno je lenoba , drugo je nezmožnost.”

Ima take vzorce in primarne družine in imaš točno dve možnosti, ali pospravljaš za njim ali pa ga postaviš pred dejstvo, da določene stvari pač mora (pa čeprav nered) narediti on.

Čisto fino mu dokažeš; dokler svojih oblačil npr.ne prinese do koša za oblačila pri pralnem stroju, oblačila pač niso oprana. Pika. Pa tudi če mu zmanjka spodnjih hlač. Če ne prinese krožnika iz mize do pomivalnega korita, je krožnik tam. Naslednjega krožnika nima več kam dati (ali pa po treh takih primerih), nima kje jesti, ker je se samo za mizo. Pika.

Če ne zlepa, pa zgrda. Odrasel človek je!

Nisem brala odgovorov, bom pa kratka. Nič ne omenjaš vajine starosti, kraj-vas ali mesto, sta zaljubljena itd. To kar ti delaš je druga služba. Gospodinjska opravila. Mislim da oba nujno rabita najprej iskren odkrit pogovor, kako planirata peljati vajin odnos naprej. Ali lahko on živi sam, če se ti odseliš itd. Srečno obema!

Imaš pravico, da poveš kako vidiš stvari in da če se bistveno ne spremenijo, da boš odšla. Če te ima rad, bo nekaj naredil v smeri, da bo najboljše za oba.

Saj veš, da spremenila ga ne boš. Najemi sobo, če nimaš za najemnino stanovanja. Zaživi.

Pišete – odrasel človek je. Ja, po letih. Ima pa diagnozo shizofrenija in menda hodi po neke injekcije. Zato tudi ne nudi nobenega seksa. Sicer pa še bolje, da ga ni, saj mi že na daleč smrdi, vseskozi hodi posran.

Jaz pa – usmeiljena dušica, pravzaprav trapa.

Ti nisi usmiljena dušica, ti si služkinja.

Sem mislila, da vsaj na tem področju kaj štima. Vsak se lahko napačno odloči, večji problem je vztrajati v napačni odločitvi. Se tja, kjer si bila prej, ne moreš vrniti ali pa iti čisto drugam? Vedno se najde pot, kar pogumno, tako res ne moreš živeti.

Upam da ti je jasno, da si je našel zastonj služkinjo.

Samo eno lahko narediš: popokaš in greš.

Pojdi v najem. Menda lahko tudi v kakem dijaškem domu najameš sobo  (če ni ravno LJ) , č eje bolj prazen.