Življenje pri partnerju doma
Aja? A kuhinjo so ti tudi ven fliknili in novo noter prinesli? Pa sedežno zamenjali? Očitno je tebi tudi to normalno. Pa niti ne oni, njihovi partnerji. Kar prosto razpolagajo in trajno spreminjajo tvojo nepremičnino, tam, kjer živiš? Marička sveta, majhne otroke primerjaš z odraslimi in tisto, kar si ti naredil zanje, s tem, kar bi odrasli ljudje spremenili v tvojem domu.[/quote]
moji so stari nd sedemnajst, starejša 25. pa tvoji otročki?[/quote]
Bova potem kar nehala, kajne, ker ti ne veš več o čem je govora. Lepo nedeljo!
jaz te pa popolnoma razumem. moj partner želi,da se preselim k njemu,živi sam z mamo. Mama je gospodovalna in vse mora biti po njeno,vse ona odloča. Jaz sem se pripravljena seliti samo na “svoje” ,doma mi gre lepo in ne vidim razloga zakaj bi šla tja,kjer mi bo slabše,naj omenim,da me tašča nima glih rada. On se pa noče preseliti v hišo v najem,denarja ima več kot dovolj ,da bi si privoščil. Torej on se noče sploh seliti,jaz pa k njemu ne,kjer bi imeli skupno gospodinjstvo,na svoje ja.
jebiga verjetno boma končala zvezo zato pa se glede ostalih stvari razumema
Ja seveda ne bos imela NOBENE BESEDE. Kdo je ze lastnik vsega tega…??? Njegovi starsi. Niti on ni. In ne prilascaj si tujih stvari. To NI TVOJE. Kaksna klopca neki itd Bodi kvecjemu vesela, da vama ni treba placevati kjw drugje za podnajem. Mislim…. Si pa res se otrok, nezrel za vse. Priselis se v TUJO DRUZINO, bi pa urejala po svoje?!? 😂 😂 😂 😂 Pozabi. Urejala bo sta tast in tasca. Fertik
Trenutno se gre za ograjo, pa za vrt, kasneje jih bo zacelo motiti to in ono. Do mene so bili vsi prijazni ko sem v hiso prisla, da sem pometala, urejala okolico, pa tu bi meli te roze, pa tam tiste…. potem so me pa za*ebavali za vsako malenkost, pa nisem znala otrok obleci, pa vzgajat, itd…na koncu sem imela mir sele takrat ko je tast ostal sam in je odsel v dom za ostarele. Ali je vredno? Niti slucajno. Idi stran, cimprej.
boš morda že samska, imela drugega partnerja ali pa kdo ve kaj….kako lahko delate take plane, saj ne moreš vedet, kje in kako bo čez 2 leti…jaz si nikoli ne bi lastila pravice odločati v tuji hiši, nikoli ne bi želela nečesa, kar ni moje, v kar nisem vlagala svojega denarja…je pa veliko takih babnic, ki se vselijo v hišo staršev svojega partnerja in počasi, počasi začnejo s komando, s podporo svojega dragega, seveda, in hop-nepremičnina, v katero niso vložile niti centa postane njihova, okrog hiše hodijo nato kot pavi, komandirajo, govorijo, da so zdaj šefice, kaj vse so naredile (posadile par rož in to je to), tašča in tast pa se umakneta v samoto med štiri stene, da nista “tamladi” v napoto in se vdata v usodo, da na svojem enostavno nimata več nobenih pravic, nobene zasebnosti in zanju ni več prostora na klopci zunaj, saj ga zasede družina od “tamlade”, ki prihaja na obiske in vse vikende piknikuje in uživa, starša moža pa ždita v lastni bajti, saj nista na te piknike niti vabljena niti zaželjena-direkten primer blizu nas…uh, kako so mi take ženske nagravžne, grabežljive, pokvarjene, zlobne…pa dedci, ki tako babo podpirajo pa še bolj…
Sama lahko rečem, da sem imela enake strahove, ko sem se lani preselila k fantovi družini. Zase imava prizidek v hiši in s študentsko plačo sva trdo delala, da sva ga uredila. Po enem letu bivanja pri njem lahko rečem, da se tu počutim doma. Imava tudi malo vrta, teraso in to urejava čisto po svoje. V ostale stvari se ne vtikava – razen, če imamo kakšne zadeve skupne.
Sobivanje zahteva veliko kompromisov – na obeh straneh. Pogovori, odprtost in sprejemanje. Potreben pa je čas – nič ne gre z danes na jutri. Pomembno je le, da s fantom držita skupaj.
Lepo je. Srečno!
Draga moja.
Takoj razčisti zadeve s svojim fantom, bodočim možem. Odkrito povej svoje želje in načrte za prihodnjost, da se vama ne zalomi čez nekaj let tako, kot pri meni. V nasprotnem primeru boš pogosto na tem forumu izlivala svojo jezo i nezadovoljstvo . Skoraj podobna zgodba, kot pri meni. Zaradi zatajevanja lastnih želja in neizkušenj je počilo po 16 letih in razdrla se je družina.
Veliko sreče ti želim.
jaz te pa popolnoma razumem. moj partner želi,da se preselim k njemu,živi sam z mamo. Mama je gospodovalna in vse mora biti po njeno,vse ona odloča. Jaz sem se pripravljena seliti samo na “svoje” ,doma mi gre lepo in ne vidim razloga zakaj bi šla tja,kjer mi bo slabše,naj omenim,da me tašča nima glih rada. On se pa noče preseliti v hišo v najem,denarja ima več kot dovolj ,da bi si privoščil. Torej on se noče sploh seliti,jaz pa k njemu ne,kjer bi imeli skupno gospodinjstvo,na svoje ja.
jebiga verjetno boma končala zvezo zato pa se glede ostalih stvari razumema
[/quote]
Ja sem svojemu rekla, da sama ne grem k njemu, da on se naj pa odloči. In sva sedaj že 5 let na svojem.
Enostavno se nisem videla v njihovi skupnosti.
Menim, da so zelo redke družine, kjer se vselijo “tamladi” in se priseljeni počuti “kot doma”. Ni isto, kot če si na svojem. Vedno se je treba do določene mere prilagajati navadam, ki so obstajale, preden si ti prišel/prišla tja živet. Drugi ne začnejo “od začetka”, samo ti. Zavedati se moraš, da če ima partner brata ali sestro, se lahko zgodi, da je ta celo večkrat mesečno pri svojih starših, in se prilagajaš še njim. Kjer so razmere še hujše pa niti tvoji otroci niso samo tvoji, ker bi jih vsi povprek vzgajali (ali razvajali) vsak po svoje, saj vendarle živite skupaj. Za nič na svetu ne menjam našega malega doma, ki sva si ga ustvarila, za življenje s taščo. Pa je super ženska, da ne bo pomote! Ampak je druga generacija in ima drugačne prioritete, drugačne poglede na vzgojo, drugačne navade.
Ja sem svojemu rekla, da sama ne grem k njemu, da on se naj pa odloči. In sva sedaj že 5 let na svojem.
Enostavno se nisem videla v njihovi skupnosti.
[/quote]
Tudi jaz se ne vidim. Partner je najmlajši otrok ,ki je na koncu pristal spet doma. On bo podedoval vse kar imajo in sedaj imam občutek ,da bi morala midva še naslednjih 20 let plesati kot bodo dirigirali,da bi dobila nekaj česar sploh ne želim imeti. Res mi ni vredno 20 let prepiranja,da bi potem dobila meni tujo hišo ,sicer bi v tem času že nekaj tudi sama vložila,vendar ne želim. Ne zdi se mi vredno res ne. 20let biti tamlada,ki je prišla k hiši in se jo ponuca za vse. Jaz imam pač raje svoj mir. Da ,če mi paše hodim naga po hiši,pijem kavo v kopalnem plašču pred svojo hišo,grem spat ob 2h zjutraj,če je treba. Pač kakor mi zapaše. In to vem,da tam ne bo možno. Skoz si bo nekdo pasel oči kam grem,kdaj pridem,zakaj spet grem. Celo plačo raje dam pa sendviče jem cel mesec pol kot pa ,da moram to prenašati… pač takšna sem. obožujem svoj mir in ni denarja in ni takšne hiše,ki bi mi spremenila mnenje glede sobivanja z nekom še zraven partnerja.
Nisem razvajena,rada kaj delam,da ne bo pomote. Motijo me očitki in pogledi starejših ljudi,ki ne pustijo mladim živeti po svoje in skoz komentirajo in zviška gledajo ,ko greš kam od hiše,ker to je že kao luksus,da nekam greš.. v glavnem ni ga denarja 😀
Jaz sem si s svojim bivšim pač svojo hišo postavila zato. Že pri 30 in nihče ni pomagal od statšev. Lahko ti samo rečem, da bilo je veliko odrekanja, ker moraš vedet, da nisva imela vsak po jurja plače in za več pač tudi več delaš, več se izobražuješ. Delo po 15 ur na dan plus na parceli. Potem lahko odločaš, prej žal ne. Tako pač to je. Odraščanje se temu reče, eni pač prej. Jaz ko sebe primerjam, pač res res delam, garam za svoje cilje lahko. Več kot ostali, nihče mi ni dal nič. Če pa misliš, da z normalno službo brez vez, za 8 ur to dosežeš, hm, v napačni državi ste.
Pozdravljena,
Mislim, da mogoče to tvojo “težavo” malce preveč napihuješ in preveč razmišljaš o njej. To sploh ni težava. Sama sem s fantom skupaj 3 leta. Skoraj takoj ko sva začela zvezo sva si najela stanovanje. Videla sva kakšni so stroški življenja, kako skupaj delujeva kot tim itd. Oba sva odrasla v hiši! Seveda ni najbolj idealno in ni sanjsko vendar sva se tako naučila živeti na “svojem”. Sedaj sva si kupila hišo. Zaradi nekaj težav se pač ne moreva takoj vseliti. Plačevati pa bova začela kredit. Zato sva se odločila da greva iz stanovanja in sva 3 mesece malo pri mojih malo pri njegovih. Verjemi da ni lahko. Lahko bi bilo pa tudi slabše. Vesela sem da imava take starše ki naju sprejmejo domov. In mislim da bi tudi ti morala biti presrečna, da so ti njegovi starši pripravljeni odstopiti celo NADSTROPJE. Nekateri nažalost nimajo take sreče. In kar se tiče bele ograje in vrtička in takih reči. Mislim da si nekoliko otročja kar se tega tiče. To ne bo tvoja hiša in tvoja posest. Lahko se skupaj z taščo pogovoriš o svojih željah in kaj pa veš-mogoče se bo s tvojimi predlogi strinjala (če ti bo to pomagalo da se boš počutila bolj domačno). Sicer pa dom je tam kjer je družina-pa naj zveni še tako pocukrano. Drugače pa je moje mnenje tako-kot prvo pojdita skupaj s fantom v najemniško stanovanje da sploh vidita če lahko živita skupaj v svojem gospodinjstvu. Videla bosta kakšni so stroški, obveznosti in tako naprej. Potem se bosta mogoče s časoma odločila tudi za svojo hišo v kateri boš lahko imela belo ograjo in tak vrt kot ga boš hotela. Dokler ti bo pa bivališče podarjeno, moraš biti pa po mojem mnenju kar lepo tiho in biti zadovoljna s tistim kar dobiš.
Nikoli ne boš imela občutka, da si doma. Sem poskusila. Boš videla, ko se bosta fant in tašča skupno spravila na tebe. Niti kuhat ne boš mogla po lastnem okusu. Kupita si kakšno starejšo hišo in se odselita. Če je več življenj jaz kaj takega nikoli več. Sem imela srečo, da je že pokojna. Vendar še zmeraj ni nič po mojem okusu. Vse hrana, oprema, estetika. Vse živo. Živali. Živali se kar pojavijo. Če ti to hočeš ali ne.
Isto kot pri meni. Partner bi zgorni stuk opremil, imajo vse prosto za eno družino. Ampak pod nebenim pogojem ne grem tja zivet, pa tudi ce mi vse ostali zrihtajo. Ta hisa ne bo nikoli moja in jaz ne bom zivela nekjer, kjer mi bi drug komandiral in svetoval kak naj kaj naredim. Imava pa enega otroka. Mi vec pomeni mir in da imas nekaj svojega, kot pa da zavis v hisi, kjer te ima drugi na oceh in ni tvoje.
Za razliko od marsikoga, ki je komentiral, te razumem. Ker sem sama šla skozi isto. Sem sicer prilagodljiva, skromna, nisem imela nobenih zahtev, pa so s časom vseeno prišla nesoglasja, nasprotja. Še posebej, če so vključeni še drugi bratje in sestre, pa njihovi otroci, v glavnem – polna hiša. In ne, pri njegovih ni bil in nikoli ne bi bil moj dom. Tako kot njegov ne bi bil pri mojih. Kljub vsemu smo bili skupaj pod isto streho 3 leta, jaz tiho, prenašala marsikaj… in potem je prišel otrok. Življenje se seveda obrne. Potreba po samostojnosti, lastnemu miru, intimi kar naenkrat postane enormna. Zaključek: zakreditirala sva se do konca življenja in odšla na svoje. Z eno besedo, neprecenljivo!
Jaz sem enih 10 let hvalil taščo, pa kako super se imamo (tudi po tem forumu). Ampak ko se enkrat začnejo trenja, gre lahko zelo hitro vse v maloro (Ok, pri nam je trajalo še nekje 2-3 leta. Smo pa vstrajali predolgo, so sedaj odnosi povsem uničeni). Je začelo že najedati tudi zakon, tko da je bilo treba nekaj narediti. Pa sta se tašča in njena hči v bistvu spričkali, jaz sem bil pa mediator ujet vmes.
Smo sedaj v najemu in je veliko bolje. Mir pač stane ampak drugače ni več šlo.
Tko da… se priselit ima svoje pluse. Ampak seveda tudi ogromne minuse.
Ne bodi neumna in se ne vseli v hiso, kjer bo ti nekdo drug komandiral. Saj pa si verjetno dosti zrela, da bos zivela življenje po svoje in na svojem. Ne pa v hisi, kjer bi nic tvojega. Jaz ne grem v tujo hiso zivet pod nobenim pogojem. Najino zivljenje, najina pravila in dom, ne pa od tasce in tasta
Normalno,nikoli ne bo tvoje.To so njegovi starši naredili.In da bi k meni prišla živet smrklja in mi ukazovala pri moji hiši kaj bo zunaj…odpade..
Pejdi pa si svojo naredi tako kot sem si jo jaz z vsemi odrekanji.Tudi sama imam sina da ne bo pomote in snaho.Imamo.hišo in tudi zgornje stanovanje kjer živita.Se razumemo vse se da če se hoče ampak zadnja odločitev je moja…pika in s tem se je moja snaha strinjala.Ste pač snshe različne…..srečno….
Meni se zdi, da je pravilno, da že v naprej razmišljaš o teh stvareh. Navsezadnje vsi poznamo zgodbe, ki se začnejo z: “Pod mojo streho…”.
Naj se ti ne mudi z odločitvijo. Zelo je odvisno od staršev in tudi partnerja, kakšen kompromis je možen. Vendar v vsakem primeru, bo potreben kompromis. Ali zate ali zanj. Z željami ni popolnoma nič narobe, vendar zahtevajo čas in potrpežljivost za realizacijo. Mislim, da je najbolj pomembno, da si določiš prioritete in se odločaš na podlagi tega, kaj si pripravljena, na kak način in pod kakšnimi pogoji. Dom bo tam, kje si ga boš ustvarila. Sama ali pa s partnerjem. Lahko v bloku ali v hiši, v vsakem primeru bo tudi to zahtevalo nekaj vložka in časa. Občutek ne pride takoj. Pride pa počasi z belo barvo na lesu in podobnimi detajli.
Ustvarjanje doma je lepa investicija zase in ti želim veliko sreče.
Razumljivo, da bi marsikdo zamenjal s teboj takoj, ampak roko na srce, mlada si se veliko lahko dosezes, najdes dobro sluzbo in zato ne pristani nekje “zato ker hvala bogu mass kje bit eni se tega nimajo” – ker vsak v zivljenju dela na tem da bo imel nekaj svojega, in ce lahko zakaj ne! Sem v isti situaciji trenutno, s to razliko da zivim z njegovimi 5lett, z njim sem malo vec kot 5let, faksa se nisem zakljucila, sem redni student, skupaj gradiva hiso. Point tega komentarja = cloveka itak spoznas sele takrat ko zacnes zivet z njim, ce se bosta razumela delajta na tem da bosta nekoc imela svoje seveda se morata oba s tem tudi strinjat, kjer je sloga je moc, ker po mojih izkusnjah se ne bos tam pocutila nikoli doma. Par let potrpi tam, delajta, prisparajta kakorkoli, da bos enkrat mela svojo belo ograjco. 🙂 vso sreco.
Forum je zaprt za komentiranje.