Zgodba treh samskih 40-letnic

Gre za tipicno zgodbo uspesnih karieristk. Samooklicanih mocnih zensk. Prepricanih, da so le najboljsi moski dovolj dobri za njih. In ki bodo zaradi svoje naporne narave in nerealnih pricakovanj zivljenje prezivele same. Neprestovoljno! Tudi na forumu je kaksna.

Torej, dobro poznam tri punce blizu 40, z MBA in zavidljivo kariero v bancnem sektorju.
Ena je lepa zenska. Zgodaj se je locila. Vendar izrazito naporna in vzvisena. Nedostopna. Ki ze vrsto let vztraja sama zaradi prepricanja, da je le hud multimilijonar zanjo dovolj dober. Ce kaj seksa, je to izrazito redko. Z nekom, ki jo “nategne” da je to kar ona “caka”.
Druga je njena najboljsa prijateljica. Povprecna. Predebela. Po videzu in obnasanju mozaca. Ampak iz izrazito premozne druzine vajena razkosja. Ze dolgo nazaj jo je pustil fant. Sedaj pa je ze desetletje sama. Ta vec v zivljenju ne bo seksala.
Tretja je relativno lepa postavna sportnica izrazito grebatorske narave. Moskih se je do 33. leta otepala. Vse za kariero. Za moske ni bilo casa. Sedaj pa ze 5 let neuspesno poskusa ustvariti resno vezo. Ampak je tako naporna, da jo je se vsak po par mesecih pustil. Tudi jaz. Pred leti. Vceraj pa mi je povedala, da jo je skenslal tudi zadnji kandidat. Vse mi je bilo jasno. To kar bi ona si poisce boljso, mlajso, manj naporno.
Postajajo punce, ki navzven govorijo, kako moskih vec ne potrebujejo. A v bistvu gre bolj za to, da so jim izkusnje pokazale, da nimajo sans, da dobijo tisto kar si zelijo. V svoji biti so precej zagrenjena bitja.

Kot protiutez tem “mocnim” zenskam pa bom dal primer redke, sicer za nijanso karierno manj uspesne, vedno nasmejane punce prijetnega spravljivega karakterja, ki je le zenska brez vsake npr. skeline zagrenjeno vzvisene feministicno samozadostne militantnosti.

Te “bojetive”, “močne” ženske, ki se tako rade prepirajo in vključujejo v moške debate, niti podrazno niso privlačnega videza. Lahko zgledajo okej, še vedno pa niso to neke top shit ženske, ob katerih bi se moškim cedile sline. Karieristke so z razlogom, ker niso uspele na ljubezenskem področju, so pa na poslovnem. Mislijo si, da zdaj, ko so opravile dve fakulteti, magisterij in vlečejo 2000 eur neto, bodo pa avtomatsko uspešne tudi v ljubezni. Pozablajo pa, da smo moški predvsem vizualna bitja. Vse tiste RES privlačne ženske (8/10,9/10), imajo ponavadi tudi bogatejšo zgodovino resnih zvez, spolnih partnerjev, avanturic itd. Na drugi strani, karieristke, wannabe-nedosegljive feministke, ki so preveč domišljave, zbirčne, bodo pa pač še naprej nepotešene in nezadovoljne…

Jaz poznam eno zelo zelo znano karieristko (poznate jo tudi vi), ki pa ima družino. Kaj ti to pove? Je pa težek primer karieristke.

EB, karieristke zgledajo top, njihov slog oblačenja je na najvišjem nivoju, vedno urejene, z odličnimi postavicami. Tako je v večini primerov. Aja glede plače (ker vidim, da se ti ne sanja)…če je govora o tovrstnih ženskah, ki jih omenja Dater, potem se zneski gibljejo od 3.000€ neto naprej. Glede njihove sreče v ljubezni…morda pa to ni njihova prioriteta v življenju. Ne vem, vsaka zgodba je zase.

Ej dečko, zakaj ti pišeš v imenu moških?

Ej dečko, zakaj ti pišeš v imenu moških?[/quote]

Ne vem, kako mu gre skupaj “resna veza” in bogata zgodovina spolnih partnerjev. :)))

Saj to je problem, ker svojo “moč” definirajo na podlagi svojega statusa. Zato pa jim potem v življenju marsikaj ne gre po načrtih, ker je vse utemeljeno le na aroganci, ne pa na čustveni zrelosti ali inteligenci.

Ej dečko, zakaj ti pišeš v imenu moških?[/quote]

Ne vem, kako mu gre skupaj “resna veza” in bogata zgodovina spolnih partnerjev. :)))[/quote]
Eh, kaj češ, mal je narobe zvezan…. 😉 :)))

Saj to je problem, ker svojo “moč” definirajo na podlagi svojega statusa. Zato pa jim potem v življenju marsikaj ne gre po načrtih, ker je vse utemeljeno le na aroganci, ne pa na čustveni zrelosti ali inteligenci.[/quote]

Robi, ne vem, o čem on govori. V življenju sem srečala le eno samsko bolezensko karieristko. Ampak ona je v tem srečna, sreča je pa relativna in odvisna od posameznika. Nekatere osrečuje denar, druge iskrena ljubezen…ljudje smo pač različni.

Vse ostale so vsaj poskušale biti v vezi, čeprav jim morda ni uspelo, pa tudi ni rečeno, da jim ni uspelo zaradi kariere. Mene npr. privlačijo moški, ki so v svojem poklicu uspešni. Vendar pa ne smejo biti takšni, da gredo preko trupel, s hinavščino in lažjo. Če je nekdo uspešen in dobro organiziran v svojem poklicu, potem bo verjetno tak tudi privatno.

Meni gre bolj na jetra to, da je v javni upravi precej “neuporabnih” delavcev, ki odžirajo delo drugim, ki bi bili bolj zagnani. Ali pa je tisti, ki nič ne dela, plačan povsem enako kot tisti, ki dela precej.

Saj to je problem, ker svojo “moč” definirajo na podlagi svojega statusa. Zato pa jim potem v življenju marsikaj ne gre po načrtih, ker je vse utemeljeno le na aroganci, ne pa na čustveni zrelosti ali inteligenci.[/quote]

Robi, ne vem, o čem on govori. V življenju sem srečala le eno samsko bolezensko karieristko. Ampak ona je v tem srečna, sreča je pa relativna in odvisna od posameznika. Nekatere osrečuje denar, druge iskrena ljubezen…ljudje smo pač različni.

Vse ostale so vsaj poskušale biti v vezi, čeprav jim morda ni uspelo, pa tudi ni rečeno, da jim ni uspelo zaradi kariere. Mene npr. privlačijo moški, ki so v svojem poklicu uspešni. Vendar pa ne smejo biti takšni, da gredo preko trupel, s hinavščino in lažjo. Če je nekdo uspešen in dobro organiziran v svojem poklicu, potem bo verjetno tak tudi privatno.

Meni gre bolj na jetra to, da je v javni upravi precej “neuporabnih” delavcev, ki odžirajo delo drugim, ki bi bili bolj zagnani. Ali pa je tisti, ki nič ne dela, plačan povsem enako kot tisti, ki dela precej.[/quote]Za naredit neko kariero v poslovnem smislu moraš bit…. egoist, it preko marsičesa kar običajnim ljudem ni “higiensko”. Tak je sistem, žal.
Za vse to moraš imet neke specifične značajske lastnosti, ki pa se v partnerstvu ne izkažejo najbolje.
To sta dva različna svetova in kdor tega ni sposoben ločit….. je bolje, da je sam.

Bi rekla ja, da se ti zdim militantna in samozadostna…. 🙂
Vsak ima svoj kliše ženske, “kakšna MORA bit ženska”….in zate so pač puhoglave lutkice, z fajn
geštelom in prazno glavo – lej, dovolj jih je na svetu, da lahko mirno uživaš v njih.
Jaz ne bežim od moških….razen v trenutku, ko mi začne predavat, kakšna MORAM biti, da bom njemu
všeč….
Japajade. Taka sem, imam svoje kvalitete, svoje napake, če sem mu všeč ok, če ne, naj išče dalje.

Kar se pa tiče karieristk….jih tudi jaz poznam nekaj in ja, res so zoprne, ampak jaz dobro vem, zakaj
so postale take…ker so dobivale dodatna polena pod noge samo zaradi spola….ker so morale razviti
debelo kozo in ostre zobe….in jih spoštujem.

Zate Dater, vem, da je po tvoje ženska “uspešna” samo v primeru, če se zdi tebi vredna za dol dat….
Jaki kriteriji….

Če je srečna, potem ni v konfliktu s sabo.
Za srečo so prav tako potrebni določeni pogoji. Ne moremo sreče dobiti na ukaz ali pa le s prepričanjem, da si zaslužimo srečo že s tem, če imamo denar ali poslovni uspeh.
Torej, imamo različna prepričanja in pričakujemo, da nam bodo naša prepričanja prinašala srečo in zadovoljstvo. To pa vedno ne gre.
Seveda pa denar sam po sebi ne osrečuje, ampak je le sredstvo za dosego ciljev. Človek lahko ima ves denar na svetu, pa bo še vedno nesrečen, če ob tem ne bo dobival pozornosti in ljubezni. Zato je veliko bogatašev nesrečnih.

Ker prioriteta ni delovna sposobnost, ampak veze in poznanstva.

Robi, ne vem, o čem on govori. V življenju sem srečala le eno samsko bolezensko karieristko. Ampak ona je v tem srečna, sreča je pa relativna in odvisna od posameznika. Nekatere osrečuje denar, druge iskrena ljubezen…ljudje smo pač različni.

Vse ostale so vsaj poskušale biti v vezi, čeprav jim morda ni uspelo, pa tudi ni rečeno, da jim ni uspelo zaradi kariere. Mene npr. privlačijo moški, ki so v svojem poklicu uspešni. Vendar pa ne smejo biti takšni, da gredo preko trupel, s hinavščino in lažjo. Če je nekdo uspešen in dobro organiziran v svojem poklicu, potem bo verjetno tak tudi privatno.

Meni gre bolj na jetra to, da je v javni upravi precej “neuporabnih” delavcev, ki odžirajo delo drugim, ki bi bili bolj zagnani. Ali pa je tisti, ki nič ne dela, plačan povsem enako kot tisti, ki dela precej.[/quote]Za naredit neko kariero v poslovnem smislu moraš bit…. egoist, it preko marsičesa kar običajnim ljudem ni “higiensko”. Tak je sistem, žal.
Za vse to moraš imet neke specifične značajske lastnosti, ki pa se v partnerstvu ne izkažejo najbolje.
To sta dva različna svetova in kdor tega ni sposoben ločit….. je bolje, da je sam.[/quote]

Motiš se. Precej ljudi v službah je egoističnih, samo da so nekateri manj iznajdljivi, zato tudi ne napredujejo. Še enkrat poudarjam, da poznam precej “družinskih” oseb, ki so bolezensko egoistične. Kdo je šef pri njih doma, tega ne vem, in me tudi ne zanima. Veliko ljudi pride na položaje zaradi politične pripadnosti, poznanstva, lezenja v rit ipd. Mnogi od teh imajo družine. Po drugi strani pa poznam precej posameznikov (obeh spolov), ki so sicer “prilezli” daleč, ampak ne preko trupel. Počasi in vztrajno so se izkazali pri delu. Mene kot šefico (če bi to bila) ne bi zanimalo privatno življenje posameznika, temveč samo to, koliko se oseba posveča delu in ali je zanesljiva. Rezultat je tisti, ki šteje in vsi delamo – za proračun oziroma za potrošnike. Delodajalec ni socialna ustanova, naučite se to, nismo več v socializmu!

Za avaturista je to bistven kriterij. 🙂

To je tudi res. Če je oseba sebična, potem težko ustvari nek harmoničen odnos, v katerem ni prostora za tekmovalnost.

To pomeni, da ne poznaš ali so v zasebnem življenju srečni in zadovoljni, ker so tako egoistični ?

Se strinjam z napisanim. S puhloglavimi lutkicami je križ. Ali moraš delovni proces prilagoditi tako, da se jim ogneš (kar pomeni, da njihovo delo opravlja nekdo drug), ali pa jim daš nekaj za delat, vendar nič pomembnega in vezanega na rok, da ne povzroči škode. :))

Antilopa, potem bi bila zelo bitchy šefica, če te ne bi zanimala življenja posameznikov, v podrejeni vlogi:). Pravi šef ima posluh tudi za privatno življenje drugih, ker le tako lahko dobi celotno sliko. V letnih razgovorih, ki jih šefi opravljajo s svojimi zaposlenimi je tudi rubrika, ki govori o tem, če obstajajo kakšne sprivat stvari posameznika, ki vplivajo na njegovo delo v službi. Pa saj smo vendar ljudje! Če ima nekdo majhne otroke ali bolezen v družini ali ostarele starše (skrb za njih) ali je v postopku ločitve ali ima finančne težave, se bo to seveda poznalo pri delovnem procesu oz. bo pravi šef imel posluh in bo delo tako organiziral, da bo ok. Z zaposlenimi ne moreš ravnati kot da so brez duše, narejeni zgolj za štanc v službi.

Ali pa so že prej bile zoprne, kar jim je omogočilo kariero. Le da to ni tako prišlo do izraza. Saj drugi ne morejo spremeniti naših značajskih značilnosti.

To pomeni, da ne poznaš ali so v zasebnem življenju srečni in zadovoljni, ker so tako egoistični ?[/quote]

Robi, mene zanima samo njegov oziroma njen odnos do mene v službi. In ni mi težko ugotoviti, da gre za egoista/egoistko. Zame je tisti, ki skrbi za svoj položaj, ne zanima pa ga pravočasno napredovanje podrejenih, egoist, pa najsi je vezan ali ne. Isto je egoist nadrejeni, ki svojim nadrejenim posreduje pomanjkljive ali lažne informacije, da bi sebe prikazal v dobri luči, čeprav njegovi podrejeni trpijo. Vseeno je, ali je taka oseba vezana ali ne. Kako ima pošlihtano doma, mi pa ni važno. Mene tudi sicer ne zanimajo privatne zadeve sodelavcev in sodelavk.

Je pa tako, da so nekateri zelo spretni pri skrivanju svoje družinske situacije. Tako gredo eno poletje skupaj na morje, na jesen pa slišiš, da se ločujeta.

Saj to je tisto o čemer govorim.
Ker ne moremo vedeti, kaj se dogaja pri takšni sebi doma in sklepati, da je doma prav tako uspešna, kot v službi.
Bolestni egoizem je “dober” le pri karieri, v privatnem življenju pa le ovira.

Kdo pa je rekel, da me pomembne informacije ne bi zanimale? Mene ne zanimajo banalne stvari iz njihovih družinskih življenj. Če pa ima nekdo bolnega otroka ali starša in mora skrbeti zanj, pa bo dobil ali bolniško, glede ostalega pa se da zmenit. Če se nekdo ločuje, pa ni moj problem. Tudi ni moj problem, če žena vara moža ali jo je zalotil z drugim. Če se šef enkrat spusti na osebno raven, šele takrat je oplel. Potem hitro pade v medsebojne spore med sodelavkami. Ženske znajo sproducirati takšne govorice, da lahko pride do masakra. Sodelavki se namreč lahko “grebeta” za istega poročenega sodelavca – a bo šef tisti, ki bo reševal njuno zagato? Daj zbrihtaj se. Ti bi bila slaba šefica, ker bi ti bil pomemben vsak vetrič v službi. Bolj bi bila obremenjena s trači kot z vsebino dela.

Ali pa so že prej bile zoprne, kar jim je omogočilo kariero. Le da to ni tako prišlo do izraza. Saj drugi ne morejo spremeniti naših značajskih značilnosti.[/quote]

Vsak ima VSE lastnosti v sebi….samo ene so bolj izražene, druge manj.
In dejstvo je, da karieristi (v bistvu obeh spolov) razvijejo tiste lastnosti, ki jim v bitki za stolčke in
denar pomagajo. In te niso ravno prijetne. (Tako. kot razviješ določene mišice za neko delo…)
Je pa res, da jih nekateri razvijejo že prej, recimo v šoli (to so tisti, ki ti niso nikol dali za plonkat in ki
so radi tožarili) in je jasno že prej da bodo šli čez trupla, da pridejo do svojega….

Kdo pa je rekel, da me pomembne informacije ne bi zanimale? Mene ne zanimajo banalne stvari iz njihovih družinskih življenj. Če pa ima nekdo bolnega otroka ali starša in mora skrbeti zanj, pa bo dobil ali bolniško, glede ostalega pa se da zmenit. Če se nekdo ločuje, pa ni moj problem. Tudi ni moj problem, če žena vara moža ali jo je zalotil z drugim. Če se šef enkrat spusti na osebno raven, šele takrat je oplel. Potem hitro pade v medsebojne spore med sodelavkami. Ženske znajo sproducirati takšne govorice, da lahko pride do masakra. Sodelavki se namreč lahko “grebeta” za istega poročenega sodelavca – a bo šef tisti, ki bo reševal njuno zagato? Daj zbrihtaj se. Ti bi bila slaba šefica, ker bi ti bil pomemben vsak vetrič v službi. Bolj bi bila obremenjena s trači kot z vsebino dela.[/quote]

V javni upravi je res vse mogoče, ker imajo čas se ukvarjati z vsem in z vsemi. Sem zbrihtana, vseeno hvala za nasvet:). Vidim tudi, da ti ni jasno, kakšne so obveznosti, dolžnosti in prioritete dobrih šefov. Sa če imaš okrog sebe le slabe primerke in slabe situacije, potem je res težko.

Saj to je tisto o čemer govorim.
Ker ne moremo vedeti, kaj se dogaja pri takšni sebi doma in sklepati, da je doma prav tako uspešna, kot v službi.
Bolestni egoizem je “dober” le pri karieri, v privatnem življenju pa le ovira.[/quote]

Samo do neke mere. Dolgoročno to ni dobro, sigurno ne. Slab glas seže v deveto vas. Kdo bo zaposlil osebo, ki ne zna delat z drugimi? Poudarjam besedo “delati” z drugimi in ne “opravljati, obrekovati” z drugimi.

Priznam pa, da mi je težko poslušat potankosti iz življenja sodelavcev – ali ima kateri od otrok težave s kakanjem, lulanjem….kje je otrok dobil ošpice….kako zoprna je tašča, ki jih prepogosto obiskuje….da je bil na koncertu, na katerem se ga je na mrtvo napil….:))))

Kdo pa je rekel, da me pomembne informacije ne bi zanimale? Mene ne zanimajo banalne stvari iz njihovih družinskih življenj. Če pa ima nekdo bolnega otroka ali starša in mora skrbeti zanj, pa bo dobil ali bolniško, glede ostalega pa se da zmenit. Če se nekdo ločuje, pa ni moj problem. Tudi ni moj problem, če žena vara moža ali jo je zalotil z drugim. Če se šef enkrat spusti na osebno raven, šele takrat je oplel. Potem hitro pade v medsebojne spore med sodelavkami. Ženske znajo sproducirati takšne govorice, da lahko pride do masakra. Sodelavki se namreč lahko “grebeta” za istega poročenega sodelavca – a bo šef tisti, ki bo reševal njuno zagato? Daj zbrihtaj se. Ti bi bila slaba šefica, ker bi ti bil pomemben vsak vetrič v službi. Bolj bi bila obremenjena s trači kot z vsebino dela.[/quote]

V javni upravi je res vse mogoče, ker imajo čas se ukvarjati z vsem in z vsemi. Sem zbrihtana, vseeno hvala za nasvet:). Vidim tudi, da ti ni jasno, kakšne so obveznosti, dolžnosti in prioritete dobrih šefov. Sa če imaš okrog sebe le slabe primerke in slabe situacije, potem je res težko.[/quote]

Lahko ti dam en primer – imaš otroka, ki ima nek problem v šoli in prosiš šefa, da te zaradi tega pusti prej domov. Šef ti ustreže in ti greš domov tri ure prej. Potem pa ta oseba na kofetu razpravlja z drugimi o tem zakaj si šla prej domov. Ali je to dober ali slab šef?