Zgodba o Payi, avtorsko delo

Kdo sem? Kdo sem? Kdo sem? Se je v temni kleti drl moški. Kdo sem, je rjovel in jezno bičal ubogo dekle, ki je kričalo odgovor na ves glas: “Moj gospodar ste, moj dragi gospodar!” moški pa se je smejal. Počasi je stopil okoli nje, ji z roko nežno dvignil glavo, da ga je morala gledati v njegove temne oči in jo vprašal “Kdo pa si ti?”. “Tvoja lastnina sem, tvoj suženj”, je rekla in ob tem so njegove oči zažarele. “Kdo pa sem, kdo sem jaz” si je mislila, kajti vedno bolj je bila prepričana, da je res njegova lastnina. Razmišljala je in ugotovila je, da je Paya, deklica iz Kranja. Rodila se je leta 1997, njena mama Ronja je bila samohranilka in živeli sta v bloku na obrobju Kranja. Mati je bila zavzeta komunistka, v njunem majhnem in sivem stanovanju so visele slike Tita, zastave bivše države in komunistične parole. Nikoli ni razumela maminega navdušenja nad komunizmom a ga je občutila na svoji lastni koži kajti celo življenje je čutila pomanjkanje, lakoto in grozna razočaranja.       

 Očeta ni poznala, vedela je le, da je bil iz Maribora in da se je njegovo ime začelo s črko D, mama ji drugega ni povedala, niti slik ji ni pokazala, rekla ji je le, da je bil alkoholik in zato tudi nasilen ter da ga je zato zapustila. Kljub revščini in splošnemu pomanjkanju je deklica imela lepo otroštvo, rada je hodila po Kranju, zelo všeč ji je bil kanjon Kokre kjer je pogosto presedela cele dneve in gledala postrvi, ko so se lovile po čisti a mrzli vodi. Včasih je prišla tja, ko se je mama drla nanjo, to je bilo pogosto kajti delala je v tovarni in zaslužila zelo malo, težko življenje jo je znotraj ubilo in spremenilo v bledo senco lepe ženske, ki se je poročila z bogatim poslovnežem, a kdo pa je sploh ona, od kod je?  

72 let nazaj. Barnaul. Sredi mrzlega in oblačnega  dneva je Dobrila sedela v hiši in skozi okno gledala ljudi, ki so počasi hodili po mrzlem mestu. Do koder ji je seglo oko, je bila revščina, ljudje so bili lačni in depresivni, stežka so še premikali svoje utrujene noge in bili so siti tega sveta. Njeno opazovanje je zmotil prihod njenega moža Vladimirja. Bil je visok moški s temnimi lasmi in temnimi očmi, vedno je bil oblečen v črna oblačila, njegova edina bela stvar so bili zobje. Brez besed je sedel na usnjen fotelj ter se zagledal v svojo čudovito ženo, preprosto popolna je bila, najlepša ženska v celi Rusiji. Gledala sta se in Dobrila je začela počasi premikati svoje tanke prste, stiskala je rob mize in se potila, le kako naj mu pove? Vladimir je opazil njeno tesnobo a rekel ni ničesar; naj kar sama pove kaj jo moti, a kaj je ne bi motilo, saj gre čisto vse narobe, svet je tak, kot da ga bo kmalu konec. Pa kdo si ne bi želel konca, vojna je uničila vse, celotne družine so bile uničene, vse je propadlo in nihče ni zares razumel zakaj. Propaganda jim je najprej prikazovala Nemce kot sovražnike, nato kot zaveznike in ti zavezniki so postali sovražniki, ko so jih napadli. Zakaj? Zakaj? To je bilo edino vprašanje, ki so si ga tedaj zastavljali. Nekateri so v vojni videli možnost za uspeh v vojski, politiki ali pa veliko izpolnitev svojih ideoloških idej.  A Vladimir ni bil vojak, ni bil politik in nobenega mnenja ni imel, le živeti je hotel lepo življenje z žensko svojih sanj. Imel je gradbeniško podjetje in s tem zaslužil dovolj, da je preživljal oba, a vojna je vzela čisto vse, delavci so pomrli in podjetje je propadlo, ker tudi nihče ni ničesar gradil. 

 Vojna se je sicer že končala a pravo trpljenje se je šele začelo in oba sta to vedela, je morda zato bila Dobrila živčna, se je končno zlomila? Pritisk je bil premočen in morala mu je priznati. “Noseča sem, noseča sem, noseča sem!” je zavpila. Vladimir se je kar stresel od strahu in zaskrbljenosti. Ljubil jo je, zelo jo je ljubil a ljubezen ne bo nahranila otroka, ne bo ga izšolala in mu dala poklica. Vstal je a noge je imel mehke in zato je kar padel na tla, tudi tresel se je še vedno. Kaj nama je sedaj storiti, je vprašala Dobrila in ga zaskrbljeno gledala. Oh, ne vem, res ne vem, pa saj ne rečem, da nisem vesel, da bo otrok, zelo sem vesel a razumi me, da me zelo skrbi.   

Vem, vem, saj zato pa vprašam. Vladimir se je tedaj spomnil pogovora s svojim sodelavcem, govorila sta o Jugoslaviji in zdelo se mu je, da bi bilo življenje tam boljše kot v Rusiji, ne bi pa jima bilo treba iti na zahod. Ženi je povedal svoje mnenje in povedal ji je za Ljubljano, tam je tudi bolj toplo, plače so višje in diktatura ni tako grozna kot tukaj. Dobrila ga je tiho gledala, še nikoli niti iz mesta ni šla, kako bi se kar odselila v Evropo, vse bi pustila tukaj. A saj ničesar ni zares imela, kaj pa je imela drugega kot staro hišo, edina vredna stvar v njej pa je bila zlata ura stara 200 let, ki jo je podedovala in zelo čuvala. Vladimir ji je poskušal razložiti, da življenje v Barnaulu nima prihodnosti in da se mu zdi, da bo življenje postalo še težje in Stalin še bolj nasilen. Na koncu je le popustila, odločila sta se, da gresta v Ljubljano.  Dobrila je vzela majhen kovček in vanj položila nekaj oblačil ter seveda svojo uro, Vladimir pa je spakiral svojo pištolo, nož in eno majico ter hlače, to je vse kar sta imela. Skupaj sta stopila iz hiše in se veselo pogledala, bila sta polna optimizma a seveda tudi zelo zaskrbljena, v Jugoslaviji še nikoli nista bila.  Pogledala sta hišo in ko sta videla v kakšni bedi živita, sta bila kar vesela, da gresta stran kajti hiša je bila že zelo stara in uničena. Imela sta konja in voz, usedla sta se, bič je zamahnil po zraku in konj je z glasnim zvokom naznanil začetek dolge poti.  Prvih 20 kilometrov je potekalo brez težav, nato se je zvečerilo in morala sta prespati kar v močvirju kjer sta ujela nekaj žab in jih za večerjo spekla na ognju. Pot sta nadaljevala okoli petih, čas sta vedela zahvaljujoč zlati uri. V vasi Posevnaya sta se ustavila in okrepčala v lokalni gostilni, Dobrila je ves čas uro držala v rokah, da je kdo ne bi ukradel, v taki krizi namreč skoraj vsak postane tat, če dobi priložnost. Jedla sta pečeno raco in bila je tako sladka kot nikoli, predvsem zato, ker so bile žabe edino kar sta pojedla v zadnjih 24 urah.  Svoj zadnji denar sta porabila za to kosilo a ni ju skrbelo kajti v enem dnevu bosta že v Novosibirsku kjer bosta lahko prodala konja ter si kupila vozovnico do Moskve. Prespala sta na vozu v tisti vasi in naslednji dan nadaljevala pot. Prišla sta do Novosibirska, razgled je bil neverjeten, z njiv južno od mesta so se bele mestne stavbe čudovito bleščale in prvič sta videla tako veliko mesto kajti Barnaula nista zapustila nikoli v življenju. Ob vstopu v mesto sta postala rahlo nejevoljna kajti nista bila prepričana, če jima bo pot uspela, razmišljala sta o vrnitvi domov.  Ustavila sta se v centru in si ogledovala mesto, celo avtomobili so bili, le kdo bi kupil njunega shiranega konja? Nekaj časa sta hodila po mestnih ulicah in iskala človeka, ki bi kupil konja, našla sta ga na obrobju mesta, bil je reven kmet, ki je nujno potreboval konja, a ne glede na njegovo revščino, je bil bogatejši od njiju in tako jima je lahko plačal za konja. Te plemenite živali se sicer prodajajo za veliko več a njima je bila vsota dovolj, namreč bilo je še več kot sta potrebovala za vlak do Moskve.  Še isti dan sta si kupila