Ženske so carice
*Karkoli podariš ženski, bo to obogatila.*
*Če ji podariš spermo, ti bo podarila otroka.*
*Če ji podariš hišo, ti bo ona podarila dom.*
*Če ji boš dal špecerijo,boš dobil kosilo.*
*Če ji boš podaril nasmeh, ti bo podarila srce.*
*Vse kar dobi, pomnoži in poveča.*
*Torej, če ji boš sral, boš pokasiral tone dreka.*
*ŽENSKE SO RES CARICE. *
*MISLI KDO DRUGAČE?*
Bog je ustvaril zenske, da bi ukrotil moske.
Pametna zenska dela z moskim kot kovac z zelezom: najprej ga segreje, nato pa ga oblikuje po svojem okusu.
Kdor lahko izbira med pametjo in lepoto, naj za prijateljico izbere lepo, a za soprogo pametno zeno.
Zene so pametnejse od moskih, ker znajo manj, a razumejo vec.
Ljubljena zena se nikoli ne postara.
Tri stvari imaju oci tvoje Leila:
crne dijamante Hindustana,
sjajnu svilu Lahore
i lavu Fudzijame.
Lava je sjaj tvojih ociju,
svila njihova toplina,
dragulji tamna dubina.
Tri stvari ima srce tvoje, Leila:
zute burmanske zmije,
otrovne gljive Bengala,
otrovno cvece Nepala.
Otrovno cvece tvoje su yakletve,
otrovne gljive tvoji poljupci,
burmanske zmije tvoja izdaja.
Nepalski pesnik
Po dolgotrajnem pregovarjanju lovec končno popusti in dovoli ženi, da ga je spremlja pri lovu.
Ko prideta v gozd, ženi razloži, kako napolni puško in kako ustreli. Pojasni ji tudi, da mora takoj, ko zadene žival, steči k plenu, kajti lovci radi nagajajo drug drugemu in si hočejo prilastiti plen.
Postavita se na prežo in že po nekaj minutah lovec zasliši, kako je njegova žena ustrelila in stekla proti plenu.
Gre za njo, da bi videl, če je storila tako, kot ji je naročil. Že v daljavi zagleda ženo, kako se pregovarja z neznancem. Pride bliže in zasliši, kako neznanec reče:
“No, prav, pregovorili ste me! To je vaš jelen! Toda dovolite mi vsaj, da z njega snamem sedlo!”
Učiteljica sprašuje otroke v prvem razredu po stvareh in živalih, ki se končajo na “tor” in nekaj žrejo.
Mojca: Aligator.
– Bravo Mojca to je pa težka beseda.
Boris: Predator!
– Oho, bravo, še ena težka beseda.
Franci: Vibrator.
Učiteljica je skoraj s stola padla in ko malo zajame sapo, pravi:
– ..jah še ena težka beseda, vendar pa je ne moremo upoštevati ker
vibrator nič ne žre.
– Ne vem učiteljica, naša mami ima enega pa pravi, da žre baterije kot zmešan.
:))
I. Andrič je takole napisal o Slovenkah:
Mlada Slovenka. Močno telo, ki dobro počiva na vitkih nogah. Prsi pravilne in čvrste. Ramena nekoliko širša, kakor narekujejo skladna in pravilna sorazmerja tega telesa. Na ramah majhna glava nenavadne ljubkosti in svežine. Gladki lasje kakor na grških kipih, obraz, ki rad zardi, pa droben in gibljiv; na njem zavzemajo največ prostora velike oči in močne ustnice dobrih, zdravih ust.
Ko se ta deklica nasmeje, smeje pa se pogosto in prisrčno, brez skoparjenja, postane njen obraz
še drobnejši; pojedo ga velike, razširjene oči in sijajni zobje, potopljeni v toplo rdečost jezika.
To je lepota, ki je veliko veselje in hkrati veliko trpljenje; saj človek ne more odmakniti pogleda od nje, hkrati pa mu je nerodno, da jo predolgo gleda.
Slovenska dekleta ohranijo, tudi ko dorastejo do zrele lepote, nekaj tiste frkljaste, oglate zbeganosti. Rekel bi “nerodnosti”, če bi znal tej besedi dati za spoznanje mehkejši in finejši pomen!) In to prav gotovo ni najmanjši čar njihove lepote. Nasprotno, vredna je zlata.
Njihova lepota je na splošno skromna, ne udarja v oči; kot izvirek v gozdu, ki ga je bolj čutiti kakor pa slišati z ušesi ali videti z očmi, ki ga je samo slutiti, vendar povsod; po tleh , na listju, v zraku; kot hladen, miren tuj vrt, od katerega skozi ograjo vidimo samo majhen del, vendar je tudi v tem delčku vsa njegova lepota.
Obrazi slovenskih deklet in fantov imajo svežost in nedolžno lepoto njihovih pokrajin. Zdi se mi, da nisem nikjer videl take podobnosti in take enakosti človeških obrazov s pokrajino, v kateri se rodijo in živijo. Njihov nasmeh ne “očaruje ” in ne obeta, temveč daje vse, kar more dati in kar je treba dati, pred vsakršnim obetom. Preseneča kot gorski studenec brez šumenja in glasu, na katerega po naključju naletite. Čuden je kakor čudovit, mehak in svež pomarančast kukmak, ki na predvečernem soncu kar na lepem pogleda iz mračnih plasti vlažnega odpadlega listja zraven vaših nog, kot razgled, ki se nepričakovano pokaže skozi borove veje. Kot neizrečena, a zaupljiva beseda vam pripoveduje, da ste tu varni: lahko se zadržujete , kolikor hočete, in odidete, kadar se vam bo zdelo. To je neminljiva mladost pokrajine, po kateri se gibljete; ožari vas, ko pridete mimo, sije pa ravno tako tudi takrat, kadar ni nikogar, z isto svojo neizčrpno svetlobo, samo zaradi sebe. Sije, ker ne more drugače.
Pri Slovenkah, tudi pri najpreprostejših, lahko včasih vidite značilen izraz na obrazu in premik telesa. Če po naključju pozabijo ali ne naredijo tistega, kar so obljubile ali kar bi po dožnosti morale narediti in kadar jih človek zaloti pri tej drobni napaki, narahlo razširijo roke, vržejo glavo navzad, pogled pa upro v nebo kot svetnice na baročnih slikah po katoliških cerkvah.
Ta telesni gib se v celoti posreči samo ženskam, obdarjenim z naravno ljubkostjo ali prirojenim igralskim darom. Ker pa je število takih žensk majhno, so vse druge videti pri tem nekoliko nenaravne in neprepričjive. Ampak ravno pri njih ima ta premik, tak, kakršen je, svoj posebni čar in vrednost. Ponavljajo pa ga vse zapovrstjo, ob vsaki priložnosti, skoraj obredno; z njim se odkupljajo , plačujejo svoj mali greh in se vračajo v redni tok svojega preprostega življenja, ki je ves en sam red in doslednost.
Forum je zaprt za komentiranje.