Ženske, kaj pa za vas pomeni pojem lep moški
Ja itak je hvala bogu relativno, ker če ne bi nas cirka 95 procentov zviselo.
Sicer je pa vprašanje, kaj za nas pomeni lep moški in ne, kakšna je absolutna kategorija.
Mimogrede: dopolnjujem opis iskrenega nasmeška, res še nikoli nisem pomislila, da v to kategorijo spada tudi ciničen, zloben in bolesten … seveda so tudi to iskreni nasmeški, saj izražajo človekovo razpoloženje. V mislih sem imela širok, prijazen nasmešek iz naklonjenosti do sogovornika. Glede gledanja v oči so tudi mislim da neki “predpisi”, kaj je še zdravo in kaj nam je že tu mač. No, če se moraš štopati pri tem, očitno ne znaš gledati ljudem v oči.
Mogoče zato niso manj lepotice, res pa, da morda sebe ne vidijo, kot lepotice. Manj zadovoljne pika kom. 🙂
12-najbolj-seksi-moskih-na-svetu 🙂
http://www.zenska.si/seks-partnerstvo/hudi-tipcki/izbrali-12-najbolj-seksi-moskih-na-svetu/
Zgornja izjava mene tudi spominja na prevzetnost, da ženska misli, da se mora moški tako prilagoditi, da bo lahko ženska to, kar je.
Ker ženska izhaja iz tega, da je popolna takšna kot je, je potem moški kriv, če v odnosu kaj ne štima. Saj je moški kriv, če ženska ne more biti to, kar je.
To pa me ne spominja na ljubezen.
Zgornja izjava mene tudi spominja na prevzetnost, da ženska misli, da se mora moški tako prilagoditi, da bo lahko ženska to, kar je.
Ker ženska izhaja iz tega, da je popolna takšna kot je, je potem moški kriv, če v odnosu kaj ne štima. Saj je moški kriv, če ženska ne more biti to, kar je.
To pa me ne spominja na ljubezen.[/quote]
Ne gre za to, da bi se moral moški prilagajat… lahko se tudi umakne, kajne…
A ne izhajamo vsi iz tega, da smo popolni. Ne za druge, pač pa za sebe. Ali skoraj popolni. Le kako bi lahko imeli radi sebe, če si ne bi bili všeč. In kako si boš všeč, če se vidiš pomanjkljivega. Kako bi lahko imeli radi drugega, če nimamo radi sebe.
Zgornja izjava mene tudi spominja na prevzetnost, da ženska misli, da se mora moški tako prilagoditi, da bo lahko ženska to, kar je.
Ker ženska izhaja iz tega, da je popolna takšna kot je, je potem moški kriv, če v odnosu kaj ne štima. Saj je moški kriv, če ženska ne more biti to, kar je.
To pa me ne spominja na ljubezen.[/quote]
Ne gre za to, da bi se moral moški prilagajat… lahko se tudi umakne, kajne…
A ne izhajamo vsi iz tega, da smo popolni. Ne za druge, pač pa za sebe. Ali skoraj popolni. Le kako bi lahko imeli radi sebe, če si ne bi bili všeč. In kako si boš všeč, če se vidiš pomanjkljivega. Kako bi lahko imeli radi drugega, če nimamo radi sebe.[/quote]
No, s temle glede popolnosti in pomanjkljivosti se pa niti slučajno ne strinjam. Mislim, da se ljudje kar dobro zavedamo svojih pomanjkljivosti, kaj šele tujih, pa imamo vseeno radi tako sebe kot druge. Seveda pa smo si različni glede tega, kaj prenesemo in kaj nam je že prevelika pomanjkljivost. In vsak ima seveda svojo dobitno kombinacijo (dobrih lastnosti in dopustnih pomanjkljivosti).
Še nikoli v življenju nisem pomislila, da sem popolna ali da sem popolna vsaj zase – ker nisem. Vseeno sem si pa dovolj všeč, da se imam rada in da sem kolikor toliko samozavestna.
To, da moraš najprej imeti rad sebe, da bi lahko imel rad druge, mi je pa kar ena floskula in niti ne vem, kaj naj bi pomenila. Mislim, da ima vsak človek rad v prvi vrsti sebe, le da verjetno vsi tega ne bi poimenovali ali opisali ravno tako. To je pač nekaj samoumevnega. Tako da ima čisto vsak človek lahko rad tudi druge, če le hoče oziroma si želi oziroma mu je do tega.
To me pa spominja na krutega delodajalca, ki svojim delavcem pravi, da morajo tako delati, kot on reče, če pa komu kaj ne paše, pa lahko gre….
Odvisno kako razumeš besedo “popolnost”….Ti jo razumeš tako, da si popolna, kot omenjeni delodajalec, ki misli, da je vzrok težav le pri drugih. Zato se mora moški tebi podrediti, saj si ti popolna..In če so težave v odnosu, je potem vzrok pri njem, ker ni dobro opravil svojega dela.
Samovšečnost in ljubezen sta dva različna pojma.
Dvomim, da ima tisti delodajalec, ki ni pripravljen sprejemati povratnih informacij, velike uspehe….Podobno, če partner ne upošteva drugega.
V vsakem odnosu se prej ali slej srečamo z nekimi svojimi pomanjkljivostmi, ki se kažjo kot občutki, ki jih pri sebi ne moremo sprejeti.
In če partner to v nas prebudi, ni kriv partner, ampak je to del nas na katerem je treba delati. Ne pa od partnerja pričakovati, da se bo spremenil ali pa naj gre….
Če v sebi obsojaš veliko lastnosti, ki so del tebe, potem je veliko več možnosti, da bo drugi v tebi prebudil več slabih občutkov, kot dobrih. Na podlagi doživljanja pa potem sklepamo kako nas ima kdo rad.
Ko bi le bilo to tako enostavno….Ljubezni ne moreš izsiliti ali je ustvariti s svojo željo. Ker želje niso dovolj, da bi presegli sebe.
Saj si vsi želimo živeti v miru in ljubezni…Realnost je pa čisto drugačna….
Sem zavihala rokave… 🙂
To me pa spominja na krutega delodajalca, ki svojim delavcem pravi, da morajo tako delati, kot on reče, če pa komu kaj ne paše, pa lahko gre….
Verjamem, da te spominja, vendar jaz nisem kruti delodajalec, še manj pa (upam vsaj) kruta partnerka.
Če bi jaz res izhajala iz tega, kar pišeš, torej, da bi postavljala ultimate, verjamem, da jih ne bi rabila dolgo.
Še vedno vztrajam, da se nobenemu (tako moškemu kot ženski) ni potrebno prilagajat in biti drugačen, samo za voljo boljšega odnosa, če se osredotočim na partnerski odnos. Tako ne rabi moški igrati na strune žene, in ne žena tolerirat in sprejemat vse, kar moški želi in izvaja v odnosu. Ljudje smo si pa vseeno različni. In prilagajat se željam drugih se dolgoročno ne obnese. Saj postaneš lutka. Potem pa umre vse. Od samospoštovanja do ljubezni. Ljubezni tako do sebe, kot do drugega – partnerja. In tako to ostane točno to, kar sem napisala, če ne moreš prenašati nekega dela obnašanja bližnjega, se lahko umakneš, greš drugam. In to ni ultimat. Je rešitev.
Odvisno kako razumeš besedo “popolnost”….Ti jo razumeš tako, da si popolna, kot omenjeni delodajalec, ki misli, da je vzrok težav le pri drugih. Zato se mora moški tebi podrediti, saj si ti popolna..In če so težave v odnosu, je potem vzrok pri njem, ker ni dobro opravil svojega dela.
Dokaži, Robi, na osnovi kakšnih pisanj si prišel do sklepa: da jaz besedo “popolnost” razumem tako, da sem popolna kot omenjeni delodajalec, da mislim, da je vzrok težav le pri drugih in da se mora moški meni podrediti, podrediti… :-/
Kaj pa bi lahko naredila, kot partnerka, če se s partnerjem ne strinjam. Bila tiho? Naredila tako kot on reče? Zanikala svoje občutke, želje, jih vrgla ob tla in poteptala? Ali ne bi potem bil on tisti, kateremu bi se jaz podredila… Ali pa vpogledala v sebe, videla, da imam njega rajši kot sebe (pa še verjamem ne, da je to možno in nimam pojma, kje v sebi bi lahko to resnico našla-verjetno zato, ker ni resnica) in se kaj, spremenila… Hm, kdo bi bil potem “omenjeni delodajalec”, ki misli, da je vzrok težav le pri drugih.
Misliš, da je tako lahko se spremeniti, če ne verjameš v dobro spremembe. To sploh ne bi bila sprememba, to bi bilo zanikanje sebe.
In še enkrat, od kod tebi, da mislim, da se mora moški meni podrediti. Če bi to res mislila, ne bi nikoli rekla, da obstaja možnost, da se umakneš, če prihaja do večjih nesoglasij, tako pa prav s temi besedami, ko dopuščam možnost umika, podajam rešitev in nikakor s tem ne silim drugega v podrejanje. Saj bi še kaj napisala, pa bi se ponavljala.
Samovšečnost in ljubezen sta dva različna pojma.
Dvomim, da ima tisti delodajalec, ki ni pripravljen sprejemati povratnih informacij, velike uspehe….Podobno, če partner ne upošteva drugega.
V vsakem odnosu se prej ali slej srečamo z nekimi svojimi pomanjkljivostmi, ki se kažjo kot občutki, ki jih pri sebi ne moremo sprejeti.
In če partner to v nas prebudi, ni kriv partner, ampak je to del nas na katerem je treba delati. Ne pa od partnerja pričakovati, da se bo spremenil ali pa naj gre….
Če se imaš rad, si si tudi všeč.
Jaz besede kriv zelo nerada uporabljam. Tako kot mož, napr., ni kriv, da je z nekimi dejanji v nas prebudil slabe občutke, recimo konkretno v meni, tako tudi jaz nisem kriva, če so se ti občutki prebudili. Saj jih nisem, napr., namerno prebudila.
Se strinjam, da moraš delati na sebi, pa spet ne zato, da se partner ne bo čutil krivega, ampak da ne boš ti oz. jaz, glede na to, da si mene obdolžil, da ne bi v sebi nosila “slabih” občutkov.
Še enkrat, kaj pa naj od partnerja, s katerim se naprimer preveč razhajava v pogledih na življenje, v samem načinu življenja, kaj naj od partnerja potem pričakujem, in on od mene. Praviš, da moraš vpogledat v sebe in v sebi najti rešitve za boljše in lepše občutke, kaj pa partner, kaj bo pa potem on naredil? Živel naprej tako kot je do sedaj, žena pa naj dela na sebi da bo lahko takšno njegovo življenje tolerirala in odobravala… :-/
Bi jaz videla rešitev edino tako, da oba delata na sebi. Oba. On, zakaj živi tako kot živi in kar ženi ni povšeči, in ona zakaj ji nekaj ni všeč… Mogoče bi to bila res prva rešitev, če bi le lahko bila, in šele potem umik kot rešitev. Ampak to velja za partnerski odnos, ne pa tudi za tako površne odnose, kot so se odprli v tej temi.
[/quote]
Pojem lepega moškega… nič ga ne opiše tako dobro, kot tole;
http://www.google.si/search?q=google+photos&hl=sl&prmd=imvnsra&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=cCZdT6CIF9DEsgat0o2HBQ&sqi=2&ved=0CCsQsAQ&biw=1366&bih=567#hl=sl&tbm=isch&sa=1&q=george+clooney&oq=george&aq=0&aqi=g10&aql=&gs_sm=1&gs_upl=3191l6107l0l7998l18l12l1l1l1l2l180l809l3.5l10l0&gs_l=img.1.0.0l10.3191l6107l0l7998l18l12l1l1l1l2l180l809l3j5l10l0&bav=on.2,or.r_gc.r_pw.r_qf.,cf.osb&fp=2d1504c138240468&biw=1366&bih=567
Kako to misliš, da se ni potrebno prilagajati ?
A verjameš v pravljice in v popolnega partnerja ? Ali pa to le potrjuje, kar sem napisal…Namreč, da sama izhajaš iz svoje navidezne popolnosti in zato trdiš, da se ni potrebno nikomur prilagajati.
Vsi od partnerja pričakujemo, da nas bo imel rad in nas sprejemal takšne, kot smo…A problemi nastanejo, ker sami sebe ne sprejemamo v celoti takšne, kot smo. In če nas partner z nečim spominja na tisto, česar pri sebi ne moremo sprejeti, je potrebno neko prilagajanje, če se želi, da odnos ostane. Saj je za premagovanje ovir v vsakem odnosu potrebna osebnostna rast obeh.
Torej…Ker sebe ne sprejemamo v celoti, nočemo, da nas partner spominja na tisto, česar pri sebi ne maramo. Saj nas s tem spominja na našo nepopolnost in na to, da pri sebi nimamo razčiščenih zadev.
Ob tem se čutimo nesprejeti in da nismo vredni ljubezni. Prav tako, pa se od nas pričakuje, da začnemo delati na sebi in na tem, da lahko v čim večji meri sebe sprejemamo s tem, kar smo.
Na primer, da ima ženska preveč kilogramov….In moškega to moti….Ker ženska opazi, da moški tega ne sprejema, si misli, da je ne mara. In ker je ne mara, pa pač naj gre stran…To je tvoje stališče in po eni strani imaš prav.
A po drugi strani, kar želim jaz poudariti, pa je to, da tudi ženska sama sebe ne more sprejemati sebe in se imeti rade s preveč kilami.
Torej je moški le njeno ogledalo..A ženska si raje prikriva oči pred resnico in raje moškega nažene iz hiše, kot pa, da bi se soočila s sabo in začela delati na sebi, da bi se lahko bolj sprejemala.
In to je potem rešitev ????
To ni nobena rešitev, ampak le odlašanje. In vzorec se bo prej ali slej ponovil. In potem se zgovarjamo na usodo in karmo…..
Upam, da je sedaj bolj jasno, kaj sem želel povedati.
Seveda nismo popolni. Niti zadovoljni s sabo ne bi smeli biti preveč. Mene posebej ziritira, ko mi kdo (kakšna) reče: jaz sem takšen. Koga briga kakšen si? Pejt, šefu povej, da si takšen in takšen in da zato ne moreš nečesa naredit. Hitro bi se končalo.
Torej, naprej te žene predvsem, da bi bil rad boljši. Sicer ti nič več mar za karkoli. Ali pa znaš tako fajn drugim jemat, da misliš da ti ni treba nobenega truda več, in si sploh super. Vse to se mi zdi je bolj za važiče. Meni je čisto všeč skromen človek, ki vidi da ni vsemogočen, da ni najbolj pameten, da ni najlepši, itd. Pa si je lahko čisto všeč in ima rad samega sebe, kot je ta @ferbčna napisala. Takih k je ona ni veliko.
Forum je zaprt za komentiranje.