želim si umreti

Stara sem 49 let. V službi nezadovoljna, doma težave, finančne težave…in vse to že toliko let. Preprosto sem se naveličala, ne da se mi več. Zadnje mesece sem se popolnoma zaprla vase. Prej sem še govorila o težavah, sedaj se mi več ne da. Iz dneva v dan sem v večjem svojem “tihem” svetu. Sem totalno nesposobna, počutim se grdo, neumno, nesposobno.

Kaj si želim? Nič drugega kot čim prej umreti. Zaenkrat še iščem pogum, da temu sama pripomorem.

Kaj mi je za narediti ?

eh umrli bomo tako ali tako vsi. začni raje uživati v teh dneh, ki so ti namenjeni, če nimaš majhnih otrok, se bodo domači že znašli, finance naj prevzame še kdo drug……

Cas je, da zacnes resevati tezave.

Prvo, si depresivna, najprej zacni resevati ta problem.

Drugo, naredi si nacrt, kako bos resevala ostalo.

Kakor bos imela manj tezav, manj si bos zelela umreti, a smola, umrli bomo vsi, prej ali slej.

Jaz sem star 30 let in nikoli nisem imel službe zaradi zdravstvenih težav. In ti se boš pritoževala?

Neumna kura.

Verjetno imaš moža ali fanta. Zakaj ga enostavno ne prosiš, da ti odfuka depresijo? Fuk fuk, pa ne bo več samomorilskih teženj.

gospa je v stistki vi pa se norčujete. Če nimate nič pametnega napisat raje nič ne pišite. Groza!!!

Ima službo in že shaja nekako s svojimi dohodki; “finančnim” težavam navkljub. Problemi se očitno nahajajo v glavi. Obisk terapevta bi bil primeren

Ja, klinc, dokler samo govori o svojih tezavah in se potem se zaore, ko se te ne resijo, nimamo kaj. Jih bo morala zaceti resevati, ni druge.

Draga gospa, niti po dvakratniku vaših let se ne vdajte.

Osredotočite se na rešitev, ne na skrbi!

Znašla si se v stiski, ki jo povečuje še dodatno (domnevam) mena.

Vse se da rešit, če le nimaš kakšne hude bolezni nad sabo. Probleme imamo vsi, včasih se nam zdijo veliki in nerešljivi, čez čas se vse umiri.

Ne razmišljaj o smrti, še prehitro pride. Razmišljaj raje o življenju in kako rešiti probleme in iti naprej. Imaš moža in otroke – upam, da ti bodo v težavah prisluhnili in ti pomagali.

Ne daj se,ne obupaj. Tudi jaz-44 sem v neizpolnjujoči zvezi, kjer me partner zaničuje,same težave imam v življenju,pa kar nekako lezem dalje. Vsak dan znova naredim načrt…le kdaj ga bom izpeljala. Hm… javi se še  kaj.

MA to življenje je itak kruto. Če pogledam moje življenje je ena sama jeba. Vendar zaradi mojega karakterja tega niti ne vzamem tako kot bi marsikdo. Tri leta nazaj mi je umrl partner in pustil za sabo 2 fanta. Vmes je varal pa sva nekako prebrodila. Po smrti se je izkazalo da v bistvu nikoli ni bil zvest. Ko sem se nekako pobrala se je v službi začela velika jeba, ki traja že celo leto in bo najbrs še dolgo. V bistvu že dolgo nimam življenja brez skrbi. Tako da avtorica, ne obopuj in razmišljaj pozitivno.

Vem kje si. Pri meni podobno.
zdej bom ostala se brez sluzbe – najverjetneje. zivimo iz rok v ista. Poloznic cel kup neplacanih.

kdaj jih bom poravnala – nimam pojma.

ce bi nas kdo ocenjeval bi rekel, da nismo revni, ker imamo v stanovanju zelo urejeno.

niti si ne upam prositi za pomoc, ker si bi folk mislil, da na veliko glumim.

ta korona mi je unicla tudi partnerski odnos. Sploh ne znam obrazlozit. Odtujila sva ee. Imam obcutek, da sem vsem odvec.

razmisljala sem o selitvi. Pa razmisljam, da lahko pobegnem od vsega, ampak me bo vseeno spremljalo.

jemljem dan za dnem.
dons prejomala pol dneva, ampak jutri bo nov dan.

nekako cakam in upam, da se bo nekaj spremenilo – niti sama ne vem kaj.

eno je pa sigurno – obupala ne bom. Zakaj ze? Pol bi blo pa sploh brezveze vse skupaj.

ma jutri bo posijalo sonce… prepricana sem v to. Ce ne jutri pa pojutrisnjem ali pa cez 2 meseca. Enkrat bo.

imam pa obcutek, da nas vse obdaja depresija