želim, pa ne sliši
Težave v zakonu – je sploh kakšna tema, ki jih vsaj bežno ne omeni?
Torej tudi med nama, po dooolgih letih skupnega življenja. Kolikor se spomnim, je bilo vedno težavno v najinem zakonu, pa vendar – sedaj se tega vedno bolj zavedam. Namreč, da ob sebi želim človeka, kateremu bom jaz (ter on meni seveda) lahko brezpogojno zaupala, si bova stala ob strani. Ne pa, da boš pazil kaj rečeš, kaj narediš, da partnerja ne razkuriš. Da pojasnim – mož pazi, da ne reče kaj narobe, ker sem bila pred 15 leti vzkipljiv človek. Seveda je bilo to na začetku veze, ampak – sedaj ga to moti in pazi kaj reče, naredi(da smo si na jasnem, pred drugimi ženskami, aferami, varanjem ga to ni ustavilo ne tedaj, ne sedaj). Obratno, pa mora sedaj komplet družina paziti na obnašanje, kajti mož je vzkipljiv in nepredvidljiv. 1x bo vse v redu, spet drugič ponori za isto stvar.
Ne ozira se na družino, naše želje. Kupi, naredi, prinese…. materialno nas zadovoljuje, čustveno pa smo revni od njega. Ne želi razumeti, da bi se malo družili ob kakšni družabni igri, da bi šli na izlet, sprehod, kaka runda tenisa, odbojke…. Ne. Druženje z nami je izguba časa, oz. lahko, ampak ko bo vse narejeno – kar pa seveda nikoli ni. Vedno najde še to, pa to…
Otroški jok ob padcu je najhujše zlo na svetu. V trenutku izbruhne – kaj tuliš, saj ti nič ne pomaga. Takoj nehaj! Sedaj postaja vedno bolj krut, poniževalen – res neprijeten. Ampak doma. Na zunaj je to najbolj vesel ter prijazen človek. Ko sva sama me lahko nekam pošlje, ampak če bo naslednjo minuto nekdo pristopil, bo postal sladko ljubeč do mene. Jaz se ne znam pretvarjati tako kot on. Zato sem seveda vedno za vsako nesoglasje kriva jaz. In če nanese pogovor na ločitev – kar daj, saj veš da vsi vedo, kako sem jaz super človek. Tebi bo na koncu hudo.
In še prav ima. Res me bodo vsi obsojali, da pustim tako super idealnega moža. Za štirimi stenami pa – totalni diktator. Ne vživi se v človeka, vsi smo zanj preobčutljivi, nezreli, kuha vikende sam (res za vse), kajti jaz ne kuham dobro, ne začinim kot bi bilo treba… Totalno v nič me daje, po vrhu pa sem še brez službe, pišem prošnje pa nič …in to vse me tišči ob tla, zbija mi moralo, samozavest. Sem tik pred tem, da naredim konec, kajti res ne vidim kako naprej. Možu sem napisala, povedala kaj bi želela, samo da bi me slišal, mi dal vedeti, da naredim kaj prav, da imam postavo, da se oblečem super…. NIČ. Nikoli. Pohoditi me pa zna, to pa. Če me kdo kaj prosi – me zato, ker drugi so vsi rekli ne, če kaj naredim v redu – sem imela srečo… Okoli njega bi pa vsi naj skakali, ker drugače bo hodil po hiši in samo sikal v nas.
Če prav razumem to zmedeno sporočilo, prvo si bila vzkipljiva ti, zdaj je on diktator. Očitno je ugotovil, da se da vzkipljivo babo imeti na kratko le z diktatorskimi prijemi. Njegova kurbarija je bila, praviš, prisotna od vsega začetka, torej to zdaj ne more biti problem, saj si se poročila s tem človekom, vedoč kakšen je. Materialno te zadovoljuje.
Ti bi pa zdaj imela idealnega moža. To ne bo šlo, saj se tebe očitno da obvladovati le na trd način.
Ne zagovarjam se, ampak – preberite prosim, preden obsojate
[/quote]
Ja saj… aj je povedal kaj narobe… Prej si bila ti, zdaj je on? IN?
Prej je bilo prav zdaj ni???[/quote]
Mislim da je razlika če si pri 15 vzkipljiv pubertetnik, ali pa pri 30, z otroci, družino, odrasel osebek. Vsaj po moje te sreča pamet z leti. (če imaš srečo)
Ne, ker sem odkrito povedala je prav kar se mi dogaja. Še dobro, da kdo ne reče, da bi me moral razbiti, ker kot punca nisem bila tiho in pridna v kotu.
Naj raje admin briše temo, očitno je napačno razumljena ali pa napisana[/quote]
takih “pričevanj” … smo že siti — se še najhujšim “pacientom” ne da več svetovati ☺
Ne se ozirati na druge, vi živite z dikatorjem, čudno, da še niste zboleli. Le redko kateri moški premore smisel za sočutje, podporo – moralno in čustveno (zato pa ženske moramo imeti prijateljice).
Vsiljuje zrelost, ki njemu občutno manjka. Vam je v redu živeti z nekom, ki ima dvojna merila – ena zase, za svoje bližnje pa druge? Če ne, potem ne zapravljajte več časa s čustvenim manipulatorjem, že to da vas ne sliši, ne vidi kot bi vas moral je škoda časa.
Na koncu ti bo hudo? Čudno razmišljanje. Saj menda mu ne verjameš in vidiš bolje od njega? Tebi je hudo sedaj, na koncu ti bo lahko kvečjemu lepše, če se osvobodiš njega, ki pripomore k temu, da ti je hudo in če se osvobodiš svojega občutka nemoči. Podpiraš ga namreč sama, ampak moč, da greš stran, je nekje v tebi.
Ne, ker sem odkrito povedala je prav kar se mi dogaja. Še dobro, da kdo ne reče, da bi me moral razbiti, ker kot punca nisem bila tiho in pridna v kotu.
Naj raje admin briše temo, očitno je napačno razumljena ali pa napisana[/quote]Ma ne se še do nas tako obnašat ko se obnašaš doma 🙂 in ne prehitro obupat nad nami, prosim.
Saj se bo našel marsikdo, ki te bo…. okregal, mogoče se ti celo posmehoval pa vendar se bo našlo (vsaj upam) kaj uporabnega, če le ne boš apriori zavrgla vse kar bomo napisali, večinoma z dobrim namenom.
Kaj drugega kot pogovor vama itak ne ostane, če želita ostati skupaj pa da nekako oprostita drug drugemu vse tisto kar sta nehote? storila, v dobri veri, da delata najboljše kar lahko.
Ločitev je še vedno mogoča, če res ne bo šlo drugače in zadeva nikakor ne bo dala vsaj približno želenih rezultatov.
Ne, ker sem odkrito povedala je prav kar se mi dogaja. Še dobro, da kdo ne reče, da bi me moral razbiti, ker kot punca nisem bila tiho in pridna v kotu.
Naj raje admin briše temo, očitno je napačno razumljena ali pa napisana[/quote]
Ma mi (po moje) vsi dobro razumemo kaj si napisala. Ne razumem pa, da še vedno vztrajaš s tem nepredvidljivim in vzkipljivim psihopatom. Ne vem, kaj se mora zgoditi, da bosta ugotovila, da nista za skupaj? Mora kdo koga skrajšati za glavo al kako?
Zanimivo a ne, glede na to, da je obsojanja že vajena s strani moža. Verjamem pa, da bi se našel kdo, ki bi ji dovolil povedati svojo stran zgodbe tako, da bi jo razumel in je ne bi obsojal.
Tudi jaz bi ti priporočila, da svoj problem predstaviš na Partnerski in družinski svetovalnica.
Je pa dejansko take zgodbe težko brat … tip ni grob samo do tebe in nekateri menijo celo, da upravičeno, glede na to, da si bila nekoč ti freh do njega, ampak tudi do otroka … S čim si pa lahko pojasnimo to? Razen s tem, da je enostavno postal grozen človek.
Briga te, kaj si mislijo drugi, njim ni treba živeti z njim. Tisti, ki so sami dali skozi kaj podobnega, pa itak verjetno že slutijo, kaj se v resnici dogaja pri vas. To tako je. Moj bivši mož je tak očarljivec, ki zna dobro igrati pred publiko, ampak vseh pa ne more pretentati. Tudi mene ne morejo več, odkar imam to izkušnjo. Včasih me kar zmrazi, ko med partnerjema začutim tisti prikriti hlad, brezbrižnost ali celo zaničevanje, ki drugim uide. To so drobni znaki, način izražanja, ki mnogim niti ne pade v oči, uporaba ednine, dvojine, mimika, izraz na obrazu, koliko časa zdržita očesni stik …
Ne morem si predstavljati, da se nekdo tako grdo obnaša do nekoga, do kogar mu je še vsaj trohico mar. In ubogi otrok.
Ker si bila ti vzkipljiv človek, si ga s svojo vzkipljivostjo izsilila v to, da se ti je prilagodil. Prilagodil se je zato, da je imel mir in mu nisi tečnarila.
S svojo prilagodljivostjo, pa je delal proti sebi in bil primoran potlačiti svoja čustva in tako je v sebi (z namenom ,da ugodi tebi) ustvaril nemir in napetost, ki se sedaj pri njem kaže kot vzkipljivost.
Namesto, da bi pri sebi razčistila s svojimi težavami, si težave le zakrila. Zato se še vedno soočaš s težavami. Le na malo drugačen način se izražajo.
Forum je zaprt za komentiranje.