Zdej mam pa res pol kufer tašče!
Nekaj let je bil vsak prepi, ki se je vnel med nama s partnerjem, ravno na račun tašče. Ona je hotela odločat, kako bo opremljen naš dom, kako bo otrok klical očeta (njenega sina), tamalemu je hotela dajat sladkor po žlici, težila je, kdaj bi mogli menjat avto in kakšnega moramo kupit, ampak, točno takrat, ko bi se njej zdelo, denar bi pa najbrž pobrali kar z bližnjega grma vse bi moralo biti po njenem, skratka. Pazit MENI otroka, nikakor, bi jo pa morali vsi oboževati in spoštovati. Kako neki, ob takem odnosu?Obiske smo zmanjšali na minimum, še vedno, kadar se vidimo je komanda, komanda in komanda, ampak se ne damo. Nisem se nikoli prepirala z njo, ampak povedala sem svoje in pri tem sem bila vztrajna. In sem še. Enako priporočam tebi.
Ja, še to, otroku je vedno grozila z mano, se pravi sej jaz sem zlata, ušpiči kakšno mami, da se bom jaz režala, samo meni pa delaj samo tisto, kar jaz pustim. Prav zahrbtno, otrok, tvoja mama je zmaj. Ona bi kričala, dala po riti, po prstih, in nagovarjala tamalega k tistemu, kar sam ve, da se pa ne sme.
Jaz stikov ne bi prekinila, brez zveze. Če ponavljaš miljontič isto lajno, pa naj bo. Samo vztrajaj, kot pri otroku za tisto, kar se ti zdi prav.
Se strinjam z “morje*”. Moja mami je bila vedno mami, stara mama pa vedno mama. Vidiš, meni pa nikoli na misel ni prišlo, da bi mami klicala mama, ker mi je bilo to tako, kot da bi jo postarala za 50 let. Obe stari mami sta bili vedno “mama” in nikoli ni nebne kompliciral okoli tega.
Saj otrok ve, kdo je mamica in kdo je babica in zdaj komplicirat okoli nazivov … Ajoj…. Ne vem, kdo bolj dela zmedenega otroka … ti ali babica/stara mama … OK, drugo pa je ta njena skrajnost, da otroka popravlja. A misliš, da boš za otroka kaj več ali manj mamica, če bo staro mamo klical mama? Mamica se nosi v srcu, ne pa v nazivu.
LP
Samo v dodatno obrazložitev tistim, ki vam je tako “normalno”, da so stare mame mame (čeprav sem jasno napisala, v čem je problem):
Ja, štekam, da imate tako urejeno in da vam je to normalno, pri nas pa:
1. nimamo teh navad (rekla sem, da je taščina mama bila “stara mama”)
2. MAMA kličejo otroci mene!
In ne gre za to, da otroka ne vesta, kdo je njuna prava mama. Halo? saj nista neumna Gre za to, da meni parvita MAMA, tašča pa hoče isto.
Kako bi se vam slišal stavek: “Mama, a gremo k mami?” Meni je butasto. Sploh ker ge za princip. Hvala vsem, ki me razumete.
In ja, sicer spoštujem svojo taščo. Že zato, ker je stari starš mojima otrokoma.
In odkod knjižni izraz “stari starš”? – tisti, ki tako pametujete?!
Moja mama je babi, moj oče pa dedi. In to z veseljem! Sploh se nismo nič dogovarjali.
Moževi starši pa itak nočejo imeti nič s svojimi kar petimi vnuki (z najinim otrokom in otroki dveh sester mojega moža). To je šele čudno, a ne??
Drugače je pa meni to grozno, da bi moj otrok klical mama ali mami še koga poleg mene!
Pa te res otroci kličejo mama??? Mislm, ti to ni zoprno, in zakaj te tako kličejo, saj si mami, mamica in ne mama!
Meni beseda mama zveni staromodno, staro in resnično jih večina to besedo razume kot stara mama, babica.
Kaj imate sploh tolk ceramonij, ti si mama in čao, ona pa stara mama in konec debate, če ji to ni okej naj bo pa mama pepca, naj ima še ime zraven in verjemi, da je nihče nima za mater tvojih otrok, saj se vidi katera je mami in katera je babica, zakaj te to tako meče iz tira…se morda počutiš tako staro ali je ona tako mlada…nehite ga srat no, kličite jo, kot vam paše in če se ne strinja s tem, jo pač ne kličete in le poveste vedno nadaljevanje brez imena mame ali babice ali pepce…
in se reče, mama a gremo tja k uni k ni mama;))..oprosti, ampak meni gre res na smeh, zarad takih mate prave bitke, kaj šele bo…ti si tista, ki vzgajaš in govoriš kako in kaj, kot boš ti dejala svojima otrokoma, tako bo in tašča gor al dol, ne vtikaj jo, dopovej otrokoma kaj je prav in kaj ne in čao. Ona naj pa le bo mama v svoji glavi, saj je tvojemu sinu.
Pri nas je še hujše: ženska ima pet vnukov, enega, ki ima 1,5 leta, še nikoli ni videla, našega je videla enkrat (star je pol leta) in zgleda, da ji je to dovolj za celo življenje. Pokliče nič več, ko je še, tudi vprašala ni za dojenčka. Zdaj se je spet nekaj namulila in kot ponavadi nič ne vemo, zakaj. Zameri pa totalne bedarije, na primer, če se moj mož pogovarja s svojo sestro, ona pa je z njo skregana. V takih primerih prekine stike z nama in potem jo morava par mesecev prosit, naj se skulira. Ampak tokrat je vmes še najin otrok in jaz ne bom dopustila, da ga vplete v svoje bolane spletke.
Torej: ženska ima tri otroke, pet vnukov, enega bivšega moža ter eno sestro in dva brata, pa trenutno nima z nikomer stikov. Me sploh ne skebi, da nas kdo čudno gleda, ker nimamo stikov z gospo mamo. Vesela sem le, da živi več sto km stran od nas, da nam je ni treba gledat.
ma brez veze je to spraševat na forumu…preveč smo si različni! tudi jaz si ne predstavljam, da bi me otroci klicali mama (?)…mi smo tako klicali stare starše (mama, ata)…midva pa sva mami in ati…ker sem priseljena v drug kraj, imamo tu babico in dedka, pri meni pa so nana, ata, oma, mama in ata iz *…ni bilo nikoli nobenih zmešnjav in tudi otrok zna preštet babice in dedke oz. stare starše, ne glede na to, kako jih kliče – mo 🙂
Hja, sama na srečo teh problemov nimam, ker se gremo na “babice” in “dedije”. Pa so eni Štajerci in drugi Dolenjci, da se razumemo 😉
Me je pa vedno motilo, ker je moja stara mama zahtevala, da sem jo klicala mama! Mene, takrat njeno vnukinjo, je to motilo. Zelo! Mislim, da moje mami niti ne – ali pa si ni upala priznati na glas. Še dandanes se raje izognem poimenovanju, ker stari mami le stežka rečem mama. Imam le eno mamo in to je moja mami!
Pa še to: moja sedemletna hčerka je vsa zmedena in ji ni jasno, zakaj je njena prababica vsem “mama”…
Ena zdrava mera strpnosti z obeh strani bi bila dobrodošla, zato popolnoma razumem tvoj problem 🙁
Srečno!!!
Avtor: *-*
Datum: 29-05-06 10:48
Pa te res otroci kličejo mama??? Mislm, ti to ni zoprno, in zakaj te tako kličejo, saj si mami, mamica in ne mama!
Meni beseda mama zveni staromodno, staro in resnično jih večina to besedo razume kot stara mama, babica.
——
Ti to resno, ali kaj? Ne morem razumeti, kako lahko nekdo reče, da je beseda “mama” primernejša za babice, “mami” pa je čisto naravno za mamo.
Kot če bi jaz tebe vprašala: “Pa te otroci res kličejo mamica??? Mislim, ti to ni zoprno, in zakaj te tako kličejo, saj si mama, ne mamica! Mamica deluje taaaako osladno, da bi bruhala, če bi mene tako klicali.”
Vsak naj uči svoje otroke, kot jim paše, in ne obsojaj druge, če imajo drugačne navade… še posebno, če so tvoje tiste “čudne”.
“Prekipelo mi je”… če tebe moti, da bi tvoji otroci klicalo taščo mama, vztrajaj pri tem. Jaz ne bi popustila.
Upam, da ste že dobile vnuke ali pa ji boste in takrat prebirale, kaj ste tu ponosno pisale v prepričanju, da ste edine, ki so kdaj rodile…Če vas snahe ponižujejo je kar pravična kazen, tiste, ki imate hčere pa je vprašaj, kaj boodo z njimi delale snahe, če so slućajno vaše hčere rodile sinove..če bodo takrat vaše potomke kdaj videle vnike bodo lahko vesele…
prekipelo mi je , 28.05.2006 ob 20:15
Vedno sem se zgražala nad snahami, ki so bentile čez tašče, češ da to ni lepo, da ženske niso potrpežljive, da je s starejšimi treba ravnati spoštljivo… Ampak zdaj mi je pa tako prekipelo, da imam vsega zadosti.
Tašča me ignorira in ne kaže, da bo kdaj drugače.
Pri nas je navada, da smo mame mame, očete naslavljami z ati ali ata. Stari starši so npr. stara mama ali babica. Moja otroka me kličeta v glavnem mama, včasih mami ali mamica. Kje je problem? Tašča vztraja, da jo vnuka naslavljata z “mama” in se ji zdi grozno, če ji rečeta “stara mama”, kot ju učim jaz, ker nekako se pač moramo v pogovoru ločiti med seboj. Babica se ji zdi še slabše.
Naj povem, da je moj mož njeno mamo klical stara mama in se ji je to zdelo čisto normalno.
Moja otroka postajata vedno bolj zmedena. Danes je rekla hčerki “Te bo mama za ušesa, če ji ne boš rekla mama!”
!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Skoraj sem začela kričat iz obupa. Sama nikoli ne “grozim” s fizičnim obračunom. Hči je bila vidno prestrašena, ker je še premajhna, da bi dobro razumela, kaj je naredila narobe.
Možu sem rekla, naj ukrepa, ker je sin in se bo lažje pogovoril, pa mi je odvrnil, da naj jo kličeta mama takrat, ko bomo na obisku. Tip sploh ne šteka, da se otroci ne morejo pretvarjat in prilagajat nazive glede na to, kj etrenutno so.
Nikakor mi ni všeč, da sva dve mami. Materinstvo je največ, kar sem v življenju dosegla in mama sem svojim otrokom jaz. Ne vem, če si predstavljate, v kakšno nejevoljo nas spravlja tašča vsakič, ko prekine pogovor zato, da popravi sina ali hčerko zato, da onadva popravita “staro mamo v mamo”. Npr.: “Stara mama ali lahko dobim lonček?” Ona pa “Jaz za tebe nisem stara mama. Lonček boš dobil, ko boš znal pravilno govoriti.” Zadnjič je sinu pisala za rojstni dan in se podpisala “tvoja mama iz …”.
Na živce mi gre!!!! Mama je sinu in mama hoče biti vnukom.
Kaj naj storim? Ne recite, da ji naj razložim, da sem mama jaz in nobena druga, ker sem ji to že rekla (na lep način), pa je hitro menjala temo. Nadaljevanje poznate…
Če je kufr poln, ga zapri in vrzi čez most!
Spet neka prastara tema, a vseeno. V družini ima vsak svojo vlogo: mama je mama, stara mama/babica/nona je pa stara mama/babica/nona. Kje to živite v neki vukojebini? “Mama, a gremo k mami?” Svašta!
Tašče znajo tudi zjebat zakon, tisti ki svetohlinsko jamrate, da je treba potrpet…vi kar. Če imate eno tako, ki se po skoraj 20 letih zahrbtno vtika in rešetari stanovanje, ko smo na morju, pride zalit rože, pa se vtakne še drugam, kjer ji ni mesto…bi vas rada videla, kako bi vzdihovale še naprej. Ko te naredi majhno in vredno en drek, čeprav živiš samostojno in furaš življenje brez kakršne koli pomoči, vsa varstva in opravke okoli otrok usklajuješ samo z možem, obvladaš vsa gospodinjska dela, hodiš v službo, skrbiš finančno za otroke, se jim posvečaš, okolica, šola, zdravniki ti potrdijo, da dobro vzgajaš(pa tega ne rabim, samoiniciativno to naredijo. Zadnjič, ko smo odšli z agencijo v Gardaland, jih je vodič javno pohvalil njihovo obnašanje, da mi je bilo že malo nerodno), skratka ZAENKRAT živimo umirjeno družinsko življenje. Se ne hvalim, a hočem povedat, da sem že zdavnaj odrasla, starši so mi umrli pred skoraj 20-imi leti in takrat sem morala življenje prijeti v svoje roke. No, potem pa pride tašča z njenimi forami in sarkastičnimi pripombami ter tistimi pogledi češ, tamlada ti ne vidiš, ne narediš, bom pa jaaazzz, ker sem takooo faaaajjjnnn. Že prej nisva bili nekaj povezani, ker ona bi potrebovala točno eno tako, kot je tu gor, ki bi potrpela, bila tiho, sklonila glavo in rekla: “ja, tašča”. O ja, s takšno, ki bi ji pustila, da jo ima za kup nesposobne snahe, bi se ujela. Vidimo se parkrat na leto, po uradni dolžnosti-če tako rečem. Dosti sranja je skuhala na tak potuhnjen način, kar je še slabše. Pa ne bom zdaj tega naštevala, bo cel spis. Čeprav nisem ene noči prespala pri njih in živimo od začetka kar nekaj km proč pri meni. Saj če bi živela tam, bi na tak način prav kmalu pobrala šila in kopita. Tako da ja…verjetno bom nekoč tudi jaz tašča, a me je marsikaj izučilo, da ne bom delala takšnih neumnosti. Razen, če se mi zavrti v glavi. Srčno upam, da ne. Drugače bom rekla otrokom, naj me sterajo v tri krasne. Resno!
Forum je zaprt za komentiranje.