Zapuščena

Sem zapadla v zelo hudo depresijo lahko rečem nosečniško depresijo iz katere ne vidim izhoda, z partnerjem s katerim sem zanosila, odkar izvedel , da sem noseča, ni več isto vse se je spremenilo obljube o skupnem življenju so izginile. Sedaj vidi samo še sebe in svojega prvega sina, ki ga ima z bivšo punco, mene v njegovem življenju ni, živi pri starših v najemniškem stanovanju in mu večkrat govorim, da bi lahko šla za sebe v stanovanje. Pred kratkim mi rekel, da on ne misli plačevati vsega zame in za otroka. Tega ne morem nikamor pozabiti ker njegove besede so bile zelo ostre, vedno sem mislila, da, ko bom noseča bom imela podporo partnerja vsaj v teh devetih mesecih ko mi je najtežje sedaj že par dni samo jokam, bruham in ne morem se spraviti k sebi , da je možno , da bova z otrokom ostala sama. Že razmišljam , da bi ga dala v posvojitev ali celo šla na splav ampak sem že v 5mesecu. Sploh ne vem kaj narediti.

poišči strokovno pomoč, preden narediš kakšno hudo bedarijo.

pa tudi splav ti je še vedno opcija. pač komisijsko

Naredila si sama sebi racun brez krcmarja in zdaj bos morala placat zapitek.

Nosecnost ni najtezje obdobje, to bo sele prislo, ko rodis! Otrok ni hec! Vzgoja otroka je garanje!

Ne vem, kaj bos naredila, a karkoli bos ze, bos morala sama,ker od tega tvojega dedeca ni nic in nikdar ne bo nic!

dej no ženska dej. spravi se k sebi. Če bi moški rojevali, potem človeštvo izumre v 40 letih. Nauči se že, da se v življenju lahko zaneseš samo nase, pa če imaš srečo, ti kdo kdaj pomaga. Noseča si 5 mesecev, čuvaj otroka, da ne bo imel posledic zaradi tvojega psihičnega stanja. Sedaj nekje očitno živiš, torej boš lahko tu tudi z otrokom. Če nimaš svojih dohodkov, ti bo država primaknila toliko, da ne boš rabila fehtat za otroka okoli voglov. V enem letu pa se boš že tudi toliko spravila k sebi, da boš lahko začrtala življenje za naprej. Če pa misliš, da ne moreš dovolj dobro skrbeti za otroka, pa ga tudi lahko daš v posvojitev. Otrok bo vesel življenja, posvojitelji pa še bolj. Zaradi enega plesnivega k res ni konec sveta.

Sama si napisala, da tebe v njegovem življenju ni. In to je to! Ne izsiljuj, ker bo slabše za vse, predvsem pa za otroka. Ne razumem pa tistega, da živi pri starših v najemniškem stanovanju. Oni so najemniki in on živi pri njih ali …. A sta sploh živela vi2 skupaj, kje, kako?

Obstaja opcija odprte posvojitve. Daš v posvojitev, ampak ohranjas stik, kot neka teta. Zavod Živim pa ti bo pomagal.

Pa kakšna posvojitev neki, no! Deklič, spravi se k sebi in nehaj gledati vse črno! Dobila boš najlepsega dojenčka na svetu, ki ti bo podoben! Rad te bo imel, rokice bo stegoval k tebi in ti boš najsrečnejša mamica na svetu.Jaz sem bila poročena in ko sem bila tretjič noseča, sva se razšla.Tudi jaz sem bruhala – pa saj to je za nosečnost normalno – tudi jaz sem jokala…Pa sem preživela.Vse se je počasi uredilo, tudi tebi se bo! Glavo pokonci, on pa naj gre, kamor hoče! Ženske smo močne za dva , za tri! Vso srečo ti želim! Opri se na dobro prijateljico, njega pa suni v rit! Jaz bi celo napisala v uradne papirje, da je oče neznan Nikoli več se ti ne bo treba ukvarjqti z njim…niti ga prosit za preživnino.Država ti bo pomagala, ti pa boš dobila drugega moškega in imela družino.Glavo gor in vse dobro!

Splava ne! Otrok ni nič kriv. Partnerjeva dolžnost pa je, da ti pomaga. Če je že spočel otroka, je pol odgovornosti na njem. Vem, da se bo slednjič sam odločil kako bo naredil in ga ne moreš prisiliti. In res si v zelo težki situaciji. Predlagam ti naslednji link: https://www.zavod-zivim.si/. Posvojitev je tudi dosti boljša možnost – seveda če se ti zdi, da otroka ne bi raje obdržala pri sebi. Otrok te bo imel rad in boš srečna, ker ga imaš. Če pa nisi v situaciji skrbeti za otroka, pa se še vedno lahko obrneš na zavod Živim. Samo splava ne! Otrok je že tu in ni nič kriv. Na otrokovega očeta se pa ne preveč zanašati, ker se do zdaj res ni nič izkazal. Pusti besede, ki ti jih reče, ker on bi se rad samo rešil odgovornosti, zate in za otroka mu pa ni nič mar. Vsaj tako se mi zdi, glede na njegovo reakcijo. Otrok ti bo pa nekoč hvaležen, ker bo vedel, da si šla čez grozno težko obdobje in se nisi zlomila pod vso žalostjo. Želim ti res res veliko sreče!

Samo ne o posvojitvi razmišljat. Verjemi, da je ni hujše in ne bolj obžalovane odločitve v očeh žensk, ki so to storile, prav tako je največja bolečina otroka, da je bil za lastno mamo tako ničvreden, da se mu je odrekla. Je splav mnogo manjše zlo. Za vse vpletene. Je hudo, ampak se prej ali slej pozabi, medtem ko te posvojitev žre vse življenje. Otroka pa tudi.

Če je za splav prepozno, se spravi skupaj, organiziraj svoje življenje in se začni veseliti novega življenja. Bo že kako. Vedno se najde rešitev.

Splav v petem mesecu? Kaj ti pa je???

Nehaj jo strašit! Pa kaj potem.Ni ne prva in zadnja, z moškimi je včasih še težje, kot pa sama in z otrokom.

Pozabi nanj in uredi, da bo plačeval preživnino.

Avtorica. to ti je že jasno, da tipa ne bo.

Če obdržiš otroka, uredi, da bo plačeval zanj. Da bi mu bil pa oče pa itak že sama veš, da mu ne bo. Žal.

Pa ne poslušat tistih, ki so proti posvojitvi. Če ne želiš otroka, ga daj posvojiti. O tem odločaš ti. Če nisi pripravljena na otroka, če nisi pripravljena sama skrbeti zanj, potem je posvojitev povsem ok.

Predvsem pa si poišči psihološko pomoč. Če se boš s kom pogovorila, boš lažje sprejela pomembne odločitve.

In ne, nisi slab človek, če daš otroka v posvojitev. Slab človek si, če obdržiš otroka pa ne skrbiš ustrezno zanj.

Seveda nisi slab človek, če daš otroka v posvojitev, kot tudi nisi slab človek, če narediš splav. Je pa iz psihološkega vidika za mamico mnogo hujša odločitev rojenega otroka oddati kot še nerojenega splaviti. Si marsikatera očita vse življenje, vsaj podzavestno pa ji zameri tudi otrok. Do smrti se sprašuje, kje je njen otrok, kako ravnajo z njim, kaj bi bilo, če bi se odločila drugače… In skoraj vedno se zadeve v življenju sčasoma postavijo na svoje mesto. Te vzpodbuja, avtorica, da vso nosečnost delaš na sebi, ne vem, vpiši se na jogo, privošči si terapevta, če nimaš denarja, je psihološka pomoč za nosečnice tudi brezplačna… Boš videla, da zmoreš, da si dovolj močna, da postaneš mama temu majhnemu čudežu,… Bolje, da si sama z otrokom, kot z nezanesljivim partnerjem. Tudi finančno boš preskrbljena, za preživetje boš imela.

Nasvet, da poskrbi, da bo plačeval preživnino, ni nujno najboljši. Če imaš določeno in je ne plačuje, se ti vseeno šteje med prihodke, vpliva na vrtec, otroške, štipendije, morebitne pomoči. V tem primeru je to vsakomesečni stres z izterjavami, pregovarjanji..

Če že zdaj noče sodelovat, ga pusti in naj gre po svoje, ni treba, da je zapisan kot oče. Ti pa poskrbi zase in otročka, nikogar nimamo mame tako rade kot svojih otrok. Verjamem, da se bo našel moški, ki bo dober do tebe in tvojega otroka. Pazi nase.

Glede na to, da je že imel otroka, ti veliko pove o njegovem očetovstvu pove to, da je rajši svoj čas preživljal s tabo, namesto da bi bil s svojim otrokom. In ti si se šla s takim zaplesti, verjetno ni zastonj šel narazen s prejšnjo partnerko.

Meni se pa zdi bistveno vprašanje, ali je on sploh hotel otroka. Da ni šlo za to, da “saj jemljem tabletke, ne morem zanositi”, v bistvu pa tabletk nisi jemala in si ga namerno okrog prinesla. Ker da bi tip želel otroka in bi šla vidva skupaj v to, potem bi se pa “odkar je izvedel da si noseča” distanciral od tebe, je malo verjetno. Vsaj meni se zdi veliko bolj verjetno, da si ga nasmolila, zdaj pa jokaš, zakaj noče otroka.

Če ni maral, da pride do nosečnosti, pa naj bi gospod Pametni nataknil kondom, saj je menda vedel, kam gre njegova sperma! Da bi mene oplodil in me pustil, ga tako načevljam, da bi se tri dni vrtil, na uradni papir pa napišem: oče neznan.Če že zdaj ne sodeluje, potem mi tudi preživnine ne bo dal.Zato je bolje, da z njim nimaš nič več.Če boš napisala, da je on oče, ga boš morala dati na sodišče in tožiti za preživnino.Brez zveze se rohkati s takim.Ni vredno.Naj ostane tam , kjer je, ti pa poskrbi za otroka.Ne bo ti žal.

Gospodična če si za kakšen resen pogovor mi piši v zasebca. Mislim da boš prijetno presenečena.

Se pravi, da v stalnih zvezah uporabljate tudi kondome, čeprav ženska jemlje kontracepcijo? Ne bi rekla! Če je ona opletala s tabletami in se delala, da jih jemlje, je verjetno tip pač zaupal, da je res tako. Temu se reče zaupanje v zvezi. Če je ona izdala njegovo zaupanje, je to to. Gospa pa se ne javlja, da bi to pojasnila. Torej ali gre za provokacijo ali pa je točno tako, kot sem napisala.

Jooj samo splava ne delat. V Sloveniji ti bo en par celo življenje hvaležen, da jima boš dala novo življenje. Če te res pesti depresija se obrni na svojega osebnega zdravnika,ki te bo ustrezno obravnaval. Morda te bolj kot nosečniška depresija muči dejstvo, da ti je partner obrnil hrbet. Nisi prva in ne zadnja. Ampak ti povem, da smo ženske/mamice v sebi  dovolj močne, da se postavimo pokonci in guramo naprej za otroke. Moraš pa vedet, da je dojenček najmanjša skrb. Ko otrok raste pa postane precej težje (najprej neprespane noči, vročine, otroške bolezni, trma, vedno premajhna oblačila, šola…), zato dobro razmisli, če boš zmogla sama. Samo splava prosim ne delaj ????. Sem videla dojenčke rojene v 24.tednu. To so že pravi človečki in misel, da bi prekinila nosečnost v 20.tednu je zame grozna. Posvojitev je vedno dobra izbira. SREČNO ???

Tole sporočilo pa ni nič kaj prijazno. Kaj ji svetuješ? Roditi mora, ampak se mora odpovedati otroku, ker ne bo zmogla? Mislim kak Bull shit. Kot bi pisal nekdo, ki se ukvarja s preprodajo otrok. Seveda bo zmogla, le ustrezno podporo potrebuje. Prehitra odločitev za oddajo otroka v posvojitev lahko privede v hudo depresijo in stisko. Kajti mama se vedno čuti odgovorno za otroka in če ne ve kako je z njim, ji to predstavlja hudo bolečino in praznino. Naj bo posvojitev res izhod v skrajni sili. Menim pa, da se mamica zaljubi v otroka, ko rodi, in se mu več ne more odpovedati.

Lep zapis, ampak idealističen. Torej po tvoje naj bi otrok trpel pomanjkanje, samo da mati ne bo trpela, če ga odda? Ni res, da se “vse uredi”, “vse bo dobro” bla bla bla. Če imaš komaj streho nad glavo ali pa niti tega ne, če moraš grebsti skupaj tiste fičnike, da si zagotoviš hrano.. ni to nobeno življenje. Z gledišča otroka, bi bilo bolje, če bi ga dala v posvojitev! V Sloveniji zagotovo dobi dva ljubeča starša s primernim premoženjem, ki mu bosta nudila tako ljubezen kot materialne dobrine. Samo ljubezen ni dovolj, pa če jo še tako opevaš. Seveda se strinjam s teboj, da ko je enkrat otrok rojen, ga zelo težko daš v posvojitev, tako da sploh ne veš, kaj se z njim dogaja. Saj zato pa dajejo v posvojitev ali babe, ki jim za otroka dol visi, pa je bilo prepozno za splav, ali pa ženske, ki dejansko postavijo otroka na prvo mesto in zatrejo svojo egoistično željo po tem, da bi ga obdržale, čeprav ga nimajo s čim niti nahraniti, ko se bo enkrat nehal dojiti. In biti ta druga ženska je daleč bolj plemenito kot imeti otroka, pa da mu ne moreš nuditi ničesar.

Avtorica ni nič pisala o tem, da bi živela v pomanjkanju. Očitno ima stanovanje, kar je že nekaj. Pisala je le, da je v depresiji, žalostna,… In to pač ni razlog, da oddaš otroka. Ker s primerno pomočjo lahko to presežeš.

Zdaj kaj je dobro za otroka je pa spet druga zgodba. Psihologi in psihiatri ti lahko povedo, da imajo vsi posvojena otroci v določenem življenjskem obdobju krizo identitete, se počutijo zapuščene, neljubljene, zavržene. Torej ne drži, da bi bilo obdržati otroka egoistično, prej je egoistično ga oddati. Najlažje ga je spraviti na svet, potem pa reči, da nismo pripravljeni nanj in se mu odreči. Gre za živo bitje, s čustvi in občutki. Dokler ni prepozno za splav se imamo pravico odločati, ali smo pripravljene na vzgojo otroka. Pozneje je to zelo sebično, saj menim, da se lahko vsakdo potrudi, da bo nekako šlo, da bo otroku zagotovil varno in zdravo okolje za odraščanje. To je dolžnost vsakega starša in mislim, da razen izjem (npr. huda invalidnost matere, psihična bolezen, zasvojenost s prepovedanimi substancami ipd) lahko vsakdo zagotovi otroku varen dom. Vse ostalo je bolj tako. Ni zagotovila, kakšni ljudje bodo otroka dobili, s kakšnimi frustracijami, duševnimi motnjami in psihičnimi težavami. Prevelikokrat je tudi videno, kako posvojitelji idealizirajo družinsko življenje, ko vidijo, da imeti otroka ni le med in mleko, pa dostikrat dvignejo roke, za težave pa krivijo genetiko.

Torej, ja, najmanj sebično je vsekakor, če otroka ne želimo, paziti, da sploh ne zanosimo, če se to zgodi, da pravočasno splavimo, če smo oba mejnika zamudili, pa da se spravimo k sebi, poiščemo strokovno pomoč in postanemo dobri starši.

krizo identitete imajo vsi kolikor toliko mentalno razgibani ljudje. avtorica je hudo psihično bolna in to ne bo kar izginilo. Kolikkor se spomnim, so vsi zločini nad otroki pri nas narejeni s strani bioloških staršev, torej kri le ni pri ljudeh tako pomembna, kot bi radi prikazali. Saj ste glede tega hujši kot naciji.