Zaobljube zvestobe partnerju/ki
si jih v procesu vstopanja in času trajanja v partnerstvo (“hojenje”, koruzništvo, cimeraštvo, poroka …) izmenjate?
npr.: koliko in s katerimi prijatelji/cami se boste še družili?
da se boste “odrekli/odklonili” vse, kar ne bosta preje uskladila, da je primerno dobiti/dati/deliti s tretjimi osebami?
da bosta nasvete tretjih oseb najpreje uskladila in ji potem ali sprejmete ali zavrnete?
in (kar se pod “zvestobo” v paru največkar domneva (sic)) – da se brez privolitve para ne boste spuščali v spolne prakse s tretjimi osebami?
Pri meni se je vedno- še v času začetnega spoznavanja- odvil pogovor o vrednotah in bistvenih prepričanjih. Sem seveda spada tudi zvestoba.
Če se z moškim tu ne bi strinjala, ne bi z njim nikoli šla v zvezo. Pa je zvestoba le ena izmed, zame, zelo pomembnih vrednot.
Zato je to jasno še preden se z nekom spustim v zvezo.
Nestrinjanje glede prijateljev bi bil zame velik alarm. Peščico prijateljev, ki jih imam, spoštujem in imam rada. To, da njemu ne bi bili všeč, bi pomenilo, da mu ni všeč moje mišljenje o sebi in življenju. Da bi morala zaradi njega omejevati te stike, paziti, s kom in kaj počnem, pa… Takemu se le še nasmehnem v pozdrav.
A priznam, na tem področju še nikoli nisem imela težav.
Pri meni se je vedno- še v času začetnega spoznavanja- odvil pogovor o vrednotah in bistvenih prepričanjih. Sem seveda spada tudi zvestoba.
Če se z moškim tu ne bi strinjala, ne bi z njim nikoli šla v zvezo. Pa je zvestoba le ena izmed, zame, zelo pomembnih vrednot.
Zato je to jasno še preden se z nekom spustim v zvezo.
Nestrinjanje glede prijateljev bi bil zame velik alarm. Peščico prijateljev, ki jih imam, spoštujem in imam rada. To, da njemu ne bi bili všeč, bi pomenilo, da mu ni všeč moje mišljenje o sebi in življenju. Da bi morala zaradi njega omejevati te stike, paziti, s kom in kaj počnem, pa… Takemu se le še nasmehnem v pozdrav.
A priznam, na tem področju še nikoli nisem imela težav.[/quote]
zelo lepi odgovori … ampak v nek enostaven Da/Ne si jih pa ne morem pretvoriti. Vse mi deluje na nivoju domišljati si, tako “jaz” razumem najino debato … mi ne deluje, da sta si izmenjala zaobljube. Jasno in glasno ☺
NM-3w, kaj ti pomaga izmenjati obljubo, če je potem ne držiš? Obljuba med dvema, ki imata podobne vrednote sploh ne rabi bit izrečena na glas (čeprav verjetno vedno je), saj nihče od njiju ne čuti potrebe po tretji osebi. Seveda pa noben odnos, kjer so te obljube izrečene, ni obsojen na lep konec. Človek lahko obljubo tudi prelomi, zato sploh ni smisel v obljubi, ampak v vsakdanji odločitvi, da si z nekom želiš bit in da si z drugim/drugo tega ne želiš.
potem se lahko “naslajam in pomilujem” nad tem, da se bil “prevaran” ☺☺☺ — če nimam vsaj!! obljube nečesa potem gre pa za SAMOPrevaro!! Za mojo “napako” ne pa napako koga drugega ☺
Se ti zdi po takem pogovoru o zvestobi, kjer postane njen pomen in vloga jasna obema (drug za drugega vesta, pri čem sta), potrebno na koncu še potrditi oz. obnoviti debato s tistim stavkom oz. zaprisego, češ, zvest/a ti bom?
Jaz si njegova prepričanja in vrednote pretvorim v dejanja, saj domnevam, da jih ne le veruje, ampak tudi živi. Če dejanja odstopajo od povedanega (živetega), odstopim tudi sama. Pri tem me tudi jasne besede zaobljube ne bi prepričale v nasprotno.
potem se lahko “naslajam in pomilujem” nad tem, da se bil “prevaran” ☺☺☺ — če nimam vsaj!! obljube nečesa potem gre pa za SAMOPrevaro!! Za mojo “napako” ne pa napako koga drugega ☺[/quote]
Lahko, če želiš. Lahko pa izvabiš iz nje obljubo, če misliš, da bo drugače, lažje. :))
Se ti zdi po takem pogovoru o zvestobi, kjer postane njen pomen in vloga jasna obema (drug za drugega vesta, pri čem sta), potrebno na koncu še potrditi oz. obnoviti debato s tistim stavkom oz. zaprisego, češ, zvest/a ti bom?
Jaz si njegova prepričanja in vrednote pretvorim v dejanja, saj domnevam, da jih ne le veruje, ampak tudi živi. Če dejanja odstopajo od povedanega (živetega), odstopim tudi sama. Pri tem me tudi jasne besede zaobljube ne bi prepričale v nasprotno.[/quote]
OK … te razumem
ampak od kod potem toliko (30%) ločitev poročenih … statistike o koruznikih pa cimrih pa itak ni
Kavelj je točno v tem — da NE vesta pri čem sta. Samo domišljata si, da je drugi na istem kot vsak “jaz” — do sebe smo pa neverjetno tolerantni, ko gre za “prekršek” svoje domišljije ☺
potem se lahko “naslajam in pomilujem” nad tem, da se bil “prevaran” ☺☺☺ — če nimam vsaj!! obljube nečesa potem gre pa za SAMOPrevaro!! Za mojo “napako” ne pa napako koga drugega ☺[/quote]
Lahko, če želiš. Lahko pa izvabiš iz nje obljubo, če misliš, da bo drugače, lažje. :))[/quote]
probaj prebrati vse tri stavke, da boš doumel poanto ☺
Slednje je res najpomembneje, pa vendar si sama zvedela šele potem, ko se je že zgodilo. Se pravi, da lahko tudi spregledamo kako je, ko smo skupaj.
Slednje je res najpomembneje, pa vendar si sama zvedela šele potem, ko se je že zgodilo. Se pravi, da lahko tudi spregledamo kako je, ko smo skupaj.[/quote]
ima boga … ja, lahko spregledamo (ne opazimo) … lahko pa tudi “spregledamo” (se sprijaznimo in nas ne moti — mogoče zaradi lasnega “problema” npr. upadlega libida …)
In fer tudi do sebe. Včasih smo tako zelo fer do drugega, da pozabimo nase. In tudi to se običajno ne konča dobro.
zanimivo (zaren poizkusa Notte, ki se vsaj pogovarja o vrednotah) nobene/ga, ki bi si izmenjal zaobljubo zvestobe ☺☺☺
a vsi verjamete politikom, da bodo storili vse, da bo bolje (- denar bo itak od drugih … če pa jim ne uspe so pa krivi oni iz opozicije) ☺☺☺
sine — ljudem ni pomoči in ti si se dal po nepotrebnem križati ☻☻☻
Se ti zdi po takem pogovoru o zvestobi, kjer postane njen pomen in vloga jasna obema (drug za drugega vesta, pri čem sta), potrebno na koncu še potrditi oz. obnoviti debato s tistim stavkom oz. zaprisego, češ, zvest/a ti bom?
Jaz si njegova prepričanja in vrednote pretvorim v dejanja, saj domnevam, da jih ne le veruje, ampak tudi živi. Če dejanja odstopajo od povedanega (živetega), odstopim tudi sama. Pri tem me tudi jasne besede zaobljube ne bi prepričale v nasprotno.[/quote]
OK … te razumem
ampak od kod potem toliko (30%) ločitev poročenih … statistike o koruznikih pa cimrih pa itak ni
Kavelj je točno v tem — da NE vesta pri čem sta. Samo domišljata si, da je drugi na istem kot vsak “jaz” — do sebe smo pa neverjetno tolerantni, ko gre za “prekršek” svoje domišljije ☺[/quote]
Če ne vesta, pri čem sta (sama zase ali/in drug za drugega), enostavno nista zrela.
Seveda nikoli ni garancije in nihče od nas ne ve, kaj bo prinesel čas.. Lahko le zaupamo.
Meni je zjemnega pomena iskrenost (najprej do samega sebe) + zaupanje v to iskrenost in pristnost drugega. Iskrenost, ki si jo delita in postavljata visoko na lestvico vrednot- oba- je zame ena bistvenih sestavin zdravega odnosa. In četudi resnica kdaj zaboli, v bistvu osvobaja in je dolgoročno od nje vedno le dobiček.
Na srečo nisem nikoli imela opravka s politikom. Temu bi težje verjela. 😉
Midva si nisva nobenih zaobljub izmenjala, sva se pa tudi na začetku ogromno pogovarjala, in sva seveda govorila tudi o zvestobi – do sebe, do partnerja, do prijateljev, pa sva ugotovila, da sva kar precej na istih bregovih… In se strinjava tudi, da se varala ne bova, oba sva namreč verižno monogamna. 🙂
Sama kar precej ven hodim, saj rada hodim na koncerte (istega okusa za glasbo skorajda nimava), igranje ročnega nogometa pa je v zadnjem času postal moj hobi, ki ga, glede na to, da živim v bloku, doma ne morem izvajati. 🙂 Pri nobenemu od naju ne pride v poštev, da bi drugega omejevala v stikih s prijatelji (zaenkrat sem jaz zelo zadovoljna z njegovo izbiro prijateljev, on pa z mojo).
Za nasvet pa itak najprej njega vprašam, tako da kakršnokoli usklajevanje ni potrebno.
zgornji trije odsstavki so popolnoma irelevantni za par ki je zrel in ki ve da se z vstopom v vezo posameznik odpove delu svoje svobode…nekako v smislu parlamentarne demokracije katere načelo je….oblast ima ljudstvo a z volitvami se ta oblast ( se ji odpovemo) prenese na izvoljne predstavnike…če poenostavim v teoriji smo še vedno suvereni in svobodni v praksi pa je ta naša svoboda do neke (zdrave) meje omejena in zrel par se tega zaveda….
glede obljube zvestobe je pač tako, ker se zatekaš v tipično slovensko dlakocepstvo, se pravi kar ni eksplicitno napisano oz dogovorjeno ne velja oz si lahko vsakdo to tolmači po svoje…..obljube zvestobe ki si jo dva izmenjata pri zakramentu poroke ( tudi pri civilni) so ti že napisali kaj ti tu ni jasno mi ni znano…seveda če ti misčiš da te obljube nisi dolžan spoštovati (sicer si jo izrekel ampak v mislih preklical) je to čisto in samo tvoj problem ne tistega ki ti verjame…drugi te bo tako ali tako spregledal prej ali slej……je že tako da je zvestoba partnerju( pa ne samo v seksualnem smislu) eden od temeljev v naši družbi pa tudi drugje ni kaj dosti drugače….
tako a ja, bi rekel, da si večina parov zvestobo predstavlja tako da se nekdo drug brez vednosti ne bo spuščal v seksualno razmerje z drugim….in če se bo bo sledila kazen ….je p dejansko stanje popolnoma drugačno…problem je v tem, vsaj po moje, ker se človek z leti spreminja in tako tudi njegove seksualne želje, tisti ki jih ne znajo ali nočejo brzdati ali pa jih ne morejo uresničevati pri partnerju jih pač uresničijo drugje….tisti ki so načelni , zreli in trdni v svojih prepričanjih pa ne….vsakdo se pač sam odloči in vsak zase ve kako in kaj……pa bodimo iskreni…večina od partnerja pričakuje zvestobo…takšni smo
1. Se ne spomnim. Mislim, da si glede na to, da nisva poročena, nisva prav nič izmenjala, vsaj tako dobesedno ne. Je pa kljub temu, vsaj z moje strani, določeno pričakovanje glede odnosa – torej da je odnos na ravni poročenega para. Poročno zaobljubo pa verjetno poznaš – vsaj kar se tiče zvestobe, spoštovanja (do sočloveka, če že kaj več ne), strpnosti ipd..
a) skor ziher ne.
b) skor ziher ne.
c) skor ziher se nisva kaj posebej dogovorila.
d) skor ziher ja – torej v stilu obljube.
Sicer pa tudi mene zanima, kako je s tistimi, ki niso poročeni, če so kaj posebej (t.j. dobesedno) se zaobljubljali. Mislim, da ne. Poročeni pa itak da so se. Pri njih me pa zanima, če se tega držijo. Zaobljube.
Ajd, da vidimo. Kdo si upa povedati. Margot, Pandora1, On_ … za vas vem, da ste poročeni, kak zdej… 🙂
Pa še zaobljuba:
Jaz (svoje ime) sprejmem tebe (ime zaročenca) za svojega moža – ženo, in obljubim, da ti bom ostal-a zvest-a v sreči in nesreči, bolezni in zdravju, da te bom ljubil-a in spoštoval-a vse dni svojega življenja.
it
saj zaobljuba je poplnoma jasna, če pa nekdo, recimo kot avtor te teme začne dlakocepiti pa drži, nikjer ni izrečeno, da ga ne sme namakati še drugje kot doma…verjetno bi bilo potrebno dodati še droben tisk…kot v ameriki, vroča kava ni za pitje, mož lahko pretepa ženo a ne večkrat kot 1x na mesec, prepovedano je da partner med predigro pred drugim doseže orgazem,itd…
Ko se recimo pri 23-tih poročiš in daš zaobljubo zvestobe, ki jo tudi podpišeš, je to doživljenjska pogodba. Tega se malokdo zaveda. Tudi v normalnem poslovnem svetu se od sklenjenih pogodb ne odstopa enostransko, ampak ob skupni ugotovitvi obeh poslovnih partnerjev, da so se spremenile okoliščine, znane ob sklenitvi pogodbe. Pogodba se sporazumno razdre in šele potem se sklepajo nove pogodbe z novimi poslovnimi partnerji.
Se ti zdi po takem pogovoru o zvestobi, kjer postane njen pomen in vloga jasna obema (drug za drugega vesta, pri čem sta), potrebno na koncu še potrditi oz. obnoviti debato s tistim stavkom oz. zaprisego, češ, zvest/a ti bom?
Jaz si njegova prepričanja in vrednote pretvorim v dejanja, saj domnevam, da jih ne le veruje, ampak tudi živi. Če dejanja odstopajo od povedanega (živetega), odstopim tudi sama. Pri tem me tudi jasne besede zaobljube ne bi prepričale v nasprotno.[/quote]
OK … te razumem
ampak od kod potem toliko (30%) ločitev poročenih … statistike o koruznikih pa cimrih pa itak ni
Kavelj je točno v tem — da NE vesta pri čem sta. Samo domišljata si, da je drugi na istem kot vsak “jaz” — do sebe smo pa neverjetno tolerantni, ko gre za “prekršek” svoje domišljije ☺[/quote]
Ni stvar v tem, da ne bi vedela pri čem sta, ampak v tem, da ne zmoreta ali ne znata vzdrževati odnosa, ki bi zadovoljeval oba.
[/quote]
Hja, še vedno obstajajo ženske, pri katerih je zaznati ostaline prepričanja, da brez moža niso nič vredne, po drugi strani pa obstajajo tudi moški, ki jih prva izkušnja z žensko tako prevzame, da “na vrat na nos” skočijo v zakon, saj mislijo, da bo vedno tako sladko kot na začetku zveze.
Se poročijo v zgodnjih dvajsetih, nato pa po 10-ih, 15-ih letih ugotovijo, da so si pravzaprav tujci in da si niti všeč niso več.
Gledam svoje bivše sošolke in sošolke iz OŠ in SŠ, ki so se (za moje pojme) hitro poročili – večina od njih je že ločenih, pa se spominjam, kako so bili nekateri od njih zgroženi nad mojimi svobodomiselnimi nazori (pa nisem nič pretiravala, samo to sem že od nekdaj trdila, da je poroka bullshit in da če ženska nima potrebe po tem, da bi imela otroka, potem je bolje, da ga nima, kot pa, da postane še ena slaba mama, ki bo še nekomu uničila življenje)…
Ampak ja, tako je, če nekaj počneš zato, ker misliš, da je tako prav, ne pa zato, ker tako hočeš.
Forum je zaprt za komentiranje.