Zame so tisti, ki hodijo na potovanja navadni odvisniki od potrošnje
Potovanje je super. Ampak v lastni režiji, pa ne za samo 14 dni. Pa da prej preštudiraš destinacijo, kulturo, geografijo, zgodovino, hrano, religijo, jezik, družbo – da potem gledaš in dojemaš z razumevanjem. Da se pogovarjaš z lokalci, da ješ lokalno hrano ne mcdonaldsa ali generične hotelske hrane. Da najameš avto in se greš potepat po svoje, brez agencijskih vodnikov in programskih ogledov. Da si vzameš čas in ne da skačeš kot opica od instagramske točke do fb točke.
Jp, potovanja so res kul.
Nikjer ne piše, da se tvoje uživanje ne bo končali v demenci …
[/quote]
Verjetno se bo. In? Naj zdaj do demence naj zato jem samo zelje, se držim štirih sten in grem spat ob osmih, da ne bom slučajno doživela kaj lepega? Ali kakšno zvezo ima to?
Ravno zato, ker vem, kako hitro se življenje konča na nam neljub način, sem zagovornik uživanja življenja, dokler ga imamo. Ko je enkrat tukaj bolezen, je prepozno.
Aja, na Instagramu si videl.
In si na podlagi tega ustvaril mnenje.
Kam pa spadamo tisti norci, ki radi gremo na razne konce, in tega ne objavljamo nikjer, ker teh kozlarija insta-fejstbuk-čivkalnica in podobno, niti nimamo?
To, da vse označuješ za ničvredno, je samo dokaz tvoje zakrnele / neobstoječe domišljije, duše pa tako ali tako nimaš, še bolj verjetno je to, da si jo zatrl.
Da o pameti ne govorim, pameten itak nisi, če se sliniš nad fotografijami na instagramu, in potem – ker veš, da sam tega ne znaš, ne zmoreš – divje pljuvaš.
Zakaj ne bi raje prilagodil svojega življenja tako, da bi bil tudi ti zadovoljen, in ne tako zavisten? Veš, da bi bilo lažje živeti….
In še NEWS FLASH for you: obstaja življenje zunaj družbenih omrežij…veliko lepše, pristnejše, veliko bolj sladko in predvsem prijazno uporabniku :).
Verjetno se bo. In? Naj zdaj do demence naj zato jem samo zelje, se držim štirih sten in grem spat ob osmih, da ne bom slučajno doživela kaj lepega? Ali kakšno zvezo ima to?
Ravno zato, ker vem, kako hitro se življenje konča na nam neljub način, sem zagovornik uživanja življenja, dokler ga imamo. Ko je enkrat tukaj bolezen, je prepozno.
[/quote]
Upoštevaj še, da je prav garanje tvojih staršev tebi omogočilo boljši start v življenje kot so ga imeli sami. Torej se spodobi, da si jim hvaležna za njihov trud. Nič ne pride samo po sebi.
Bolezen pa lahko zadene tako garače kot uživače. Ni pravila. In, kot že zgoraj ena piše: prav nič ti ne nucajo spomini, če si dementen ali kako drugače bolan.
S tem ne mislim, da so potovanja nekaj, kar si ne bi smeli privoščiti tisti, ki si lahko in ki v tem uživajo. Eni tako, eni drugače. Me je pa zmotil stavek: moji starši so garali … ker je bilo iz prispevka razumeti, da niso ravnali prav. Kot prvo so živeli v drugačnih časih. Kot drugo, kar so ustvarili, so pustili svojim potomcem.
Sicer mislim, da je imel avtor prav – množična potovanja kar konkretno prispevajo k uničevanju našega planeta. Sem se pa v mlajših letih tudi sama navduševala nad njimi – samo nisem imela časa in denarja za realizacijo. Zdaj pa možnosti imam, pa me je navdušenje minilo. Zato ne obsojam tistih, ki se navdušujejo nad potovanji (tudi nekatere moje vrstnice) – se pa tudi meni zdi neumno bezljati okoli.
Večina starih je itak dementnih in se niti ne spomnijo več enega potovanja razen spominov iz otroštva. Čemu torej potovati?
[/quote]
Demenca se večinoma pojavi pozno, do takrat pa živiš s spomini. Marsikdaj ti prav ti dajejo voljo do življenja. Tako je bilo pri mojem očetu, ki je – kolikor se je takrat dalo – potoval že v 50. in 60. letih, sicer samo po Evropi, a tudi to ni bilo takrat tako pogosto. Bil je prava zakladnica znanja, veljal je za razgledanega človeka širokih pogledov, kar je prenašal tudi name. Pri svojih 60. se rada spominjam lepih doživetij, ko sem se kot otrok vozila z ladjico po Seini, občudovala tigre v ZOO v Frankfurtu, videla Vezuf od blizu … pa tudi neskončno dolgih voženj s starimi avtobusi. Oče je še dodatno delal, da smo si lahko to privoščili. Ne le da sem videla veliko stvari, ki jih moji vrstniki niso, pomagalo mi je tudi, da sem bolje vedela, kaj želim in bila pogumnejša pri odločitvah, ki so se kasneje izkazale za dobre. Tudi v materialnem smislu. Za takratne čase sem imela dobro znanje jezikov, pridobila komunikacijske veščine, lažje sem se znašla v “tujem” svetu, spoznala različne ljudi iz različnih krogov. Vse to mi je pomagalo tudi na poklicni poti. Ko je bil oče že starejši, sva se imela o čem pogovarjati. Gledala sva stare fotke, obujala spomine, se smejala. Vse to sem prenesla tudi na svojega otroka. Zdaj se že malo srečujem z zdravstvenimi težavami, pa tudi energije ni več prave. Lepi spomini pa ostajajo. Moj stari mi gre velikokrat na živce (tudi jaz njemu), pa ga lažje prenašam, ko pomislim, da je to tisti postavni fant, s katerim sva se sprehajala po neskončnih peščenih plažah Djerbe (še pred začetkom turističnega booma) …
Demenca se večinoma pojavi pozno, do takrat pa živiš s spomini. Marsikdaj ti prav ti dajejo voljo do življenja. Tako je bilo pri mojem očetu, ki je – kolikor se je takrat dalo – potoval že v 50. in 60. letih, sicer samo po Evropi, a tudi to ni bilo takrat tako pogosto. Bil je prava zakladnica znanja, veljal je za razgledanega človeka širokih pogledov, kar je prenašal tudi name. Pri svojih 60. se rada spominjam lepih doživetij, ko sem se kot otrok vozila z ladjico po Seini, občudovala tigre v ZOO v Frankfurtu, videla Vezuf od blizu … pa tudi neskončno dolgih voženj s starimi avtobusi. Oče je še dodatno delal, da smo si lahko to privoščili. Ne le da sem videla veliko stvari, ki jih moji vrstniki niso, pomagalo mi je tudi, da sem bolje vedela, kaj želim in bila pogumnejša pri odločitvah, ki so se kasneje izkazale za dobre. Tudi v materialnem smislu. Za takratne čase sem imela dobro znanje jezikov, pridobila komunikacijske veščine, lažje sem se znašla v “tujem” svetu, spoznala različne ljudi iz različnih krogov. Vse to mi je pomagalo tudi na poklicni poti. Ko je bil oče že starejši, sva se imela o čem pogovarjati. Gledala sva stare fotke, obujala spomine, se smejala. Vse to sem prenesla tudi na svojega otroka. Zdaj se že malo srečujem z zdravstvenimi težavami, pa tudi energije ni več prave. Lepi spomini pa ostajajo. Moj stari mi gre velikokrat na živce (tudi jaz njemu), pa ga lažje prenašam, ko pomislim, da je to tisti postavni fant, s katerim sva se sprehajala po neskončnih peščenih plažah Djerbe (še pred začetkom turističnega booma) …
[/quote]
Prišel do “sicer samo po evropi”, se vidi da si eno navadno potrošniško revše, ki hočemo samo več in več. Evropa ti je samo, Slovenija ti je sploh brezveze. Kdo ti bo kaj verjel, hodiš na potovanja zato da se hvališ kje si vse bilo, ker si tako ubogo.
Vsem, ki tako ali drugače veliko potujejo, je glaven le en cilj. Kako se pokazati na koncu potovanja. Obvezno kavice s prijatelji in prijateljicami, kjer se pohvalijo, obvezno objave na vseh omrežjih, obvezno obisk vseh sorodnikov.
Jaz sem bila 2x na drugi celini, enkrat v aziji, drugič v Mehiki. Ko se videla v kakšnem razsulu tam živijo me je minilo, da bi kadarkoli še kdaj šla na potovanje.
Ti pa si za hece, v Parizu nic za videt, Barcelona grda kot sam vrag, prav tako nic za videt, se najvec je za videt v eni slovencelski vukojebini v kateri se na vsaki dve minuti zapelje kaksen traktor po ulici. 😀
[/quote]
V Sloveniji imaš veliko lepega za videt, tako razgibana kot je Slovenija je malokatera država. Če pa ni moderno, da se daje za domačae izlete všečke je pa druga stvar. S tem turizmom in potovanji so pa ljudje zblazneli povsod in kaže le praznost življenj ob polnih ritih. Zdaj je pa stroka začela ugotavljat, da je globalizacija šla predaleč in d bi bilo potrebno to zmanjševat. Ni pa jasno kako bo komu ob tako neuumni in življensko prazni čredi to uspelo.
V Sloveniji imaš veliko lepega za videt, tako razgibana kot je Slovenija je malokatera država. Če pa ni moderno, da se daje za domačae izlete všečke je pa druga stvar. S tem turizmom in potovanji so pa ljudje zblazneli povsod in kaže le praznost življenj ob polnih ritih. Zdaj je pa stroka začela ugotavljat, da je globalizacija šla predaleč in d bi bilo potrebno to zmanjševat. Ni pa jasno kako bo komu ob tako neuumni in življensko prazni čredi to uspelo.
[/quote]
Ja se strinjam, da je v sloveniji veliko lepega za videt, ne mores pa cel lajf samo po sloveniji bluzit, je tudi drugje po svetu veliko lepega in drugacnega kot pri nas.
Meni gre tudi na zivce folk, ki potuje samo zaradi tega, da se pokaze in hvali na Fb s slikami s potovanj, prav tako mi gre na zivce folk, ki celo zivljenje ne gre nikamor in pljuva po tistih, ki si nekaj privoscijo za svojo duso.
Ja se strinjam, da je v sloveniji veliko lepega za videt, ne mores pa cel lajf samo po sloveniji bluzit, je tudi drugje po svetu veliko lepega in drugacnega kot pri nas.
Meni gre tudi na zivce folk, ki potuje samo zaradi tega, da se pokaze in hvali na Fb s slikami s potovanj, prav tako mi gre na zivce folk, ki celo zivljenje ne gre nikamor in pljuva po tistih, ki si nekaj privoscijo za svojo duso.
[/quote]
Tvoje pisanje odraža šolski primer zavoženega nesposobnega teleta in čiste zgube.
Ja se strinjam, da je v sloveniji veliko lepega za videt, ne mores pa cel lajf samo po sloveniji bluzit, je tudi drugje po svetu veliko lepega in drugacnega kot pri nas.
Meni gre tudi na zivce folk, ki potuje samo zaradi tega, da se pokaze in hvali na Fb s slikami s potovanj, prav tako mi gre na zivce folk, ki celo zivljenje ne gre nikamor in pljuva po tistih, ki si nekaj privoscijo za svojo duso.
[/quote]
Potem si ti velik porabnik tablet, če ti gre toliko stvari na živce.
To ni res. Ne moreš kar tak nekaj trdit na podlagi svojih izkušenj. Obstajajo tudi ljudje, ki jih recimo zanimajo določeni muzeji in podobne stvari. Pa ljudje , ki potujejo tudi zaradi službe itd. Itak pa noben ni dolžen nikomur polagat računov zakaj kam gre ali ne gre. Ta forum je res neverjeten glede tega. en teden se spravljate na ljudi,ki hodijo na Hrvaško, naslednji na tiste, ki potujejo, potem spet na one, ki obiskujejo toplice in tako v nedogled.
Upam, da bodo moderatorji dosledni in bodo tudi to brezvezno temo premaknili tja kamor so ostale, na nek forum, namenjen potovanjem, pa se tam prerekajte dalje!
Jaz sem stara 64 let.
V otroštvu in mladosti sem ogromno brala in v knjigah spoznavala nešteto krajev.
Od tega velebranja mi je ostala želja spoznati druge države, mesta.
Dolgo si nisem mogla uresničiti te želje / majhni otroci, zidava, pomanjkanje denarja.
Po letu 2000 pa sva z možem le nekako prilezla na zeleno vejo, kar se financ tiče in od takrat redno potujeva, 2 do 3x na leto.
In neizmerno uživava.
Midva nimava pametnih telefonov, nikoli ne preštudirava vnaprej držav, kamor sva namenjena.
Če bi že prej vse prebrala, ne bi bilo zanimivo. Raje povprašava domačine, da nama kaj povejo o krajih, njihovih državah.
Ponavadi najameva avto, se ustaviva, kjer nama je všeč, prespiva v kakšnem hotelu ali pri domačinih.
Najino življenje je zaradi teh in takih potovanj lepše, bogatejše.
Kar pa se tiče hvaljenja s potovanji: midva niti ne poveva, da kam greva (razen svojim otrokom in vnukom ), če pa kdo slučajno izve, da sva nekje bila, pa mu o potovanju poveva samo tisto, kar vpraša.
V Sloveniji je pač tako, da si takoj obtožen, da se hvališ, če kar sam od sebe poveš, da si nekje bil.
Sva imela eno tako izkušnjo in sva se naučila.
Obicajno placamo precej vec, ce ti bo to v kaksno zadovoljstvo.
[/quote]
Popotniki pogosto trdite, da potujete zato, da si širite obzorja, da vas potovanja osrečujejo. Vendar domov se vrnete ravno taki zaplankani in nesrečni napihnjeni snobi, kot ste bili, preden ste šli na pot.
Odebeljeno zgoraj je zgovoren dokaz za to.
Forum je zaprt za komentiranje.