Zakaj te mora določen človek v življenju tako prevzet

In potem menjaš na dve leti? Poznam eno žensko tako, pa so se ji metuljčki od glavo odbili po par letih. Sem večkrat opisovala njeno zgodbo tu gor, ne bom se ponavljala… Ampak ženska je ostala dobesedno brez vsega, tudi gospoda “metuljčka”…csd ji je odvzel otroke, ostala brez svojega stanovanja, službe, z xy prijavami tega istega metuljčka na policijo, z dolgovi za bmw od gospoda metuljčka, ki ji je zabil kredit za brat, pa ušel z novo metuljčico.. v njeno življenje je prišel kot tornado in pustil opustošenje. Pa tako sem ji dobro svetovala še PREDEN se je v to spustila. Ona je pa želela metuljčke… Niti senca same sebe ni več. Konzumira različne načine opijanja in drogiranja, da uspe za trenutek pozabiti kakšno medvedjo uslugo si je naredila.

Toliko od mene o vaših metuljčkih. Lahko samo rečem, hvala Bogu, da ni moj problem in molim, da me še naprej obvaruje pred metuljčkastim razmišljanjem.

smolo je mela, najbrž ne trdite, da če se zacopaš in pofočkaš, končaš zapufan alkoholik, vaš primer je odklon od norme, 99% se čisto okej izide, problem je bolj to, da metulčki niso večni, da tudi najbolj metulčkasto rata monotono, za to še nimam čist rešitve, razmišljam da bi mogl mogoče v vsakem primeru mogl menjat na 10 let, če se pa ful pokonektaš, pa podaljšata z 10 na 20.

Res ne poznam veliko takih moških, vsi so bolj ali manj realisti. V najinem primeru pa sploh, sem bolj jaz taka, kot on. Še ko ga prime, da bi bil romantičen, si premisli in nato trdi, da on pač ni romantičen človek.

Tko da bi na poroki rekl, s tabo bom v dobrem in slabem do 20.7.2033. Pol pa ocenita, a je smiselno še za 10 let podaljšat, ali pa gremo vsak po svoje, no hard filings.

No tole do 20 je zelo realno, če se pa ful ful zaštekaš, je komot lahko za vedno. Sam to so pravljične sanje nas romantičnih dušic. Realnost je verjetno zelo drugačna… Ja verjetno je res najbolj skrajen primer, ki ga poznam, a mene je kar prizemljilo že ko sem spremljala od daleč… Kako je bilo šele njej, oz ji je danes pa ne vem. Nisva v kontaktu.

Je en mene prevzel. Ker ni mel jajc da pusti svojo ki naj je nebi ljubil ne bilo prepozno. Stara sem 34 in porocena,takrat se nisem bila. Velikokrat se spomnim na njega ceprav me je takrat res razocaral. Ne bom ga pozabila,ne bi pa nikoli vec imela z njim nic kaj sele sla z njim v vezo.

Bosanac neresen.

To je dejansko dober predlog. Pošten.

Katastrofalne nasvete in s tvojim razmišljanjem te noben pameten ne bo poslušal. Pač ni čudno, da je naredila ravno obratno…

Še mi ki te beremo, bi prej naredili vse obratno, kot vzeli tvoj nasvet. Oz. si želimo, da ne bi niti pisala.

@za anonimno 8408

Nisem vedela da je dolgčas preživljati čas z najboljšim prijateljem

Ne bi mela nic z njim. Mene ko enkrat razocaras poti nazaj ni. Je vseeno potem ce ostanem porocena. Zal minus je koncni minus pri takih zadevah.

sej ni, samo ko reče ženska, moj mož je moj najboljši prjatu, s tem neki pove, in ne komunicira glih strastne romantične zveze.

OK, treba še mal spolirat idejo, ampak neki je na tem, ker če ti veš, da je pa ta zdej tvoja za veke vekov, ti zlo hitro rata samoumevna, ni se ti treba več trudit, itak je moja, kam bo pa šla, in pol hitr nehaš trenirat in se zrediš in začneš bit tečen za brezvezne stvari. Tko velik zakonov funkcionira, nehala sta se trudit drug za druzga.

Anonimno 8409, deliš svojo zgodbo, ko si že gospod Usojeni?

kero zgodbo sem delil?

Eto, moški so bolj romantični kot ženske. To tudi una Helen Fisher razlaga k je kao največja ekspertka za ljubezen na svetu v svoji knjigi.

https://www.businessinsider.com/why-men-are-more-romantic-than-women-2015-6#:~:text=It%20comes%20down%20to%20basic,fall%20in%20love%20more%20regularly.

A romantic mindset and falling in love at first sight doesn’t make evolutionary sense for women. When humans were first evolving, women had to invest a lot more time and energy into raising children. Falling in love quickly would make it more likely they’d end up with a sub-par mate or miss a better mating opportunity, then waste time raising kids that wouldn’t survive to pass on their genes.

Ženskam se v evolucijskem smislu ne splača bit romantičen, ampak pragmatično najdt čim bolšega donatorja semena, da bojo otroci inteligentni, močni, ekstrovertni, socialno vešči… Lahko so romantične, valjda se tud one zacopajo, pair bonding je biološki imperativ, ampak jim ne smemo zamerit, če pa niso tok romantične k mi.

Nisi je, me pa zanima tvoja zgodba, kako si spoznal ženo?

Kot prvo – se ustavi. ČE razmišljaš, je problemov en kup. Prerposto utišaj misli in se vprašaj, kaj želiš. Jo želiš spoznat? Se z njo pogovarjat? Ker ne glede na vse, to je prva stvar, ki jo je reba naredit, ko ti je nekdo všeč. Treba je osebo spoznat, se z njo začet pogovarjat, da ugotoviš, ali se imaš sploh kaj za pogovarjat. Bolj ko boš bežal, slabše bo.

Je poročena. Ok. Ima družino. Ok. Kaj veš o njenem življenju? Njeni družini? Koliko otrok ima? so majhni? Kakšen odnos je med njo in možem? Vse to ti veš? Veš, lahko imaš zakonce, ki so, zaradi življenja in spleta okoliščin, postali zel odobri prijatelji. Se imajo radi, vendar niso ljubimci. So prijatelji. In navzvzen delujejo kot srečni ljudje, zaljubljeni. Ker znajo živet drug ob drugem. Se sprejemajo. Ampak, če se je tvoje srce tok ogrelo za to osebo, ti nekaj sporoča. In tega ne boš ugotovil tukaj na forumu, doma v agoniji, proč od nje, ampak ob njej in z njo. Življenej ima hecna pota in če te je pot tja peljala, te je peljala z razlogom. Morda je čas, d se preprosto ustaviš, ne razmišljaš toliko o tem zakaj, ker odgoovra ne boš prejel in lepo stopiš do te osebe in jo začneš spoznavat. In ne razmišljaš kaj in kako. Vzameš vsak dan za to, kar je. Na začetku boš vznesen. Sščasoma se boš navajal. Nato bo rutina. Vsakdan. In če bo po 3 letih na tvoji strani še tako občutje, lahk orečeš, da jo ljubiš. V dbrem in slabem. Tako? Tako tekaš za nekom, ki bi te morda nekaj naučil, nekaj dal, nekaj pokazal, nekaj doprinsele, nekaj spremenil, pa bežiš, ker si postavljaš napačna vprašanja. Ni ga zakaj. In ne more biti niti kaj, dokler je ne spoznaš.

Morda bosta postala prijatelja in bosta drug drugemu dajala to, kar manjka obema. Morda boš ob njej ti odrasel in nekaj spremenil ali boš ti njo nečesa naučil in ji nekaj spremenil. Meni se je isto zgodilo – zagledana sem se v moškega. In mi ni bilo jasno zakaj. Spoznala ga nisem nikoli, ker tako kot ti, je tudi on kompliciral. Js sm obmolknila in sem se nehala pogovarjat, sem se umaknila, ker imam nizko samozavest. Ugotovila pa sem po skoraj 2 letih, kaj me je pritegnilo pri njemu – globina in razumevanje, ki jo ima v očeh o tem, kako je laho življenje težko. Prepričana sem, da bi v njem našla razumevajočega človeka. Nekoga, ki bi me učil obvladovat čustva, jih preusmerit. In prepričana sem ,da bi js njega učila veselja do majhnih vsakodnevnih stvarui. 2 leti je minilo in še vedno mislim nanj, ampak, ker imam jaz svoj ponos, ki je bil prevelikokrat ranjen, on pa očitno ne naredi korakov proti nekomu, poskusil je, pa je opustil po nekaj besedah, ga ne vidim več.

napaka je se ustavt tam in ne it naprej zardi nekih notranjih monologov. In ne poslušaj vse tiste neumnosti o nekih čustvenih travmah in trpljenjih. Včasih nam je nekdo preprosto namenjen in si mi naredimo ovire in zapremo vrata, ker nas je strah narediti nek korak naprej. Bolečina konc koncev je samo v glavi. Vse, kar nas doleti, nas spremeni, nas naredi boljše, drugačne, nas bogati. Na nas je, ali to sprejmemo ali si delamo probleme naprej.

Moj nasvet je – pristopi do nje in se samo začni pogovarjat. Za začetek

in še nekaj – kolegica se je na delovnem mestu zaljubila v moškega. Ona je poročena,za  njega ne vem. Možu je povedala resnico – da se je zaljubila, kako gleda na moža ipd., mož ji je dal prostor, čas, da razmisli, da ugotovi, da se odloči. Premlevala sta mislim, da več kot 1 leto opcijo razveze. Kolegica je čakala, če bo ta moški tvegal zanjo, pristopil do nje, začel pogovor z njo, pred ljudmi, pred ostalimi in s tem pokazal, da ima moč, da bi sprejel družbeno in socialno linčanje, ki bi sledilo. Kaj se je zgodilo?

Nič. Ta moški, kot mi je pravila, je nekajkrat z njo poskušal navezat pogovor, vendar se ni prijelo. Začel je prihajat bolj poredko, do točke, da je prišel le nekajkrat letno. in vsak njun stik je bil bolj mučen, ona pa se je vse bolj in bolj zapirala vase in mu ni več niti verjela niti zaupala. Kolikor vem, mislim še nanj, vendar manj. Ga ne vidi že več kot 5 mesecev, z njim ni govorila skoraj nič in v osnovi ji je dal vtis, da nima jajc za rečt.

Zanj je bila pripravljena se ločit, se je pogovarjala z možem o tem, moža mehčala, da ga ne bi tok prizadelo. Ampak on ni naredil ničesar, le čakal je, da bo kar tako se ločila in ga tam čakala, da bo prišel kadar paše njemu. In je šla naprej. Pozabila ga ni, vendar je šla naprej. Da bi mu še zaupala? Težko. Verjela? Težko. Vpletel se je nekdo drug in ta drug je naredil kup problemov. In noče met opravka več z nikomer. Ostala je poročena, vendar je z možem razčistila, da ga vidi kot prijatelja in nič drugega. Torej, je vajin primer podoben? čakaš da bo ona vse spremenila, vse naredila, zate? In ti? stojiš tam in čakaš?

Noben ne bi pristopil k poročeni in rekel ej ti, dej se loč pa pust moža, si prelepa, da bi bla poročena…

Vsaj noben normalen ne, sam tisti k bi batine radi fasal.

“Kolegica je čakala, če bo ta moški tvegal zanjo, pristopil do nje, začel pogovor z njo, pred ljudmi, pred ostalimi in s tem pokazal, da ima moč, da bi sprejel družbeno in socialno linčanje, ki bi sledilo.”

Kako se je pa sploh lahko zacopala v enga, s kerim ni sploh nikoli govorila? Po teoriji je potrebna fizična bližina + pozornost te osebe do nas, da se zacopamo, če se na distanco zacopaš, zna biti to limerenca, ne zacopanost, obsesivne misli, tko k so ene “zacopane” v filmske zvezde, kako ve, da ni vse samo v njeni glavi? Mogoče se je malo prenaglila, šla možu razlagat, da bosta pa onadva zdej samo še prjatla, ker se je v enga v službi zacopala, k sploh še nikoli ni govorila z njim.

In kako bi že samo s tem, ko bi začel pogovor, pokazal moč sprejeti “socialni linč”? Kako lahko sploh kdorkoli kakorkoli pokaže kaj takega? Kaj bi ji moral, na kolenih izpovedati večno ljubezen pred drugimi ljudmi, sej tega nihče ne počne, ne več, to je bilo v 19. stoletju, ko so tudi ženske še “omedlevale”, z dlanjo se je dotaknila čela in padla kot pokošena, da jo je lahko potem simpatija “spravljala k sebi” z dišečimi solmi, ki so jih moški nosili v žepu prav za te situacije. Nasploh so velike izpovedi ljubezni overrated, to je bolj v filmih, v resničnem življenju so odveč in lahko spravijo človeka v zadrego, si predstavljate, da ji on izpove svojo večno ljubezen, ona ga pa napizdi, ej, kaj ti je, jaz sem poročena ženska, v zemljo bi se ugreznil od sramu. Za to je velik boljša strategija flirtanje, ker lahko počasi eskaliraš in je vse malo dvoumno in maš še zmeri možnost častnega umika, če naletiš na rezistenco. Sej večina žensk to obvlada, zna zorkestrirat situacijo, da “nujno” rabi “pomoč” svoje simpatije za neki in zna opazovat in preračunavat a je ali ni čez celo verigo flirta od prvega srečanja z očmi prek komplimentov in medvrstičnih pripomb do posega v osebni prostor, v pogovoru se “nehote” dotakne tvoje podlakti z roko in gleda, a boš sprejel sproščeno ali se boš zdrznil, toleriranje fizičnega dotika je zelo dober indikator zainteresiranosti za oba spola.

Nimam neke ful romantične osebne zgodbe, zanima me fenomen mž odnosov z recimo temu akademskega vidika + neskončno rad imam ženske, zdijo se mi skrivnost, ki jo cel lajf odkrivaš, čudovita, magična bitja.

Stik sta imela, brez skrbi. Začne se tako, da ti je nekdo lep, simpatičen, potem malo pogovori, potem pogledi .. Si mislim. A ne?

Prenaglila se ni. Jo poznam. Je cakala, premlevala, preden je povedala. Mozu bi itak mogla povedat kaj in kako – ce vanj ni vec zaljubljena. Mar bi mu lagala in se pretvarjala da je vse ok?

Socialni linč je v manjših krajih, kjer vsi vse vejo in se vsi med sabo poznajo. Da pa maš potem še osebo k dela kot javna oseba, in javna mislim, da je vse vsem na očeh?

A je kdo govoril o tem, da bi do nje prsel z zahtevo? Avtor je pisal, da oseba noce nic nardit, nic spremenit. Logicno je da ne bo, ce ne ves kaj in kako. Ne bos kar vrgel zakon proc, sel proc k ti je nekdo vsec. Zato se spoznas s clovekom.

Tocno tako je. Tu je ona naredila napako, da je šla sploh možu govoriti. V miru bi si vzela čas, ga spoznavala, ne iti v posteljo, samo pogovor. Ljudje se hitro pokažejo, kakšni so v resnici.. Na koncu je s par površini  pogovori spoznala, da se je zaljubila v iluzijo, v neko idealno sliko, ki se je razblinila kot milni mehurček. To je to o čemer jaz govorim. Jaz sem isto doživela, me je vrglo iz tirnic, jaz poročena, on ločen. Ampak sem si dala čas, pa je hitro prišlo spoznanje ,da je šibkega značaja, to me vje pa tako zmotilo, ker bi jaz take probleme rešila takoj. Isto moj moz. Spoznala sem da imam pravi biser doma.  Treba se je spoznavati, ne takoj zlesti v posteljo. Saj smo zrele odrasle osebe. Daj si čas, pa boš spoznal/a, da tisto kar te je pritegnilo, lahko sploh ni tisto, kar si tu želiš od človeka.  No so pa tudi primeri, ko je poročena spoznala v službi sodelavca, se zaljubila in on tudi, oba sta se ločila v par mesecih in šla skupaj živeti . Očitno sta spoznala da sta prava za sebe. V primeru ki ga opisuje avtorica, pa temu ni tako. Tu avtorica ali avtor idealizira neko osebo, ampak daj si priliko , spoznaj to osebo, začni se pogovorjati.