Zakaj si želite imeti otroke?
Lahko na podlagi tega, da oseba sama izjavi, da ima travme ali pa na podlagi odziva, delovanja, načina komunikacije….Oseba, ki pri sebi nima razčiščenih zadev ali travm, se zato ob vsaki asociaciji na otroka, odziva pretirano. Reagira precej čustveno, čuti željo po obtoževanju, žaljenju…Vsako nedolžno vprašanje ali debato glede otrok doživlja kot grožnjo in potrditev tega, da je nihče ne mara, ker ne spoštujejo njene odločitve, zato se odzove napadalno….
Čisto nekaj drugega, kot neka oseba, ki je s svojo odločitvijo glede neimetja otrok, v sebi pomirjena in zadovoljna.
Če jih je predelal, pa se obnaša čisto drugače, kot tisti, ki jih ni in je v konfliktu s samim sabo. Saj se v bistvu ne gre za zavestno odločitev, ampak je ta posledica odpora zaradi slabih izkušenj, kar pa ne izniči same želje po otrocih.
Podobno, kot če imaš rad mleko, pa ga zaradi prebavnih težav ne smeš piti. Če tega ne sprejmeš in si še vedno želiš mleko, boš v sebi nemiren in ta nemir izražal ob vsaki priložnosti.
Zapleteno tole. Ja kako pa potem lahko nekoga, ki se je odločil, da jih ne želi, označiš, da je nezrel oziroma, da ima nepredelane travme? Če pa je predelal travme (baje) in se potem odločil, da jih ne bo imel. :)[/quote]
Saj se ni pisalo o takih. Pisalo se je o tistih, ki tega niso predelali, če se prav spomnim.
Imeti otroke je enako slabo ali dobro, kakor jih ne imeti. Vse je odvisno od človeka.
Izkoristiti neko biološko danost, torej rojevanje, je podobno pri živalih, ampak to ničesar ne pove o tebi, kakšen starš oz. mati boš. Vsak seveda zase misli, da je najboljši, še posebej mamice, če malo pokukamo na Starševski čvek, kjer se razvija razumska filozofija starševstva, dejansko pa je dobro starševstvo bolj odvisno od nekih čustvenih sposobnosti mamice ali očeta ter njunega odnosa.
Zrelo se je pri vsaki stvari to znebiti. Ampak to je tema o otrocih, mar ne.
Neželja po otrocih naj bi obstajala zaradi nekih zadržkov, zavor, karkoli pač že to je. Jaz osebno si ne predstavljam, zakaj si ne bi želela, kar v meni budi spomine na nekaj lepega. Ker sem jaz kot otrok bila zaželena, ljubljena, razumljena itd., torej bolj kot ne kot otrok od staršev zaželena in vse, kar sem že zapisala, in sem v tem smislu imela lepo otroštvo, mirno in zadovoljno, le kako si ne bi želela tega ponovno čutit. To harmonijo, ki se splete med otrokom in staršem. Tudi tovarištvo, ko so otroci starejši, na nek način.
Zavor v človeku se je v vsakem primeru “pametno” osvobodit. Če ne drugega, pa zato, ker zavore v tistem, ki jih ima, budijo slabe občutke, saj če bereš, potem lahko prebereš, da pogovor o otrocih, doživljajo taki ljudje kot siljenje, ob tem postanejo nastrojeni, jezni, sovražni… To vse pa so negativni občutki, in takšnih si ljudje ne želimo občutiti.
Za vsak slučaj, da ne pozabiš, v čem je problem. No, pa saj se boš spomnila tudi sama, že na naslednjem obisku.
Zrelo se je pri vsaki stvari to znebiti. Ampak to je tema o otrocih, mar ne.
Neželja po otrocih naj bi obstajala zaradi nekih zadržkov, zavor, karkoli pač že to je. Jaz osebno si ne predstavljam, zakaj si ne bi želela, kar v meni budi spomine na nekaj lepega. Ker sem jaz kot otrok bila zaželena, ljubljena, razumljena itd., torej bolj kot ne kot otrok od staršev zaželena in vse, kar sem že zapisala, in sem v tem smislu imela lepo otroštvo, mirno in zadovoljno, le kako si ne bi želela tega ponovno čutit. To harmonijo, ki se splete med otrokom in staršem. Tudi tovarištvo, ko so otroci starejši, na nek način.
Zavor v človeku se je v vsakem primeru “pametno” osvobodit. Če ne drugega, pa zato, ker zavore v tistem, ki jih ima, budijo slabe občutke, saj če bereš, potem lahko prebereš, da pogovor o otrocih, doživljajo taki ljudje kot siljenje, ob tem postanejo nastrojeni, jezni, sovražni… To vse pa so negativni občutki, in takšnih si ljudje ne želimo občutiti.[/quote]
Mogoče pa tudi ti preveč izhajaš iz sebe in nisi pripravljena sprejemati drugačnosti.
Niso zavore tiste, ki budijo slabe občutke, temveč kvečjemu obratno. Ne glede na morebitne zavore ali ne pa se zelo zgodi, da jih večina pop…, če rado pogovori vedno in praviloma v smer “zakaj pa ti ne to ali ono”. Tudi v drugih primerih, in ne samo okoli otrok.
Sicer pa me zanima tudi obratna situacija: kakšne travme in psihične rane pa doživljajo oz. so doživeli tisti, ki izkoristijo vsak trenutek, da lahko govorijo o oh in sploh materinstvu in starševstvu ter povezujejo s tem vsako sekundo življenja?
Zrelo se je pri vsaki stvari to znebiti. Ampak to je tema o otrocih, mar ne.
Neželja po otrocih naj bi obstajala zaradi nekih zadržkov, zavor, karkoli pač že to je. Jaz osebno si ne predstavljam, zakaj si ne bi želela, kar v meni budi spomine na nekaj lepega. Ker sem jaz kot otrok bila zaželena, ljubljena, razumljena itd., torej bolj kot ne kot otrok od staršev zaželena in vse, kar sem že zapisala, in sem v tem smislu imela lepo otroštvo, mirno in zadovoljno, le kako si ne bi želela tega ponovno čutit. To harmonijo, ki se splete med otrokom in staršem. Tudi tovarištvo, ko so otroci starejši, na nek način.
Zavor v človeku se je v vsakem primeru “pametno” osvobodit. Če ne drugega, pa zato, ker zavore v tistem, ki jih ima, budijo slabe občutke, saj če bereš, potem lahko prebereš, da pogovor o otrocih, doživljajo taki ljudje kot siljenje, ob tem postanejo nastrojeni, jezni, sovražni… To vse pa so negativni občutki, in takšnih si ljudje ne želimo občutiti.[/quote]
Mogoče pa tudi ti preveč izhajaš iz sebe in nisi pripravljena sprejemati drugačnosti.
Niso zavore tiste, ki budijo slabe občutke, temveč kvečjemu obratno. Ne glede na morebitne zavore ali ne pa se zelo zgodi, da jih večina pop…, če rado pogovori vedno in praviloma v smer “zakaj pa ti ne to ali ono”. Tudi v drugih primerih, in ne samo okoli otrok.
Sicer pa me zanima tudi obratna situacija: kakšne travme in psihične rane pa doživljajo oz. so doživeli tisti, ki izkoristijo vsak trenutek, da lahko govorijo o oh in sploh materinstvu in starševstvu ter povezujejo s tem vsako sekundo življenja?[/quote]
Seveda izhajam iz sebe. Saj ne trdim, da vse 100% vem, daleč od tega. Niti ne trdim, da kar pišem, pa je to to in nič drugače. To je pač moje razmišljanje in domnevanje, kar se mi pač zdi, izpeljanka iz tistega, kar poznam.
Tudi obratno je. Da slabi občutki ne dovolijo, da nekaj proti sebi naredimo. Ampak kaj pa naredi potem slab občutek. Naše razmišljanje, dojemanje okolja. Odziv, ki smo se ga naučili tekom otroštva, najstništva… Potem je to naše razmišljanje neka zavora, ali ne? Ali kaj po tvoje naredi v nas slabe občutke. Saj če ti veš, imaš drugo teorijo, prosim, napiši.
Ni nujno, da tisti, ki govorimo o materinstvu oz. starševstvu kot nekaj o oh in sploh, to govorimo zaradi nekih svojih travm. Kaj pa če govorimo iz ponosa. Ker so otroci dosegli oz. dosegajo uspehe, napr. so dobri učenci, dobri športniki, dosegajo rezultate na tekmovanjih ipd.. In zaradi svoje uspešnosti so potem samozavestni, imajo prijatelje, spoznajo veliko stvari, raziskujejo, so radovedni, se učijo in naučijo… enostavno skozi odraščanje postajajo Nekdo. In s takim otrokom lahko vzpostaviš dober odnos, kot starš, neko navezo, ki temelji tudi na sodelovanju, na cenjenju otroka kot osebo in seveda tudi njegove dosežke. Zakaj bi že potem moral imeti travme, ker rad govoriš o svojem otroku, o doživljanju starševstva kot nekaj lepega, izpopolnujočega, nekaj, kar te dela zadovoljnega, ob čemer uživaš…
travm nimam ☺ ne zaradi zveze ne zaradi brez-veze ☺
popizdim pa, ker se am vezanim obešajo neke idijotske socio-psiho probleme, kot, da je biti skupaj z ljudmi (tudi v zvezi) – biti zrel za v norišnico ☺[/quote]
in obratno. Sicer pa tudi samski najbrž ne živijo v puščavi. Morda je med njimi le nekaj bi-seksualcev (s poudarkom na BI) :-)))
Čisto vsako vprašanje ali trditev sta lahko postavljena popolnoma nedolžno. Tako v smislu za ali proti otrokom in v obeh primerih sledijo tudi take reakcije. Ali to o travmah in nerazčiščenih zadevah potem velja tudi v obratnih primerih ali samo takrat ko to prihaja od tistih, ki jih ne želijo?[/quote]
Seveda velja v obeh primerih. Marsikateri starš se ne more ali ne zna soočiti s svojo vlogo in vzgojo, še posebej to velja pri tistih, ki imajo že sami slabe izkušnje, kar potem sproži odpor in obremenitev.
Zato pa bi bilo idealno, če bi travme lahko predelali prej, preden bi se odločili za neko zvezo ali otroka.
Ampak, to v večini primerov ni možno, ker se človek ne zaveda svojih travm, dokler ni soočen s samo situacijo ali pa si ne prizna, da ima kakšen problem.
Forum je zaprt za komentiranje.