Zakaj se na forumu ne moremo pogovarjati o globljih temah, filozofskih?

Nas so učili, da ne delaj drugim, česar ne želiš, da dela kdo tebi. Osnovno vodilo za prav in narobe, dobro in slabo. Mislim, da še vedno velja in razumejo tudi otroci.

Dobro je tisto, kar se izkaže za koristno, slabo se izkaže kot škodljivo. Tudi precej preprosto. Kolikor tukaj teorija ne seže dovolj globoko, dodajo svoje izkušnje. Pri dobrem ugodje, veselje, uspeh, pri slabem pa kazen, boleče pisledice in škoda.

Mislim, da nista potrebna biblija ali koran, je kar zdrava pamet dovolj. Kjer ta odpove, je pa na vrsti tak verski spisek grehov in predvidenih kazni zanje.

iDesi

No, tako dosledno pa res nisem brala cele tvoje biografije. Običajno preberem teme, kjer me že uvodni post pritegne, sicer jih preskočim. Kakemu uporabniku prav posebej tudi ne sledim, zato o večini tega, kar naštevaš, danes prvič berem.

Hja, če si poskusil zares vse, potem bi moral sam najbolje vedeti, kaj zna delovati in kaj ne.  Če nič ne deluje, pa je nekaj zares zelo narobe do mere, ko na monu ne bo najti rešitve.

Ti pa moram povedati da tvoji zadnji dve navedbi (tisto o preiskovanju in o metodah, na katere nisi ponosen) name delujeta zelo odbijajoče in bi veliko raje ostala maksimalno naivna….

Bi bilo možno, da je ženino “prestavljanje tarče” samo odgovor in logična reakcija na prav tisto, na kar ne moreš biti ponosen?

P.S.: Bom še bolj neposreden – če si zamisliš situacijo, da bi šlo zate in za osebo, s katero si bila prekinila razmerje – bi jo vzela nazaj pod svojo streho in si prenesla torturo na “za štirimi stenami”? ?

Daisycutter o dobrem in zlem, če ne bi citiralo.

V lastnem mikrosvetu zagotovo. V svojem razmišljanju, svoji družini, v krogu prijateljev ima vsak od nas možnost izbire in lahko nezaželjene vzorce izloči in prepreči nastajanje novih.

V svojem okolju (služba in širša družba) se večinoma prav tako lahko omejiš od tistega, česar ne sprejemaš za svoje. Se ne vključuješ v razna klevetanja, nagajanja, zlonamernost, se umakneš od ljudi, ki ti povzročajo nelagodje, si ne dovoliš, da te potegne v kolesje zlobe. Če si že ravno prisiljen sobivati  z nekom, ki ga ocenjuješ kot zlobnega (recimo v službi) še vedno lahko omejiš komunikacijo na strogo uradno in sam ostaneš korekten, moteče vedenje pa se naučiš ignorirati, odmisliti ali se fokusirati na dobro.
Popolnoma brez dobrega nismo nikjer, samo videti moraš znati dobre plati.
Če je slabega zares preveč in ti je tako moteče, da zaradi tega ne vdržiš, lahko okolje tudi zamenjaš -menjaš službo, kraj bivanja…

Vsekakor lahko na zlobne poteze tudi opozarjaš, skomuniciraš, poveš svoje mnenje, predlagaš izboljšave. Vendar drugih ne moreš spreminjati, edino sebe lahko. V takih primerih predvsem zaradi zaščite samega sebe in svojih vrednot.

V državnem ali svetovnem merilu lahko prispevaš svoj drobec, če se ti zdi vredno in pomembno, ali pa se čim bolj ogradiš od tistega, kar se ne sklada s tvojimi vrednotami. Sveta ne moreš ukrojiti po svoje (to bi bilo izvajanje prisile nad drugimi, torej ena od vrst zlobe), lahko pa v vsaki stvari iščeš dobre plati in s tem vsaj omiliš občutke ogroženosti. Jih je pa zelo težko videti -recimo v primerih vojn. Pa tudi tam najdeš primere požrtvovalne medsebojne pomoči (kot primer svetle točke sredi zla).

Vsekakor se mi zdi najslabše obupati in nehati verjeti v dobro. Tudi najbolj zlobni ljudje so zase prepričani, da počnejo nekaj dobrega, slepo pego zase imamo  pa vsi. Ampak tu je pomembno znati poslušati in slišati, ko nas kdo opozori, da smo storili nekaj zlobnega. Pa ima vsak od nas tudi svojo temno plat, le priznamo si jo blazno težko.

Nočem verjeti, da bi zloba lahko zmagala nad dobrim. Kdo pa že želi živeti v svetu krivic, nasilja, zlobe? Ga ni.

Za tisti  promil psihopatov, ki pa so zares poosebljeno zlo, pa velja prastaro pravilo kakor ti meni, tako jaz tebi. Se moraš sicer res poslužiti nasilja (zlobnih prijemov torej), ampak z namenom zaščite množic, ki bi sicer morali trpeti zaradi zlobe enega.

Skratka, na vseh nivojih na koncu zmaga dobro, druge možnosti ne vidim, ker bi pomenila konec civilizacije. Dokler smo živi, torej dobro obstaja in se mu ne smemo odpovedati.

Ja, ampak pride do kompleksnih situacij in moralnih dilem, splav, smrtna kazen, evtanazija.

Eto en primer, ženska ob rojstvu otroka možu zamolči, da ni njegov. Ve, da ni, ampak si reče, naredila sem napako, ampak za dobro otroka bom tiho. Otrok odrašča, vse se navežejo en na druzga, potem pa mož čez 10 let izve, da otrok ni njegov in tudi če ostane z njo in z otrokom, mu je sesula svet.

To recimo nikjer ni kaznivo dejanje, čeprav so posledice za duševno zdravje moža in otroka lahko uničujoče, ali je prav, da to ni KD in če bi bilo, kakšna kazen bi bila primerna?

Ali pa recimo prisilna kastracija za pedofile ali pa serijske posiljevalce, jebeš človekove pravice, če gre za žival, za tazga se da komot zagovarjat bolj sharia stil kaznovanja, ampak je kompleksno vprašanje.

Pozabila pa si povedati da je zlo v svoji naravi destruktivno. In se ne gre vedno za nek osebni odnos med sodelavci, šefi, ampak tudi do podjetja, institucije, zavodi, ki jih je nekdo ustvaril, izgradil, vlagal v njih in jih zrušijo, uničijo zlobni, korumpirani narcisi ki vidijo samo sebe in v normalnih časih nikoli ne bi bili na niti eno vodilno pozicijo preko katere naredijo ogromno dolgoročno škodo.

Torej, ves trud propade od množice ljudi v zelo kratek čas od ene same osebe od katere ni poanta da se kot praviš distanciraš ali karkoli drugega ker na ta način kot strahotepec pomagaš zlobnim da zmagajo.

Nič čudno da smo tam kje smo danes!

Vse, kar si naštel, lahko dobi svoj pravilen odgovor, ko pravilno pretehtaš iz vseh zornih kotov.
Smrtna kazen za psihopata, ki bo sicer večno nevaren za soljudi -koga je tu treba zaščititi? Mislim, da ni težko odgovoriti. Gotovo nedolžne žrtve in ne pošasti.

Evtanazija je stvar posameznika in je prav, da ima pravico s prostovoljno smrtjo prekiniti neznosno trpljenje, ki se bo tako ali tako slej ko prej končalo s smrtjo. A zakaj bi moral pred tem trpeti? Kdor jo zavrača, se je pa ne bo poslužil. Ni moralna, ampak verska dilema.
Splav? Prav tako bolj verska, kakor naravna dilema. Absolutno bolj humana rešitev, kakor roditi otroka brez prihodnosti, pa naj bo zdravstvena ali socialna. Že sploh ni vprašanje, če gre za plod posilstva, incesta in podobno. Uporabljati splav namesto kontracepcije bi pa za moje pojme moralo biti kaznivo (ko ženska ve, da noče otrok, se pa vseeno ne zaščiti). Enako bi bilo primerno  hudo motene osebe sterilizirati/kastrirati. Sem štejejo tudi pedofili in posiljevalci, ni dileme. Enako promiskuitetnice.

Tisto o zamolčanem očetovstvu je pa predvsem stvar pravilnih, pretehtanih in dokončnih odločitev, ki morajo biti v dobro otroka. Tukaj je prepucavanje o nekih sramotah za leta in leta nazaj neprimerno in nezrelo. Če je ta “oče” vzel otroka od vsega začetka za svojega, razvil odnos in otrok do njega tudi, naj tako tudi ostane in pika. Od kod naj bi “izvedel”? Od matere otroka? Ta naj stoji za svojo odločitvijo do konca. Od drugih? Čisto klevetanje in zloba, ki je sploh ne smeš poslušati, če si normalen.  Otrok ni predmet, ki ga prodaš naprej. Še živali, ki jo imaš deset let, se kar naenkrat ne odpoveš. Pa ne mi o “kaj se bodo ljudje pogovarjali”, se jih ne tiče in pika. Ali pa “črvi dvoma” – šteje samo odnos z otrokom, tiste črve si pa mora odrasel človek v stanju imeti razčiščene.

Ja, seveda ima vsaka  od naštetih ekstremnih situacij moralni vidik na obeh solucijah, ampak v tem primeru obvelja manj škodljiva opcija, ni kaj pesniti.

Da najprej odgovorim: če je zame razmerje končano, je to storjeno po tehtnem premisleku in je moja odločitev dokončna. Torej NE, ni povratka v skupno življenje.
Moram pa dodati, da se nobeno moje razmerje ni končalo s kakimi zamerami ali kregarijami, zato bi ponudila streho nad glavo, če bi se izkazala tovrstna nuja. Kot vsakemu prijatelju, ki bi se znašel v stiski. Ne pa tudi ponovnega razmerja in seveda ob natančno dogovorjenih pogojih in pravilih.

Kar pa zgoraj opisuješ, pa raje nočem vedeti v detajle, pač pa potrjuje moj že naveden občutek, da mi nekje manjka logika in da gre za nenavadno zgodbo. Torej daleč več, kakor zgolj razpad zveze, kot je običajna.

Razumem kot mešanico psihičnih disfunkcij in nečesa izven okvirjev zakonitosti. Od daleč si predstavljam, da je oboje lahko bil poglavitni razlog za razpad zveze.
Za to dvoje pa nisem dovolj poznavalka, da bi lahko karkoli korektnega predlagala ali videla rešitve in odgovore.

Le ena misel me prešine -v takih danostih in s takimi prepozicijami ljudje ne bi smeli imeti otrok. Kar je pa sedaj seveda nemogoče popravljati, ker je nespremenljivo dejstvo. In zelo zelo žalostno.

Če premoreta vsaj še malo razuma, bi rekla, da ga nehajta srat, preden bodo otroci nepopravljivo dotolčeni. To je naravna, moralna in tudi zakonska dolžnost staršev. Spravita otroke do samostojnosti po najboljših močeh, pa se potem vidva dalje uničujta po mili volji, ali jim pa priskrbita normalno in varno okolje za odraščanje in se vidva igrajta to čudaško farso brez njih.

Vse lepo in prav- dokler ne ugotoviš kaj so počeli v Nemčiji med 33 in 45. Potem se pa začneš spraševat…

Medtem je minilo 80+ let, tri generacije in vsesplošna obsodba tedanjih svinjarij.  Svet ni več enak tedanjemu, ljudje živijo drugače, imajo drugačne potrebe in drugačno razmišljanje.  Ne moreš primerjati in iz tedanjega vzorca sklepati, da se bo zgodba ponovila.

Tedanja obveščenost, razgledanost, ozaveščenost in nabor možnosti izbire je v primerjavi z danes kot bi primerjal nemi črno-beli film s 3D tehniko.  Tedanja splošna recesija, standard ljudi in neizobraženost je omogočila, da so ljudje podprli vzpon psihopatov na vlade, danes jih prepozna vsak domači pes.  Takrat si imel izbiro med lakoto in upanjem, danes izbiraš med vsaj petimi opcijami, lakota je pa večini nepoznan pojem. V Evropi od II sv. vojne dalje ni nihče umrl od lakote, če je le povedal, da je lačen. Tedaj so pa umirale cele vasi zaradi pomanjkanja. Zdaj se pač straši s posiljevalci in kriminalci, ki jih pa podpira prav ta ista politika, ki z njimi straši.

“Zgodovina je naša učiteljica” je zlorabljen stavek, ki se v tem primeru uporablja za posredno strašenje ljudi. Podlo se igra na noto čustvenega spomina in zavajanja mladih, ki s tistim časom nimajo več nobenega stika.

Ni jih malo 20-30 letnikov, ki so se ugodovino “naučili” tako, da trdijo, da je vojno začela Jugoslavija, zmagal je pa Hitler v zavezništvu z Ameriko… take zavajati in si iz njih narediti novo legijo neonacijev je mala malica. Pa še zlobne partizane dodaš in smo tam. Samo zagroziš jim še, da jim boš igrice proč pobral in nagnal delat, pa jih imaš. In lahko gojiš zlobo dalje.

Zgodovina bi nas naj na tisoč primerih naučila, da je treba zlobo, samopašnost in požrešnost preprečevati, če se že sklicuješ nanjo.

Prej smo se dotaknili skromnosti. Sedaj pa sva obdelala temo zmernosti. Na aplikativni ravni. ?

Sicer pa… tisti, ki me spremljajo redno, lahko opazijo premike. Bili so časi, ko sem imel v glavi meglo, v duši pa brozgo. Zdelo se je, da izgubljam tla pod nogami. Muke Kristusove. Ko je človek na dnevni ravni soočen s tistim zoprnim vprašanjem: “Pa u 3PM… kdo je tu nor?”, ujet v surrealno, nerazumljivo situacijo, to ne gre mimo brez posledic.

Več let je trajalo  da sem se vsaj približno stabiliziral. Tu je tudi transgeneracijski prenos travme. Ljudje pohosto ponavljamo določene skripte – nezavedno. In ko recimo nekdo izgubi očeta zaradi atipičnega karcinoma, nezavedno lahko poustvari situacijo, da tudi njegovi otroci izgubijo očeta zaradi atipičnega karcinoma.

Koliko ima posameznik v taki sliki sploh možnosti? Na koga se lahko obrne po pomoč, če vse skupaj zveni kot ZF?

To so pa zgodbe, ki jih piše življenje. In joh je treba radikalno sprejeti. Sicer se človeku zmeša.

Monovka, si kaj spala? Js sm do zdle .. zdaj pa gledamo mavko na cinestar2? ti si pa v tem času že vse obdelala.

Si kr ostra z željkotom. Morš razumet, da eni prenašajo 10nožev v hrbtu, drugi pa enga komaj zdrži in travmira zrt njega kt bi jih meu 20. Vsak po svoje uglavnem. Prek foruma ga boš težkp nasuvala v rit, nit mu ne morš lastne pameti vlit,z žuganjem in napadanjem mu boš pa težko kaj dopovedla, saj se ti srotl že brani. Če hočš nekomu res dobro ga za začetek razumi in mu podajaj razlago na način, da jo bo razumeu. In željko je malo dramaqueen,če ne drugo,mi tu delaš uslugo, da lh jovka zdaj.

Js nvem kdaj sm nazadnje pozno filozofirala, tak zaspanček sm.. full spim??? ko je biu mali še dojenček, sm skoz njim pop nepe mela. ?

Ooodštevam dneve do najinega dopusta v pravljičini deeželi. Apartmaa plačan.

Frrreda

Ne govorim o tem, govorim o programih ki so jih imeli o evgeniki. Načeloma se strinjam s tabo, ampak meje so precej tanke.

Meni se zdi, da sva obdelovala moralo, ne zmernosti. Ampak ok.

Še enkrat moram ponoviti: če ti notranja neuravnoteženost ne pokaže logičnih rešitev sama po sebi, je vedno manj slaba  rešitev izklop čustev in zanašanje na hladen razum. V izogib temu, da se ti zmeša, kot praviš. Ena od vrst terapij, ki te usposobi za vsakdanje funkcioniranje.

Ampak zgolj to in nič več. Samoobrambni mehanizem, ki služi samo tvojemu osebnemu preživetju. Družina in okolica je v tem konceptu izvzeta. Se ti zdi to vredu? Jaz, jaz, jaz, jaz… ?

Saj lahko tudi tako, ja. Ampak v tem primeru si ne smeš omisliti partnerja in družine. Je neodgovorno, sebično in nujno vodi v naslednje katastrofe. Dokler nisi ti sam stabilen, ne moreš in ne smeš prenašati svojih travm še na druge.

Travme, praviš? Podedovane? Moje mnenje: večina teh floskul je samo priročen izgovor za nedejavnost in negovanje nezrelosti. Prav je, da jih poznaš, toda namen je, da jih presežeš, ne pa neguješ dalje.

Če tega ne zmoreš, se vsaj odpovej predajanju tega “družinskega izročila” na svoje naslednike, madona! Prerasti in odrasti, ali pa ne imej otrok, ker jim delaš krivico.
Otrok (in partner) ni terapevtsko orodje za tvojo osebno uporabo, ampak bi naj bil ljubljeno bitje, ki mu boš naklonil najboljše, kar zmoreš. Sanjati, da se bo samo po sebi nekaj uredilo tudi v tebi, je naivno in nezrelo. Ljudje okoli tebe niso tu za tebe in zaradi tebe, že sploh ne otroci. Ravno obratno -ti si tu zanje, ker so nastali po tvoji volji, ne po svoji.

Strahove o atipičnem karcinomu razumem (čeprav mi malo zvenijo na hipohondrijo), ne razumem pa, zakaj bi nekdo, ki sumi, da je nosilec dedne bolezni, imel otroke, pri vsej verjetnosti, da bodo lahko zboleli, torej trpeli. Se ti ne zdi to neodgovorno? Meni zelo.

Pustiva, zdaj je, kar je. Ne da se več spremeniti, le še iz danega narediti najboljše možno.

Če praviš, da si prej imel meglo in zmedo v glavi in si zdaj napredoval – uf, nočem niti vedeti, kako je to izgledalo. Vsekakor po zapisanem sklepam, da si še daleč od jasnine in urejenosti in te čaka še krepko delo. Čestitam k napredku, želim izboljšanje še naprej.

No saj jaz sem se poskušal pogovarjati o filozofiji, ko sem pisal o filozofiji v telenovelah(npr. telenoveli Pantanal).

Pa ni nihče nič razumel.

Tu se pač zbirajo preprosti omejeni ljudje nižje klase.