Zakaj nas privlačijo neidealni partnerji?
Idealna za zgrist se in potonit še nižje. Terapevti ne delajo čudežev. Prej si ravno pisal o tem, da se ljudje ne spreminjajo, da če se nam že zdi, da so se, je to zgolj posledica spremenjenih okoliščin in ne osebe kot takšne. Zdaj se pa odloči.[/quote]
Tako zlahka se ne spreminjamo. Zato je včasih potrebno več let trdega dela s pomočjo strokovnjakov ali knjig…[/quote]
Če se človek za to zavestno odloči in sledi temu spreminjanju. Je tebi že uspelo?:))
Če zamenjaš prevleke na sedežih v avtu, je avto še vedno isti model in iste firme. Ali ne ? 🙂
Spodaj pod pokrovom pa je še vedno isti motor. :)[/quote]
Saj pravim, če je zate osnova to, da si še vedno moški, potem ja:). Ponavadi je tako, da če se ljudje spremenijo, ne gre le za fasado, ampak resnično tako mislijo, torej je tudi motor drugačen.
Ja se mi zdi, da bi bilo dobro to kar pišeš samo se bojim, da to ni možno, kot ni možno se naučit vozit kolo predno sedeš nanj. Četudi greš čez vso teorijo ni šans, da spelješ brez padca…[/quote]
Potem po tvoje tudi ne more držati, da imaš sebe rad. V bistvu se ne smeš imeti, moraš prvo iti na bicikl in z glavo v zid, se trikrat klofniti, naštudirati vozne rede vlakov…potem pa morda te bo nekdo, nekoč imel rad…buh ne dej, da bi pa sebe imel rad, a ne.[/quote]
Eni se imajo TAKO radi, da se nobenemu ne predajo, spet drugi pa tako, da bi se skoraj vsakemu. :))
Če zamenjaš prevleke na sedežih v avtu, je avto še vedno isti model in iste firme. Ali ne ? 🙂
Spodaj pod pokrovom pa je še vedno isti motor. :)[/quote]
Saj pravim, če je zate osnova to, da si še vedno moški, potem ja:). Ponavadi je tako, da če se ljudje spremenijo, ne gre le za fasado, ampak resnično tako mislijo, torej je tudi motor drugačen.[/quote]
Tista sprememba je primerljiva z zamenjavo prevlek, ker je izredno majhna v primerjavi z našo celotno osebnostjo in prepričanji.
Pa čeprav se naučiš malo drugače razmišljati, bo v ozadju še vedno tisti stari glas in nas lahko zato še občasno zanese na stari tir, če nismo pozorni.
Ne moreš nečesa kar izbrisati, če je tisto del tvojega vsakdanjega življenja.
Če zamenjaš prevleke na sedežih v avtu, je avto še vedno isti model in iste firme. Ali ne ? 🙂
Spodaj pod pokrovom pa je še vedno isti motor. :)[/quote]
Saj pravim, če je zate osnova to, da si še vedno moški, potem ja:). Ponavadi je tako, da če se ljudje spremenijo, ne gre le za fasado, ampak resnično tako mislijo, torej je tudi motor drugačen.[/quote]
Pa saj verjetno nikoli ne vzameš za svojega popolnoma nekompatibilnega partnerja, da bi se morala oba toliko spreminjati, tu mislim tako pomembne zadeve kot je motor pri avtomobilu. Potem je bolje že v štartu bencinarja zamenjati za dizla, drugače če napačnega tankaš, obstaneš nekje.Se mi zdi, da je tako, a je fantje?
Saj pravim, če je zate osnova to, da si še vedno moški, potem ja:). Ponavadi je tako, da če se ljudje spremenijo, ne gre le za fasado, ampak resnično tako mislijo, torej je tudi motor drugačen.[/quote]
Tista sprememba je primerljiva z zamenjavo prevlek, ker je izredno majhna v primerjavi z našo celotno osebnostjo in prepričanji.
Pa čeprav se naučiš malo drugače razmišljati, bo v ozadju še vedno tisti stari glas in nas lahko zato še občasno zanese na stari tir, če nismo pozorni.
Ne moreš nečesa kar izbrisati, če je tisto del tvojega vsakdanjega življenja.[/quote]
Spreminjamo se celo življenje. Nanašala sem se na to, če je nekdo čustveno čisto zabluzil in ne izplava, potem mu ne pomaga stara mašina, ampak mora potegniti korenite spremembe pri sebi. Ti pa zdaj pišeš o osebnostni rasti:).
Potem po tvoje tudi ne more držati, da imaš sebe rad. V bistvu se ne smeš imeti, moraš prvo iti na bicikl in z glavo v zid, se trikrat klofniti, naštudirati vozne rede vlakov…potem pa morda te bo nekdo, nekoč imel rad…buh ne dej, da bi pa sebe imel rad, a ne.[/quote]
Eni se imajo TAKO radi, da se nobenemu ne predajo, spet drugi pa tako, da bi se skoraj vsakemu. :))[/quote]
A veš, da res:).
Saj pravim, če je zate osnova to, da si še vedno moški, potem ja:). Ponavadi je tako, da če se ljudje spremenijo, ne gre le za fasado, ampak resnično tako mislijo, torej je tudi motor drugačen.[/quote]
Pa saj verjetno nikoli ne vzameš za svojega popolnoma nekompatibilnega partnerja, da bi se morala oba toliko spreminjati, tu mislim tako pomembne zadeve kot je motor pri avtomobilu. Potem je bolje že v štartu bencinarja zamenjati za dizla, drugače če napačnega tankaš, obstaneš nekje.Se mi zdi, da je tako, a je fantje?[/quote]
Tako je. 🙂
In ker smo že v osnovi kompatibilni, vidimo, kako težko je spremeniti še tistih par navad, da ne bi bili v konfliktu.
Ko bi se le ljudje tako zlahka spreminjali…
Pa se ne. Spreminjajo se okoliščine, zaradi česar dobimo vtis, da se je človek spremenil. V resnici pa je bolj ali manj isti, kot na začetku, le da ga nismo mogli dovolj dobro poznati, ker ga še nismo imeli možnost spoznati, kako se obnaša v določenih okoliščinah.
Prav tako imamo vsi neko mejo strpnosti ali potrpežljivosti. Če na začetku še ne kažemo odpora do nečesa, še to ne pomeni, da ga ni, le potreben je čas in dovoljšna mera teh motilnih faktorjev, da občutki pridejo do izraza.
Na videz pa to izgleda, kot da se je človek spremenil.[/quote]
Ne bi tega rekel. Prej bi trdil, da pride do naveličanosti. Podobno kot pri otroku in igračah, ko ta vidi novo.[/quote]
Mislim, da tole ne drži v celoti (Robijevo namreč). Spreminjamo se ljudje. Seveda se pa spreminjamo tudi zaradi okoliščin, ki se spreminjajo. Še posebej mladi ljudje niso povsem izoblikovani. Po daljšem stažu pa se potem začnejo spraševati kdo je “neznanec” v njihovi postelji. Zdaj tisti, ki še imajo kaj volje ali pa jim je ostalo kaj od tiste ljubezni, poiščejo tisto, zaradi česar so prišli skupaj. Dostikrat pa je med partnerjema že tolikšna razdalja, da je vprašanje ali se kaj takšnega sploh splača, če ni bolje porušiti do tal in nekje drugje začeti znova.
No, tole je v praksi zelo preprosto izvedljivo. Midva velikokrat “odmagliva” za en dan … nekaj dni… nekam. Brez otrok ali prijateljev, ki bi naju utegnili “animirati” in nama tako zapolniti dan ali pa zasenčiti naveličanost. Zdaj, to je lahko Berlin, do katerega morava prevoziti 1000 km, z avtom, sama in nama lahko dela družbo le radio ali pa je to naš vikend, kjer … eh, res nimaš kaj pametnega početi, sploh pozimi. Ker si tudi po celodnevni vožnji še vedno imava kaj povedati, če čebljava ves čas, se smejeva ali pa ker se po petih dneh vikenda še vedno ne zgrizeva ali popijeva drug drugemu kri in nama je žal, ker se morava že vrniti, potem bi rekla, da je to to.
:)) Pa saj bi te lahko že izučilo, da napakice ne smeš ignorirati ampak jih moraš sproti popravljati, sicer prideš (garantirano) do nepravilnega rezultata. :))[/quote]
Eh..z napakicami je tako….najprej so ljubke.
Potem ti grejo na jetra.
Potem pride kriza, ko gre lahko zaradi majhne napakice vse k hudiču.
Potem pa, če imaš srečo, jih vzljubiš….in zajamejo velik del ljubezni do
partnerja…
No, tole je v praksi zelo preprosto izvedljivo. Midva velikokrat “odmagliva” za en dan … nekaj dni… nekam. Brez otrok ali prijateljev, ki bi naju utegnili “animirati” in nama tako zapolniti dan ali pa zasenčiti naveličanost. Zdaj, to je lahko Berlin, do katerega morava prevoziti 1000 km, z avtom, sama in nama lahko dela družbo le radio ali pa je to naš vikend, kjer … eh, res nimaš kaj pametnega početi, sploh pozimi. Ker si tudi po celodnevni vožnji še vedno imava kaj povedati, če čebljava ves čas, se smejeva ali pa ker se po petih dneh vikenda še vedno ne zgrizeva ali popijeva drug drugemu kri in nama je žal, ker se morava že vrniti, potem bi rekla, da je to to.[/quote]
Preverjeno.
Podobno sem jaz doživljala na barki….kjer si na par kvadratih..po 14 dni,
tri tedne,,,,
Kdo pravi da ni idealnih partnerjev?
Jaz pa pravim, da je vsak ki ga imamo v določenem obdobju idealen, saj smo se v nekem trenutku odločili za njega.
Problem pa je v nas, če se ne znamo iz veze kaj naučiti.
primer: ženska šifa tipa, kako je len, ne pospravlja za sabo, … in to ona naredi. Po mojem mnenju ga je dobila na pot ravno zato, da se zna končno enkrat postaviti zase.
Pri tem delamo naraje dve lahki poti:
-Takoj obupamo in gremo vstran, češ saj ta ni zame.
– Ne spremenimo nič, samo iz dneva v dan smo bolj zagrenjeni.
tretja – težja pot pa je – spremeniti sebe.
No, tole je v praksi zelo preprosto izvedljivo. Midva velikokrat “odmagliva” za en dan … nekaj dni… nekam. Brez otrok ali prijateljev, ki bi naju utegnili “animirati” in nama tako zapolniti dan ali pa zasenčiti naveličanost. Zdaj, to je lahko Berlin, do katerega morava prevoziti 1000 km, z avtom, sama in nama lahko dela družbo le radio ali pa je to naš vikend, kjer … eh, res nimaš kaj pametnega početi, sploh pozimi. Ker si tudi po celodnevni vožnji še vedno imava kaj povedati, če čebljava ves čas, se smejeva ali pa ker se po petih dneh vikenda še vedno ne zgrizeva ali popijeva drug drugemu kri in nama je žal, ker se morava že vrniti, potem bi rekla, da je to to.[/quote]
Dve težavi se tu največkrat lahko pojavita:
1. nima vsak možnosti, da otroke komu odda in
2. otroci in “vsakdanje težave” so v marsikaterem primeru tudi dober izgovor.
Zakaj pa pride tako daleč zaradi neke napakice ?
A ne more človek te ene napakice pri sebi spremeniti (odpraviti), če se že tako spreminjamo skozi čas ?[/quote]
Nekatere lahko in tudi jih, druge so pa take…neopazne, ki v bistvu niso
napake….kako nekdo glasno diha recimo :-)) Ali pri spanju vleče kovter
k sebi….ali se premetava….ali rad vozi nekomu “za ritjo”…malenkosti,
zaradi katerih se ne greš kregat…ampak gredo vseeno na jetra….
Forum je zaprt za komentiranje.