Zakaj nas privlačijo neidealni partnerji?
What?[/quote]
Kaj what? A ne razumeš kaj si sama napisala? 🙂
Očitno imaš idealnega, ker se ne rabiš spoznavat. ;)[/quote]
Predno greš v razmerje, naj bi sebe dovolj dobro poznal, se ti ne zdi? To je zdravo in dober začetek, da v odnosu lahko rasteš. Seveda se celo življenje spoznavaš, samo ne z osnovami:). No, nekaterim rata tudi slednje, zato pa imajo probleme.
Popolnoma možno in popolnoma možno, da spet kakšen neresnež :-)[/quote]
Ja, glej, tega neresneža je tudi treba spremeniti v moškega. Nasveti poročenih mož bodo pa že držali. Zdaj pa, če samske tega ne zmoremo (ali pa nočemo), da bi fantke spremenjale v moške, morajoa pa poročene ženske to urediti :).
Koliko enega teoretiziranja. Ljudje izbiramo med tistim kar nam je dosegljivo, na voljo. Dosegljivo za seks. Dosegljivo za avanturo. Dosegljivo za resno zvezo. Kar nam ze je.
Pred novim letom v stacuni srecam 50-letnega kolega z ostarelo zgubano “kmetico”. Takoj mi je bilo jasno zakaj jo ze leta pred vsemi tako skriva. Sram ga je! Zakaj si jo je “izbral”? Izbral? Ja seveda. Bila je najbolje kar lahko dobi. Ona ali sam, je bila “izbira”.
Kaj what? A ne razumeš kaj si sama napisala? 🙂
Očitno imaš idealnega, ker se ne rabiš spoznavat. ;)[/quote]
Predno greš v razmerje, naj bi sebe dovolj dobro poznal, se ti ne zdi? To je zdravo in dober začetek, da v odnosu lahko rasteš. Seveda se celo življenje spoznavaš, samo ne z osnovami:). No, nekaterim rata tudi slednje, zato pa imajo probleme.[/quote]
Ja se mi zdi, da bi bilo dobro to kar pišeš samo se bojim, da to ni možno, kot ni možno se naučit vozit kolo predno sedeš nanj. Četudi greš čez vso teorijo ni šans, da spelješ brez padca…
Kaj what? A ne razumeš kaj si sama napisala? 🙂
Očitno imaš idealnega, ker se ne rabiš spoznavat. ;)[/quote]
Predno greš v razmerje, naj bi sebe dovolj dobro poznal, se ti ne zdi? To je zdravo in dober začetek, da v odnosu lahko rasteš. Seveda se celo življenje spoznavaš, samo ne z osnovami:). No, nekaterim rata tudi slednje, zato pa imajo probleme.[/quote]
Naivno razmišljanje. Nikoli se ne poznaš dovolj oziroma vedno misliš, da se poznaš. Bolje, da si kar si in se ne trudiš biti všečen. Oziroma ti samovšečna.
Popolnoma možno in popolnoma možno, da spet kakšen neresnež :-)[/quote]
Ja, glej, tega neresneža je tudi treba spremeniti v moškega. Nasveti poročenih mož bodo pa že držali. Zdaj pa, če samske tega ne zmoremo (ali pa nočemo), da bi fantke spremenjale v moške, morajoa pa poročene ženske to urediti :).[/quote]
Nisem še zasledil, da bi se slednje kdaj pritoževale nad neresnostjo ljubimcev. Kot tudi še nisem slišal, da se je kakšna odločila za ljubimca zato, ker ji je ta speglal žehto perila. 🙂
Predno greš v razmerje, naj bi sebe dovolj dobro poznal, se ti ne zdi? To je zdravo in dober začetek, da v odnosu lahko rasteš. Seveda se celo življenje spoznavaš, samo ne z osnovami:). No, nekaterim rata tudi slednje, zato pa imajo probleme.[/quote]
Ja se mi zdi, da bi bilo dobro to kar pišeš samo se bojim, da to ni možno, kot ni možno se naučit vozit kolo predno sedeš nanj. Četudi greš čez vso teorijo ni šans, da spelješ brez padca…[/quote]
Potem po tvoje tudi ne more držati, da imaš sebe rad. V bistvu se ne smeš imeti, moraš prvo iti na bicikl in z glavo v zid, se trikrat klofniti, naštudirati vozne rede vlakov…potem pa morda te bo nekdo, nekoč imel rad…buh ne dej, da bi pa sebe imel rad, a ne.
Predno greš v razmerje, naj bi sebe dovolj dobro poznal, se ti ne zdi? To je zdravo in dober začetek, da v odnosu lahko rasteš. Seveda se celo življenje spoznavaš, samo ne z osnovami:). No, nekaterim rata tudi slednje, zato pa imajo probleme.[/quote]
Naivno razmišljanje. Nikoli se ne poznaš dovolj oziroma vedno misliš, da se poznaš. Bolje, da si kar si in se ne trudiš biti všečen. Oziroma ti samovšečna.[/quote]
Če ničesar ne veš o sebi, ne moreš ničesar ponuditi v razmerju. Zame ni naivno, če ima nekdo željo spoznavati sebe in mu ni vseeno za druge. Saj to pomeni, da si to, kar si…razlika je le v tem, da vsaj približno veš, kdo si in tudi kaj bi še rad postal. Trudiš se zase.
Ja, glej, tega neresneža je tudi treba spremeniti v moškega. Nasveti poročenih mož bodo pa že držali. Zdaj pa, če samske tega ne zmoremo (ali pa nočemo), da bi fantke spremenjale v moške, morajoa pa poročene ženske to urediti :).[/quote]
Nisem še zasledil, da bi se slednje kdaj pritoževale nad neresnostjo ljubimcev. Kot tudi še nisem slišal, da se je kakšna odločila za ljubimca zato, ker ji je ta speglal žehto perila. :-)[/quote]
Jaz osebno sem opazila, da imajo ljubimce ravno tiste, ki so se poročile s fantki, ki jih morajo dresirati, za ljubimce imajo pa dedce :).
Nekaj žensk poznam, ki imajo oz. so imele ljubimce. Vse tri imajo oz. so imele copataste može, on delal v službi, one pa okrog pohajale in lovile ljubimce. Dve od teh so tudi otroke podtaknile možu. En se je po dveh podtaknjenih otrocih vendarle ločil, pri drugem je pa otrok imel očija in atija. Vsi zadovoljni.
Če je moškega treba učiti, dresirati, bo hitro nastopil tudi ljubimec, ki pa je že moški.
Najprej je to, kar je rekla Margot….izberemo v nekem trenutku, v naslednjem
sva oba drugačna….in morava imeti srečo, da sva še vedno za skup.
Drugo je pa to, da si jaz prav oddahnem, ko pri kandidatu opazim
nepopolnosti, ne-idealnosti….preprosto zato, ker sem tudi jaz daleč od
idealnosti, a ne? In potem se moje napake skompenzirajo z njegovimi…
Pričakujem, da bo on sprejel moje napakce, tko kot jaz sprejmem njegove
in se tako te napakce med sabo izničijo, kot v enačbi.
Problem je samo v tem, da je ta “tehtnica” pri večini ljudi hudičevo natančna…
in so vsi “presežki” napak lahko takoj velik problem….
Ko bi se le ljudje tako zlahka spreminjali…
Pa se ne. Spreminjajo se okoliščine, zaradi česar dobimo vtis, da se je človek spremenil. V resnici pa je bolj ali manj isti, kot na začetku, le da ga nismo mogli dovolj dobro poznati, ker ga še nismo imeli možnost spoznati, kako se obnaša v določenih okoliščinah.
Prav tako imamo vsi neko mejo strpnosti ali potrpežljivosti. Če na začetku še ne kažemo odpora do nečesa, še to ne pomeni, da ga ni, le potreben je čas in dovoljšna mera teh motilnih faktorjev, da občutki pridejo do izraza.
Na videz pa to izgleda, kot da se je človek spremenil.
Ko bi se le ljudje tako zlahka spreminjali…
Pa se ne. Spreminjajo se okoliščine, zaradi česar dobimo vtis, da se je človek spremenil. V resnici pa je bolj ali manj isti, kot na začetku, le da ga nismo mogli dovolj dobro poznati, ker ga še nismo imeli možnost spoznati, kako se obnaša v določenih okoliščinah.
Prav tako imamo vsi neko mejo strpnosti ali potrpežljivosti. Če na začetku še ne kažemo odpora do nečesa, še to ne pomeni, da ga ni, le potreben je čas in dovoljšna mera teh motilnih faktorjev, da občutki pridejo do izraza.
Na videz pa to izgleda, kot da se je človek spremenil.[/quote]
Se ne strinjam. Lahko ocenim samo samo sebe – in je 100% da nisem
ista oseba, kot seb bila recimo pred 10, 15 leti. Spremenila sem nekatera
prepričanja, celo nazore….do določenih stvari sem bolj tolerantna, do
drugih precej manj….na iste stvari reagiram precej drugače, kot nekoč.
Definitivno bi izbrala popolnoma drugačnega partnerja, kot prej in seveda
bi bila tudi jaz všeč drugačnim ljudem…
Mogoče razlike niso v nebo vpijoče….ampak zagotovo so.
Nisem še zasledil, da bi se slednje kdaj pritoževale nad neresnostjo ljubimcev. Kot tudi še nisem slišal, da se je kakšna odločila za ljubimca zato, ker ji je ta speglal žehto perila. :-)[/quote]
Jaz osebno sem opazila, da imajo ljubimce ravno tiste, ki so se poročile s fantki, ki jih morajo dresirati, za ljubimce imajo pa dedce :).
Nekaj žensk poznam, ki imajo oz. so imele ljubimce. Vse tri imajo oz. so imele copataste može, on delal v službi, one pa okrog pohajale in lovile ljubimce. Dve od teh so tudi otroke podtaknile možu. En se je po dveh podtaknjenih otrocih vendarle ločil, pri drugem je pa otrok imel očija in atija. Vsi zadovoljni.
Če je moškega treba učiti, dresirati, bo hitro nastopil tudi ljubimec, ki pa je že moški.[/quote]
Prvi in drugi odstavek mi ravno ne gresta skupaj. Razen, če je ljubimec posledica preuspešne dresure.
Če se to zgodi, potem pa sta res že skoraj idealen par. 🙂
Problemi so vedno okrog neprejemanja in potem dileme ter prepiri okrog tega, kdo se naj spremeni. Ali tisti, ki odseva neko napako ali tisti, ki je ne more sprejeti.[/quote]
Ma ni to dilema….problem je v tem, da nekateri sami sebi ne priznajo
svojih napak. Vidijo samo tuje.
Osnova je ta, da se vsak zaveda svojih napak….potem gre.
To pa ni res. Še vedno ponudiš to, kar si. Oziroma sebe.
Recimo, koliko se nek pes zaveda sebe ? Pa še to ne pomeni, da v odnosu z nekom ničesar ne ponudi. :)[/quote]
Čustveno razvrvan človek nima kaj ponuditi, razen pekla (če si imel to v mislih). Ni dovolj, da rečeš…tukaj sem, tak kot sem. Če nekdo ničesar ne vlaga vase, ne dela na sebi, zakaj bi se morali drugi z njim ukvarjati, ga božati, ga sprejemati široko odprtih rok…češ, on pač tak je. To lahko naredi samo mama.
Jaz osebno sem opazila, da imajo ljubimce ravno tiste, ki so se poročile s fantki, ki jih morajo dresirati, za ljubimce imajo pa dedce :).
Nekaj žensk poznam, ki imajo oz. so imele ljubimce. Vse tri imajo oz. so imele copataste može, on delal v službi, one pa okrog pohajale in lovile ljubimce. Dve od teh so tudi otroke podtaknile možu. En se je po dveh podtaknjenih otrocih vendarle ločil, pri drugem je pa otrok imel očija in atija. Vsi zadovoljni.
Če je moškega treba učiti, dresirati, bo hitro nastopil tudi ljubimec, ki pa je že moški.[/quote]
Prvi in drugi odstavek mi ravno ne gresta skupaj. Razen, če je ljubimec posledica preuspešne dresure.[/quote]
Mogoče je namen dresure naredit moškega, ki je priden, deloven, ki zna gospodinjiti, ki skrbi za otroke, ki prinese ženi zajtrk v posteljo, ki nič ne nerga, če mora samo on hoditi v službo, nič ne nerga, če ona samo zapravlja. V tem primeru je uspešna.
Za ostalo pa posrkbi moški – ljubimec.
Glej, ženska se znajde. V službo ji ni treba hoditi, ker denar prinese mož. Tudi nasplošno ji ni treba kaj veliko delati, ker mož poleg službe še doma pridno dela. Za seks in ostale prijetnosti pa poskrbi ljubimec.
Ko bi se le ljudje tako zlahka spreminjali…
Pa se ne. Spreminjajo se okoliščine, zaradi česar dobimo vtis, da se je človek spremenil. V resnici pa je bolj ali manj isti, kot na začetku, le da ga nismo mogli dovolj dobro poznati, ker ga še nismo imeli možnost spoznati, kako se obnaša v določenih okoliščinah.
Prav tako imamo vsi neko mejo strpnosti ali potrpežljivosti. Če na začetku še ne kažemo odpora do nečesa, še to ne pomeni, da ga ni, le potreben je čas in dovoljšna mera teh motilnih faktorjev, da občutki pridejo do izraza.
Na videz pa to izgleda, kot da se je človek spremenil.[/quote]
Ne bi tega rekel. Prej bi trdil, da pride do naveličanosti. Podobno kot pri otroku in igračah, ko ta vidi novo.
To pa ni res. Še vedno ponudiš to, kar si. Oziroma sebe.
Recimo, koliko se nek pes zaveda sebe ? Pa še to ne pomeni, da v odnosu z nekom ničesar ne ponudi. :)[/quote]
Čustveno razvrvan človek nima kaj ponuditi, razen pekla (če si imel to v mislih). Ni dovolj, da rečeš…tukaj sem, tak kot sem. Če nekdo ničesar ne vlaga vase, ne dela na sebi, zakaj bi se morali drugi z njim ukvarjati, ga božati, ga sprejemati široko odprtih rok…češ, on pač tak je. To lahko naredi samo mama.[/quote]
Tudi pekel je več kot nič. 🙂
Vsak ima svoje razloge, da se z določeno osebo znajde v odnosu. In če je to čustveno nezrela oseba, potem to pomeni, da na drugi strani prav tako oseba ni ravno zrela in sta zato drug drugemu popolno ogledalo, da se lahko učita in samospoznavata.
To je pa res potem problem.
S takšno osebo ni možen dolgoročni odnos.
Zato je pomembna odgovornost, da se vsak pri sebi zaveda kdo je in da ne obsoja drugega samo zato, ker je včasih še sam isti, le da se tega pri sebi ne zaveda.
Neke razlike so. Še vedno pa so ključne okoliščine, ki so vedno nove ali drugačne, zaradi katerih dobimo vtis, da se je nekdo spremenil, ne pa samo-spremembe.
Saj vsi vemo, kako težko je spremeniti neko prepričanje ali navado. Če gledaš več let nazaj, potem opaziš neke spremembe pri sebi, vendar pa ravno zato, ker je minilo več let. V osnovi pa si še vedno, bolj ali manj ista oseba, z istim karakterjem.
To pa ni res. Sta idealna. Koliko se pa naučita, je pa druga stvar. Včasih gre tudi s pomočjo terapevtov.[/quote]
Idealna za zgrist se in potonit še nižje. Terapevti ne delajo čudežev. Prej si ravno pisal o tem, da se ljudje ne spreminjajo, da če se nam že zdi, da so se, je to zgolj posledica spremenjenih okoliščin in ne osebe kot takšne. Zdaj se pa odloči.
To pa ni res. Sta idealna. Koliko se pa naučita, je pa druga stvar. Včasih gre tudi s pomočjo terapevtov.[/quote]
Idealna za zgrist se in potonit še nižje. Terapevti ne delajo čudežev. Prej si ravno pisal o tem, da se ljudje ne spreminjajo, da če se nam že zdi, da so se, je to zgolj posledica spremenjenih okoliščin in ne osebe kot takšne. Zdaj se pa odloči.[/quote]
Tako zlahka se ne spreminjamo. Zato je včasih potrebno več let trdega dela s pomočjo strokovnjakov ali knjig…
Forum je zaprt za komentiranje.