Zakaj nam lažejo?
Imamo dobre prijatelje, res se odlično razumemo, oboji imamo otroke približno enako stare. Smo tudi sosedje v kampu. Sama sem precej odkrita, ne skrivam kakšne ocene imata moje dva otroka, sta zelo pridna, kdaj pa kdaj pa tudi kaj zabluzita, ampak učni uspeh na koncu je odličen oziroma prav dober.
Ta starejša otroka obeh družin sta se morala odločiti, kam bosta šla naprej v srednjo, pa ta dva prijatelja, predvsem ona, ne odgovori ko vprašam, kam gre njen sin, vedno se nekako izmuzne. Sem pa slučajno ujela pogovor, ko se je v družbi pogovarjala z drugo mamo in povedala, kam gre. Zakaj bi se to skrivalo? Pa zakaj nikoli ne pove nič o uspehu in ocenah otrok? Kaj skriva? A so to potem sploh prijatelji? Vem pa da imata njihova dve otoka tudi prepoved govorjenja o šoli z prijatelji, ki niso sošolci. To sta povedala naša dva.
U, če bi jaz imela take “prijatelje” v kampu, takoj iščem drugega.
Groza, nekega zasliševanja in zbiranja podatkov, ki se te ne tičejo.
Tvoji otroci ti tudi ne bodo hvaležni za tvoje tračanje o njihovih stvareh. Kakor hitro bodo le lahko, tudi več ne bodo šli s tabo na dopust.
Koza radovedna tračasta.
Na dopust grem zato, da imam tistih deset dni mir pred celim svetom in delam, kar mi paše.
NE PAŠE MI, da se sosedje navlečejo s kafejom že zjutraj ob pol osmih in potem sedijo do treh popoldan pri moji prikoli, potem pa silijo, da gremo nekam skupaj, pa pekli bi skupaj, pa otroci bi bili skupaj, pa zvečer bi se družili… cele dneve z nami in pri nas.
Pogovor pa itak ni pogovor. Deci se napijejo, babnica pa samo čveke širi o onem in tistem in tretji in verjamem, da o nas tudi vsem ostalim. Ko začne “veš, kaj ti moram povedat”, je že konec.
Potem bi ona, da njeni mulci enkrat pri nas prespijo, drugič pa naši pri njih. Drugo jutro pa “kako sta opravila tisto ono…” da bruhaš.
Parkrat sem se morala prav skrivat v prikolici, ker se na lepo ne dajo odgnat. Ali pa se zlagat, da nekam gremo.
Pa saj me ni krava skotila, da bom na dopustu nekomu suženj in morala lagat.
In smo šli v drugi kamp.
Ko moraš pobegnit, 04.08.2025 ob 17:05
Na dopust grem zato, da imam tistih deset dni mir pred celim svetom in delam, kar mi paše.
NE PAŠE MI, da se sosedje navlečejo s kafejom že zjutraj ob pol osmih in potem sedijo do treh popoldan pri moji prikoli, potem pa silijo, da gremo nekam skupaj, pa pekli bi skupaj, pa otroci bi bili skupaj, pa zvečer bi se družili… cele dneve z nami in pri nas.
Pogovor pa itak ni pogovor. Deci se napijejo, babnica pa samo čveke širi o onem in tistem in tretji in verjamem, da o nas tudi vsem ostalim. Ko začne “veš, kaj ti moram povedat”, je že konec.
Potem bi ona, da njeni mulci enkrat pri nas prespijo, drugič pa naši pri njih. Drugo jutro pa “kako sta opravila tisto ono…” da bruhaš.
Parkrat sem se morala prav skrivat v prikolici, ker se na lepo ne dajo odgnat. Ali pa se zlagat, da nekam gremo.
Pa saj me ni krava skotila, da bom na dopustu nekomu suženj in morala lagat.
In smo šli v drugi kamp.
Super si opisala to kemp sceno. Res, to ni noben dopust. Da bi me pa kdo še zasliševal glede šole otrok si pa sploh ne predstavljam.
Forum je zaprt za komentiranje.