Zakaj naj bi bil samomor slaba reč?
Nekje nekoč, ko sem bila na nekem dopustu sem slišala, da Švicarji iz tega delajo pravi biznis oz se grejo novo obliko turizma “suicide tourism” in da povpraševanje raste – zlasti s strani Nemcev in Angležev; ceno sem pa slišala drugačno, ene 5 jurjev € ali nekaj takega. Ponujajo več načinov, kako se “zadeva” izvede – toda to za moje pojme ni zgolj samomor, prej nezaslišano nudenje storitev; gre za nek dogodek, pri čemer sploh ni pomembno, kaj točno se je zgodilo, le da je denar pritekel denar na račun. Se res ljudje tako nizko cenite?
ps: plačati bi še morala, da lahko umrem – RAJE ŽIVIM !
Tudi Afričani in Azijci se bodo počasi navadili uporabljati kondome in pse, nič drugačni niso kot mi, samo malo manj razviti. Ampak ni se treba bati, da bi bilo to tako hitro-populacija bo vsaj še nekaj desetletij naraščala in potem bo verjetno začela počasi padati. Približno take so ocene. Če bomo kdaj izumrli na tak način, bo to čez kakih 1000 let ali še več.
Samomor je redko (svobodna) izbira, ker le malo ljudi ga je sposobno dejansko izvršiti, namreč nagon po ohranitvni (življenja) je najmočnejši nagon, ki obstaja v nas. Primitivnost s tem nima nobene veze, prej nasprotno, ravno “primitivne živali” niso sposobne narediti samomora, ker jih vodijo izključno nagoni za razliko od človeka, ki ga ne regulirajo zgolj nagoni, zato je sposoben tudi daleč preseči po grozodejstvi in surovosti živali, ampak po drugi strani pa tudi izreden napredek v civilizacijsko-kulturnem smislu.
Meni se zdi to neumno, da se obsoja ljudi, ki naredijo samomor, najpogosteje gre za ljudi, ki jih same plaši ta misel. Kažejo pa na totalno nerazumevanje ljudi, namreč nekdo, ki naredi samomor, mora biti v izjemni (duševni) stiski in biti “zelo močan” (najpogosteje s spremljajočo duševno boleznijo, ki lahko traja leta i ndesetletja), da more iti čez najmočnejši ohranitveni nagon.[/quote]
Ne gre tukaj toliko za obsojanje samomorilcev kot za to, da se jasno pove, da to dejanje ni ok.
In kakšen smisel ima sočustvovati s človekom, ki je bil v takšni hudi stiski, da se je moral ubiti?
Več kot očitno je, da smo že pred tem tudi mi zatajili. Nismo videli njegove stiske, nismo mu pomagali. A zdaj se bomo pa boljše in manj krive počutili, če se nam bo smilil in če bomo rekli, ja saj se je rešil, bolje mu bo.
Meni takšno razmišljanje ni blizu. Sem bila 10 dni 24 ur na dan ob osebi, ki je umirala in omenjala tudi samomor. Umrla je pomirjena, brez bolečine, brez strahu. Teh 10 dni je obema veliko pomenilo. To vem. Bilo je tudi precej smeha, ne samo solz. Da se tudi drugače, če se potrudimo za nekoga. Samomor je večinoma posledica stiske, to si tudi sam ugotovil. In ni rešitev. Point je v tem, da se moramo naučiti prepoznavati tovrstno stisko in pomagati. Ne pa razviti neko silno toleranco do samomora ali pa celo promovirati samomor kot nekaj, kar je “kul”.
Sicer pa je znanstveno dokazano, da tudi nekatere živali delajo samomore. Predvsem samice. Pa ni da bi imele ravno kakšne hude možgane.
Nekje nekoč, ko sem bila na nekem dopustu sem slišala, da Švicarji iz tega delajo pravi biznis oz se grejo novo obliko turizma “suicide tourism” in da povpraševanje raste – zlasti s strani Nemcev in Angležev; ceno sem pa slišala drugačno, ene 5 jurjev € ali nekaj takega. Ponujajo več načinov, kako se “zadeva” izvede – toda to za moje pojme ni zgolj samomor, prej nezaslišano nudenje storitev; gre za nek dogodek, pri čemer sploh ni pomembno, kaj točno se je zgodilo, le da je denar pritekel denar na račun. Se res ljudje tako nizko cenite?
ps: plačati bi še morala, da lahko umrem – RAJE ŽIVIM ![/quote]
Temu kar švicarji nudijo se reče pomoč pri samomoru (assisted suicide)-torej prideš tja, po nekaj zdravstvenih in psiholoških pregledih ti dajo strupen koktajl, ki te uspava in kasneje ubije. Lahko na to gledaš z vidika, da je lepše umreti neboleče in med prijatelji in zagotovo, kot pa se obesiti in daviti na nekem samotnem kraju (in se morda potem zbuditi v bolnici). Kaj pa vem, mogoče je ta razlika vredna nekaj tisoč evrov, sploh glede na to da denar v tej fazi niti ni več tako pomemben.
Pozdravljeni,
Do sedaj sem v tej temi prebral kar nekaj zanimivih razmišljanj ter na žalost tudi nekaj malo manj. A moram reči, da v osnovi vsi zelo podobno razmišljate, a se le soočate z manjšimi težavicami v medsebojni komunikaciji. Zaradi česar sem se tudi odločil objaviti še svoje kratko razmišljanje na objavljeno temo.
Osebno trdno zagovarjam, da je samomor v določenih specifičnih okoliščinah več kot le opravičljiv. Kar potrjuje že sam koncept: heroizma ali altruizma, s katerima splošna družba še vedno slavi določene oblike samomorov. Seveda pa se je potrebno prvo ustaviti pri sami definiciji samomora.
Do sedaj ste se v tej temi ves čas vrteli okoli zelo ozke definicije samomora; pri čemer bi želel izpostaviti, da samomoru, ki ustreza tako ozki definiciji odločno nasprotujem. Nekaj povsem drugega pa dobimo, v kolikor pogledamo samomor v vsej njegovi celoti in kompleksnosti, katerega bi bilo moč še najlažje opredeliti kot sleherni niz posameznikovih zavestnih odločitev, za katere posameznik bodisi sluti bodisi ve, da ga vodijo v lastno smrt. V kolikor pogledamo na samomor iz tovrstne perspektive lahko hitro ugotovimo, da bo vanjo sodilo ogromno število dejanj, katere ne le da zgolj odobravamo, temveč jih tudi slavimo. Oziroma v kolikor omenim le nekaj tovrstnih primerov: Tiberius Gracchus, Julij Cezar, Giordano Bruno, Martin Luther King jr., Malcom X… V končni fazi vse tri abrahamske religije (krščanstvo, judaizem in islam) poveličujejo ideal samomora, ki ustreza omenjeni razširjeni definiciji, katerega ponazarja simbol Jezusa, kateri je najbolj zaznamoval prav krščanstvo in posledično tudi zahodno civilizacijo, ki temelji na krščanski miselnosti.
Sedaj pa smo se znašli pred povsem novim ontološkim vprašanjem, in sicer ali lahko na samomor, ki temelji na nizu posameznikovih zavestnih in prostovoljnih odločitev, za katere se zaveda (bodisi na nezavedni bodisi na zavedni ravni), da ga vodijo v lastno smrt, gledamo kot na sredstvo absolutne odrešitve? Je to dejansko eno izmed najpomembnejših sporočil krščanstva? Odgovorov na to še vedno aktualno vprašanje je ravno toliko koliko je vernikov in tistih, ki tako ali drugače strokovno krščansko miselnost in krščanstvo samo. Osebno ne vidim v simbolnem samomoru Jezusa Kristusa nikakršnega sporočila, ki bi sporočal kar koli v smeri, da je skozi tovrstno obliko samomora, ki ga v tovrstnih primerih poimenujemo – samožrtvovanje, dejansko moč doseči absolutno odrešitev in osvoboditev. Temveč na celotno življenje in smrt Jezusa Kristusa (celotna Nova zaveza) gledam kot na Božji odgovor Jobu, katerega zgodbo bomo našli v Stari zavezi. Oziroma točneje kot na Božji odgovor na zadnje Jobovo vprašanje, katerega Job zastavi Bogu, ko pride končno pred božje obličje, katero se glasi: “Kje je pravica?”. Na katerega Bog odgovori Jobu skozi njegovo poosebljanje v podobi Jezusa Kristusa, z Jezusovim zadnjim vprašanjem tik pred njegovo smrtjo: “Oče, ali si pozabil name?”.
Celotno Jezusovo življenje, vse njegove najrazličnejše izkušnje in preizkušnje ter na koncu tudi njegovo zadnje vprašanje ter smrt, kakor tudi vstajanje, na simbolni ravni med drugim predstavljajo tudi Božji odgovor Jobu. Kateremu je Bog storil nepopravljivo krivico ter mu na koncu omogočil, da je kot prvi človek po Enohu uzrl njegovo obličje. Glavno sporočilo Jobove knjige je predvsem, da navkljub temu, da je bil Job (kot predstavnik človeške vrste) v podrejenem položaju proti Bogu (Višji sili) in njegovi volji, je prav z njegovo neomajno in trdno vero v Boga, navkljub temu, da je bil deležen najhujših nadlog in preizkušenj, ki so izvirale iz Božje muhavosti in njegovega nepoznavanja samega sebe, ter za katero je vedel, da bo na koncu plačal z življenjem, na koncu dokazal Bogu, da je kot človek posedoval moralno superiornost nasproti Bogu samemu. Saj je ne glede na vse in kar koli ostal predvsem zvest samemu sebi in njegovi lastni poti, katero na simbolni ravni simbolizira Jobova neomajna vera v Boga. Česar Bog ni uspel razumeti tako dolgo, dokler se ni čez nekaj tisočletij poosebil v podobi Jezusa Kristusa in skozi svoje samožrtvovanje ni rešil celotno človeštvo – to je pred njim storil že Job, ko je dokazal Bogu moralno superiornost -, temveč predvsem samega sebe in s tem posledično tudi celotno človeštvo pred pozabo tega, kar je nekoč v davni preteklosti zanje storil Job. Seveda pa gre na tem mestu tudi omeniti, da Jezus Kristus v sebi združuje še kar nekaj drugih zelo drugačnih simbolov, kateri pa za nas tokrat niso pomembni.
S svojim razmišljanjem o povezavi med Jobovo knjigo in Novo zavezo sem želel predvsem izpostaviti, da se nikoli ne smemo zadovoljiti z ozkimi definicijami kakršnih koli pojmov, konceptov ali idej, saj bomo v tovrstnih primerih vedno postali žrtev lastnih parcialnih subjektivnih percepcij nečesa in ne bomo nikoli zmožni uvideti stvari v njihovi stvarni podobi, temveč izključno le skozi prizmo Maye (Iluzije). Kot sem predhodno nakazal, v kolikor pogledamo na samomor iz perspektivne njegove stvarne narave hitro ugotovimo, da je samožrtvovanje zgolj še ena izmed njegovih mnogih manifestacij. A za razliko od večine ostalih manifestacij samomora je samožrtvovanje poveličevano in slavljeno ne zgolj v zahodni (krščanski) civilizaciji, temveč v vseh ostalih bodisi preteklih bodisi sodobnih civilizacijah. Kar nam več kot le jasno nakazuje na arhetipsko naravo samomora in samožrtvovanja. Arhetipsko naravo slednjih nam potrjuje tudi dejstvo, da sta oba simbolna koncepta prisotna v vseh preteklih ali obstoječih mitologijah, religijah ali religijsko-filozofskih sistemih.
V kolikor bi si malo podrobneje pogledali arhetip heroja bi lahko zelo hitro opazili, da je tesno povezan in prepleten s konceptoma samomora in samožrtvovanje. Prav tako pa bomo v vseh svetovnih mitih vedno opazili en in isti razplet, ki posameznega heroja vodi bodisi proti samomoru bodisi proti samožrtvovanju. Vendar pa stvari nikoli niso preproste. Zaradi česar bomo pri našem malo podrobnejšem preučevanju arhetipa heroja hitro ugotovili, da v kolikor se posamezni heroj ne odloči za samožrtvovanje vedno konča v takšni ali drugačni obliki samomora. Kajti nemudoma, ko heroj opravi njegovo herojsko nalogo, ki ga tudi določa kot heroja, s tem izpolni njegov izvorni namen in posledično ne more več obstajati kot heroj oziroma nespremenjen. Zaradi česar ga okoliščine silijo k samožrtvovanju, saj se bo le s samožrtvovanjem uspešno preobrazil v nekaj drugega, kar bo lahko obstajalo v spremenjenih pogojih, katere je ustvarila herojeva uspešno opravljena herojska naloga. V kolikor pa se heroj iz takšnih ali drugačnih osebno-razumskih razlogov odloči nasprotovati samožrtvovanju, ki je njegova edina pot do odrešitve in novega življenja, pa dejansko izbere samomor, kar je skozi najrazličnejše svetovne mite vedno znova na simbolni ravni ponazorjeno s tragičnimi usodami posameznih herojev, ki se niso odločili za samožrtvovanje.
Na psihološki ravni pa se ta prastari spopad dveh ekstremnih polov istega arhetipskega koncepta – samožrtvovanje-samomor predvsem manifestira v notranjem spopadu dveh nasprotujočih si taborov sil. Prvi tabor si prizadeva posameznika usmerjati k življenju in h temu, da sprejme samožrtvovanje kot sestavni del življenja in celotnega stvarstva. Drugi tabor pa si prizadeva posameznika usmerjati k bolj ali manj uspešnejšemu upiranju in zavračanju sleherne oblike samožrtvovanja, s čimer pa ga na dolgi rok dejansko vodi v takšno ali drugačno obliko samomora. Pri čemer pa bi želel izpostaviti, da obstaja veliko različnih oblik samomorov, od katerih je dejanski fizični (telesni) samomor zgolj najbolj osnovna oblika, a daleč od tega, da bi bila edina ali najbolj uničujoča. Veliko bolj uničujoči obliki samomora sta duševni (psihološki) in predvsem duhovni (psihični) samomor. In glede na to, da je sredinska stopnja vedno izvorna stopnja sledi, da se vedno prvo pojavi duševni samomor, ki postopoma vodi v duhovni samomor, kateri pa na koncu lahko privede posameznika do fizičnega samomora.
Za sam konec pa bi želel le še zastaviti nekaj iztočnih vprašanj za nadaljnji potek debate…
[list]
[*] Kadar razpravljamo o samomoru ali resnično razpravljamo zgolj o samomoru ali dejansko razpravljamo o samožrtvovanju?
[*] Kako vemo kdaj govorimo o prvem in kdaj o drugem?
[*] Ali ju lahko dejansko ločeno obravnavamo, v kolikor vedno hodita z roko v roki ter sta zgolj dva ekstremna aspekta istega procesa?
[*] Kaj dejansko je proces, katerega na enem koncu daljice določa samožrtvovanje in na drugem samomor?[/list]
Lep pozdrav
Več stvari. Zanimajo me mnenja ljudi in zanima me tema. Drugače pa vsaj v bližnji prihodnosti se ne nameravam ubiti, kasneje bomo pa še videli ;). Ampak itak sem želel da se tema razvije z objektivnimi argumenti, ne pa da se gremo tukaj neko preučevanje moje psihe. Pravzaprav sem pozitivno presenečen nad uporabniki, da je to še kar uspelo.
Nekje nekoč, ko sem bila na nekem dopustu sem slišala, da Švicarji iz tega delajo pravi biznis oz se grejo novo obliko turizma “suicide tourism” in da povpraševanje raste – zlasti s strani Nemcev in Angležev; ceno sem pa slišala drugačno, ene 5 jurjev € ali nekaj takega. Ponujajo več načinov, kako se “zadeva” izvede – toda to za moje pojme ni zgolj samomor, prej nezaslišano nudenje storitev; gre za nek dogodek, pri čemer sploh ni pomembno, kaj točno se je zgodilo, le da je denar pritekel denar na račun. Se res ljudje tako nizko cenite?
ps: plačati bi še morala, da lahko umrem – RAJE ŽIVIM ![/quote]
Temu kar švicarji nudijo se reče pomoč pri samomoru (assisted suicide)-torej prideš tja, po nekaj zdravstvenih in psiholoških pregledih ti dajo strupen koktajl, ki te uspava in kasneje ubije. Lahko na to gledaš z vidika, da je lepše umreti neboleče in med prijatelji in zagotovo, kot pa se obesiti in daviti na nekem samotnem kraju (in se morda potem zbuditi v bolnici). Kaj pa vem, mogoče je ta razlika vredna nekaj tisoč evrov, sploh glede na to da denar v tej fazi niti ni več tako pomemben.[/quote]
Vem, po uspavanju ti respiratorni sistem odpove…vseeno, ne hvala, ni to zame, rada živim in mi je totalno vseeno kako temu drugi rečejo; ko so tuji prsti poleg (finančno ali nefinančno motivirani) ni več vzroka, da se govori o “samo”.
Samomor je redko (svobodna) izbira, ker le malo ljudi ga je sposobno dejansko izvršiti, namreč nagon po ohranitvni (življenja) je najmočnejši nagon, ki obstaja v nas. Primitivnost s tem nima nobene veze, prej nasprotno, ravno “primitivne živali” niso sposobne narediti samomora, ker jih vodijo izključno nagoni za razliko od človeka, ki ga ne regulirajo zgolj nagoni, zato je sposoben tudi daleč preseči po grozodejstvi in surovosti živali, ampak po drugi strani pa tudi izreden napredek v civilizacijsko-kulturnem smislu.
Meni se zdi to neumno, da se obsoja ljudi, ki naredijo samomor, najpogosteje gre za ljudi, ki jih same plaši ta misel. Kažejo pa na totalno nerazumevanje ljudi, namreč nekdo, ki naredi samomor, mora biti v izjemni (duševni) stiski in biti “zelo močan” (najpogosteje s spremljajočo duševno boleznijo, ki lahko traja leta i ndesetletja), da more iti čez najmočnejši ohranitveni nagon.[/quote]
Ne gre tukaj toliko za obsojanje samomorilcev kot za to, da se jasno pove, da to dejanje ni ok.
In kakšen smisel ima sočustvovati s človekom, ki je bil v takšni hudi stiski, da se je moral ubiti?
Več kot očitno je, da smo že pred tem tudi mi zatajili. Nismo videli njegove stiske, nismo mu pomagali. A zdaj se bomo pa boljše in manj krive počutili, če se nam bo smilil in če bomo rekli, ja saj se je rešil, bolje mu bo.
Meni takšno razmišljanje ni blizu. Sem bila 10 dni 24 ur na dan ob osebi, ki je umirala in omenjala tudi samomor. Umrla je pomirjena, brez bolečine, brez strahu. Teh 10 dni je obema veliko pomenilo. To vem. Bilo je tudi precej smeha, ne samo solz. Da se tudi drugače, če se potrudimo za nekoga. Samomor je večinoma posledica stiske, to si tudi sam ugotovil. In ni rešitev. Point je v tem, da se moramo naučiti prepoznavati tovrstno stisko in pomagati. Ne pa razviti neko silno toleranco do samomora ali pa celo promovirati samomor kot nekaj, kar je “kul”.
Sicer pa je znanstveno dokazano, da tudi nekatere živali delajo samomore. Predvsem samice. Pa ni da bi imele ravno kakšne hude možgane.[/quote]
NE razumeš ti dobro mene, nisem govoril o nobeni promociji samomora niti se nisem opredeljeval pro ali contra. Jaz pač ne verjamem, da je samomor svobodna odločitev, razen pri ideoloških samomorih. Kot psihološko bolezensko stanje pa je samomor samo ena oblika bolezni, kjer je “simpotom” takšen, da se nekdo ubije.
Več stvari. Zanimajo me mnenja ljudi in zanima me tema. Drugače pa vsaj v bližnji prihodnosti se ne nameravam ubiti, kasneje bomo pa še videli ;). Ampak itak sem želel da se tema razvije z objektivnimi argumenti, ne pa da se gremo tukaj neko preučevanje moje psihe. Pravzaprav sem pozitivno presenečen nad uporabniki, da je to še kar uspelo.[/quote]
Brez skrbi. V Sloveniji, kjer je kriza vrednot na vsakem koraku, samomor tudi brez te teme odlično uspeva. Vsaj po nečem smo v svetovnem vrhu.
Me niti ne čudi zakaj.
Več stvari. Zanimajo me mnenja ljudi in zanima me tema. Drugače pa vsaj v bližnji prihodnosti se ne nameravam ubiti, kasneje bomo pa še videli ;). Ampak itak sem želel da se tema razvije z objektivnimi argumenti, ne pa da se gremo tukaj neko preučevanje moje psihe. Pravzaprav sem pozitivno presenečen nad uporabniki, da je to še kar uspelo.[/quote]
A res nimaš kaj boljšega na zalogi za predebatirat ?
O super, potem se lahko nekdo izgovori na bolezen, da naredi svoj konec. Kam smo prišli. Torej, ko je nekdo mentalno neuravnovešen, morda celo ne zmore presojanja, lahko se pa odloča…je samomor opravičljiv. Do teh “simptomov” ni prišlo čez noč. Torej je imel ta človek nekoč življenje v svojih rokah, dokler se ni odločil drugače in je psiha prišla tja, kamor je prišla…v brezizhoden položaj. Potem je narobe nekaj z nami, z družbo, ker človeku nismo znali pomagati.
Več stvari. Zanimajo me mnenja ljudi in zanima me tema. Drugače pa vsaj v bližnji prihodnosti se ne nameravam ubiti, kasneje bomo pa še videli ;). Ampak itak sem želel da se tema razvije z objektivnimi argumenti, ne pa da se gremo tukaj neko preučevanje moje psihe. Pravzaprav sem pozitivno presenečen nad uporabniki, da je to še kar uspelo.[/quote]
A res nimaš kaj boljšega na zalogi za predebatirat ?[/quote]
[img]http://www.snydertalk.com/wp-content/uploads/2009/10/Save-the-Planet-Kill-Yourself.jpg[/img]
:)))
Spoštovana Goldfish,
Z vsem dolžnim spoštovanjem, bi vam svetoval, da si ponovno malo bolj pozorno preberete moj prispevek, saj očitno niste razumeli kaj sem želel sporočiti z njim, kakor tudi kaj dejansko sprašujem na koncu.
Lep pozdrav[/quote]
Spoštovani uporabnik foruma,
ob tej uri se res nisem prebijala do konca vašega prispevka., za kar se vam opravičujem. Kljub temu moje mnenje ostaja nespremenjeno. Ne jemljite tega osebno, če ne razmišljamo vsi enako in ne pihamo v isti rog.
Z vsem spoštovanjem.
Spoštovana Goldfish,
Mogoče pa bi se vendarle spodobilo, da vam in preostalim bralkam in bralcem ponudim kakšen manjši namig, kako boste lahko bolje razumeli sporočilo moje objave.
Samožrtvovanje vedno vodi v življenje in v zaščito življenja v širšem kontekstu, medtem ko samomor vodi v duševno, duhovno in/ali telesno smrt zgolj enega posameznika.
Tisti, ki izbere samožrtvovanje, se bo z njim dejansko odrekel prav tistim notranjim (psihološkim in psihičnim) silam, ki bi ga lahko nekoč pripeljale bodisi do duševnega, duhovnega bodisi telesnega samomora.
Tisti, ki izbere, da bo nasprotoval samožrtvovanju in se oklepal vsega, kar je zgolj njemu samemu pomembno in vredno, bo s tem obsodil bodisi samega sebe bodisi svoje potomce na samomor. Kajti tovrsten posameznik bo želel vztrajati v njegovi lastni samoinducirani iluziji, katero bo na koncu plačal z njegovim lastnim življenjem ali z življenjem njegovih potomcev. Dharma, Karma in Samsara so kar se teh zadev zadeva nepopustljive ter ne bodo pristale na nikakršne izjeme. Kako pa bodo kaznovale posameznika pa je zgolj v domeni njih treh ter seveda posameznikovih osebnih prostovoljnih odločitev in izbir.
Upam, da sem vam sedaj dal dovolj dober namig v zvezi s tem, kako poizkušajte razumeti moj predhodno objavljen prispevek.
Lep pozdrav
Spoštovana Goldfish,
Z vsem dolžnim spoštovanjem, bi vam svetoval, da si ponovno malo bolj pozorno preberete moj prispevek, saj očitno niste razumeli kaj sem želel sporočiti z njim, kakor tudi kaj dejansko sprašujem na koncu.
Lep pozdrav[/quote]
Spoštovani uporabnik foruma,
ob tej uri se res nisem prebijala do konca vašega prispevka., za kar se vam opravičujem. Kljub temu moje mnenje ostaja nespremenjeno. Ne jemljite tega osebno, če ne razmišljamo vsi enako in ne pihamo v isti rog.
Z vsem spoštovanjem.[/quote]
Spoštovana Goldfish,
Kot prvo bi vam želel sporočiti, da me smete naslavljati z mojim uporabniškim imenom, v končni fazi ga tudi imam zaradi tega razloga.
Kot drugo pa se vas zgolj dobronamerno opozoril z namenom, da se ne boste na kakršen koli način osmešili. Saj je bilo iz vašega prvega odgovora na moj prispevek več kot očitno, da ste ga nadvse površno prebrali ter da praktično niste ničesar razumeli o čem sem spregovoril.
Za konec bi vam želel le še svetovati, da je včasih veliko bolje prvo postaviti vprašanje kot pa se odločiti za neko mnenje na osnovi parcialnega razumevanja parcialnih informacij ter slednjega nato povzdigniti na stopnjo nekakšne kvazi-dogme. Tovrstno razmišljanje je dejansko veliko bolj družbeno uničujoče in problematično kot pa je to problematika, ki jo obravnava trenutna tema.
Z vsem dolžnim spoštovanjem,
TenAiBudo
Seveda ima izraziti simbolni pomen Jezusova smrt – ravno v premagovanju smrti. Sporočilnost je, da “vstanemo po smrti” in naprej živimo. Smrti je odvzel moč kontinuitete večnosti človeškega neobstajanja.
Hkrati pa gre tudi za akt demonstracije “najvišje oblike ljubezni – starševskega (božjega) žrtvovanja za otroke (druge).
Spoštovana Calypso,
Z vsem dolžnim spoštovanjem, a z nekom, ki v njegovi komunikaciji ni sposoben pokazati niti minimalne stopnje vljudnosti in spoštovanja, se osebno ne nameravam spuščati v kakršno koli komunikacijo.
Bi pa vam dobronamerno svetoval, da malo bolj tehtno razmislite o vašemu načinu komunikacije, saj z njo sporočate zelo ogromno informacij tako o vaših osebnih prepričanjih, verovanjih, nazorih, stališčih, razmišljanju kot tudi o vaši osebnosti.
Lep pozdrav,
TenAiBudo
Glede na vsebino posta, je vaše osladno nastopaštvo z nagovorom “spoštovana” absurdno zgrešeno, v zvezi z ostalim pa vam zagotavljam, da me ne zanima kakšne zaključke ste potegnili o meni. Če nekaj preziram, preziram tudi človeka, ki za tem stoji…vsa jalova nakladanja o meni, moji komunikaciji ipd tralala so potrata energije in odvzem prostora na strežnikih 😛
Z nespoštovanjem,
Calypso
Forum je zaprt za komentiranje.