zakaj je toliko žensk samih
Mah bom še napisala, jaz nisem konfliktnega značaja, in mi je žal, če pride do kakega kratkega stika ali celo trajno do nesporazuma, večino kar sem pišem, jemljem kot zafrkancijo, ugotavljam in vedno bolj se zavedam, da vsi pač ne in bi bilo pametno da bi vendar nehala. Že nekja časa, ali pravzaprav od začetka, kar pišem v ta čvek, imam občutek, da je zadnjič. No ja…pač…
[sub]ah in pol v uni temi se še moja prijateljica spravlja name…[/sub]
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Točno to sem hotela povedat.
Če je en partner noro navdušene nad opero,baletom in podobnimi zadevami, drugi pa tega sploh ne mara, je pa nor na šport. Bo obema spremljanje drugega obveza. Prvi se bo dolgočasil recimo pri gorništvu, drugi bo zehal v operi. Obema bo to obveza.
Če pa imata oba podobne hobije, bosta pa prosti čas z veseljem prebijala skupaj. Ni nujno, da sta si v vsem enaka, fajn pa je, da so zadeve vsaj malce podobne.
Recimo biti z moškim, ki ves prosti čas prebije na netu na forumih in med iskanjem erotičnih fotk žensk in če zraven še okrog in okrog razlaga, da so ljudje, ki se ukvarjajo s športom čudni in da so to neke kompenzacije… recimo živet s takim bi bila zamere res moreča obveza pa četudi bi bil drugače prijazen, pošten, vljuden. Take veze se obnesejo kratek čas, potem pa postanejo obveza.
Če pa imata oba podoben način razmišljanja, podobne interese, potem partnerstvo ni obveza, ampak nekaj prijetnega. Res je, da se lahko v večini stvari ujemat pa so še vedno kake neprijetne obveze. Recimo obisk neprijetne svakinje, tašče… včasih je tudi treba sprejet kaj takega. Ni rečeno, da če je partner super, da so tudi njegovi sorodniki nam super.
Najbrž nihče ne trdi, da težav ni. Verjetno jih je pa manj, ker odpade nerazumevanje glede hobijev.[/quote]
Podpišem. 🙂
In tudi ne vidim smisla v tem, človek mora biti tudi kdaj sam.[/quote]
Tudi jaz se strinjam s tem.
Fajn je, če nista preveč zasidrana v svojih prepričanjih in sta pripravljena delati kompromise.
Na primer, eden je športnik, drugi ni. Tisti ki je, bi šel 10 km peš, drugemu je to preveč, zato gresta skupaj le 5 km. 🙂
Podpišem. 🙂
In tudi ne vidim smisla v tem, človek mora biti tudi kdaj sam.[/quote]
ah daj no, 100 %.
mislim, da je 50% skladnost v prostem času (tudi za “so”vzgojo otrok) zagotovilo za uspešno partnerstvo.
pri tem je potrebno upoštevati dvoje skladnosti:
– skladnost v prostem času
-seksualna skladnost
metka84, jaz ti dam pa tukaj čisto prav. Ker sem bila v vezah že s čisto drugačnimi ljudmi in se ni izšlo. Ti kompromisi, ki jih navaja Robi seveda morajo biti samo ne v extreme, ker tudi kompromisov se nažreš. In navsezadnje se na koncu tudi vprašaš za koga se bom spreminjal? Za koga se bom prilagajal? Če si pa lahko najdeš ljudi, ki so ti podobni in je to prilagajanje potem minimalno.
V partnerstvu je meni osebno bolje če si si v večjih stvari podoben, potem ni potrebno večjega prilagajanja.
Ja, tak kompromis je možen kot ga je Robi opisal,a mapk to ni nek ekstrem med dvema. Prehodit 10km to ni noben športnik.
Recimo tisti primer, ki sem ga jaz opisala (en samo za opero, balet, drug samo za šport)… tam pa so kompromisi zelo težko mogoči.
Jaz imam tudi takšne izkušnje, če je nekdo povsem drugačen (s tem ne mislim, da je slab), da zveza kaj hitro začne škripat.
Meni osebno bi bilo mučno, če bi morala hodit na opere, balete, v kino, ker mi je vse to dolgočasno. Pa ne mislim, da so ljudje, ki jih to zanima slabi, niso slabi, so drugačni od mene.
Niti me ne bi motilo, če bi partner hodil v opero, jaz pa v tistem času športat. Ampak, če ne bi nikoli imel veselja it z mano, jaz pa nikoli veselja z njim, zakaj bi potem sploh bila skupaj?
Do neke mere so kompromisi možni. Če pa ni nič skupnega, potem je bolje biti samski.
Kompromisi ja, ampak le do neke mere. Saj v končni fazi imamo zato partnerje, da nam je prijetno z njimi, da radi skupaj preživaljamo prosti čas? Če pa se ne ujemata v ničemer, zakaj bi potem bila skupaj? Potem je bolje biti samski.
Se moram strinjati s princesko.Kompromisi vedno so, le vprašanje je koliko naj jih bo, da je za zvezo še “zdravo”. Če si priznamo ali ne, so redki takšni kompromisi, kjer bi bila oba enako zadovoljna. Prej obratno. Poleg tega vsak veliko bolj ceni svoj vložek ali “žrtev” kot je ga je pripravljen ceniti drugi in ponavadi je tako, da ga eden precenjuje in drugi podcenjuje
Lahko pa pogledamo tudi iz nasprotnega konca: kaj pa ostane skupno dvema, ki sta si popolnoma različna? Če je to samo družina, bosta ugotovila, da jima ne ostane nič več kaj dosti, ko bodo otroci odrasli. Potem pa se začne odtujenost ali pa teženje po vnučkih.
In potem se začne pisanje v stilu, da vezani pa se morajo zato in ono žrtvovat in tako naprej. In kake hude obveznosti imajo, ker so v zvezah. Ja pravo ime je potem ZVEZA.
Če je partnerstvo ok, se ne čutimo, da smo obvezani, ne čutimo, da se žrtvujemo.
Včasih slišim čestitke na radiu mladoporočencem in rečejo: Micka in Janez stopata v zakonski JAREM… že takoj na začetku zadevo označajo kot JAREM. Jarem je pa zame nekaj slabega, nekaj, kar te zveže, kar ti ne pusti dihat. Saj veste kaj je jarem? Tisto za recimo volovske vprege, ko sta imela oba vola okrog vratu…
Ljudje pač imajo napačne predstave o zvezah ali pa gredo v njih z napačnimi razlogi, če imajo tako pogosto občutek, da se morajo žrtvovat. Vsak zase ve, kaj želi, kaj ga veseli in kaj lahko stori, brez da bi pri tem tako trpel, da bi mu bilo mučno. Če lahko to oba uresničujeta naprej, brez da pri tem presežeta meje dovoljenega in pri tem spoštujeta drug drugega, je to to. Ni mi potrebno, da moja počne vse, v čemer sam uživam, z mano in tudi jaz ne čutim potrebe, da sem povsod in vedno ob njej, ko ima one svoje stvari, hobije. To je teorija, h kateri stremim, zaenkrat uspešno.
Forum je zaprt za komentiranje.