Zakaj biti samski
Zakaj bi se splačalo bit samski.
Ajt, samski, lahko poveste svoje razloge (kolikor še niste), zakaj ste radi samski. In vezani lahko razmislite, kaj bi bilo dobrega v tem, če bi bili samski.
Pa da ne bo za mene kdo trdil, da nonstop pišem samo nekaj idealiziranega, da samo moraliziram ipd., še moj pogled, kaj je dobrega v tem, če si samski.
Če bi jaz bila samska (in brez otrok), bi:
1. si pridobila psa.
2. si omislila dopust z vlakom, iz kraja v kraj
3. se včlanila v kakšno dobrodelno organizacijo, kjer bi delala kot prostovoljec v humanitarne namene
4. se včlanila v društvo ozdravljenih alkoholikov (ali kaj podobnega), pa ne zato, ker bi imela z alkoholom kdaj težave, da ne bi prišlo do kakšnih nesporazumov
5. v rejništvo vzela kakšnega otroka ali vsaj delala z otroci, ki so imeli oz. imajo “težko” otroštvo kot prostovoljka
Pa še bi se kaj našlo… Pa ostali?
Tvoje alineje kažejo, da predpostavljaš, da je samski osebi neskončno dolgčas. Ti kot samska očitno ne bi vedela, kaj bi sama s sabo. Razmisli raje, ali ni to tudi precejšen razlog, da si v vezi?
Žalostno, da ste ljudje tako prazni, da vam edino partner dobesedno osmisli življenje.
Splačalo? Jaz nisem samski, ker se splača, ampak ker mi paše. Ti si v vezi, ker se ti splača?? Bogi tvoj partner.
Tole se sliši kot nadomestek za nesamsko življenje. Vseskozi bi “rinila” v družbo in v otroke. Kot da je samsko življenje samo vmesna postaja, nek manko. Ni treba, da je tako. Tako kot je vezan lajf lahko (po)poln, je tak lahko tudi samski. Vse odvisno od tega, kako si postelješ.
Dejstvo je, da imajo samski več časa za uresničitev (svojih) želja, ker se jim ni treba dogovarjat z nikomer, več časa lahko “zbluzijo”, malo ga tu nategnejo, malo tam skrajšajo, si zmislijo kak dodaten hobi, kakega opustijo…tako lagodno (do neke mere lagodno) življenje lahko pripelje do pretiranega individualizma, kjer se oseba težko prilagaja celo bližnjim osebam (družini, prijateljem), muhavosti etc.
Finančno gledano, se ne splača. 🙂
Vse ostalo je stvar svobodne odločive vsakega posameznika.
Obstajajo ljudje, ki so bolj samotarskega tipa ali pa ful ustvarjalni in nedružabni in takšnim je nek resen partnerski odnos lahko tudi v veliko breme. Zakaj bi se mučili z nečim, kar jim ne odgovarja in ne paše v njihov stil življenja?
Obstajajo tudi ljudje, ki jih to, da so samski, ubija. Postanejo depresivni, se zredijo, iščejo nadomestke v hišnih ljubljenčkih itd. Takšni si morajo nujno omislit partnerja.
Večina normalnih ljudi pa vsaj določeno obdobje dobro shaja in v zvezah in v samskem stanu. Po kakšni naporni in dramatični zvezi ni boljšega kot bit en čas samski. In je čisto vseeno kaj takrat počneš.
Bistvo človekove sreče je v tem, da dela v življenju stvari, ki ga osrečujejo. Da živi tako, da je zadovoljen. Samski ali ne, vseeno. Resnično srečen človek je tisti, ki zna preživeti tudi sam in ki svoje sreče ne pogojuje s prisotnostjo drugega, ki ni posesiven in ki tudi v partnerskem odnosu lahko svobodno diha.
Če se bo nekdo moral v partnerskem odnosu odpovedat svojim hobijem, ga to ne bo osrečilo. Srečen bo samo, če bo tudi v zvezi lahko imel svoje hobije. Če bo nekdo, potem ko bo postal samski, kar naenkrat začutil neskončno praznino v življenju, ne bo vedel kam se dat, potem naj resno razmisli o svoji sreči. Tudi tisti navidezni, še ko je bil v zvezi.
Jaz sem trenutno že dolgo srečen v zvezi. Če bi se zgodilo, da bi iz kakšnega razloga, tragičnega ali kakšnega drugega, postal samski, bi seveda moral najpej prebolet to izgubo. Mogoče bi šel za nekaj časa na aktivni dopust. Zapiranja vase s flašo viskija ne maram. Ni to moj način. Potem pa mislim, da bi nadaljeval naprej z življenjem kakšršno je bilo prej, seveda brez partnerke. Nikakor ne bi stvari postavljal an glavo za vsako ceno. Ker so v igri otroci, bi se vsaj na začetku posvetil predvsem njim in poskrbel, da ta življenjska sprememba ne bo na njih pustila hujših posledic.
Hobije imam že sedaj in upam, da bi jih tudi potem obdržal. Po določenem obdobju, ko bi čutil, da je čas za to, bi verjetno poskušal poiskati kakšno sorodno dušo. Poročil se verjetno ne bi nikoli več, torej bi na nek način ostal večno samski in to bi bila moja prostovoljna izbira. 🙂
Izplačalo?
Verjetno zato, ker bi se porabilo manj vode, elektrike, ne rabiš skrbet za nikogar več zraven, pojedlo bi se manj, zapravilo za darila nekomu…. in podobne neumnosti.
Ko sem bil samski nisem nič prišparal oz zelo malo, vse je “zgorelo” za nek “luksuz”… tako, da… ni se splačalo ;)[/quote]
Morda si na zenske zapravljal??
Dej, dej, dej…
Tudi tebi se “splača” bit samski, drugače samski ne bi bil. Nehaj mi vsiljevat, da sem preračunljiva, hladna in kdo ve kakšna še.
Tudi ti ne maraš, da te kdo označuje, na tvoj hrbet lepi neke značajske lastnosti, ki so, kot sam praviš, daleč stran od resničnosti.
Bodi fer, pa ne počni ti isto.
Kaj te ovira, da nimaš psa? Lahko je manjši in živi v stanovanju. Dopust z vlakom, iz kraja v kraj? Če so otroci že večji in čeprav za kaj podobnega ne ogreješ partnerja, si narediš načrt in kreneš z njimi. Kot prostovoljec lahko delaš z malimi otroci v prav takem zavetišču, kot ga omenjaš – samo po internetu pobrskaš, pa bo.
Morda ti pri teh točkah le zmanjkuje časa, da bi se jim lahko intenzivneje posvetila. A tudi to pride, ko boš videla, da otroci nimajo problemov, če ‘mrkneš’ za nekaj ur od doma in so lahko sami svoji gospodje.
Za vse tisto, kar bi si želeli doživeti ali deliti z nekom, ne potrebujemo partnerja – za vsako ceno. Nekateri, ki so posesivni ali ljubosumni, te ob tem celo omejujejo. Morda bolj kot to sočloveka, ki npr. tudi rad pleše, se ukvarja s športom, ki se potepa po naravi, ki rad bere, ki razmišlja podobno in ki je vesel časa, ki ga preživita skupaj. Pa čeprav le del svojega življenja.
Za to pa imamo prijateljice oz. prijatelje, kajne?
Izplačalo?
[/quote]
Tipično moško. Tipično On_-ovo. Speljat temo v drugo smer.
Mimogrede, tebi bi se “splačalo” bit samski vsaj zaradi tega, da ne bi rabil pisat neprijavljen. (hec)
S tem se pa ne strinjam. Omislit, kot pišeš, si partnerja za vsako ceno ni dobro izhodišče. To je nekakšna ujetost, s partnerjem nisi nič bolj srečen. Mislim, da bi vsi morali znati živeti tudi sami. Sami s sabo. Znotraj samskosti najti svoje poslanstvo.
Po drugi strani pa so ljudje, ki tudi, ko so v vezah, so še vedno sami. Pa naj bo to tisti partner, ki ne stkuje vezi s sopartnerjem, ker ne more, ne želi, ali pa tisti, s katerim njegov sopartner ni stkal partnerske vezi, čeprav sam ni asocialen oz. ima željo (in namen na tem delat) po pristni soharmoniji.
Zakaj ne? Ali misliš, da takšne sreče s partnerko ne bi mogel občutit z drugo žensko, ali zakaj ne?
Hm… če si srečen, pa naj bo to v družinskem krogu ali v svoji samskosti, smo vsi “ujetniki”. Tudi ti si nečesa ujetnik. Če ne drugega, si ujetnik “svojih” prepričanj.
Za psa imeti potrebuješ čas. In seveda dovoljenje partnerja.
Otroci niso večji, tako da tovrstni dopusti odpadejo. Časa mi definitivno zmanjkuje.
če bi posel, ki ga delam “srečal” , ko še nisem imel obveznosti, ki so me “prikovale” tukaj -> aka, da bi bil fraj kot ptiček na veji … bi se vsakih par let preselil na drugo celino, večje območje ☺
trenutno bi bil v Novi zelandiji ali pa na Kitajskem.
Živel / počel bi pa podobno kot sedaj ☺
Samska niti ne bi bila rada, ker ko sem bila v vezi in še brez otrok me ni ničesar omejevalo in nisem imela nič manj časa kot samska.
Če pa ne bi imela otrok in bi bila samska bi:
– šla delat izpit za motor;
– šla delat izpit za tovornjak in šla vozit špedicijo za krajši čas, da bi malo spoznala evropo;
– se poklicno dodatno izobrazila v smeri ki me veseli;
– se malo z malo več volje spravila v društvo in naredila različne tečaje, za katere rabiš več prostega časa;
– tedensko hodila kam – športati za cel dan in vsakodnevno več časa;
– poskušala bi si kupiti svojo hišico ali pa vsaj parcelo – in to čim prej.
Če bi živel/počel podobno kot sedaj, zakaj bi se potem sploh selil?
Ali ni čar življenja v neki drugi kulturi pravzaprav to, da lahko živiš z nekim drugim tempom, da tkuješ vezi z nekimi drugače razmišljujočimi ljudmi, da imaš drugačne navade…[/quote]
ker me zanimajo druge kulture, navade, bejbe. … in, ker sem po duši “cigan” (še na tem kontinentu sem prebil mnogo noči po hotelih, delal veliko km/leto … ) ☺
Izplačalo?
[/quote]
Tipično moško. Tipično On_-ovo. Speljat temo v drugo smer.
Mimogrede, tebi bi se “splačalo” bit samski vsaj zaradi tega, da ne bi rabil pisat neprijavljen. (hec)[/quote]No pa sem dobil po nosu, sam sem si kriv, a mi treba tega?….. :))))))))))
Samo res, kako lahko kalkuliraš s tem, da bi se izplačalo biti samski/vezan? Izplačalo…. :/
Vsako obdobje v življenju ima svoj čar, svoje prednosti in slabosti v katerih lahko uživaš ali si pa le ujetnik dane situacije… vse ostalo so kalkulacije nas figuric na šahovnici….. 😉
Ko sem bila samska, sem imela več časa za svoje hobije, to je branje strokovne literature, študiranje ene stroke čisto zasebno, ne na univerzi, samo za lasten “gušt”. Več časa je bilo za delo na vrtu, na obiskovanje fitnesa, za gledanje kakšnih fajn nadaljevank na tv… ves čas sem stregla svojemu lastnemu interesu, lastnim željam, zato sem bila kot samska srečna. Če delaš ves čas kaj, kar te veseli, ne čutiš potrebe po partnerstvu.
Sedaj imam partnerja, imam manj časa za vse našteto, a še vedno vse to počnem, samo da imam zraven nekoga, ki me crklja, kar je tudi dosti vredno.
Da bi pa se vrgla v neke dobrodelne zadeve, ker ne bi imela partnerja – ne vem, no meni to ne leži, ni mi všeč. Potovala bi, a le če bi našla koga, ki bi šel z menoj, s katerim bi uživala. Ker v tujem svetu ne zdržim brez družbe – počutim se osamljeno, doma sem pa rada sama….
Forum je zaprt za komentiranje.