za 1€ ješ celi dan….
Ni variante, da prideš skozi z 1 eur dan.
Je pa res, da lahko v trgovini danes zapraviš 1 eur namesto 10 in izkoristiš zaloge, ki jih imaš doma. To je pa drugo.
Vsak dan se trudim čim manj pustiti v trgovini ali pa sploh ne iti, se malo pomatram in od tistega, kar imam doma nekaj skuham, da se živila ne mečejo stran.
Pa kdo ti sploh govori o KOSILU iz kostanja?? gospod je včeraj omenil, da si kostanj skuha (ali speče) za večerjo, za večerjo pa ja ni treba delati nekih specialitet iz njega… za kosilo je pač predtsavil druge zadeve, in vse skupaj ga je prišlo 91 centov. Zdaj pa, če boste zaradi tega udrihale po njem in po taki ideji, pa tudi ok. vsaka po svoje!
Vedno se nasmejem, ko berem kako se vrt ne splača, pa kako ga je treba non stop gnojit, pa koliko stanejo semena in nevem kaj še vse.
Lahko vam povem, da vrta nikoli ne z ničemer ne škropimo, razen s preslico in koprivami. Za 2,5 kg semenskega krompirja smo dali cca 3 €, ven pa dobili cca 40 kg krompirja. Razno razne sadike (por, radič, črna redkva, endivija…) si malo porazdelimo s sosedami. Skratka vse se da, če je volja. Tudi drugače radi nabiramo vse kar nam nudi narava (borovnice, kostanj, gobe, lipa, bezeg, robide, maline…).
Moram povedati, da tudi ko sem imela svojo trgovino z živili, sem imela vrt in kokoši (v trgovini nisem prodajala lastnih pridelkov). Imeti vrt, pridelat lastno hrano je mnogo več od finančnega prihranka. Gre za meditacijo, gre za spoštovanje sebe in narave, gre za gibanje, gre za učenje, gre za izročilo, gre za vzgled potomcem in še bi lahko naštevala.
Torej začnite razmišljat že zdaj, kaj boste sadile naslednje leto, ker niti slutiti ne morete, koliko boste naredili dobrega sebi in vaši družini.
Seveda je varianta, še kako!
Primer moje svakinje in njene družine. V nedeljo dol k mami na kosilo, kjer se napokaš za do četrtka, v petek imaš sadni dan (sadja je dovolj, ker ga mama nastavlja v kuhinji na pultu, če je tam, se pa pač vzame, itak pa ga ona ponuja, ker sicer zgnije – seveda, da ne omenjam, da ga v takih količinah kupuje, ker ve, da ga tudi ta zgornji jejo, oni pa ga pač ne kupijo, ker ga mama sili – torej krog sklenjen), v soboto greš na izlet, zraven vzameš sadje in kake piškote, ki so ostali ali pa jih je (mama spet, kdo pa) uturila na dvorišču tik pred odhodom, ko je videla, da vnučka gresta na luštno. Potem pa spet nedelja, ko se naješ za do četrtka in še dobiš kako kilo štrudla, ki je ostal, kar si nosiš lepo vsak dan v službo in tam malicaš. Piješ vodo iz pipe. Kuhaš ne, ker tudi otroci nič ne jedo oz, vse “sveže” in nepogreto. Tako da dejansko preživiš z 1 EUR na teden ne na dan. Potem pa se hvališ, da za 4-člansko driužino na mesec za hrano ne daš niti 100 eur. Ja, tako se da!
smo 9 članska družina – mi4 zgoraj v mansardi, spodaj ata, mama ,brat s punco ter dedi.
VSO zelenjavo pridelamo DOMA
VSO sadje pridelamo DOMA
V štalci imamo vedno 2 pujsa – hrano zanju večino doma oz. pomije iz bližnjega vrtca
imamo 10 kokošk – hrano zanje kupimo
Sok, kis, olje, vino – doma
marmelade, vloženo sadje, zelenjava – doma
po gozdu nabiramo gobe, gozdne sadeže, kostanje ipd – damo v zamrzovalnik
mleko, kruh občasno dobimo pri drugi babici v zameno za sadje, vino ipd.
moko dobimo občasno pri sorodnikih, ki imajo mlin, v zameno za vino in sadje
govedino kupimo
perutninsko meso kupimo
hrano za psa kupimo (kot dodatek)
Zraven tega kupujemo recimo puding praške, polento, gris, stvari za peko, razne kreme, jogurte, klobase, sire, paštete, testenine ipd.
na mesec gre za ostalo hrano caa 200€ (za 9 ljudi + občasne obiske) – s tem, da se pri nas na hrani ravno ne špara ( :S:S:S:S to mi sicer ni všeč ampak to se nikomu ne da dopovedat – ko se peče enormne količine mesa, ki potem ostaja, dobim za odgovor “saj pa pes tudi mora nekaj jest”)
je pa res, da je v vse skupaj vloženega OGROMNO dela in truda – ob sobotah celotne družine, čez teden večino mama in babica, ki sta doma – ko njiju več ne bo oz. ne bosta mogli ne vem kako bo.
Otroci pomagajo že od vsega začetka pri delu – temu pravim kvalitetno preživljanje prostega časa – ker mi ne delamo vsak v svojem kotu nekaj svojega, ampak vedno več skupaj in je to bolj druženje z nečim koristnim.
Seveda je varianta, še kako!
Primer moje svakinje in njene družine. V nedeljo dol k mami na kosilo, kjer se napokaš za do četrtka, v petek imaš sadni dan (sadja je dovolj, ker ga mama nastavlja v kuhinji na pultu, če je tam, se pa pač vzame, itak pa ga ona ponuja, ker sicer zgnije – seveda, da ne omenjam, da ga v takih količinah kupuje, ker ve, da ga tudi ta zgornji jejo, oni pa ga pač ne kupijo, ker ga mama sili – torej krog sklenjen), v soboto greš na izlet, zraven vzameš sadje in kake piškote, ki so ostali ali pa jih je (mama spet, kdo pa) uturila na dvorišču tik pred odhodom, ko je videla, da vnučka gresta na luštno. Potem pa spet nedelja, ko se naješ za do četrtka in še dobiš kako kilo štrudla, ki je ostal, kar si nosiš lepo vsak dan v službo in tam malicaš. Piješ vodo iz pipe. Kuhaš ne, ker tudi otroci nič ne jedo oz, vse “sveže” in nepogreto. Tako da dejansko preživiš z 1 EUR na teden ne na dan. Potem pa se hvališ, da za 4-člansko driužino na mesec za hrano ne daš niti 100 eur. Ja, tako se da![/quote]
Tako imamo tudi mi 😉 Samo, da naša še prinese občasno oblačila prat domov in v nedeljo še spakira pol špajze zraven 😉 – s tem ne samo da se hranijo za 1€ ampak tud perejo za 1€ 😉
Ampak je to po mnenju MON-ov čisto sprejemljivo vedenje, tako da se ne razburjam zaradi tega, ampak ji pomagam celo pakirati – občasno ji posodim še moj avtomobil, če v njen pritljažnik slučajno ne gre vse 😉
Ja pismo rosno, no! Kaj svojega dela in časa pa nič ne vrednotite? In še kakih vzporednih stroškov?
Kostanj, kostanj, kostanj…. kao, džabe hrana. Kaj pa bencin, da sploh prideš do gozda? Pa čas, porabljen za nabiranje?
Ja, se izide, če nimaš drugega dela, ali pa, če je spotoma. V vseh ostalih primerih je pa veliko vprašanje. Enako, kot je vprašanje, ali se splača peljati 5 km po 2 kili moke v akciji.
Seveda, seveda… jaz si bom omislila pujsa v dnevni sobi, soseda bo pa gojila pipike na balkonu. Ni problema… če ne bi bile v mestih gospodarske živali celo prepovedane. S tistimi par jagodami v cvetličnem lončku pa tudi ni ravno nekega biznisa.
Ne vem, a pozabljate, da veliko ljudi živi v mestih, v blokih, in hodijo v službo, kjer zaslužijo denar (kolikor ga pač je), in hrano potem kupujejo. Tudi v primestni hiši s 400 kvadrati zelenice ne moreš nahranit familije z lastnim pridelkom.
Enostavno se ne moremo vsi ukvarjati s kmetijstvom in nabiralništvom. Kdo bo pa potem izdelal čevlje, popravil avto, natisnil knjigo, učil sončke… ???
Lahko se sicer vrnemo v jame in živimo od tistega, kar naberemo ali ulovimo. In ne porabimo niti evra za hrano. Ampak… zakaj neki so pa ljudje pred tisoči let prilezli iz jam?
Tale tema je šla že na žnj stran, ampak ker je med bolj branimi bom nekaj dodala. Mislim da pri konceptu, ki ga je prikazal g. Čerin, sploh ne gre za “nazaj v jame”, in tudi ne za to, da bi morali vsi, kot on, po službi tečt v gozd in spotoma nabrat kostanj, ali imeti vrt, ali, še drastičneje, gojiti kokoši.
Štos je drugje – da narediš, kar moreš, da zadevo poenostaviš. Ker – poglej malo danes v razne Mečkatorje in Špare itd. Krompir iz Italije, Nizozemske (šprican, da glava peče, seveda), paradajz da ne govorimo, jabolka so ponavadi slovenska, ampak špricana, slive bogve odkod, in povsem brez okusa.
Mi smo ponavadi vse to (+ jajca, kruh itd.) kupovali v trgovskih centrih ker roko na srce, najceneje je. Ko sem enkrat hotela nakupe zelenjave in sadja zamenjati s tistimi na tržnici, me je skoraj kap, razlika v ceni je bila trikratna. Pa ajde, recimo da bi za zdravo sadje in zelenjavo tudi dala toliko. Ampak. Ugotovila sem, da čisto vsega ne rabim kupovat po potrebi na tržnici.
Takole smo zracionalizirali naše potrebe mi:
– kupili smo aparat za peko kruha. Namesto 2 evrov za kilo damo zdaj cca 1 evro, z vračunano porabi elektrike skupaj. Moko namreč kupujemo v velikih količinah v mlinu – in to tako, da se enkrat na dva meseca kakšno lepo soboto odpeljemo tja na izlet (na izlete se itak vozimo, zato onesnaževanja ni nič več).
-ob nakupu moke gremo v sezoni še do lokalnega eko kmeta, ki svojega krompirja in jabolk ne šprica. takrat kupimo po ca 50 kg krompirja in ga imamo za ohoho časa, ter par gajb jabolk, ki nam v kleti zdržijo par mesecev. Iz njih in iz moke ter malo medu, ki ga tudi kupimo pri tem kmetu, saj ima še čebele, je vsak vikend odlična sladica, za vsak dan so pa itak zakon.
– pri kmetu v okolici našega mesta 1-2x mesečno kupimo jajca.
-1-2x letno pri zgoraj omenjenem eko kmetu, ko ima zakol, kupimo tudi meso v velikih količinah, ki ga damo v skrinjo.
Na ta način do vseh glavnih sestavin pridemo veliko veliko ceneje kot na tržnici, pa tudi ceneje kot v hipermarketu. Pa še dobre so – niso se vozile na stotine km in izgubile vsega življenja, niso prešpricane z vsem živim, da zdržijo tako pot, in niso tako zelo onesnažile planeta.
Ostalo dopolnimo z nakupi na tržnici, ki zdaj niso več tako dragi, ker nam ni treba čisto vsega nabavit tam, in s sezonskimi nabiranji v naravi – ta opravimo, ko gremo čez vikend kam na izlet. Tako ali tako bi hodili, če pa vmes naberemo še bezgove cvetove ali vršičke ali gobe ali kostanj ali borovnice, je samo plus.
Mislim da g. Čerin ni želel reči, naj sludje pustijo službe in začno gojiti prašiče, ampak da je današnji sistem proizvodnje in distribucije hrane veliko prezapleten in porabi preveč energije (energije v širšem smislu), sa pa ga lahko, kdor želi, zelo zelo poenostavi že zdaj. Pri tem ne zgubi nič, kvečjemu pridobi, saj je veliko boljšo hrano – enako planet s tem samo pridobi. In poenostavi ne pomeni nujno kot g. Čerin, nabiranja kostanja, ampak pač načine, ki jih posameznik lahko brez težav umesti v svoje siceršnje življenje. Nakupovanje direktno pri proizvajalcu, sploh pri preverjenem, ki svojih živali ne pita z rastnimi hormoni in milijoni antibiotikov, in svoje zelenjave ne zaliva z ogromno strupi, je že ena taka možnost. Ki daje moč kupcu, pa tudi temu lokalnemu proizvajalcu.
jaz imam vrt in znam delat na njem. ker sem bla enakega mnenja, da bom sama pridelala in tako varčevala, sem šla vrt obdelat – nakupit ssemena, posejat, okopavat, blablabla. po dveh mesecih nabiranja lazarjev sem obupala in vse skupaj prepustila naravi – zaraščanju torej. če sem hotla imeti pridelek bi morala polže ali solit – mučenje, ali kupovat strup – denar. summa summarom bi za polže porabla več kot bi na koncu imela od vrta in tko sem pristala pri 2,5 eur za hrano na dan. :)) za malico jem solato v neki gostilini, kjer imajo bife in mi jo dajo zastonj, z 2,5 euri pa si kup đank vrečko makaronov vsak dan, ker se mi ne da kuhat samo zase. tut tko se da šparat, a ne. :))
Se strinjam z “pri nas” tudi mi doma si pridelamo večino hrane sami doma od mesa pa do zelenjave . Določene stvari je treba kupiti ampak seveda manj kar seveda zmanjša proračun za hrano. Problem je ker nekateri nimajo možnosti nekaterim pa se ne splača in raje pohajajo po nakupovalnih centrih kjer cedijo sline.
Če si doma v mestu, rabiš avto, da se pripelješ do gozda in odpelješ vrečo kostanjev. Sem iz MB, kar pomeni, da so bližnji gozdovi izropani, ker folk nima denarja. Šla sem dvakrat, prehodila ohoho in nabrala komaj za spoznanje, ker ljudje sproti pobirajo in sem našla samo tisto, kar je veter nametal za mojim predhodnikom. Za eno porcijo kostanjev sem dala torej več za bencin. Potem pa ko bereš recepte, vidiš, da rabiš še ne vem koliko sestavin, da lahko pripraviš okusno kosilo iz kostanja.
Forum je zaprt za komentiranje.