Vzroki za locitev?
Nisem imel ljubice, tudi seks je bil dober. Vse ostalo je bilo pa točno po tvojem opisu.
Danes mi ni jasno kako sem to lahko prenašal…
[/quote]
He he, vedno znova me preseneča ta percepcija – žena je imela vse zanemarjeno in umazano. Mož je imel pa vse pošlihtano, zloščeno? Ali je mogoče sam bil enak nemarnež, kot ona? Verjetno tudi, če pa potem ni on pospravil. Ker tistega moža, ki je nemarnež in ima vse posvinjano, žena pa mu potem kida izpod riti, nihče drug ne označi za slabega gospodinjca, kaj šele nemarneža in umazanca.
Sama nisem ločenka, temveč živim z ločencem. Bivša žena ga je redkokdaj poljubila, objela skoraj nikoli, seks zelo, zelo redko, potem nič več, milijon očitkov, vse mogoče napake je iskala pri njem, ljubosumje… Sicer je bila pa pridna mama in dokaj skrbna ženska. Kaj to pove? Da nista bila skupaj zaradi ljubezni, temveč zaradi misli, da ljubezen lahko kar pride nekoč. Ne gre!!! Če ne začutiš takoj, da je to to, slepiš samega sebe. Meni je najlepši on moški na svetu, poljubljala bi ga lahko 24 ur, objemala, se z njim pogovarjala. Na začetku ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Torej ločitve so, ker par ni skupaj zaradi ljubezni, temveč različnih interesov, tako lastnih, kot interesov družbe (naj to ne zveni kot očitek). Ko so mladi, še sebe ne poznajo, kaj šele, da bi razumeli drugega s katerim vstopajo v vezo.
[/quote]
¸Zelo lepo napisano. Škoda, da tebe ni spoznal pred njo. :))
Samo nekoliko starejše ločene ženske niso nujno strahopetne in lažnive, pa jih vseeno ne spoštuješ zgolj iz tega razloga, ker so se pač rodile tega in tega leta in ker so ločene, imenuješ jih kanta za spermo.
Če pokvarjene ljudi imenuješ pokvarjene in jih ne spoštuješ, je to umestno (in vzgojno). Če ne spoštuješ ljudi zgolj zaradi njihovega emša, je pa to nekaj čisto drugega. In seveda, takoj ženski podtakneš, da že ve zakaj jo moti to nespoštovanje. In si takoj spet prikrito nespoštljiv in pokroviteljski.
In ponavadi se taki ljudje ne omejite samo na starejše ženske, ampak tudi na … in izrekate neumestne vrednostne sodbe. Teh skupin bo s tvojo vse večjo zagrenjenostjo vse več. Spreminjaš se v ženomrzca. In če si delaš utvare, da vse to ne vpliva na tvoje otroke, se bridko motiš.
[/quote]
Daj ustavi malo konje in razumi, da se ne pogovarjaš z mano, ampak s svojim bivšim oz. svojo vestjo.
Sem ti že prej napisal, komu velja KZS – in ne bom ponavljal.
Prav tako sem razložil zakaj ne spoštujem oseb, ki varajo svoje partnerje (ne glede na spol) – ker s s svojim egoizmom postavljajo prihodnost svojih otrok na kocko.
Obstajata dva mita, ki jih tudi MON ločenke kot lajno rade ponavljajo. Prvi mit pravi: če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev je “nesrečen” zakon). Drugi mit pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le te izzvenijo.
Dejstvo je, da otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, prilagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije (ZDA) so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.
Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.
Ker ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.
Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega
spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja – ekonomskega,
socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«. Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo
celotne družine.
Bes staršev se z ločitvijo ne konča. Tudi ko se starša ločita, jeza med njima traja še dolgo – tudi
do deset let. Pogosto se zgodi, da najstarejši otrok v družini postane negovalec – tisti, ki skrbi za starša, npr. mater, ki je potrta, očeta, ki je ravno tako žalosten, in za mlajše sorojence, ki še niso
zmožni skrbeti sami zase, ker so premajhni. Starši pa imajo s seboj preveč dela, da bi skrbeli za
svoje otroke. Ta otrok to vlogo kasneje prenaša tudi v partnerske odnose. Skrbi za partnerja in ga dela odvisnega od njega. Hkrati pa si poišče partnerja, od katerega je močnejši. S tem, da je drugi
partner od njega odvisen, si zagotovi, da ga le ta ne bo zapustil. Sam ima namreč izkušnja, da
so njega zapustili starši in tega ga je strah.
V otroštvu se morajo otroci igrati – in svoje otroštvo izživeti. Otrokom iz nuklearnih družin je igra najpomembnejši del otroštva. Otrokom ločenih staršev pa največji del časa vzame skrb za to, koliko časa bodo preživeli s katerim izmed staršev. Za igro nimajo ne časa, ne volje in ne potrebe.
Otroci iz nuklearnih družin se spomnijo tudi pomembnosti skupne večerje ali obredov, pri
katerih je sedela celotna družina. In ti trenutki so bili za njih pomembni in se jih z veseljem
spominjajo. Takšnih trenutkov se otroci ločenih staršev ne spomnijo in so zanje prikrajšani.
Eden od že omenjenih mitov v naši družbi ločenih staršev je ta, da ločitev avtomatično reši
otroke iz nesrečne družine. Resnici na ljubo pa na ta način starši osmišljajo svojo ločitev in
perejo krivdo, ki jo čutijo, da je do tega prišlo. Skoraj vsi otroci ločenih staršev povejo, da po
ločitvi staršev niso nič srečnejši.
Če starša nista srečna v zakonu, to še ne pomeni, da se tudi njuni otroci v družini ne počutijo
dobro. Starši imajo lahko z otroki čisto dobre odnose in jih primerno vzgajajo.
V kolikor pride do ločitve je prav, da starša otrokom povesta, da je ločitev zelo žalostna za njiju
oba in da jo obžalujeta. Naj imata v mislih, da je to najhujši dan v življenju njunih otrok. Prav
je, da povesta, da bodo zadeve nekaj časa težke in da jih bosta redno obveščala o dogajanju.
Pogovor naj zaključita s tem, da povesta, da si bodo morali veliko pomagati in stati drug
drugemu ob strani.
60 odstotkov odraslih (katerih starši so se v otroštvu ločili), je »poskusilo« s poroko. Nekateri
so se poročili v poznih najstniških letih, drugi v zgodnjih dvajsetih. Večino teh zakonov je bilo
že od začetka obsojenih na propad – veliko se jih je ločilo, nekaj pa jih je vztrajalo v nesrečnem
zakonu, brez kakšnih posebnih pričakovanj po spremembi na bolje.
Otroci ločenih staršev so kasneje v partnerskih odnosih zelo nezaupljivi. Ves čas jih je strah, da
jih bo partner zapustil ali prevaral. Ves čas mislijo, da jih bo doletela kakšna »nesreča«. Mislijo,
da ne morejo biti srečni, ne da bi bilo kaj narobe. Zato so lahko v partnerskem odnosu zelo
naporni, saj vidijo probleme, ko jih sploh še ni.
Veliko otrok ločenih staršev dolgo razmišlja o tem ali sploh imeti otroke. Približno tretjina
odraslih v študiji ima otroke in so zelo ponosni nanje. Tisti, ki se odločijo, da ne bodo imeli
otrok, v večini primerov navedejo vzrok za takšno odločitev v ločitvi staršev.
Ko imajo ti starši otroke, se ponavadi zgodijo dve stvari. Ali:
1. otrokom nudijo vse, česar sami niso bili deležni od svojih staršev – vso pozornost,
ljubezen, skrb;
2. ali pa nehote ponavljajo vzorec staršev – se ločijo, grejo skozi celoten proces ločitve,
se ne potrudijo dovolj za gradnjo odnosa itd. Kljub temu, da so imeli težko mladost in
so preživeli ločitev staršev, svojim otrokom »dajejo isto izkušnjo«. Kar pomeni, da se iz
lastnih izkušenj niso nič naučili.
Odrasli iz nuklearnih družin imajo pred tistimi iz ločenih družin dve pomembni prednosti. In
sicer občutek za stalnost v družini, konstanto. Imajo občutek, da so kot družina del tradicije in
čutijo odgovornost, da morajo to tradicijo ohranjati naprej. Imajo pa tudi realen pogled na
zakon in občutek, da se sčasoma odnos v zakonu spremeni. So odprti za spremembe od dne,
ko so se poročili.
Majhen otrok ne razume vedenja staršev in tega, da so sami odšli od doma, se odločili za
ločitev. Občutek, da otroci niso več pomembni nobenemu odraslemu, je obremenjujoč. Otrok
nosi občutke krivde za mamin/očetov odhod in si razlaga, da se je to zgodilo, ker ni bil dovolj
priden,…
Nedavne študije so pokazale, da imajo predšolski otroci pravico, da se počutijo depriviligirani.
Majhni otroci potrebujejo stalno interakcijo s skrbnim staršem, da se nauči priznavanja čustev
in da razvije svojo sposobnost mišljenja. Biti sit in poslan v posteljo je le majhen delež tega,
kar potrebujejo. Starši si morajo vzeti čas in energijo, da se z otrokom pogovarjajo, igrajo, jim
berejo,… Skratka, da jim namenijo pozornost. Toda kako naj prezaposleni, zaskrbljeni ter
čustveno ranjeni ločeni starš najde čas in energijo za vse to?
Študija je pokazala, DA SO NAJVEČJE POSLEDICE LOČITVE STARŠEV OBČUTILI NAJMLAJŠI
OTROCI. IMELI SO NAJVEČ TEŽAV V ČASU ODRAŠČANJA. SKORAJ VSI SO IZGUBILI MATER »NA
DELOVNEM MESTU« IN SKRBEH TER NALOGAH ENOSTARŠEVSTVA. NJIHOVI OBČUTKI
OSAMLJENOSTI IN JEZE NA OBA STARŠA SO SE PRENESLI NA KASNEJŠE ŠOLSKO OBDOBJE IN
NAJSTNIŠTVO.
PO 25 LETNIH OPAŽANJIH (ZDAJ SO TI »OTROCI« STARI MED 28 IN 33 LET) SO TI LJUDJE MANJ
USPEŠNI TAKO NA DELOVNIH MESTIH KOT TUDI V PARTNERSKEM ŽIVLJENJU V PRIMERJAVI S
TISTIMI, KATERIH STRARŠI SO SE LOČILI KASNEJE. IMAJO MANJŠO STOPNJO UPANJA, DA SE
BODO KADARKOLI SREČNO POROČILI IN SO BOLJ ZASKRBLJENI GLEDE TEGA, DA BI BILI ŠE KDAJ
‘IZDANI’.
POMEMBNO: Uspešna ponovna poroka katerega izmed staršev ni pomagala otrokom
prebroditi krize ločitve staršev.
Dodatni oče ali mama (novi partnerji bioloških staršev) otroku nikoli ne pomenita toliko kot
biološka starša.
Pa še o samohranilkah:
NAJVEČJA IZGUBA OB LOČITVI JE ZA OTROKE IZGUBA MATERE, KI ENOSTAVNO NE MORE VEČ
BITI TAKO MOČNO PRISOTNA V VZGOJI IN IGRI, KLJUB TEMU, DA ŽIVI OTROK PRI NJEJ.
Čustvena ločitev matere – od tega, da je bil včasih otrok center mamine pozornosti do tega,
da naenkrat postane nepomemben in mama nima časa zanj – ostane trajen del odnosa med
materjo in otrokom v mnogih ločenih družinah. Medtem ko se mati obupno bori, da bi vzgojila
svoje otroke, se morajo mnoge »lepe navade« v njihovem deljenem življenju spremeniti:
1. Mati nima več časa, da bi bila prisotna v otrokovem vsakdanjem življenju.
2. Nimajo razkošja,da bi načrtovali aktivnosti in imel doma prijatelje.
3. Pečenje in kuhanje matere opustijo in sole občasni luksuz.
4. Ni časa za spremljanje otrokovih manjših vzponov in padcev, njihovih skrbi in dosežkov, poleg tega ni drugega starša, s katerim bi mati lahko delila in načrtovala otrokovo prihodnost.
5. Zaznavanje talentov in potencialne težave so spregledane v norem hitenju.
6. Skrb za urejena oblačila in dom …
Tudi veliko poročenih mater z majhnimi otroki dela polni delovni čas. Toda imajo može, da jim
pomagajo pri starševstvu. Ta skupna podpora je ključna za tiste, ki želijo ali morajo delati, medtem ko bi radi tudi vzgajali otroke. Dva starša se lahko tudi izmenjujeta v negi, ko je otrok
bolan itd. itd…
Je vredno?
[/quote]
Miles,
vse to kar si napisal je še kako res. Ampak kaj naj zdaj. Tip je zajeb***, se skur*** in odšel z drugo. Njemu dol visi za družino in za otroka. Evidentno. Ker so njegova ravnanja takšna, da otroka ne upošteva, ne upošteva njegovih čustev, ne upošteva njegovih potreb (ne želja)
Ja, midva oz. najini otroci so spušili in morava pač popucat sranje od drugih.
Zato pa opozarjam, da starševstvo ni le tisto kar vidimo v reklamah za avtomobile in v slikcah na FB-ju ter da je odločitev za starševstvo najpomembnejša odločitev z dolgoročnimi posledicami. Zato si pametno in premišljeno izberite partnerja s katerim greste v starševstvo.
Če povzamm samega avtorja, je tudi meni komedija, ko par naredi dva otroka, pa si dokurčita po določenih letih, začneta se spodjebavat ampak pazi pametjakoviče, da bosta rešila zakon, naredita še tretjega otroka, hehe…, pa to kao neki intelektualci, ki so po prosti kmečki pameti, preprosto življensko plitki.
Drugač pa, sam se ne bi ločil, če bi imel otroke kar tako, pač zaradi odgovornosti do otrok, se bi pa takoj ločil, zaradi plitke ženske, afne, (nečiste in lene ženske, čeprav znam bit včasih tud sam len ampak kar se higiene tiče tukej pa ni heca) po domače ampak jebi ga, ko se men ne more to zgodit, z afno tud v teoriji ne bi mogel bit skup. Zame, je važna, duša, pa makar je človek nepismen, je pa življensko pismen, to je bistvo.
Je pa še en faktor pri teh ločitvah tam od 30 do 40 leta in to je, ko se mladina okol 20 let, skup poparčka, super se imajo, se družijo v istih krogih se vrtijo, pol pa eni od teh parov postenejo poslovno zelo uspešni, vse jim gre kot po maslu, medtem, ko eni zaostajajo v vseh pogledih, logičen zaključek je ločitev, ker enostavno ne zdržijo tega pritiska oz. naziva luzer v primerjavi z drugimi iz družbe.
Je pa prednost vsake sporazumne ločitve to, da startaš v nove bitke iskanja partnerja in je pač nek izziv v življenju, če ne najdeš pač ostaneš sam, jaka muda, dons zna vsak za seb poskrbet v vseh pogledih, če je zdrav seveda. Ženske nabijajo s tem pranjem gat in podobnim nakladanjem. Od mojih kolegov, znancev, ne poznam nobenega, ki si ne zna sam oprat perila in kaj skuhat. Življenje ti more bit v zabava in rekreacijo na pa za sceno……brezvezno travmiranja. Vedno se bo nekdo na nasprotni strani našel, ki rad uživa življenje in pri tem ostane realno na tleh, da ga ne odnese v vesolje zarad tega.
Jaz se ločujem zato, ker me psihično maltretira in me je že leta. Da je dovolj sem se odločila, ko se ugotovila, da je začel psihično maltretirat tudi otroka. Žal sem to ugotovila prepozno, hči mi je povedala, da se je začelo dogajati že mnogo prej, kot sem si priznala.
Vse ločitve, ki jih jaz poznam, so zaradi nasilja s strani moža, bodisi psihičnega ali fizičnega, ali ekonomskega (ni ji pustil v službo), ločitve o katerih slišim s strani moških pa so zaradi čustvene hladnosti, ženska želi biti v svojem svetu, minimalno jo zanima preživljati kvaliteten čas z družino, ali pa je osamljena zaradi tega, ker je mož predlogo v službi, zato se odtuji in sčasoma loči. Moški, ki bi se ločil na svojo iniciativo, takega ne poznam, razen enega, ki je imel doma cel špetir, ker je bila precej duševno neuravnovešena in mu je bilo dovolj.
Na splošno se mi zdi, da se moški ločijo samo če želijo začeti z novo žensko, ki je že najdena in izbrana, žene pa se ločijo zato, ker ne morejo več zdržat v zakonu, torej ni nujno, da imajo novega moškega, želijo samo stran.
Daj ustavi malo konje in razumi, da se ne pogovarjaš z mano, ampak s svojim bivšim oz. svojo vestjo.
Sem ti že prej napisal, komu velja KZS – in ne bom ponavljal.
Prav tako sem razložil zakaj ne spoštujem oseb, ki varajo svoje partnerje (ne glede na spol) – ker s s svojim egoizmom postavljajo prihodnost svojih otrok na kocko.
Obstajata dva mita, ki jih tudi MON ločenke kot lajno rade ponavljajo. Prvi mit pravi: če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev je “nesrečen” zakon). Drugi mit pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le te izzvenijo.
Dejstvo je, da otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, prilagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije (ZDA) so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.
Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.
Ker ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.
Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega
spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja – ekonomskega,
socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«. Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo
celotne družine.
Bes staršev se z ločitvijo ne konča. Tudi ko se starša ločita, jeza med njima traja še dolgo – tudi
do deset let. Pogosto se zgodi, da najstarejši otrok v družini postane negovalec – tisti, ki skrbi za starša, npr. mater, ki je potrta, očeta, ki je ravno tako žalosten, in za mlajše sorojence, ki še niso
zmožni skrbeti sami zase, ker so premajhni. Starši pa imajo s seboj preveč dela, da bi skrbeli za
svoje otroke. Ta otrok to vlogo kasneje prenaša tudi v partnerske odnose. Skrbi za partnerja in ga dela odvisnega od njega. Hkrati pa si poišče partnerja, od katerega je močnejši. S tem, da je drugi
partner od njega odvisen, si zagotovi, da ga le ta ne bo zapustil. Sam ima namreč izkušnja, da
so njega zapustili starši in tega ga je strah.
V otroštvu se morajo otroci igrati – in svoje otroštvo izživeti. Otrokom iz nuklearnih družin je igra najpomembnejši del otroštva. Otrokom ločenih staršev pa največji del časa vzame skrb za to, koliko časa bodo preživeli s katerim izmed staršev. Za igro nimajo ne časa, ne volje in ne potrebe.
Otroci iz nuklearnih družin se spomnijo tudi pomembnosti skupne večerje ali obredov, pri
katerih je sedela celotna družina. In ti trenutki so bili za njih pomembni in se jih z veseljem
spominjajo. Takšnih trenutkov se otroci ločenih staršev ne spomnijo in so zanje prikrajšani.
Eden od že omenjenih mitov v naši družbi ločenih staršev je ta, da ločitev avtomatično reši
otroke iz nesrečne družine. Resnici na ljubo pa na ta način starši osmišljajo svojo ločitev in
perejo krivdo, ki jo čutijo, da je do tega prišlo. Skoraj vsi otroci ločenih staršev povejo, da po
ločitvi staršev niso nič srečnejši.
Če starša nista srečna v zakonu, to še ne pomeni, da se tudi njuni otroci v družini ne počutijo
dobro. Starši imajo lahko z otroki čisto dobre odnose in jih primerno vzgajajo.
V kolikor pride do ločitve je prav, da starša otrokom povesta, da je ločitev zelo žalostna za njiju
oba in da jo obžalujeta. Naj imata v mislih, da je to najhujši dan v življenju njunih otrok. Prav
je, da povesta, da bodo zadeve nekaj časa težke in da jih bosta redno obveščala o dogajanju.
Pogovor naj zaključita s tem, da povesta, da si bodo morali veliko pomagati in stati drug
drugemu ob strani.
60 odstotkov odraslih (katerih starši so se v otroštvu ločili), je »poskusilo« s poroko. Nekateri
so se poročili v poznih najstniških letih, drugi v zgodnjih dvajsetih. Večino teh zakonov je bilo
že od začetka obsojenih na propad – veliko se jih je ločilo, nekaj pa jih je vztrajalo v nesrečnem
zakonu, brez kakšnih posebnih pričakovanj po spremembi na bolje.
Otroci ločenih staršev so kasneje v partnerskih odnosih zelo nezaupljivi. Ves čas jih je strah, da
jih bo partner zapustil ali prevaral. Ves čas mislijo, da jih bo doletela kakšna »nesreča«. Mislijo,
da ne morejo biti srečni, ne da bi bilo kaj narobe. Zato so lahko v partnerskem odnosu zelo
naporni, saj vidijo probleme, ko jih sploh še ni.
Veliko otrok ločenih staršev dolgo razmišlja o tem ali sploh imeti otroke. Približno tretjina
odraslih v študiji ima otroke in so zelo ponosni nanje. Tisti, ki se odločijo, da ne bodo imeli
otrok, v večini primerov navedejo vzrok za takšno odločitev v ločitvi staršev.
Ko imajo ti starši otroke, se ponavadi zgodijo dve stvari. Ali:
1. otrokom nudijo vse, česar sami niso bili deležni od svojih staršev – vso pozornost,
ljubezen, skrb;
2. ali pa nehote ponavljajo vzorec staršev – se ločijo, grejo skozi celoten proces ločitve,
se ne potrudijo dovolj za gradnjo odnosa itd. Kljub temu, da so imeli težko mladost in
so preživeli ločitev staršev, svojim otrokom »dajejo isto izkušnjo«. Kar pomeni, da se iz
lastnih izkušenj niso nič naučili.
Odrasli iz nuklearnih družin imajo pred tistimi iz ločenih družin dve pomembni prednosti. In
sicer občutek za stalnost v družini, konstanto. Imajo občutek, da so kot družina del tradicije in
čutijo odgovornost, da morajo to tradicijo ohranjati naprej. Imajo pa tudi realen pogled na
zakon in občutek, da se sčasoma odnos v zakonu spremeni. So odprti za spremembe od dne,
ko so se poročili.
Majhen otrok ne razume vedenja staršev in tega, da so sami odšli od doma, se odločili za
ločitev. Občutek, da otroci niso več pomembni nobenemu odraslemu, je obremenjujoč. Otrok
nosi občutke krivde za mamin/očetov odhod in si razlaga, da se je to zgodilo, ker ni bil dovolj
priden,…
Nedavne študije so pokazale, da imajo predšolski otroci pravico, da se počutijo depriviligirani.
Majhni otroci potrebujejo stalno interakcijo s skrbnim staršem, da se nauči priznavanja čustev
in da razvije svojo sposobnost mišljenja. Biti sit in poslan v posteljo je le majhen delež tega,
kar potrebujejo. Starši si morajo vzeti čas in energijo, da se z otrokom pogovarjajo, igrajo, jim
berejo,… Skratka, da jim namenijo pozornost. Toda kako naj prezaposleni, zaskrbljeni ter
čustveno ranjeni ločeni starš najde čas in energijo za vse to?
Študija je pokazala, DA SO NAJVEČJE POSLEDICE LOČITVE STARŠEV OBČUTILI NAJMLAJŠI
OTROCI. IMELI SO NAJVEČ TEŽAV V ČASU ODRAŠČANJA. SKORAJ VSI SO IZGUBILI MATER »NA
DELOVNEM MESTU« IN SKRBEH TER NALOGAH ENOSTARŠEVSTVA. NJIHOVI OBČUTKI
OSAMLJENOSTI IN JEZE NA OBA STARŠA SO SE PRENESLI NA KASNEJŠE ŠOLSKO OBDOBJE IN
NAJSTNIŠTVO.
PO 25 LETNIH OPAŽANJIH (ZDAJ SO TI »OTROCI« STARI MED 28 IN 33 LET) SO TI LJUDJE MANJ
USPEŠNI TAKO NA DELOVNIH MESTIH KOT TUDI V PARTNERSKEM ŽIVLJENJU V PRIMERJAVI S
TISTIMI, KATERIH STRARŠI SO SE LOČILI KASNEJE. IMAJO MANJŠO STOPNJO UPANJA, DA SE
BODO KADARKOLI SREČNO POROČILI IN SO BOLJ ZASKRBLJENI GLEDE TEGA, DA BI BILI ŠE KDAJ
‘IZDANI’.
POMEMBNO: Uspešna ponovna poroka katerega izmed staršev ni pomagala otrokom
prebroditi krize ločitve staršev.
Dodatni oče ali mama (novi partnerji bioloških staršev) otroku nikoli ne pomenita toliko kot
biološka starša.
Pa še o samohranilkah:
NAJVEČJA IZGUBA OB LOČITVI JE ZA OTROKE IZGUBA MATERE, KI ENOSTAVNO NE MORE VEČ
BITI TAKO MOČNO PRISOTNA V VZGOJI IN IGRI, KLJUB TEMU, DA ŽIVI OTROK PRI NJEJ.
Čustvena ločitev matere – od tega, da je bil včasih otrok center mamine pozornosti do tega,
da naenkrat postane nepomemben in mama nima časa zanj – ostane trajen del odnosa med
materjo in otrokom v mnogih ločenih družinah. Medtem ko se mati obupno bori, da bi vzgojila
svoje otroke, se morajo mnoge »lepe navade« v njihovem deljenem življenju spremeniti:
1. Mati nima več časa, da bi bila prisotna v otrokovem vsakdanjem življenju.
2. Nimajo razkošja,da bi načrtovali aktivnosti in imel doma prijatelje.
3. Pečenje in kuhanje matere opustijo in sole občasni luksuz.
4. Ni časa za spremljanje otrokovih manjših vzponov in padcev, njihovih skrbi in dosežkov, poleg tega ni drugega starša, s katerim bi mati lahko delila in načrtovala otrokovo prihodnost.
5. Zaznavanje talentov in potencialne težave so spregledane v norem hitenju.
6. Skrb za urejena oblačila in dom …
Tudi veliko poročenih mater z majhnimi otroki dela polni delovni čas. Toda imajo može, da jim
pomagajo pri starševstvu. Ta skupna podpora je ključna za tiste, ki želijo ali morajo delati, medtem ko bi radi tudi vzgajali otroke. Dva starša se lahko tudi izmenjujeta v negi, ko je otrok
bolan itd. itd…
Je vredno?
[/quote]
Miles,
vse to kar si napisal je še kako res. Ampak kaj naj zdaj. Tip je zajeb***, se skur*** in odšel z drugo. Njemu dol visi za družino in za otroka. Evidentno. Ker so njegova ravnanja takšna, da otroka ne upošteva, ne upošteva njegovih čustev, ne upošteva njegovih potreb (ne želja)
[/quote]
Partnerstvo ni le upoštevanje ženskih želja in potreb, kot si to marsikatera predstavlja.
Nihče ne odide brez razloga.
Čeprav ste dejansko ženske tiste, ki raje in lažje odidete. S čimer se tako rade pohvalite.
Ampak tudi v teh primerih je kriv moški, ker ni upošteval ženskih potreb in želja. 🙂
Mogoče bi kaj pomagala taka “predporočna” pogodba…
Vsak par, ki se spušča v partnerstvo naj ločeno podpiše tole izjavo:
V primeru, da prevaram svojega partnerja XY, se strinjam, da skrbništvo nad otroci pripade XY in da sam postanem zavezanec za plačevanje preživnine.
Če ne drugače, bi pomagala v psihološkem smislu, in da bi se ljudje začeli zavedati, da ne gre za en hojladri… Da otroci niso trenutni modni dodatek. 😉
Nisem imel ljubice, tudi seks je bil dober. Vse ostalo je bilo pa točno po tvojem opisu.
Danes mi ni jasno kako sem to lahko prenašal…
[/quote]
He he, vedno znova me preseneča ta percepcija – žena je imela vse zanemarjeno in umazano. Mož je imel pa vse pošlihtano, zloščeno? Ali je mogoče sam bil enak nemarnež, kot ona? Verjetno tudi, če pa potem ni on pospravil. Ker tistega moža, ki je nemarnež in ima vse posvinjano, žena pa mu potem kida izpod riti, nihče drug ne označi za slabega gospodinjca, kaj šele nemarneža in umazanca.
[/quote]
Na žalost sem po sili razmer jaz počistil, ko je bilo potrebno. Ko sta bila otroka dovolj velika pa sta pomagala tudi onadva.
Reči sicer niso bile tako črno/bele, a je tu, na forumu potrebno napisati cel roman, da bi lahko primerno obrazložil situacijo, ampak na koncu, ko “prešteješ mrtve in ranjene” je bilo to približno to: Bil sem bread winner in večkrat tudi gospodinjska pomočnica.
Večkrat se mi je zgodilo, da mi je poslala sms s seznamom, kaj naj prinesem iz trgovine in me doma nadrla, ker sem prišel pol ure kasneje z dela. Ta čas sem porabil v trgovini… Seveda je ona z delom zaključevala kako uro ali uro in pol pred menoj pa ji ni uspelo iti v trgovino.
He he, vedno znova me preseneča ta percepcija – žena je imela vse zanemarjeno in umazano. Mož je imel pa vse pošlihtano, zloščeno? Ali je mogoče sam bil enak nemarnež, kot ona? Verjetno tudi, če pa potem ni on pospravil. Ker tistega moža, ki je nemarnež in ima vse posvinjano, žena pa mu potem kida izpod riti, nihče drug ne označi za slabega gospodinjca, kaj šele nemarneža in umazanca.
[/quote]
Na žalost sem po sili razmer jaz počistil, ko je bilo potrebno. Ko sta bila otroka dovolj velika pa sta pomagala tudi onadva.
Reči sicer niso bile tako črno/bele, a je tu, na forumu potrebno napisati cel roman, da bi lahko primerno obrazložil situacijo, ampak na koncu, ko “prešteješ mrtve in ranjene” je bilo to približno to: Bil sem bread winner in večkrat tudi gospodinjska pomočnica.
Večkrat se mi je zgodilo, da mi je poslala sms s seznamom, kaj naj prinesem iz trgovine in me doma nadrla, ker sem prišel pol ure kasneje z dela. Ta čas sem porabil v trgovini… Seveda je ona z delom zaključevala kako uro ali uro in pol pred menoj pa ji ni uspelo iti v trgovino.
[/quote]
O džizs, to sem jaz imela doma, samo da je bil on celo brezposeln. Teč sem morala iz službe, da sem doma mu skuhala in čistila. Fuck that!
Sicer pa, by the way, kar jaz nisem vedela, to je ena od oblik nasilja. Jaz sem mislila, da je samo len, ampak sem bila žrtev nasilja in tako tudi ti, BTDT.
Na žalost sem po sili razmer jaz počistil, ko je bilo potrebno. Ko sta bila otroka dovolj velika pa sta pomagala tudi onadva.
Reči sicer niso bile tako črno/bele, a je tu, na forumu potrebno napisati cel roman, da bi lahko primerno obrazložil situacijo, ampak na koncu, ko “prešteješ mrtve in ranjene” je bilo to približno to: Bil sem bread winner in večkrat tudi gospodinjska pomočnica.
Večkrat se mi je zgodilo, da mi je poslala sms s seznamom, kaj naj prinesem iz trgovine in me doma nadrla, ker sem prišel pol ure kasneje z dela. Ta čas sem porabil v trgovini… Seveda je ona z delom zaključevala kako uro ali uro in pol pred menoj pa ji ni uspelo iti v trgovino.
[/quote]
O džizs, to sem jaz imela doma, samo da je bil on celo brezposeln. Teč sem morala iz službe, da sem doma mu skuhala in čistila. ****** that!
Sicer pa, by the way, kar jaz nisem vedela, to je ena od oblik nasilja. Jaz sem mislila, da je samo len, ampak sem bila žrtev nasilja in tako tudi ti, BTDT.
[/quote]
Zanimivo… jaz tega nisem dojemal kot nasilje.
O džizs, to sem jaz imela doma, samo da je bil on celo brezposeln. Teč sem morala iz službe, da sem doma mu skuhala in čistila. ****** that!
Sicer pa, by the way, kar jaz nisem vedela, to je ena od oblik nasilja. Jaz sem mislila, da je samo len, ampak sem bila žrtev nasilja in tako tudi ti, BTDT.
[/quote]
Zanimivo… jaz tega nisem dojemal kot nasilje.
[/quote]
No, v mojem primeru da, seveda kot si rekel roman je tlele brezveze pisati, ampak če partner prelaga vse ali večino bremena skrbi za družino na drugega partnerja, je to oblika nasilja. Torej tako finančno breme, kot tudi delo doma – to je bilo v mojem primeru, pa poleg tega, da sem bila edina v službi od naju se je še drl, če se mu je zdelo, da sem v službi predolgo oz. “da me tam izkoriščajo”. Bogu hvala, da je tega konec.
Večina je tako, da so ženske zanemarjene. Narašča pa trend ne izklesanih, kot ti praviš, ampak shiranih prismod, ki “zdravo živijo in športajo”. Tudi te niso za pogledat, še manj pa za kako rabo kje, ker so bolne v glavi in vse vlagajo v svoj videz, s tem da se sploh niso sposobne videt kako dejansko igledajo. Moških s trebuhi pa bore malo, so praktično izjeme, to kar tako amlo na pamet bluzite.
[/quote]
Zanimvo. Na obletnicah valete in mature pa opažam, da ženske fajn zgledajo, moški pa vampke nosijo. Pa tudi umirjo v povprečju cca. 8 let prej. Torej se hitreje starajo, so manj ohranjeni.
[/quote]
… ženske prikrite zlobe, zavite v svetleč papir z rdečo pentljo na vrhu!
V večini ženske “””poskrbijo””” za prerani grob svojih partnerjev!
Zanimivo… jaz tega nisem dojemal kot nasilje.
[/quote]
No, v mojem primeru da, seveda kot si rekel roman je tlele brezveze pisati, ampak če partner prelaga vse ali večino bremena skrbi za družino na drugega partnerja, je to oblika nasilja. Torej tako finančno breme, kot tudi delo doma – to je bilo v mojem primeru, pa poleg tega, da sem bila edina v službi od naju se je še drl, če se mu je zdelo, da sem v službi predolgo oz. “da me tam izkoriščajo”. Bogu hvala, da je tega konec.
[/quote]
To je prav gotovo oblika psihičnega nasilja. Če še jaz občutim tesnobo, ko soseda takole masira moža …
Mogoče kaj pomaga v psihološkem,čeravno mislim da ne. Na sodišču taka pogodba sekakor ne pije vode.Pa se strinjam,da bi moral biti tudi to pomemben faktor za dodelitev otrok.
[/quote]
Najbrž zato, ker bi bilo treba sodno dokazati varanje. Kar je običajno težko. Razen, če “delo” zaupaš privatnemu detektivu. 😉
Ob tem bi opozoril, da je imelo varanje (v zakonski zvezi) še nedavno v nekaterih državah ZDA tudi direktne pravne posledice. Verjetno ne brez razloga.
Oprosti, ampak iskreno: še pred leti – 40 let in več – je ta “šport” veljal skoraj izključno za moškega, in se je pričakovalo, kaj pričakovalo, zahtevalo od ženske, da miži … bi pokomentiral?
[/quote]
Sem že povedal, da so varalice povsem enakovredno zastopane po spolih, tako da ne obtožujem žensk, ampak strahopetne in lažnive ljudi.
Mogoče kaj pomaga v psihološkem,čeravno mislim da ne. Na sodišču taka pogodba sekakor ne pije vode.Pa se strinjam,da bi moral biti tudi to pomemben faktor za dodelitev otrok.
[/quote]
Najbrž zato, ker bi bilo treba sodno dokazati varanje. Kar je običajno težko. Razen, če “delo” zaupaš privatnemu detektivu. 😉
Ob tem bi opozoril, da je imelo varanje (v zakonski zvezi) še nedavno v nekaterih državah ZDA tudi direktne pravne posledice. Verjetno ne brez razloga.
[/quote]
Zdaj mi je pa marsikaj jasno. Ti si mgtow.
Forum je zaprt za komentiranje.