Vzroki za locitev?
Stabilnost je za slabiče. Večina moških je slabičev? Najbrž res.
[/quote]
Stabilnost doma potrebujejo predvsem otroci.
Nestabilne razmere so, ko doma hara alkohol, fizično nasilje, psihično nasilje ali pa sovraštvo med mamo in očetom…
[/quote]
Narobe.
Če bi malo poznal zgodovino človeštva, ne pa samo bluzil v tri krasne, bi vedel, da je večina genijev in znamenitih osebnosti odraščala v nestabilnih razmerah.
V teh tvojih idealnih stabilnih razmerah nastajajo predvsem prestrašeni brezhrbteničarji, ki si še riti niso sposobni smai obrisati.
Stabilnost doma potrebujejo predvsem otroci.
Nestabilne razmere so, ko doma hara alkohol, fizično nasilje, psihično nasilje ali pa sovraštvo med mamo in očetom…
[/quote]
Narobe.
Če bi malo poznal zgodovino človeštva, ne pa samo bluzil v tri krasne, bi vedel, da je večina genijev in znamenitih osebnosti odraščala v nestabilnih razmerah.
V teh tvojih idealnih stabilnih razmerah nastajajo predvsem prestrašeni brezhrbteničarji, ki si še riti niso sposobni smai obrisati.
[/quote]
…ja, asfaltirana cesta je udobna, vendar na njej ne rastejo rože….
Stabilnost doma potrebujejo predvsem otroci.
Nestabilne razmere so, ko doma hara alkohol, fizično nasilje, psihično nasilje ali pa sovraštvo med mamo in očetom…
[/quote]
Narobe.
Če bi malo poznal zgodovino človeštva, ne pa samo bluzil v tri krasne, bi vedel, da je večina genijev in znamenitih osebnosti odraščala v nestabilnih razmerah.
V teh tvojih idealnih stabilnih razmerah nastajajo predvsem prestrašeni brezhrbteničarji, ki si še riti niso sposobni smai obrisati.
[/quote]
Seveda… taki kot sta bila Hitler in Stalin, oba izjemni osebnosti, kaj ne?
Res je, da je največji napredek narejen takrat, ko ga narekuje nuja, ampak to so praviloma izjemni dogodki. Danes pa se do novih odkritji pride predvsem s trdim delom, ki pa ga vojne razmere in nestabilna okolja bolj ali manj onemogočajo. Kar poglej Afriko in Bližnji vzhod, polna sta Einsteinov in Hawkingov…
Ja. Precej časa sem tudi jaz porabil za kopanje pri sebi in iskanje vzrokov ZAKAJ sem bil prevaran. Potem pa sem slučajno ugotovil, da so se vse zveze moje bivše končale na isti način kot moja.
Zato pa pravim, da nisem opravil svoje domače naloge… ,)
[/quote]
Tvoja napaka je bila, da si vzel žensko, ki je imela precej predhodnih zvez. Volk dlako menja, nravi nikoli.
[/quote]
… Uf, preteklost, kje si, ali kaj? Da ne bo zaključek, da so bili ‘dedi, babice zakoni’ najboljsi. Se zvezali s prvim, prvo, ki je mimo prišel oz. Dogovorjene poroke?
Prevec analizirat, zakaj razmerje ni zdrzalo, tudi ni prevec smiselno: ce ne bi zaradi tega kalopsiral, bi cez leta morda zaradi cesa drugega …
Omenjaš področji, ki sta praktično vedno capljali za Evropo.
trdo delo? Kot da ni en glavnih problemov zahodnega sveta, da scrkljani sončki raje na sociali visijo, če ne dobijo šihta, kot da bi sami kaj razvijali.
Bo prej kaj naredil kakšen sin samohranilke, kot pa sinček iz idealne familije iz slikanic, vajen ugodja.
Nikoli, nikoli, nikoli nisem otrokom pokazal ali omenil, da je njihova mama slaba oseba.
To ti misliš.
Seveda sta rada s tabo, ampak ob tebi prevzemata tudi tvoje vzorce. Vse to je nezavedno.
Misliš, da ne vidita tvoje grimase, ko pomisliš na kakšno “kanto za spermo”?
Opažata nasprotje med tem, kaj govoriš in počneš, in tem, kar pravi tvoja govorica telesa. Ta dvojnost ju bo vse bolj begala. Ne moreš skriti tega, kako čutiš. Ne moreš. In če ženske vidiš kot kanto za spermo, to učiš svoje otroke. Ne moreš jih učiti spoštovanja do vseh žensk, če si takega mnenja. Vzgajaš shizofrenike, ki bodo videli eno, slišali drugo.
[/quote]
Ja, imaš prav, ne znam skrivat čustev tako dobro kot moja bivša – nisem poker face. 😉
Pa malce preveč si se zapičila v spoštovanje (oz nespoštovanje) do žensk – ok, ti že veš zakaj.
Mogoče bi bilo bolje govoriti o ljudeh, ki so vredni zaupanja in takih, ki niso. Varalice so obeh spolov – in ne zaslužijo si mojega spoštovanja iz preprostega razloga, ker so strahopetci in lažnivci. Ne glede na spol.
[/quote]
Samo nekoliko starejše ločene ženske niso nujno strahopetne in lažnive, pa jih vseeno ne spoštuješ zgolj iz tega razloga, ker so se pač rodile tega in tega leta in ker so ločene, imenuješ jih kanta za spermo.
Če pokvarjene ljudi imenuješ pokvarjene in jih ne spoštuješ, je to umestno (in vzgojno). Če ne spoštuješ ljudi zgolj zaradi njihovega emša, je pa to nekaj čisto drugega. In seveda, takoj ženski podtakneš, da že ve zakaj jo moti to nespoštovanje. In si takoj spet prikrito nespoštljiv in pokroviteljski.
In ponavadi se taki ljudje ne omejite samo na starejše ženske, ampak tudi na … in izrekate neumestne vrednostne sodbe. Teh skupin bo s tvojo vse večjo zagrenjenostjo vse več. Spreminjaš se v ženomrzca. In če si delaš utvare, da vse to ne vpliva na tvoje otroke, se bridko motiš.
Ja, imaš prav, ne znam skrivat čustev tako dobro kot moja bivša – nisem poker face. 😉
Pa malce preveč si se zapičila v spoštovanje (oz nespoštovanje) do žensk – ok, ti že veš zakaj.
Mogoče bi bilo bolje govoriti o ljudeh, ki so vredni zaupanja in takih, ki niso. Varalice so obeh spolov – in ne zaslužijo si mojega spoštovanja iz preprostega razloga, ker so strahopetci in lažnivci. Ne glede na spol.
[/quote]
Samo nekoliko starejše ločene ženske niso nujno strahopetne in lažnive, pa jih vseeno ne spoštuješ zgolj iz tega razloga, ker so se pač rodile tega in tega leta in ker so ločene, imenuješ jih kanta za spermo.
Če pokvarjene ljudi imenuješ pokvarjene in jih ne spoštuješ, je to umestno (in vzgojno). Če ne spoštuješ ljudi zgolj zaradi njihovega emša, je pa to nekaj čisto drugega. In seveda, takoj ženski podtakneš, da že ve zakaj jo moti to nespoštovanje. In si takoj spet prikrito nespoštljiv in pokroviteljski.
In ponavadi se taki ljudje ne omejite samo na starejše ženske, ampak tudi na … in izrekate neumestne vrednostne sodbe. Teh skupin bo s tvojo vse večjo zagrenjenostjo vse več. Spreminjaš se v ženomrzca. In če si delaš utvare, da vse to ne vpliva na tvoje otroke, se bridko motiš.
[/quote]
Daj ustavi malo konje in razumi, da se ne pogovarjaš z mano, ampak s svojim bivšim oz. svojo vestjo.
Sem ti že prej napisal, komu velja KZS – in ne bom ponavljal.
Prav tako sem razložil zakaj ne spoštujem oseb, ki varajo svoje partnerje (ne glede na spol) – ker s s svojim egoizmom postavljajo prihodnost svojih otrok na kocko.
Obstajata dva mita, ki jih tudi MON ločenke kot lajno rade ponavljajo. Prvi mit pravi: če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev je “nesrečen” zakon). Drugi mit pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le te izzvenijo.
Dejstvo je, da otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, prilagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije (ZDA) so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.
Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.
Ker ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.
Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega
spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja – ekonomskega,
socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«. Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo
celotne družine.
Bes staršev se z ločitvijo ne konča. Tudi ko se starša ločita, jeza med njima traja še dolgo – tudi
do deset let. Pogosto se zgodi, da najstarejši otrok v družini postane negovalec – tisti, ki skrbi za starša, npr. mater, ki je potrta, očeta, ki je ravno tako žalosten, in za mlajše sorojence, ki še niso
zmožni skrbeti sami zase, ker so premajhni. Starši pa imajo s seboj preveč dela, da bi skrbeli za
svoje otroke. Ta otrok to vlogo kasneje prenaša tudi v partnerske odnose. Skrbi za partnerja in ga dela odvisnega od njega. Hkrati pa si poišče partnerja, od katerega je močnejši. S tem, da je drugi
partner od njega odvisen, si zagotovi, da ga le ta ne bo zapustil. Sam ima namreč izkušnja, da
so njega zapustili starši in tega ga je strah.
V otroštvu se morajo otroci igrati – in svoje otroštvo izživeti. Otrokom iz nuklearnih družin je igra najpomembnejši del otroštva. Otrokom ločenih staršev pa največji del časa vzame skrb za to, koliko časa bodo preživeli s katerim izmed staršev. Za igro nimajo ne časa, ne volje in ne potrebe.
Otroci iz nuklearnih družin se spomnijo tudi pomembnosti skupne večerje ali obredov, pri
katerih je sedela celotna družina. In ti trenutki so bili za njih pomembni in se jih z veseljem
spominjajo. Takšnih trenutkov se otroci ločenih staršev ne spomnijo in so zanje prikrajšani.
Eden od že omenjenih mitov v naši družbi ločenih staršev je ta, da ločitev avtomatično reši
otroke iz nesrečne družine. Resnici na ljubo pa na ta način starši osmišljajo svojo ločitev in
perejo krivdo, ki jo čutijo, da je do tega prišlo. Skoraj vsi otroci ločenih staršev povejo, da po
ločitvi staršev niso nič srečnejši.
Če starša nista srečna v zakonu, to še ne pomeni, da se tudi njuni otroci v družini ne počutijo
dobro. Starši imajo lahko z otroki čisto dobre odnose in jih primerno vzgajajo.
V kolikor pride do ločitve je prav, da starša otrokom povesta, da je ločitev zelo žalostna za njiju
oba in da jo obžalujeta. Naj imata v mislih, da je to najhujši dan v življenju njunih otrok. Prav
je, da povesta, da bodo zadeve nekaj časa težke in da jih bosta redno obveščala o dogajanju.
Pogovor naj zaključita s tem, da povesta, da si bodo morali veliko pomagati in stati drug
drugemu ob strani.
60 odstotkov odraslih (katerih starši so se v otroštvu ločili), je »poskusilo« s poroko. Nekateri
so se poročili v poznih najstniških letih, drugi v zgodnjih dvajsetih. Večino teh zakonov je bilo
že od začetka obsojenih na propad – veliko se jih je ločilo, nekaj pa jih je vztrajalo v nesrečnem
zakonu, brez kakšnih posebnih pričakovanj po spremembi na bolje.
Otroci ločenih staršev so kasneje v partnerskih odnosih zelo nezaupljivi. Ves čas jih je strah, da
jih bo partner zapustil ali prevaral. Ves čas mislijo, da jih bo doletela kakšna »nesreča«. Mislijo,
da ne morejo biti srečni, ne da bi bilo kaj narobe. Zato so lahko v partnerskem odnosu zelo
naporni, saj vidijo probleme, ko jih sploh še ni.
Veliko otrok ločenih staršev dolgo razmišlja o tem ali sploh imeti otroke. Približno tretjina
odraslih v študiji ima otroke in so zelo ponosni nanje. Tisti, ki se odločijo, da ne bodo imeli
otrok, v večini primerov navedejo vzrok za takšno odločitev v ločitvi staršev.
Ko imajo ti starši otroke, se ponavadi zgodijo dve stvari. Ali:
1. otrokom nudijo vse, česar sami niso bili deležni od svojih staršev – vso pozornost,
ljubezen, skrb;
2. ali pa nehote ponavljajo vzorec staršev – se ločijo, grejo skozi celoten proces ločitve,
se ne potrudijo dovolj za gradnjo odnosa itd. Kljub temu, da so imeli težko mladost in
so preživeli ločitev staršev, svojim otrokom »dajejo isto izkušnjo«. Kar pomeni, da se iz
lastnih izkušenj niso nič naučili.
Odrasli iz nuklearnih družin imajo pred tistimi iz ločenih družin dve pomembni prednosti. In
sicer občutek za stalnost v družini, konstanto. Imajo občutek, da so kot družina del tradicije in
čutijo odgovornost, da morajo to tradicijo ohranjati naprej. Imajo pa tudi realen pogled na
zakon in občutek, da se sčasoma odnos v zakonu spremeni. So odprti za spremembe od dne,
ko so se poročili.
Majhen otrok ne razume vedenja staršev in tega, da so sami odšli od doma, se odločili za
ločitev. Občutek, da otroci niso več pomembni nobenemu odraslemu, je obremenjujoč. Otrok
nosi občutke krivde za mamin/očetov odhod in si razlaga, da se je to zgodilo, ker ni bil dovolj
priden,…
Nedavne študije so pokazale, da imajo predšolski otroci pravico, da se počutijo depriviligirani.
Majhni otroci potrebujejo stalno interakcijo s skrbnim staršem, da se nauči priznavanja čustev
in da razvije svojo sposobnost mišljenja. Biti sit in poslan v posteljo je le majhen delež tega,
kar potrebujejo. Starši si morajo vzeti čas in energijo, da se z otrokom pogovarjajo, igrajo, jim
berejo,… Skratka, da jim namenijo pozornost. Toda kako naj prezaposleni, zaskrbljeni ter
čustveno ranjeni ločeni starš najde čas in energijo za vse to?
Študija je pokazala, DA SO NAJVEČJE POSLEDICE LOČITVE STARŠEV OBČUTILI NAJMLAJŠI
OTROCI. IMELI SO NAJVEČ TEŽAV V ČASU ODRAŠČANJA. SKORAJ VSI SO IZGUBILI MATER »NA
DELOVNEM MESTU« IN SKRBEH TER NALOGAH ENOSTARŠEVSTVA. NJIHOVI OBČUTKI
OSAMLJENOSTI IN JEZE NA OBA STARŠA SO SE PRENESLI NA KASNEJŠE ŠOLSKO OBDOBJE IN
NAJSTNIŠTVO.
PO 25 LETNIH OPAŽANJIH (ZDAJ SO TI »OTROCI« STARI MED 28 IN 33 LET) SO TI LJUDJE MANJ
USPEŠNI TAKO NA DELOVNIH MESTIH KOT TUDI V PARTNERSKEM ŽIVLJENJU V PRIMERJAVI S
TISTIMI, KATERIH STRARŠI SO SE LOČILI KASNEJE. IMAJO MANJŠO STOPNJO UPANJA, DA SE
BODO KADARKOLI SREČNO POROČILI IN SO BOLJ ZASKRBLJENI GLEDE TEGA, DA BI BILI ŠE KDAJ
‘IZDANI’.
POMEMBNO: Uspešna ponovna poroka katerega izmed staršev ni pomagala otrokom
prebroditi krize ločitve staršev.
Dodatni oče ali mama (novi partnerji bioloških staršev) otroku nikoli ne pomenita toliko kot
biološka starša.
Pa še o samohranilkah:
NAJVEČJA IZGUBA OB LOČITVI JE ZA OTROKE IZGUBA MATERE, KI ENOSTAVNO NE MORE VEČ
BITI TAKO MOČNO PRISOTNA V VZGOJI IN IGRI, KLJUB TEMU, DA ŽIVI OTROK PRI NJEJ.
Čustvena ločitev matere – od tega, da je bil včasih otrok center mamine pozornosti do tega,
da naenkrat postane nepomemben in mama nima časa zanj – ostane trajen del odnosa med
materjo in otrokom v mnogih ločenih družinah. Medtem ko se mati obupno bori, da bi vzgojila
svoje otroke, se morajo mnoge »lepe navade« v njihovem deljenem življenju spremeniti:
1. Mati nima več časa, da bi bila prisotna v otrokovem vsakdanjem življenju.
2. Nimajo razkošja,da bi načrtovali aktivnosti in imel doma prijatelje.
3. Pečenje in kuhanje matere opustijo in sole občasni luksuz.
4. Ni časa za spremljanje otrokovih manjših vzponov in padcev, njihovih skrbi in dosežkov, poleg tega ni drugega starša, s katerim bi mati lahko delila in načrtovala otrokovo prihodnost.
5. Zaznavanje talentov in potencialne težave so spregledane v norem hitenju.
6. Skrb za urejena oblačila in dom …
Tudi veliko poročenih mater z majhnimi otroki dela polni delovni čas. Toda imajo može, da jim
pomagajo pri starševstvu. Ta skupna podpora je ključna za tiste, ki želijo ali morajo delati, medtem ko bi radi tudi vzgajali otroke. Dva starša se lahko tudi izmenjujeta v negi, ko je otrok
bolan itd. itd…
Je vredno?
Samo nekoliko starejše ločene ženske niso nujno strahopetne in lažnive, pa jih vseeno ne spoštuješ zgolj iz tega razloga, ker so se pač rodile tega in tega leta in ker so ločene, imenuješ jih kanta za spermo.
Če pokvarjene ljudi imenuješ pokvarjene in jih ne spoštuješ, je to umestno (in vzgojno). Če ne spoštuješ ljudi zgolj zaradi njihovega emša, je pa to nekaj čisto drugega. In seveda, takoj ženski podtakneš, da že ve zakaj jo moti to nespoštovanje. In si takoj spet prikrito nespoštljiv in pokroviteljski.
In ponavadi se taki ljudje ne omejite samo na starejše ženske, ampak tudi na … in izrekate neumestne vrednostne sodbe. Teh skupin bo s tvojo vse večjo zagrenjenostjo vse več. Spreminjaš se v ženomrzca. In če si delaš utvare, da vse to ne vpliva na tvoje otroke, se bridko motiš.
[/quote]
Daj ustavi malo konje in razumi, da se ne pogovarjaš z mano, ampak s svojim bivšim oz. svojo vestjo.
Sem ti že prej napisal, komu velja KZS – in ne bom ponavljal.
Prav tako sem razložil zakaj ne spoštujem oseb, ki varajo svoje partnerje (ne glede na spol) – ker s s svojim egoizmom postavljajo prihodnost svojih otrok na kocko.
Obstajata dva mita, ki jih tudi MON ločenke kot lajno rade ponavljajo. Prvi mit pravi: če so starši bolj srečni, so tudi otroci srečnejši (razlog za ločitev je “nesrečen” zakon). Drugi mit pa zagovarja, da je ločitev začasna kriza in da sčasoma posledice le te izzvenijo.
Dejstvo je, da otroci ločenih družin ne delujejo nič srečnejši, bolj zdravi, prilagojeni (kljub temu, da sta šla starša, ki jima je zakon propadal, narazen). Državne študije (ZDA) so pokazale, da so otroci iz ločenih in nato dopolnjenih družin bolj agresivni do staršev in do učiteljev. Le ti so bolj nagnjeni k depresiji, imajo več učnih težav in trpijo za več problemi kot vrstniki iz nuklearnih družin. Dva do trikrat pogosteje so napoteni k šolski psihologinji ali svetovalni delavki. Veliko jih konča tudi v psihiatričnih bolnišnicah. Prej so spolno aktivni, pogosteje rodijo izvenzakonske otroke, redkeje se poročajo in večkrat ločijo.
Ločitev spremeni življenje. Ločitev spremeni otroštvo, puberteto in odraslost.
Ker ločena družina ni samo spremenjena oblika nuklearne družine, ampak je druga oblika družine, v kateri se otroci počutijo manj zaščiteni, njihova prihodnost je negotova.
Ko pride do ločitve, so zaznavanje, občutki in potrebe staršev in otrok drug do drugega
spremenjeni. Ne gre za to, da imajo starši manj radi svoje otroke ali da jih manj skrbi zanje.
Gre za to, da so starši polno zasedeni s prenovo svojega lastnega življenja – ekonomskega,
socialnega in spolnega. Potrebe otrok in staršev so več let po ločitvi »neusklajene«. Otroci ob ločitvi niso le nemočni opazovalci, ampak aktivni člani, ki krojijo svojo usodo in usodo
celotne družine.
Bes staršev se z ločitvijo ne konča. Tudi ko se starša ločita, jeza med njima traja še dolgo – tudi
do deset let. Pogosto se zgodi, da najstarejši otrok v družini postane negovalec – tisti, ki skrbi za starša, npr. mater, ki je potrta, očeta, ki je ravno tako žalosten, in za mlajše sorojence, ki še niso
zmožni skrbeti sami zase, ker so premajhni. Starši pa imajo s seboj preveč dela, da bi skrbeli za
svoje otroke. Ta otrok to vlogo kasneje prenaša tudi v partnerske odnose. Skrbi za partnerja in ga dela odvisnega od njega. Hkrati pa si poišče partnerja, od katerega je močnejši. S tem, da je drugi
partner od njega odvisen, si zagotovi, da ga le ta ne bo zapustil. Sam ima namreč izkušnja, da
so njega zapustili starši in tega ga je strah.
V otroštvu se morajo otroci igrati – in svoje otroštvo izživeti. Otrokom iz nuklearnih družin je igra najpomembnejši del otroštva. Otrokom ločenih staršev pa največji del časa vzame skrb za to, koliko časa bodo preživeli s katerim izmed staršev. Za igro nimajo ne časa, ne volje in ne potrebe.
Otroci iz nuklearnih družin se spomnijo tudi pomembnosti skupne večerje ali obredov, pri
katerih je sedela celotna družina. In ti trenutki so bili za njih pomembni in se jih z veseljem
spominjajo. Takšnih trenutkov se otroci ločenih staršev ne spomnijo in so zanje prikrajšani.
Eden od že omenjenih mitov v naši družbi ločenih staršev je ta, da ločitev avtomatično reši
otroke iz nesrečne družine. Resnici na ljubo pa na ta način starši osmišljajo svojo ločitev in
perejo krivdo, ki jo čutijo, da je do tega prišlo. Skoraj vsi otroci ločenih staršev povejo, da po
ločitvi staršev niso nič srečnejši.
Če starša nista srečna v zakonu, to še ne pomeni, da se tudi njuni otroci v družini ne počutijo
dobro. Starši imajo lahko z otroki čisto dobre odnose in jih primerno vzgajajo.
V kolikor pride do ločitve je prav, da starša otrokom povesta, da je ločitev zelo žalostna za njiju
oba in da jo obžalujeta. Naj imata v mislih, da je to najhujši dan v življenju njunih otrok. Prav
je, da povesta, da bodo zadeve nekaj časa težke in da jih bosta redno obveščala o dogajanju.
Pogovor naj zaključita s tem, da povesta, da si bodo morali veliko pomagati in stati drug
drugemu ob strani.
60 odstotkov odraslih (katerih starši so se v otroštvu ločili), je »poskusilo« s poroko. Nekateri
so se poročili v poznih najstniških letih, drugi v zgodnjih dvajsetih. Večino teh zakonov je bilo
že od začetka obsojenih na propad – veliko se jih je ločilo, nekaj pa jih je vztrajalo v nesrečnem
zakonu, brez kakšnih posebnih pričakovanj po spremembi na bolje.
Otroci ločenih staršev so kasneje v partnerskih odnosih zelo nezaupljivi. Ves čas jih je strah, da
jih bo partner zapustil ali prevaral. Ves čas mislijo, da jih bo doletela kakšna »nesreča«. Mislijo,
da ne morejo biti srečni, ne da bi bilo kaj narobe. Zato so lahko v partnerskem odnosu zelo
naporni, saj vidijo probleme, ko jih sploh še ni.
Veliko otrok ločenih staršev dolgo razmišlja o tem ali sploh imeti otroke. Približno tretjina
odraslih v študiji ima otroke in so zelo ponosni nanje. Tisti, ki se odločijo, da ne bodo imeli
otrok, v večini primerov navedejo vzrok za takšno odločitev v ločitvi staršev.
Ko imajo ti starši otroke, se ponavadi zgodijo dve stvari. Ali:
1. otrokom nudijo vse, česar sami niso bili deležni od svojih staršev – vso pozornost,
ljubezen, skrb;
2. ali pa nehote ponavljajo vzorec staršev – se ločijo, grejo skozi celoten proces ločitve,
se ne potrudijo dovolj za gradnjo odnosa itd. Kljub temu, da so imeli težko mladost in
so preživeli ločitev staršev, svojim otrokom »dajejo isto izkušnjo«. Kar pomeni, da se iz
lastnih izkušenj niso nič naučili.
Odrasli iz nuklearnih družin imajo pred tistimi iz ločenih družin dve pomembni prednosti. In
sicer občutek za stalnost v družini, konstanto. Imajo občutek, da so kot družina del tradicije in
čutijo odgovornost, da morajo to tradicijo ohranjati naprej. Imajo pa tudi realen pogled na
zakon in občutek, da se sčasoma odnos v zakonu spremeni. So odprti za spremembe od dne,
ko so se poročili.
Majhen otrok ne razume vedenja staršev in tega, da so sami odšli od doma, se odločili za
ločitev. Občutek, da otroci niso več pomembni nobenemu odraslemu, je obremenjujoč. Otrok
nosi občutke krivde za mamin/očetov odhod in si razlaga, da se je to zgodilo, ker ni bil dovolj
priden,…
Nedavne študije so pokazale, da imajo predšolski otroci pravico, da se počutijo depriviligirani.
Majhni otroci potrebujejo stalno interakcijo s skrbnim staršem, da se nauči priznavanja čustev
in da razvije svojo sposobnost mišljenja. Biti sit in poslan v posteljo je le majhen delež tega,
kar potrebujejo. Starši si morajo vzeti čas in energijo, da se z otrokom pogovarjajo, igrajo, jim
berejo,… Skratka, da jim namenijo pozornost. Toda kako naj prezaposleni, zaskrbljeni ter
čustveno ranjeni ločeni starš najde čas in energijo za vse to?
Študija je pokazala, DA SO NAJVEČJE POSLEDICE LOČITVE STARŠEV OBČUTILI NAJMLAJŠI
OTROCI. IMELI SO NAJVEČ TEŽAV V ČASU ODRAŠČANJA. SKORAJ VSI SO IZGUBILI MATER »NA
DELOVNEM MESTU« IN SKRBEH TER NALOGAH ENOSTARŠEVSTVA. NJIHOVI OBČUTKI
OSAMLJENOSTI IN JEZE NA OBA STARŠA SO SE PRENESLI NA KASNEJŠE ŠOLSKO OBDOBJE IN
NAJSTNIŠTVO.
PO 25 LETNIH OPAŽANJIH (ZDAJ SO TI »OTROCI« STARI MED 28 IN 33 LET) SO TI LJUDJE MANJ
USPEŠNI TAKO NA DELOVNIH MESTIH KOT TUDI V PARTNERSKEM ŽIVLJENJU V PRIMERJAVI S
TISTIMI, KATERIH STRARŠI SO SE LOČILI KASNEJE. IMAJO MANJŠO STOPNJO UPANJA, DA SE
BODO KADARKOLI SREČNO POROČILI IN SO BOLJ ZASKRBLJENI GLEDE TEGA, DA BI BILI ŠE KDAJ
‘IZDANI’.
POMEMBNO: Uspešna ponovna poroka katerega izmed staršev ni pomagala otrokom
prebroditi krize ločitve staršev.
Dodatni oče ali mama (novi partnerji bioloških staršev) otroku nikoli ne pomenita toliko kot
biološka starša.
Pa še o samohranilkah:
NAJVEČJA IZGUBA OB LOČITVI JE ZA OTROKE IZGUBA MATERE, KI ENOSTAVNO NE MORE VEČ
BITI TAKO MOČNO PRISOTNA V VZGOJI IN IGRI, KLJUB TEMU, DA ŽIVI OTROK PRI NJEJ.
Čustvena ločitev matere – od tega, da je bil včasih otrok center mamine pozornosti do tega,
da naenkrat postane nepomemben in mama nima časa zanj – ostane trajen del odnosa med
materjo in otrokom v mnogih ločenih družinah. Medtem ko se mati obupno bori, da bi vzgojila
svoje otroke, se morajo mnoge »lepe navade« v njihovem deljenem življenju spremeniti:
1. Mati nima več časa, da bi bila prisotna v otrokovem vsakdanjem življenju.
2. Nimajo razkošja,da bi načrtovali aktivnosti in imel doma prijatelje.
3. Pečenje in kuhanje matere opustijo in sole občasni luksuz.
4. Ni časa za spremljanje otrokovih manjših vzponov in padcev, njihovih skrbi in dosežkov, poleg tega ni drugega starša, s katerim bi mati lahko delila in načrtovala otrokovo prihodnost.
5. Zaznavanje talentov in potencialne težave so spregledane v norem hitenju.
6. Skrb za urejena oblačila in dom …
Tudi veliko poročenih mater z majhnimi otroki dela polni delovni čas. Toda imajo može, da jim
pomagajo pri starševstvu. Ta skupna podpora je ključna za tiste, ki želijo ali morajo delati, medtem ko bi radi tudi vzgajali otroke. Dva starša se lahko tudi izmenjujeta v negi, ko je otrok
bolan itd. itd…
Je vredno?
[/quote]
Kakšna je bila tvoja nuklearna družina, da so ti zakon in vse zveze razpadle? Kako to, da kljub vsej teoriji in znanju ne znaš ozdraviti ?
Ne govorim o tem, kaj je za otroke bolje, ločeni ali neločeni starši.
Govorim o tem, kaj ti s svojim sedanjim obnašanjem, delaš svojim otrokom.
Ne, kaj je storila ločitev tvojim otrokom.
Kaj poleg te ločitve zdaj počneš ti s svojimi stališči, zornim kotom, zaničljivostjo, zagrenjenostjo itd.
Torej poleg tega, kar si kopiral, poišči še prosim posledice, kakšno dodatno škodo povzroči otrokom oče, ki ne more iti naprej, ki sovraži ženske in ne zna najti novega razloga za srečno življenje.
Ne pogovarjam se s slabo vestjo, pogovarjam se s tabo. In vidiš, po tvojem moram imeti slabo vest zato, ker sem zrelih let in samska. Ti se pogovori s svojo vestjo in s svojim razumom, od kod ti ideja, da so ženske kanta za spermo. Ti imaš probleme sam s seboj, jaz jih nimam.
Zakaj se ločijo moški:
še nikoli nisem slišala, da bi se kakšen moški ločil zato, ker bi bila njegova žena slaba gospodinja, ker bi slabo kuhala, bi imela vse zanemarjeno in umazano, pa tudi zato ne, če je žena žleht, jezična, težavna. Moški se ne ločijo, v kolikor nimajo ljubice! Moški se v glavnem ločijo zaradi seksa! Če ga imajo doma premalo, ali pa je slab.
Zakaj se ločijo ženske:
če imajo nasilnega moža, jih pretepa, izsiljuje, jih maltretira fizično in psihično, zaradi alkohola, nezvestobe, ali gre za kakšno oblik zasvojenosti (npr. igre na srečo).
Potem so še nekatere, ki imajo polno rit vsega in ne vedo kaj bi in si dobijo ljubčke. To so ponavadi ženske, ki imajo zelo dobrega moža. Še nikoli pa nisem slišala, da bi se kakšna ženska ločila zato, ker je poročena z lenuhom, ki cele dneve ne naredi nič doma, ampak zgolj počiva na kavču in pije pivo.
Skjuzmi… ampak vedno je za ločitev le en sam samcat razlog. Sicer tega mnogo ljudi ni niti sposobno doumeti, zato tudi če ne razumete se mi ne preveč sekirati. :-))
Vse ostalo kar navajate so le nijanse… recimo barva “razbitega porcelana”
Ta pa je neskladje med idejo, sanjami in željami, ki ste jih imeli ter realnostjo, ki vas je doletela in ste jo živeli.
Več sreče prihodnjič. :-))
Brez veze se nateravate, bereš tu ločene babe na formu ali pa pogledaš v reali pa je vse jasno, česa tako norega, zlobnega in nesposobnega ni bilo nikoli prej, kot so zdaj te novodobne ločenke. Otrok se sploh ne zaveadajo, niso jih zmožne čutit, ne slišat, slišijo le lastno noro rit in ničesar drugega. Tako žal pač je na kratki rok, na dolgi rok pač ne bo vzdržalo, kot nobena ekstremna norost ne.
Naj te ne skrbi za moje otroke. Imata prav fajn očeta, (za mamo tega sicer ne morem trditi).
Raje poskrbi za svojo srečno družinico… 😉
[/quote]
Imata prav fajn očeta, (za mamo tega sicer ne morem trditi
No evo. To delaš.
[/quote]
Motiš se. Tega ne delam in nisem naredil jaz.
Preveč te skrbi za moje otroke in premalo za svoje, ločenka.
Omenjaš področji, ki sta praktično vedno capljali za Evropo.
trdo delo? Kot da ni en glavnih problemov zahodnega sveta, da scrkljani sončki raje na sociali visijo, če ne dobijo šihta, kot da bi sami kaj razvijali.
Bo prej kaj naredil kakšen sin samohranilke, kot pa sinček iz idealne familije iz slikanic, vajen ugodja.
[/quote]
Žal so po mojih izkušnjah mulci samohranilk bili največji huligani v šoli. Primerek je bil sošolec moje hčere. Karkoli je ušpičil, je mama stala za njim. Poba ni naredil niti prvega letnika in je zdaj doma pri mami v 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} oskrbi. Skratka sonček.
Moja dva sta bila vajena ugodja, a jima nisem dal vsega. Za priboljške se jima je bilo treba potruditi. Ogromno je v vzgoji in moralnih vrednotah…
Afriko in Bližnji vzhod sem pač podal kot nestabilni okolji, čeprav sta bili pred mnogimi stoletji tako po znanosti, kot po urejenosti družbe precej naprednejši kot takratna barbarska Evropa.
Sama nisem ločenka, temveč živim z ločencem. Bivša žena ga je redkokdaj poljubila, objela skoraj nikoli, seks zelo, zelo redko, potem nič več, milijon očitkov, vse mogoče napake je iskala pri njem, ljubosumje… Sicer je bila pa pridna mama in dokaj skrbna ženska. Kaj to pove? Da nista bila skupaj zaradi ljubezni, temveč zaradi misli, da ljubezen lahko kar pride nekoč. Ne gre!!! Če ne začutiš takoj, da je to to, slepiš samega sebe. Meni je najlepši on moški na svetu, poljubljala bi ga lahko 24 ur, objemala, se z njim pogovarjala. Na začetku ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Torej ločitve so, ker par ni skupaj zaradi ljubezni, temveč različnih interesov, tako lastnih, kot interesov družbe (naj to ne zveni kot očitek). Ko so mladi, še sebe ne poznajo, kaj šele, da bi razumeli drugega s katerim vstopajo v vezo.
Forum je zaprt za komentiranje.