Vzorni Slovenke/ci
Hm, o tem bi se pa dalo razglabljati v nedogled, meni odkrito povedano za marsikoga ni mar, pa vendar to hkrati ne pomeni, da mi ni mar zase.
Filozofija, ki nam jo želiš prodati, precej diši na altriuzem :)[/quote]
Pomembna so dejanja, ne le to, da nam je mar.
Vsi lahko rečemo, da nam je mar..Tudi tisti, ki se naliva z alkoholom ali pa se nažira s hamburgerji….Pomembno je, kako je tista oseba v resnici zadovoljna s sabo in s svojim življenjem.
Hm, o tem bi se pa dalo razglabljati v nedogled, meni odkrito povedano za marsikoga ni mar, pa vendar to hkrati ne pomeni, da mi ni mar zase.
Filozofija, ki nam jo želiš prodati, precej diši na altriuzem :)[/quote]
Pomembna so dejanja, ne le to, da nam je mar.
Vsi lahko rečemo, da nam je mar..Tudi tisti, ki se naliva z alkoholom ali pa se nažira s hamburgerji….Pomembno je, kako je tista oseba v resnici zadovoljna s sabo in s svojim življenjem.[/quote]
Hehe…jaz pa odkrito povem, ko mi za nekoga ni mar, ne vem kaj bi imela od te patološke igrice pretvarjanja kako sem oh in sploh fajn in da me za od vsakega vse zanima in da absolutno želim vse namesto drugih ali za druge narediti….mati Tereza style me res ne mika 🙂
robi ima prav in res je to. toliko, kot pomeniš sama sebi, toliko ti pomenijo drugi. saj na prvi pogled ti lahko sama sebi pomeniš ogromno. si privoščiš ogromno stvari, ješ veliko, imaš dve polni omari oblek, si kupiš vse, kar ti srce poželi .. govorim poenostavljeno … ampak v resnici to ne pomeni, da se imaš rada. to pomeni, da si totalno nezadovoljna, da te nič ne osreči, ker iščeš srečo na napačnem mestu in zadovoljuješ napačne potrebe. nisi v stiku sama s seboj in je to, kar delaš sebi, samo krinka pred tabo samo, da ne vidiš, kako nesrečna si. seveda ti je pa istočano malo mar tudi za druge ljudi, pozornost posvečaš samo izbanim, pa še to bolj zato, da te oni opazijo, prav malo ti je mar za njihova življenje, počutje, želje, skrbi.
z altruizmom ni pa prav nič narobe. stvari grejo nekako tako: kar daš dobiš in kar dobiš daš naprej … velja tudi za misli. moč pozitivnih (in negativnih) misli in lari fari. ti ne boš nič srečnejša, če boš imela npr. v omari pet puloverjev, od katerih nosiš samo dva. če boš pa tiste tri dala naprej ljudjem, ki se jih bodo srčno razveselili, pa boš vesela in zadvoljna tudi ti. in potme bo tebi kdo dal kaj, s čimer te bo zelo razveselil … nekako tako gre življenje. 🙂
Pomembna so dejanja, ne le to, da nam je mar.
Vsi lahko rečemo, da nam je mar..Tudi tisti, ki se naliva z alkoholom ali pa se nažira s hamburgerji….Pomembno je, kako je tista oseba v resnici zadovoljna s sabo in s svojim življenjem.[/quote]
Hehe…jaz pa odkrito povem, ko mi za nekoga ni mar, ne vem kaj bi imela od te patološke igrice pretvarjanja kako sem oh in sploh fajn in da me za od vsakega vse zanima in da absolutno želim vse namesto drugih ali za druge narediti….mati Tereza style me res ne mika :)[/quote]
To res ne bi imelo smisla.
Čeprav sem s tisto trditvijo želel povedati to, da skrb za druge pogojuje lastna korist.
Ljudje smo sebični. Razlika je le, na kakšen način udejanjamo svojo sebičnost in v kolikšni meri so naša dejanja v skladu z našimi resničnimi potrebami.
Če niso, potem to prej ali slej tudi doživimo. Na primer takšne in drugačen težave, pa bolezni….
Nekdo, ki ima 2 omari oblek in veliko poje (koliko je veliko), si kupi vse, kar mu srce poželi, ni nujno da je nezadovoljen in ni nujno, da mu je to krinka. Kajti nekdo, ki si lahko kupi, kar mu srce poželi, ima še vedno lahko zelo skromne želje. Tudi če ima nekdo 2 omari polni oblek, ne pomeni, da svojo podobo gradi na oblekah. Če bi bilo tako, potem bi lahko rekli tudi, da nekdo, ki nima 2 polni omari oblek, prav tako to počne samo zaradi krinke, da s tem pokaže kako bogat je s svojo skromnostjo. Pa vendarle ni tako preprosto. To je posploševanje, resnica pa je lahko pogosto zelo drugačna.
Še nikoli se nisem zavestno trudila posvečati pozornost zgolj za to, da bi bila opažena, mislim, da je to nekaj nezavednega in vsekakor pridejo v ta krog mojega angažiranja posamezniki, ki jih imam rada, tako da ta pripomba je totalno zgrešena in definitivno ne funkcioniram pri tem tako, da bi v tem krogu ljudi ignorirala njihovo počutje, želje itd. Halo, potem bolje da se zaprem v omar 🙂
Moj občutek sreče ni pogojen z materialnimi stvarmi, nikoli ni bil in dvomim, da kdaj bo, oblačila vsaj vsako drugo leto predam dalje, ponavadi kakšnim srednješolkam (običajno se mama pozanima kam), ker sem nekoliko drobne postave in tudi moj slog oblačenja je bolj mladostniški, ne bi pa mogla reči, da me tako dejanje osreči, prej žalosti, ker bi raje videla, da bi si tudi drugi lahko privoščili kar jim je všeč in da ni rabljeno…kakorkoli že, pravijo da pravega altruizma ni, ker tudi vsako altruistično dejanje izhaja iz gole sebičnosti usmerjene iz sebe, gre za obratno pot, kako nekaj narediš zase s tem ko (navidezno) delaš za druge. Imam izkušnje s prostovoljnim delom, pa me je pri tem streznilo dejstvo, da organizatorji oz posamezniki, ki takšne stvari speljejo imajo v ozadje raznorazne agende, ki nikakor niso zgledne…toliko o prostovoljstvu….posledično kaj to pomeni lahko za nekoga, ko trdi, da mu je mar za druge. Zase odkrito povem, da imam limit za altruizem in da v tem ne vidim popolnoma nič spornega, hujše bi mi bilo glumiti hinavščino za vsakega, ki bi mi padel v oko oz me pocukal za rokav, tega se pa res ne grem, ker preprosto ne znam.
Še nikoli se nisem zavestno trudila posvečati pozornost zgolj za to, da bi bila opažena, mislim, da je to nekaj nezavednega in vsekakor pridejo v ta krog mojega angažiranja posamezniki, ki jih imam rada, tako da ta pripomba je totalno zgrešena in definitivno ne funkcioniram pri tem tako, da bi v tem krogu ljudi ignorirala njihovo počutje, želje itd. Halo, potem bolje da se zaprem v omar 🙂
Moj občutek sreče ni pogojen z materialnimi stvarmi, nikoli ni bil in dvomim, da kdaj bo, oblačila vsaj vsako drugo leto predam dalje, ponavadi kakšnim srednješolkam (običajno se mama pozanima kam), ker sem nekoliko drobne postave in tudi moj slog oblačenja je bolj mladostniški, ne bi pa mogla reči, da me tako dejanje osreči, prej žalosti, ker bi raje videla, da bi si tudi drugi lahko privoščili kar jim je všeč in da ni rabljeno…kakorkoli že, pravijo da pravega altruizma ni, ker tudi vsako altruistično dejanje izhaja iz gole sebičnosti usmerjene iz sebe, gre za obratno pot, kako nekaj narediš zase s tem ko (navidezno) delaš za druge. Imam izkušnje s prostovoljnim delom, pa me je pri tem streznilo dejstvo, da organizatorji oz posamezniki, ki takšne stvari speljejo imajo v ozadje raznorazne agende, ki nikakor niso zgledne…toliko o prostovoljstvu….posledično kaj to pomeni lahko za nekoga, ko trdi, da mu je mar za druge. Zase odkrito povem, da imam limit za altruizem in da v tem ne vidim popolnoma nič spornega, hujše bi mi bilo glumiti hinavščino za vsakega, ki bi mi padel v oko oz me pocukal za rokav, tega se pa res ne grem, ker preprosto ne znam.[/quote]
Samo pohvalim tvoj novi avatar. :))
Nekdo, ki ima 2 omari oblek in veliko poje (koliko je veliko), si kupi vse, kar mu srce poželi, ni nujno da je nezadovoljen in ni nujno, da mu je to krinka. Kajti nekdo, ki si lahko kupi, kar mu srce poželi, ima še vedno lahko zelo skromne želje. Tudi če ima nekdo 2 omari polni oblek, ne pomeni, da svojo podobo gradi na oblekah. Če bi bilo tako, potem bi lahko rekli tudi, da nekdo, ki nima 2 polni omari oblek, prav tako to počne samo zaradi krinke, da s tem pokaže kako bogat je s svojo skromnostjo. Pa vendarle ni tako preprosto. To je posploševanje, resnica pa je lahko pogosto zelo drugačna.[/quote]
Čemu pa potem ima 2 omari oblek, če mu to nič ne pomeni ?
Neko korist sigurno ima.
Seveda jo ima. Pomembno se mi zdi tudi ali te obleke samo kupuje ali pa jih tudi dejnasko nosi, uporablja. A nismo vsi radi urejeni, na svoj način? Torej, če jih uporablja, je potem pomembno, ali v teh oblekah pričakuje neko dodatno pozornost, komplimente ali pa se v njih preprosto dobro počuti brez tega občutka, da je opažen od okolice.
Sicer pa je 2 polni omari oblek lahko precej kosov ali pa niti ne. Odvisno od velikosti omare in od tega, kako so obleke zložene. 😉
Hvala, mi je ta bolj pisan na kožo od prejšnjega….psica pač :)[/quote]Jaz sem pa mislil, da zato, ker imaš kosmata ušesa in še “čepke” not…… :)))[/quote]
Niso čepki, slušalke, katere pa res pogosto v uha tiščim….., veš On_, s tem naravnim kostimom ful prišparam, sicer se moram precej izogibati zajedalcev toda nekako mi gre :)))
Hehe…še dobro, da si omenil ta dva faktorja, brez kančka “relativnosti” ti je res težko pisati :)))))[/quote]
Saj veš kako je. Ko sestradan človek zagleda sendvič na mizi, se mu bo zazadelo, da vidi polno mizo hrane, če pa ga pokažeš nekomu, ki je navajen polne mize hrane in je povrhu še sit, sploh ne bo vedel, kaj mu želiš pokazat. :)) Gotovo pa ne bo videl polne mize hrane.
Hehe…še dobro, da si omenil ta dva faktorja, brez kančka “relativnosti” ti je res težko pisati :)))))[/quote]
Saj veš kako je. Ko sestradan človek zagleda sendvič na mizi, se mu bo zazadelo, da vidi polno mizo hrane, če pa ga pokažeš nekomu, ki je navajen polne mize hrane in je povrhu še sit, sploh ne bo vedel, kaj mu želiš pokazat. :)) Gotovo pa ne bo videl polne mize hrane.[/quote]
Hm, morda; tudi to se lahko zgodi, če pokažem sendvič nekomu, ki je res vajen polne mize in hkrati sit pa bo morda sendvič opazil/videl še pred mano zaradi lastne lakomnosti 🙂
Hvala, mi je ta bolj pisan na kožo od prejšnjega….psica pač :)[/quote]
Glavno, da nimaš bolh![/quote]
Namišljeni prašek izražen v obliki mojega vedenja res prime, še vsakega zajedalca sem se znebila 🙂
zmdena_samica: v svojih komentarjih tebi ne opisujem tebe konkretno, ker te ne poznam, pač pa samo podajam razmišljanja na tvoj komentar. nič osebnega torej, če pa se najdeš v mojih komentarjih, pa že veš zakaj. 🙂
pred leti sem bila v Hospicu v Miamiju (se ne hvalim, povem pač, ker tam to imajo, pri nas pa ne, da ne bi kdo mislil, da je to naš Hospic). v avli so imeli ogromno drevo in na njegovih vejah ploščice z imeni. vodja ustanova je povedala, da so imena donatorjev. da pač ostajajo donatorji, ki donirajo zato, da se njihovo ime pojavi na tem drevesu, da se ve, da so oni donirali in da se s tem lahko tudi javno pohvalijo. obstaja pa tudi drug seznam donatorjev, ki ga ima ona v pisarni – zvezek pač, v katerem so napisani tisti donatorji, ki se ne želijo medijske pozornosti in se ne hvalijo s svojo donacijo. tudi jaz poznam ljudi, ki se na prsa trkajo koliko da dajo skupnosti (tudi podjetja so med njimi), pa je resnica čisto drugačna in ni niti mal donatorstva in prostovoljstva v njihovih dejanjih. poznam pa tudi ljudi, ki vsak dan pomagajo drugim, pa to sploh ne jemjejo kot prostovoljstvo, pač pa kot samoumevno pomoč soljudem.
zanimivo mi je razmišljanje, da se lahko nekdo hvali s svojo skromnostjo (oziroma da svojo skormnost razglaša za bogastvo). to je nekako ne-primerno, ker da se s skromnostjo ni kaj za hvalit. skromnost ni bogastvo samo po sebi, torej materialno. skromnega človeka spoznaš zato, ker ga obdajajo ljudje, ki jim materialno veliko pomeni. nekoga, ki nima avta ali pa vozi 10 let starega zelo hitro opaziš med đipi. 🙂 v gledališču ali v cerkvi tudi zelo hitro vidiš, kdo da nase – da ase ga opazi, da je prisoten, in kdo je oblečen “normalno” in je – če že – opazen zato, ker izstopa zaradi svoje nenačičkanosti in preprostosti. bi si upala trdit, da gre skromen človek na živce drugim prav zato, ker jim nekako dokazuje, da se da normalno, srečno, zadovoljno živet tudi brez gore materialnih stvari. ne govorim o tistih, ki so zaradi pomanjkanja denarja nesrečni in zavidajo “bogatim”, govorim o tistih, ki zavestno ne potrebujejo denarja, ki so se zavestno odločili, da bodo obkroženi samo z nujno potrebnimi materialnimi stvarmi, ker drugih v resnici ne potrebujejo. en banalen primer: poznam žensko, ki vedno, ko se ji poškoduje krožnik zamenja ves servis, jaz pa imam krožnike iz najmanj petih različnih servisov. sem prepričana, da obe jeva enako kvalitetno iz svojih krožnikov, razlika je le v tem, da je ona totalno nesrečna, ker nima celega servisa (doklre pač ne kupi novega), meni pa je vseeno kakšen je krožnik, samo da je.
Ah, potem se ne boš poročila… 😀
Po izračunih psihiatra Ruglja in prepričanju Vuk Godinove naj bi bilo v Sloveniji le približno 10 tisoč moških funkcionalno odraslih. Prepričana je, da moški, ki niso funkcionalno odrasli, ne bi smeli imeti otrok, saj jih, kot pravi, pri vzgoji „zaserjejo”.
10.000:1000.000 (vseh moških) = 1/100 = 1%
Bibitka, na 100 moških pride en funkcionalno odrasel! :))))[/quote]Saj njej je menda eden dovolj za poročit, če pa še spada med vzorne Slovence potem pa sploh ne vidim ovir. :)[/quote]
Res je, eden in to vzoren je čist dovolj. 🙂
Samo glede na matjažijeve izračune je takšnega najt nekako tako neuresničljivo, kot to, da bi na euro loto zadela jack pot.:))… in spala bi cel dan :))))))
Če vidi sendvič pred tabo, to lahko pomeni le to, da si ti že preslabotna, da bi še dvignila glavo nad mizo. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.