Vzorni Slovenke/ci

Jaz pa mislim, da nas v takih primerih vodi odpor do družbe. Če te vodi sreča, potem ne iščeš in ne razčiščuješ kako živeti naprej, ker si srečen. Enostavno živiš, ne iščeš.
Če v sebi nosimo občutek, da nas nekdo, ki bi naj nas sprejel, ni sprejel, se bomo umaknili v svoj svet. Se uprli trenutnim družbenim normativom, ker menimo, da nismo del tega..Ker nikoli nismo ponotranjili tega občutka, da smo del tega (bolj ali manj norega) sveta..

Ne poznam takšnega. Poznam pa ljudi, ki niso niti najmanj zadovoljni, da imajo minimalne dohodke, ki jim seveda ne zagotavljajo nikakršnega polnega življenja. To povzdigovanje skromnosti in revščine na tem forumu gre čez vse meje dobrega okusa. Si sploh kdaj bil brezposeln ali na minimalni plači?[/quote]Če jemlješ “polnost življenja” kot nekaj kar ti prikazuje/prodaja “napredna družba” je res sra*je, če nimaš vsaj povprečne plače, novejši avto določene znamke, hišo z vrtom oz vsaj trisobno stanovanje v elitni soseski, nosiš “najboljše znamke”….itd.itd.
Sploh ni šlo za povzdigovanje skromnosti, kakor ste nekateri razumeli, šlo je za občudovanje tistih, ki se v še tako ekonomsko/finančno slabem stanju uspejo obdržat nad gladino in svoje polno življenje gradijo na drobnih stvareh (ki se ne kupijo z denarjem 😉 s svojimi bližnjimi in s samim sabo ter ne hlepijo po nečem…. nečem kar itak ne osrečuje nikogar razen peščice večno nesrečnih pohlepnežev.

Si sploh kdaj bil brezposeln ali na minimalni plači?
Zakaj ne vprašaš, če sem kdaj imel kaj več kot to?
So te oni prepričali kaj je “polnost življenja”? Pa jim verjameš, si srečna/srečen ob tem kar imaš ali nesrečna/nesrečen ob tem kar nimaš? 😉

Samo včasih se ji kasneje malo zatakne pri argumentaciji povedanega, ker jo čustva prehitijo… :)))) Ne vem če je takih ljudi vse manj. Z leti samo spoznavaš kdo je kdo in ostaja ti izbor, kvantitata izginja….
Nič slabega ne vidim v tem.

Seveda je vedno manj, ker je vedno manj takšnih, ki lahko sebe sprejmejo takšne kot so in s tem kar so, živijo zadovoljno življenje.

Jaz pa mislim, da nas v takih primerih vodi odpor do družbe. Če te vodi sreča, potem ne iščeš in ne razčiščuješ kako živeti naprej, ker si srečen. Enostavno živiš, ne iščeš.
Če v sebi nosimo občutek, da nas nekdo, ki bi naj nas sprejel, ni sprejel, se bomo umaknili v svoj svet. Se uprli trenutnim družbenim normativom, ker menimo, da nismo del tega..Ker nikoli nismo ponotranjili tega občutka, da smo del tega (bolj ali manj norega) sveta..[/quote]

se strinjam. ampak da ugotoviš, kaj je osrečuje, kaj te napolnjuje z mirom in resničnim zadovoljstvom, moraš poskusiti skoraj vse. pred 20 leti sem brala roman Sidharta. Kratek roman Hermana Hesseja, ampak zelo poučen, zelo na to temo. Princ gre po svetu in doživi vse, kar alhko človek doživi, bogastvo, revščino, ljubico in ljubezen, samoto … skratka, na koncu pride do reke in ugotovi, da ga pomirja in umirja pogled nanjo. in ostane tam, ob reki.

torej, če hoče človek sam dojet kaj je tisto, kar je zanj, v čem je res on, mora poskusiti več stvari. sem imela velik avto, ljubimca z veliko denarja, dobre službe, sem končala nekaj šol, sem spoznala ogormno takih in drugačnih ljudi, ampak ves ta čas sem po malem lezla iz oklepa materializma. imela sem celo svoj s.p., ki mu ni šlo slabo. 🙂 na koncu vsakega dneva pa sem se znašla v postelji in se zahvaljevala strehi nad glavo in zdravju svojih hčera. ko sem se odločila, da ne bom več uporabljala avta in morata zato zdja moji hčeri vsak vikend pešačiti domov, smo v tem pešačenju našle novo zadovoljstvo. pogovarjamo se, občudujemo pogled z našega hriba in ko prestopimo prag smo srečne, da v peči gori ogenj in da je na mizi mlečni riž. jaz res ne vem, kaj bi me osrečilo bolj kot dejstvo, da imam dva otroka, na katera sem v vseh ozirih ponosna. dejansko nas ne veže nič drugega kot občutek, da smo družina. ja, seveda, onidve bi še kaj materialnega zraven, svojo vez s tem bosta morali sami predelati, meni pa res dol visi kako sem oblečena in kaj kuham, važno mi je, da imam kaj za skuhat. pa magari makarone z drobtinami.

kot sem rekla, sem zdaj doma in se imam po cele dneve čas pogovarjati sama s seboj. pa se pogovarjam ali naj hišo in vse skupaj pustim, hčeri gresta itak naprej v ljubljano in sta praktično finančno samostojni. ali naj grem vseeno v neko službo, ki bo čimmanj stresna ter odplačujem kredit za hišo. ali naj spokam in grem po svetu … razumeš? tu je še moj partner, ki ima spet svoje želje, čeprav mu ta moja zadnaj misel, spokati in iti, ni tako tuja, je kar dosti prepotoval. tako kot je pa zdaj, pa ni ok, ker sem z eno nogo vezana na materialno (denar-hiša-kredit-služba), mentalno pa sem povsem drugje, nekje, kjer ti ni treba plačati za zemljo, na kateri postaviš hišo, kjer se moraš znajti za to, da daš kaj v usta, itd. vsa ta naravnanost družbe na materialno in potrošništvo me dejansko utesnjuje in omejuje. kolikor lahko vidim, niti nisem edina, ki se počuti tako in ki se noče več pokorit tem ustaljenim potem. mogoče pa je to odziv na stanje družbe, ne vem. meni pač ni ok in sledim svojemu miru.

Kaj si pa zdaj namešal? Veš, z nečim je treba plačat položnice in najemnino. In ne boš verjel, to gre lažje, če imaš vsaj povprečno plačo. Nihče razen tebe ne omenja nikakršnega luksuza.

Kaj si pa zdaj namešal? Veš, z nečim je treba plačat položnice in najemnino. In ne boš verjel, to gre lažje, če imaš vsaj povprečno plačo. Nihče razen tebe ne omenja nikakršnega luksuza.[/quote]

ampak poglej te položnice …
za rtv – res potrebujemo televizijo in radio
za internet – ga prav res potrebujemo?
za dodatno zavarovanje – potrebujemo?
za življenjsko rentno zavarovanje – potrebujemo?
za komunalo – ne moremo nikakor drugače dobit vodo, odvažati odpadke, moram imet sploh toliko odpadkov?
za telefon – je res potreben?
za najemnino – mora bit ta res tako visoka in ali res nikor drugače ne moremo živet kot ali v najemu ali na kredit?
za ogrevanje – je res edina opcija tako ogrevanje (me sicer kar glava boli, ko slišim kako ljudi po novem nategujejo v blokih)
za elektriko – jo moramo imet?

jaz imam stroškov za hišo 100 eur na mesec – od tega 12 eur komunala, 12 eur rtv, 25 eur internet in 47 eur elektrika. moje mnenje je, da ne potrebujem rtvja in interneta – a ju imamo zato, ker čheri brez tega ne moreta, jaz bi pa mirno lahko šla po potrebi v splošno knjižnico na računalnik.
elektrika … uporabljam jo za hladilnik, pralni stroj. 4 luči, štedilnik in bojler, ogrevam se z drvmi. in resno študiram kako se ognit elektrike, ker ziher se da. ne more bit človek odvisen od takega zunanjega dejavnika. lahko bi kuhala na štedilnik z drvmi, lahko bi namesto žarnic imela petrolejke ali kaj drugega, lahko bi si vodo za umivanje pogrevala … skratka, da se, absolutno.

in eto, vode nimam preko vodovoda. 🙂 imamo vaško zajetje in jaz tam dobivam vodo. zastonj. torej se da. enako bi bilo s komunalo, ki jo moraš plačevat, ko imaš prijavljeno stalno bivališče.v resnici pa sploh ne bi bilo treba imet odpadkov, če bi drugače pridobivala hrano.

ampak na splošno … koliko položnic imamo za stvari, ki jih prav v resnici, ampak prav v resnici ne potrebujemo. imamo jih zato, ker … jih imajo vsi. res bedno.

Katarina, zelo zanimivo, da furaš blog na internetu, ki ga “ne potrebuješ”. Ti tukaj prepričuješ samo sebe, ne mene. Mene ne rabiš prepričevat v nič, jaz zase vem, kaj meni pomeni polno življenje. Odrekanje vsemu vsaj zame to vsekakor ni. Nikoli nisem bil kaj ekstra materialist, zato tudi ne rabim iti sedaj v drugo skrajnost, kot ti. Iz skrajnosti v skrajnost iščeš samo sebe, še vedno.

Notranji mir ni pogojen s tem, da preizkusiš čim več stvari in da potem živiš nekje bogu za hrbtom….Če bi to bil pogoj, potem bi vsak živel nekje zase.
Notranjemu miru se lahko le približamo. Občutimo ga takrat, ko smo osvobojeni takšnih in drugačnih želja, potreb ali pričakovanj, ki nas silijo k temu, da vlagamo svojo energijo, da jih utišamo.
Notranji mir je trenutek, ko smo z zadovoljstvom občutimo, da smo uresničili svoje poslanstvo in s svojimi dejanji zadovoljili potrebe samega življenja. Kar pa ni nič drugega, kot ljubezen.

Katarina..A ne vidiš v tem, da še vedno bežiš ?
Verjetno bi najraje pobegnila na luno..Pa misliš, da bi tam našla srečo in notranji mir ?
Mislim, da ne..Našla jo boš spet tam, od česar bežiš in zaradi česar v sebi čutiš, da bi šla stran..To so ljudje…..Razlog, da bi šla stran, niso materialne stvari, ampak ljudje…….
Ljudje so povzročili odpor in le ljudje ti lahko povrnejo notranji mir.

če bi pogledal bi videl, da je bil blog tudi že “mrtev” in kot rečeno, zanj res ne potrebujem domačega interneta. je pa blog nadomestek dnevnika, ki sem ga pisala … ma vsaj 12 let. 🙂

jaz te ne prepričujem v nič, to sploh ni moj namen. me pač zanima, če si se kdaj vprašal zakaj imaš tiste položnice in ali res vse to, kar plačuješ z njimi, tudi res potrebuješ. taka vprašanja, če se poglobiš vanje, anmreč sprožajo potem nova vprašanja .. ali res potrebujem polno omaro oblek, ali moram delati to in to, ali ni čist ovseeno če jem makarone z omako brez sira ali s sirom, itd.

saj tudi jaz nisem rekla, da sem bila kdaj ekstra materialistka, niti ne vem, kaj to pomeni. 🙂 niti ne vem, kaj pomeni odrekati se. vem pa kaj pomeni samoomejevanje, kar je drugo kot odrekati se. sploh je zanimivo takrat, ko imaš dovolj in si lahko “privoščiš”, pa si nočeš, ker si predelal vprašanje “ali to res potrebujem” in ugotovil, da v resnici tega ne potrebuješ je je čisto ok, tudi če nimaš.

mimogrede: med eno skrajnostjo in drugo 8ki še niti ni skrajnost) je minilo 15 let, kar ej kar dolga doba in predolga, da bi lahko človek rekel, da je bil prisiljen vanjo ali da pada iz ene v drugo skrajnost.

Kaj si pa zdaj namešal? Veš, z nečim je treba plačat položnice in najemnino. In ne boš verjel, to gre lažje, če imaš vsaj povprečno plačo. Nihče razen tebe ne omenja nikakršnega luksuza.[/quote]

ampak poglej te položnice …
za rtv – res potrebujemo televizijo in radio
za internet – ga prav res potrebujemo?
za dodatno zavarovanje – potrebujemo?
za življenjsko rentno zavarovanje – potrebujemo?
za komunalo – ne moremo nikakor drugače dobit vodo, odvažati odpadke, moram imet sploh toliko odpadkov?
za telefon – je res potreben?
za najemnino – mora bit ta res tako visoka in ali res nikor drugače ne moremo živet kot ali v najemu ali na kredit?
za ogrevanje – je res edina opcija tako ogrevanje (me sicer kar glava boli, ko slišim kako ljudi po novem nategujejo v blokih)
za elektriko – jo moramo imet?

jaz imam stroškov za hišo 100 eur na mesec – od tega 12 eur komunala, 12 eur rtv, 25 eur internet in 47 eur elektrika. moje mnenje je, da ne potrebujem rtvja in interneta – a ju imamo zato, ker čheri brez tega ne moreta, jaz bi pa mirno lahko šla po potrebi v splošno knjižnico na računalnik.
elektrika … uporabljam jo za hladilnik, pralni stroj. 4 luči, štedilnik in bojler, ogrevam se z drvmi. in resno študiram kako se ognit elektrike, ker ziher se da. ne more bit človek odvisen od takega zunanjega dejavnika. lahko bi kuhala na štedilnik z drvmi, lahko bi namesto žarnic imela petrolejke ali kaj drugega, lahko bi si vodo za umivanje pogrevala … skratka, da se, absolutno.

in eto, vode nimam preko vodovoda. 🙂 imamo vaško zajetje in jaz tam dobivam vodo. zastonj. torej se da. enako bi bilo s komunalo, ki jo moraš plačevat, ko imaš prijavljeno stalno bivališče.v resnici pa sploh ne bi bilo treba imet odpadkov, če bi drugače pridobivala hrano.

ampak na splošno … koliko položnic imamo za stvari, ki jih prav v resnici, ampak prav v resnici ne potrebujemo. imamo jih zato, ker … jih imajo vsi. res bedno.[/quote]

Celo v Sloveniji imaš ljudi, ki živijo brez električnega priključka, pa jih lahko obiščeš in vprašaš.

Eni gospe so fantje z neke tehnične srednje šole montirali solarne panele, da ima vsaj nekaj ur na dan žarnico in njej je to čisti luksuz. Hladilnik ima na plin, ogreva se z drvmi, tudi kuha na drva. Za TV niti nima dovolj elektrike, kvečjemu za radio (ko ne gorijo žarnice, he he). Pa ta teden v Preverjeno ali Tedniku prav tako primeri ljudi, ki imajo 150 evrov penzije, pa preživijo in se sploh ne pritožujejo kaj dosti.
No, nekaj ljudi se je pa zavestno odločilo za skromno življenje – torej brez denarja, brez vezanosti na materialne stvari, brez službe, brez vse te navlake … Hrano si v glavnem pridelajo sami, tiste malenkosti, kar morajo kupit, pa že najdejo tistih par evrov (prodajo svoje izdelke, pa je). Nekaj začetnega kapitala pri nas moraš vseeno imeti, ker ne moreš postaviti hiše kar tako nekje, ampak ko imaš ta temelj, ni več ovir.

Skratka, če se hočeš odcepit od civilizacije, to komot narediš.

Notranji mir ni pogojen s tem, da preizkusiš čim več stvari in da potem živiš nekje bogu za hrbtom….Če bi to bil pogoj, potem bi vsak živel nekje zase.
Notranjemu miru se lahko le približamo. Občutimo ga takrat, ko smo osvobojeni takšnih in drugačnih želja, potreb ali pričakovanj, ki nas silijo k temu, da vlagamo svojo energijo, da jih utišamo.
Notranji mir je trenutek, ko smo z zadovoljstvom občutimo, da smo uresničili svoje poslanstvo in s svojimi dejanji zadovoljili potrebe samega življenja. Kar pa ni nič drugega, kot ljubezen.

Katarina..A ne vidiš v tem, da še vedno bežiš ?
Verjetno bi najraje pobegnila na luno..Pa misliš, da bi tam našla srečo in notranji mir ?
Mislim, da ne..Našla jo boš spet tam, od česar bežiš in zaradi česar v sebi čutiš, da bi šla stran..To so ljudje…..Razlog, da bi šla stran, niso materialne stvari, ampak ljudje…….
Ljudje so povzročili odpor in le ljudje ti lahko povrnejo notranji mir.[/quote]

vem, robi, sem prebrala kar nekaj knjig o tem, recimo Dotik večnosti, pa Prehod vračev, pa Božanska matrika … in veliko premišljujem o tem. saj tukaj kjer sem, mi je totalno super, nikamor drugam si ne želim it. sem na samem, pa vendar ob glavni cesti, zelo blizu mesta, pa vendar tako daleč, da me ne moti. družim se z ljudmi, s katerimi se hočem, uživam z mačkami, po svoje gradim hišo, skratka … tole je fantazija in to sem si želela. a kot si rekel … ko se osvobodiš vseh želja in navezanosti, kar pomeni v mojem primeru navezanost na hčere in partnerja in to hišo in to njivo in ta pogled … ko si v sebi pomirjen in zadovoljen z vsem, kar si naredil, dosegel, do koder si prišel … potem je to to. in jaz iskreno mislim, da sem dosegla tisto, kar je bila moja naloga. torej vzgojiti dva človeka. 🙂 vseeno mi je kje živim, vseeno mi je kam grem, vseeno mi je tudi če zdaj umrem. eto … čisto vseeno, ker imam prav res občutek, da sem naredila tisto največ, kar bi lahko. če je še kakšna naloga, ki jo moram izpolnit, potem bom še naprej živela, če pa ne, pa tudi prav.

očitno ne znam razložit, pa niti nočem preveč pisat o stvareh, o katerih se tudi sicer težko pogovarjam z ljudmi, ker ne berejo istih stvari kot jaz, ne razmišljajo na tak način kot jaz – eto, ti ti zgoraj napisal tisto, o čemer se sicer nimam s kom pogovarjati, ker če poskusim, se mi praviloma nasmehnejo in tisto “dej ne filozofiraj, čisto se ti bo sfuzlalo, pomiri domišljijo”. 🙂 sicer pa jaz čisto rada živim sama zase. sem od vedno bolj samotarska, nimam problemov s samoto.
v končni fazi pa je tako ali tako pomembno samo to, da se jaz dobro počutim, mar ne.

ampak poglej te položnice …
za rtv – res potrebujemo televizijo in radio
za internet – ga prav res potrebujemo?
za dodatno zavarovanje – potrebujemo?
za življenjsko rentno zavarovanje – potrebujemo?
za komunalo – ne moremo nikakor drugače dobit vodo, odvažati odpadke, moram imet sploh toliko odpadkov?
za telefon – je res potreben?
za najemnino – mora bit ta res tako visoka in ali res nikor drugače ne moremo živet kot ali v najemu ali na kredit?
za ogrevanje – je res edina opcija tako ogrevanje (me sicer kar glava boli, ko slišim kako ljudi po novem nategujejo v blokih)
za elektriko – jo moramo imet?

jaz imam stroškov za hišo 100 eur na mesec – od tega 12 eur komunala, 12 eur rtv, 25 eur internet in 47 eur elektrika. moje mnenje je, da ne potrebujem rtvja in interneta – a ju imamo zato, ker čheri brez tega ne moreta, jaz bi pa mirno lahko šla po potrebi v splošno knjižnico na računalnik.
elektrika … uporabljam jo za hladilnik, pralni stroj. 4 luči, štedilnik in bojler, ogrevam se z drvmi. in resno študiram kako se ognit elektrike, ker ziher se da. ne more bit človek odvisen od takega zunanjega dejavnika. lahko bi kuhala na štedilnik z drvmi, lahko bi namesto žarnic imela petrolejke ali kaj drugega, lahko bi si vodo za umivanje pogrevala … skratka, da se, absolutno.

in eto, vode nimam preko vodovoda. 🙂 imamo vaško zajetje in jaz tam dobivam vodo. zastonj. torej se da. enako bi bilo s komunalo, ki jo moraš plačevat, ko imaš prijavljeno stalno bivališče.v resnici pa sploh ne bi bilo treba imet odpadkov, če bi drugače pridobivala hrano.

ampak na splošno … koliko položnic imamo za stvari, ki jih prav v resnici, ampak prav v resnici ne potrebujemo. imamo jih zato, ker … jih imajo vsi. res bedno.[/quote]

Celo v Sloveniji imaš ljudi, ki živijo brez električnega priključka, pa jih lahko obiščeš in vprašaš.

Eni gospe so fantje z neke tehnične srednje šole montirali solarne panele, da ima vsaj nekaj ur na dan žarnico in njej je to čisti luksuz. Hladilnik ima na plin, ogreva se z drvmi, tudi kuha na drva. Za TV niti nima dovolj elektrike, kvečjemu za radio (ko ne gorijo žarnice, he he). Pa ta teden v Preverjeno ali Tedniku prav tako primeri ljudi, ki imajo 150 evrov penzije, pa preživijo in se sploh ne pritožujejo kaj dosti.
No, nekaj ljudi se je pa zavestno odločilo za skromno življenje – torej brez denarja, brez vezanosti na materialne stvari, brez službe, brez vse te navlake … Hrano si v glavnem pridelajo sami, tiste malenkosti, kar morajo kupit, pa že najdejo tistih par evrov (prodajo svoje izdelke, pa je). Nekaj začetnega kapitala pri nas moraš vseeno imeti, ker ne moreš postaviti hiše kar tako nekje, ampak ko imaš ta temelj, ni več ovir.

Skratka, če se hočeš odcepit od civilizacije, to komot narediš.[/quote]

absolutno se strinjam s tabo in poznam tudi jaz nekaj takih ljudi. in poanta je v tem, da se sam zavestno odločiš, da se boš odmaknil od materialnih stvari. samo ta začetni kapital … :))) to je jeba. ker jaz lahko tako hišo, kot jo imam – butano, ostavim kjerkoli, ni nobena posebna umetnost, smao vseeno moram kupit zemljo oziroma jo imet. in potem dovoljenje za gradnjo. v celoti se nikakor ne moreš izognit denarju.

Ne vem če je takih ljudi vse manj. Z leti samo spoznavaš kdo je kdo in ostaja ti izbor, kvantitata izginja….
Nič slabega ne vidim v tem.[/quote]

Mislim, da me niti ne moti to o kvantiteti ljudi, ki me sprejemajo – že mora tako biti 🙂

Zelo resnično 🙂

Ne toliko, da moraš, bolj, da si tega želiš… No, ne položnic, ampak to, kar plačevanje položnic ponuja.

Jaz osebno si težko predstavljam, da bi bila lahko srečna brez izpolnjevanja teh želja. Torej, stik s (širšim) svetom, neka “varnost”, in tudi (ali pa predvsem) vsaj toliko, da ne bom iz dneva v dan razmišljala kako naj živim, da bom preživela, ampak bom lahko razmišljala, kako naj živim, da bo moje življenje čimbolj polno občutkov zadovoljstva, sreče, ljubezni, kar pa ne bi mogla, če bi bila brez teh dobrih, ki se nam vsem zdijo tako potrebne. Vsaj tukaj, v tem okolišu, ne. Mogoče kje, na kakšnem rajskem otoku, kjer bi narava “vse” radodarno ponujala in bi si ti samo postregel.

Si tudi ne predstavljam človeka brez želja. Mislim, že tisti, ki ne želijo imeti želja, imajo vsaj eno željo – željo po ne imeti želje. Se mi zdi, da je takšen človek… mrtev.

Dodal bi še, da ta zgodba ni nič drugega, kot konstrukt uma, s katero si pomagamo uresničevati svoje težnje. Gre se le za tolažbo. Na nek način za virtualno resničnost s katero se želimo prepričati, da smo končno našli mir, ko smo se odmaknili od vsega, kar je v nas posejalo odpor in slabe občutke.
Gre se za zgodbo nekoga, ki ima podobne življenjske izkušnje, kot so tvoje. Zaradi česar jo je tvoj um opazil in v njej našel resnico.
Naš um je kot orodje, ki nam pomaga, da živimo čim lažje s tem, kar smo..Pa ne glede na ceno…Zato večkrat zapademo v samoprevaro in ne sprevidimo, da ravno s tem, ko iščemo mir v neki reki, stran od vsega kar je povezano s človekom, le sledimo temu obsojanju.
Verjamem, da v naravi stran od vsega, lahko začasno najdemo mir…Ni pa to končna postaja, saj človek ni samotar. Še zdaleč pa ni cilj živeti z občutkom, da nismo del tega sveta.

Sigurno je to prioriteta. Ker boš dajala lahko le tisto, kar nosiš v sebi.

Res ?
Verjamem, da se pojavljajo takšne misli…Tudi meni je vseeno, če danes umrem….Pa ne glede na vse te misli, je resnica malo drugačna..Kajne ? 🙂
Vseeno mislim, da si želiš živeti in ti je mar…Pa tudi otrokom je mar in partnerju..In to je treba v sebi spoznati.Da je nekdo, ki te ima rad.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je Hessejev roman Siddharta tako opevan, meni je roman brez repa in glave, grozljivo fiktiven in nima zame nobenega uporabnega sporočila, pa na trenutke se mi je zdelo, da se Siddharta vede kot bog. V tem romanu sem se prvič srečala s precenjenostjo nemške literature, nič drugega.

Sta tvoji hčerki srečni in zadovoljni, ponosni da sta na nek način pahnjeni v tak slog življenja, se kdaj pogovarjate o tem, ti zaupata, če kaj pogrešata ali se počutita kdaj prikrajšano v primerjavi s svojimi sošolci, sošolkami. Ne vem, če je vse kar si tu tako super spisala tudi v praksi tako zelo super. Marsikateri starši zavestno delajo na tem, da nudijo svojim otrokom vse in še več, ker se jim to zdi edina prava pot izpolnitve starševstva. Kakšna je tvoja? Vse skupaj se bere kot nek projekt, za katerega ti ni pomembno koliko so ostali v njemu pripavljeni sodelovati. Nimam nič proti skromnemu načinu življenja, toda trpinčiti sebe in druge pa tudi ni zgledno, navdihujoče.

Makaroni z drobtinami – ja ful zdrava hrana – NOT!

Meni je to pisanje oz življenjska filozofija všeč, kot otrok sem nekaj tednov vsako poletje preživljala na tak način, brez elektrike, vstajanje malo po sončnem vzhodu in večere ob svečah, pekli smo krompirček in ribice na storže izpod bližnjih borov, prali posodo in se tuširali (če?) z vodo ki jo je čez dan segrelo sonce, v ogledalo sem se pogledala vsak tretji dan hehe… moj oče in moja mama sta se namreč zaljubila v tisti svet na enem od jadranskih otokov…
Treba pa je vedeti, da je razlika med takim življenjem in življenjem, ko se zares preživi brez vseh dosežkov industrijske revolucije, ne da vsake toliko časa pobegneš v civilizacijo, ki ti jo omogočajo oni, ki živijo 200 km stran, da ne greš kolesom v hofer po riž, ki sicer pri nas ne raste, brez da kupuješ pralna sredstva in daš perilo v pralni stroj, brez da sploh kdaj klikneš kako ikonico na internetu v mestu v knjižnici, da je edino zdravilo domača slivovka (ki jo moraš znati zvariti) in pa zelišča, (če jih poznaš?) če si zlomiš roko ali nogo, da si neodvisen od drugih… no ne bi šlo a ne da ne?
Po drugi strani pa to, da imaš eno hišo, ki jo gradiš oz obnavljaš, in en avto, da kupiš oz pridelaš na svoji zemlji in resnično porabiš oz daš drugim, če ostane, ne v sivo ali rjavo kanto… to ni materializem… naše duše na tem svetu ne morejo obstati brez materije, če že ne rabimo toliko jesti, rabimo sonce in vodo in zrak…presvetli idealizem hehe

Zakaj pa ti je ona vzor? Zaradi Prešernove nagrade? Ali jo poznaš bolje, jaz se spomnim le nekaj njenih ilustracij, kaj več pa res ne vem o njej. Kaj pa V. Godina ti ni vzor? :P[/quote]Ravno zato, ker tako malo slovencev ve karkoli o njej, je pa znala pričarati tisočim otrokom večih generacij neminjive trenutke, ravno tako njena hčerka z ilustracijami svetlaninih pravljic…
Ali je res tako važno znano ime?

it:

želje same po sebi niso problem in jih je več vrst. problem je, ko želja potreba postane, to pa je treba zadovoljit. in potem se vse bitje fokusira v zadovoljevanje potrebe, ki je niti ne bi bilo, če bi se želja v kali zatrla.

pred leti sem že rekla, da živim filozofijo ene sobe. kaj to pomeni? ljudje imamo radi velike in udobne stvari. ni nam dovolj avto kot tak, mora bit velik, lep, hiter. ni dovolj ena soba v stanovanju, mora bit dnevna, pa spalnica, pa otroška pa kuhinja, pa hodnik … čeprav … čeprav spimo samo v eni postelji, sedimo na enem stolu, jemo za eno mizo, ki za enega ni nujno velika, jemo z eno žlico, en krožnik .. itd. vse je samo eno. pa moramo kljub temu imeti štiri ali več stolov, nebroj krožnikov ali kar več servisev, za vsako priložnost drugega. pa čeprav imamo samo ene hlače najraje, imamo v omari pet hlač, tri bunde, čeravno dveh nismo že nekaj zim oblekli … itd itd. v določenem trenutku smo imeli željo po tem in potem smo dobili potrebo, ki smo jo morali zadovoljit z nakupom.

varnost … kakšna varnost? kdo ti lahko garantira varno starost? rentno varčevanje? zdravo prehranjevanje? pomlajevalne kreme? jutranji tek? vplačevanje v pokojninski sklad? lastna nepremičnina? kdo ti je pa rekel, da boš sploh dočakala starost?

tudi na rajskem otoku bi si želela imet tv, pa razmisli kaj vidiš na njem. jaz že nekaj časa zelo pazim, da ga ne prižigam, ker praviloma gledam informativne oddaje, ob katerih zdaj jokam. enostavon jih več ne prenesem. same negativne informacije. pa je meni treba vedet kaj se dogaja v siriji, kje je bil potres in koliko ljudi je povozil vlak v indiji? moram poslušat izjave naših politikov ? mar ni bolj koristno, če vzamem v roke knjigo ali premišljujem o svojem obnašanju do sodelavce prejšnji dan? ne vem … premišljujem o tem.

kaj dela človeka dobrega, prijaznega, srčnega? izpolnjevanje lastnih želja ali pmooč drugemu. recimo sosedi nesti vrečko po stopnicah. ali iti na kavo nekomu, za katerega veš, da je sam in bi bil tvoje družbe vesel. ali prinesti čokolado sosedovi deklici, za katero veš, da jima starša težko kupita kaj za posladkat. lahko tudi sprazniš omaro in zložiš svoje želje v vrečo ter jih neseš na karitas, rdeči križ ali točno določeni skupini ljudi, za katero veš, da bo te vreče nosila. je človek bolj zadovoljen po nakupu, ko zloži v omaro nov pulover, ali po sprehodu s psom? razmišljam …

Zakaj pa ti je ona vzor? Zaradi Prešernove nagrade? Ali jo poznaš bolje, jaz se spomnim le nekaj njenih ilustracij, kaj več pa res ne vem o njej. Kaj pa V. Godina ti ni vzor? :P[/quote]Ravno zato, ker tako malo slovencev ve karkoli o njej, je pa znala pričarati tisočim otrokom večih generacij neminjive trenutke, ravno tako njena hčerka z ilustracijami svetlaninih pravljic…
Ali je res tako važno znano ime?[/quote]

Vprašala sem, zakaj ti je ona vzor – razumem, če bi se tudi ti ukvarjala z ilustriranjem kakor se ona, zato pa mi je bil tvoj odgovor, kot da si ga potegnila iz drugega zavihka brskalnika 😛

Načeloma pa mi je tako ali tako vseeno o teh vzornih Slovencih koliko so znani ali ne, le kdo bi se s tem ubadal 😛

Ravno zato, ker tako malo slovencev ve karkoli o njej, je pa znala pričarati tisočim otrokom večih generacij neminjive trenutke, ravno tako njena hčerka z ilustracijami svetlaninih pravljic…
Ali je res tako važno znano ime?[/quote]

Vprašala sem, zakaj ti je ona vzor – razumem, če bi se tudi ti ukvarjala z ilustriranjem kakor se ona, zato pa mi je bil tvoj odgovor, kot da si ga potegnila iz drugega zavihka brskalnika 😛

Načeloma pa mi je tako ali tako vseeno o teh vzornih Slovencih koliko so znani ali ne, le kdo bi se s tem ubadal :P[/quote]Vzornik ti ni nekdo zaradi dela samega ampak tudi zaradi načina oz življenjske filozofije, ni toliko nujno, da jo poznaš, ampak da zaradi nje(ga) sam lažje ustvarjaš svojo oz preprosto lažje in lepše živiš.
Hehe tudi tvoje življenje bi bilo bolj pusto brez določenih ljudi, ki se jih niti ne zavedaš, da obstajajo, v tem kontekstu se mi zdi omalovaževanje vzorništva rahlo oholo, po drugi strani je pa čisto preveč plehko biti instant ponosen na kar neke znane slovence, ki da promovirajo našo državico.
Njenega imena se spomnim, ko sem brala pravljice svojemu bratu in sva po pol ure gledala v eno stran…in ko sem nanovo doživljala, kako sem jih razumela sama, tudi in predvsem zaradi ilustracij, ki nezavedno vzgajajo še bolj kot besede, isto ob svojih nečakih, sem jo pa napisala malo pod vtisom podelitve nagrade… zavedela sem se, da je doživela in morala preživeti smrt svoje hčerke, ravno tako izjemne ilustratorke, in se me je to preprosto dotaknilo, ker se je to zgodilo tudi moji babici…nič nisem prepisala iz drugega zavihka brskalnika, hvala za to domnevo, ko toliko prepisujem od drugih lol

Vprašala sem, zakaj ti je ona vzor – razumem, če bi se tudi ti ukvarjala z ilustriranjem kakor se ona, zato pa mi je bil tvoj odgovor, kot da si ga potegnila iz drugega zavihka brskalnika 😛

Načeloma pa mi je tako ali tako vseeno o teh vzornih Slovencih koliko so znani ali ne, le kdo bi se s tem ubadal :P[/quote]Vzornik ti ni nekdo zaradi dela samega ampak tudi zaradi načina oz življenjske filozofije, ni toliko nujno, da jo poznaš, ampak da zaradi nje(ga) sam lažje ustvarjaš svojo oz preprosto lažje in lepše živiš.
Hehe tudi tvoje življenje bi bilo bolj pusto brez določenih ljudi, ki se jih niti ne zavedaš, da obstajajo, v tem kontekstu se mi zdi omalovaževanje vzorništva rahlo oholo, po drugi strani je pa čisto preveč plehko biti instant ponosen na kar neke znane slovence, ki da promovirajo našo državico.
Njenega imena se spomnim, ko sem brala pravljice svojemu bratu in sva po pol ure gledala v eno stran…in ko sem nanovo doživljala, kako sem jih razumela sama, tudi in predvsem zaradi ilustracij, ki nezavedno vzgajajo še bolj kot besede, isto ob svojih nečakih, sem jo pa napisala malo pod vtisom podelitve nagrade… zavedela sem se, da je doživela in morala preživeti smrt svoje hčerke, ravno tako izjemne ilustratorke, in se me je to preprosto dotaknilo, ker se je to zgodilo tudi moji babici…nič nisem prepisala iz drugega zavihka brskalnika, hvala za to domnevo, ko toliko prepisujem od drugih lol[/quote]

Kakšno razvlečeno argumentiranje, še vedno si lahko mislim kar meni paše in kar meni ustreza, nisi prepričljiva, sploh pa ne s temi “lol-i” in “hehe” te ne morem jemati resno. Moje življenje je res pusto, toda – kaj pa veš, morda mi tako tudi ustreza, raje to kot instantno navdušenje, ki traja dva dni in en torek :-))

Vzornik ti ni nekdo zaradi dela samega ampak tudi zaradi načina oz življenjske filozofije, ni toliko nujno, da jo poznaš, ampak da zaradi nje(ga) sam lažje ustvarjaš svojo oz preprosto lažje in lepše živiš.
Hehe tudi tvoje življenje bi bilo bolj pusto brez določenih ljudi, ki se jih niti ne zavedaš, da obstajajo, v tem kontekstu se mi zdi omalovaževanje vzorništva rahlo oholo, po drugi strani je pa čisto preveč plehko biti instant ponosen na kar neke znane slovence, ki da promovirajo našo državico.
Njenega imena se spomnim, ko sem brala pravljice svojemu bratu in sva po pol ure gledala v eno stran…in ko sem nanovo doživljala, kako sem jih razumela sama, tudi in predvsem zaradi ilustracij, ki nezavedno vzgajajo še bolj kot besede, isto ob svojih nečakih, sem jo pa napisala malo pod vtisom podelitve nagrade… zavedela sem se, da je doživela in morala preživeti smrt svoje hčerke, ravno tako izjemne ilustratorke, in se me je to preprosto dotaknilo, ker se je to zgodilo tudi moji babici…nič nisem prepisala iz drugega zavihka brskalnika, hvala za to domnevo, ko toliko prepisujem od drugih lol[/quote]

Kakšno razvlečeno argumentiranje, še vedno si lahko mislim kar meni paše in kar meni ustreza, nisi prepričljiva, sploh pa ne s temi “lol-i” in “hehe” te ne morem jemati resno. Moje življenje je res pusto, toda – kaj pa veš, morda mi tako tudi ustreza, raje to kot instantno navdušenje, ki traja dva dni in en torek :-))[/quote]
Pride sobota
pride tak dan,
in se odpraviš
in greš na veselje.
Pride tak dan
samo za reklamo
vsakih sedem let.
Vsi ostali dnevi
so torki.
Marko Kravos

Kakšno razvlečeno argumentiranje, še vedno si lahko mislim kar meni paše in kar meni ustreza, nisi prepričljiva, sploh pa ne s temi “lol-i” in “hehe” te ne morem jemati resno. Moje življenje je res pusto, toda – kaj pa veš, morda mi tako tudi ustreza, raje to kot instantno navdušenje, ki traja dva dni in en torek :-))[/quote]
Pride sobota
pride tak dan,
in se odpraviš
in greš na veselje.
Pride tak dan
samo za reklamo
vsakih sedem let.
Vsi ostali dnevi
so torki.
Marko Kravos[/quote]

S to kitico lahko bralci razumemo , da si poistovetila z njeno vsebino…toda v mojem postu sem zapisala “en torek”, pesnik cilja na vse preostale dneve, katere bi lahko imenoval torek 🙂