Vzorni Slovenke/ci
Ivo Boscarol, Akrapovič, France Arhar, Barbara Brezigar, Tina Maze…
Jih je kar nekaj. Problem pa je, kako Slovenci gledamo na “vzornike”. Nekako izven sfere normalnega življenja. Vzornik bi naj bil idealen, brez ene napake. Takih ljudi NI. Ko napako na vzorniku opazimo, pade iz največje ljubezni v največje sovraštvo. Tako funkcionira stvar v medijih in tudi v povprečnem Slovencu. Zato so tudi ločitve pri nas praviloma boleče in v velikem sovraštvu.
Obe sta težavni, karakterno težki ženski, tako da je po moje nemogoče, da moški zdrži s katero od njiju na dolgi rok. Svetlana je fiksirana na trop mačk, Godina pa na hčerko, za čigar očeta nikoli ne slišimo (ker?), ker ima po moje občutek, da so jo moški zaj***. Starost je še zgolj pospeševalec nagiba k cinizmu, kritizerstvu in vedno iskanje nečesa, kar jima ni prav, kar jima ne odgovarja, kjer lahko izlijeta svoj gnev na nekoga (za Svetlano je to RKC, za Godino pa moški). Svetlana seveda direktno in brez dlake na jeziku, da izpade neresno in teatralno kot pokojni Rugelj, Godina pa bolj prefinjeno preko instrumentov intelektualizacije (kolumne, objave, predstavitve, predavanja). Malomašečanska zdolgočasenost in sivina ženske v zrelih letih, ki ji vedno nekaj manjka, vedno jo nekaj žuli, nikoli zadovoljna, kaj šele srečna. To priča o tem, da ji je spodletelo na polni črti, kar se tiče partnerskih odnosov in družinske sfere, ki je za večino žensk izjemnega pomena – in deluje, kot da se ima za mučenico svojemu edino preostalemu smislu – svoji hčerki, medtem ko pa je bivšega moža “kastrirala”, češ da je premil v tretmaju do hčerke, ker se mu smili – kar seveda pomeni, da ni “pravi moški”. V njenih kolumnah se vidi, da je pristala v malomeščanski sivini zdolgočasenke, ki ji je smisel ostal samo še čitanje in analiziranje (sedaj meša vsa mogoča področja in smeri, sociologije, filozofije, omenja Lacana in X osebo z nekega X področja, psihoanalizo, antropologijo…), da si da duška za nezadovoljstvo malo po raznih revijah in časopisih, kjer so prepogosto na tapeti Slovenceljni – in seveda moških, kjer jih je po njenem 99% “za en k**” (zgodovinska odsotnost očeta, pijanci, mamini sinčki…). Izredna želja po kastraciji moških, ker po moje ni občutila “prave topline” moškega v konkretnem pomenu že vsaj 20 let, podobno kot Angelca Likovič, če smo že pri “znanih” Slovenkah. ;)))
Matjažko, tole Vesno si pa ocenil tako natančno, kot da bi živel z njo dlje časa in bi ti zaupala vse svoje tegobe in težave, skoraj tako natanačno, kot bi bil ona nekaj časa, kot da ji vidiš v glavo. Ne vem, če lahko tako nekoga ocenimo. Če nekdo govori “slabo” o moški vrsti, to še ne pomeni, da ji je spodletelo in da je nesrečna. Verjetno govori le o tistih moških, ki jim dejansko ne uspeva odigrati svoje vloge in ne o vseh moških. Mogoče jo to celo osrečuje, izpolnjuje. 🙂
No, vsaj ena, ki prizna, da sem ji všeč taka kot sem :)) pa četudi ni nič od tega res – je dober občutek ko te nekdo sprejme, takih ljudi v mojem life-u je vse manj in manj.
ps: glede na mučke, ki jih imam sama s sabo, sem se 100% že rodila s PMS-om :-//
Obe sta težavni, karakterno težki ženski, tako da je po moje nemogoče, da moški zdrži s katero od njiju na dolgi rok. Svetlana je fiksirana na trop mačk, Godina pa na hčerko, za čigar očeta nikoli ne slišimo (ker?), ker ima po moje občutek, da so jo moški zaj***. Starost je še zgolj pospeševalec nagiba k cinizmu, kritizerstvu in vedno iskanje nečesa, kar jima ni prav, kar jima ne odgovarja, kjer lahko izlijeta svoj gnev na nekoga (za Svetlano je to RKC, za Godino pa moški). Svetlana seveda direktno in brez dlake na jeziku, da izpade neresno in teatralno kot pokojni Rugelj, Godina pa bolj prefinjeno preko instrumentov intelektualizacije (kolumne, objave, predstavitve, predavanja). Malomašečanska zdolgočasenost in sivina ženske v zrelih letih, ki ji vedno nekaj manjka, vedno jo nekaj žuli, nikoli zadovoljna, kaj šele srečna. To priča o tem, da ji je spodletelo na polni črti, kar se tiče partnerskih odnosov in družinske sfere, ki je za večino žensk izjemnega pomena – in deluje, kot da se ima za mučenico svojemu edino preostalemu smislu – svoji hčerki, medtem ko pa je bivšega moža “kastrirala”, češ da je premil v tretmaju do hčerke, ker se mu smili – kar seveda pomeni, da ni “pravi moški”. V njenih kolumnah se vidi, da je pristala v malomeščanski sivini zdolgočasenke, ki ji je smisel ostal samo še čitanje in analiziranje (sedaj meša vsa mogoča področja in smeri, sociologije, filozofije, omenja Lacana in X osebo z nekega X področja, psihoanalizo, antropologijo…), da si da duška za nezadovoljstvo malo po raznih revijah in časopisih, kjer so prepogosto na tapeti Slovenceljni – in seveda moških, kjer jih je po njenem 99% “za en k**” (zgodovinska odsotnost očeta, pijanci, mamini sinčki…). Izredna želja po kastraciji moških, ker po moje ni občutila “prave topline” moškega v konkretnem pomenu že vsaj 20 let, podobno kot Angelca Likovič, če smo že pri “znanih” Slovenkah. ;)))[/quote]
O, nekdo se pa boji žensk.
Ženske poznam kot svoj žep! :)))[/quote]
Pozabil si povedati, da je VEsna izredno teatralna in egocentrična. Jaz zato nisem prepričana, da se vse zreducira na to, kar si napisal. Za “podobo”, ki jo vidimo, je verjetno še nekaj več, drugačnega. Nenazadnje je to razvidno iz izjemnih dosežkov, ki jih je dosegla s tisto svojo hčerko.
Karakterno je izredno muhasta. In s tako osebo živeti (ne glede ali si moški ali ženska), je zelo naporno, da ne rečem kar nemogoče. Eno teto imam, ki je bleda senca te muhavosti in – super je bit v njeni družbi nekaj ur, se blazno zabavaš, smeješ, je pronicljiva in prodorna. Vendar živet z njo … uh, to je pa druga pesem.
Lepo je iti v gledališče za par ur, vendar živeti ne sceni … to je druga pesem.
Ne poznam takšnega. Poznam pa ljudi, ki niso niti najmanj zadovoljni, da imajo minimalne dohodke, ki jim seveda ne zagotavljajo nikakršnega polnega življenja. To povzdigovanje skromnosti in revščine na tem forumu gre čez vse meje dobrega okusa. Si sploh kdaj bil brezposeln ali na minimalni plači?[/quote]
izvoli, spoznaj enega takega človeka. to sem jaz. peti mesec brez službe, v zadnji sem dala sama odpoved. sem bial na vodilnem položaju, zaslužila zelo dobro, a mi denar ne pomeni toliko, da bi vztrajala v bedni službi in še bolj bednih odnosih.
imam dve hčeri, letos bosta maturirali. iz najmeniškega stanovanja v bloku, v centru spalnega naselja in z atrijem, sem se preselila 200 km stran v skoraj 200 let staro butano hišo (iz gline), ki jo bolj kot ne sama obnajvljam. po štirih letih bivanja tukaj, sem lansko leto tik pred koncem leta naredila kopalnico v hiši, da nam ni treba več hodit ven vanjo. 🙂 avto imam že več kot pol leta neregistriran in se v tgovino vozim s kolesom, starim 10 let.
v 15 letih sem prišla iz ene skrjanosti – torej totalno materialističenga tipa človeka, ki je svoj ego vezal na pleh, cunje in zunanji izgled – na točko, ko mi je vsak cent veliko breme in resno študiram kako priti do življenja, kjer me denar ne bo več zasužnjeval in bom lahko živela mimo njega. ti bi seveda rekel/ rekla, da sem revna, uboga in da se tolažim s takim govorjenjem, a ker pišem blog že več kot 6 let, se na njem zelo jasno vidi ta črta spreminjanja moje miselnosti in prehajanja v materilano malo, a mentalno široko. nisem našla sreče v velikem avtu, najdem jo pa ko grem peš v mesto ( 3 km). saj vem, ni da bi človek verjel, a včeraj sem šal v hofer zamenjati vrečo riža, ki sem ga pomotoma kupila. dobila sem 1,59 eur in za celih 5 eur kupila hrano za naslednje 3 dni.
nezadovoljen je človek, katerega sreča je pogojena z denarjem in materialnimi stvarmi. vse je v glavo, prav res. naša družba je taka, da te sili v potrošništvo in če nimaš tega, kar imajo drugi, ti oni dajo občutek, da si reven, pomoči potreben, da drviš navzdol in postajaš poden od podna. si ne moreš mislit kako naporno se je distancirat od okolice in vztrajat na svoji poti, sploh če je ta nematerialna in če je evidentno, da se odpoveduješ materialnim stvarem – okolica reče, da si bogi, ker nimaš denarja za avto, ker ne more razumet, da avta nočeš imet.
drug svet … ni vsakomur dano priti vanj. 🙂
Katarina, zanimivo, da se ravno ti oglašaš na to temo, nekaj tednov nazaj si na starševskem čveku pisala, kako si ne moreš privoščit zdrave prehrane in da imaš posledično prekomerno težo..In iz tvojega pisanja tudi ni bilo zaznati nekega navdušenja.
Tako da, ja, mislim, da smao malo nakladaš oz. si zatiskaš oči pred resnico. Jaz sem bil brezposeln in zase vem, kako mi je bilo takrat.
narobe, napisala sem, da si veliko tistih, ki imajo (imamo) malo denarja, ne more privoščit drug kot belo moko ter najcenejše testenine, itd. pa da sta zelenjava in sadje predraga. jaz pa sem s svojo težo zadovoljna, ker je moja. če bom želela shujšat bom pač manj nesla vase. zelo simpl.
če hočeš vedet kako jaz živim je za to merodajen izključno samo moj blog. 🙂 sicer pa na forumih velikokrat zagovarjam določeno skupino ljudi, ponavadi tisto, čez katero se udriha.
robi: ne vem, jaz mislim, da mene vodi občutek sreče. tudi zdaj nisem srečna, ker sem vezana na hišo s kreditom, zaradi katerega moram nujno plačano delati, kar pomeni, da se moram posledično spet vreči v suženjstvo denarju, česar pa nočem. sem prepričana, da se da drugače živeti in ker sem sebi že dokazala, da se ne vežem na materialne dobrine ter da mi ne pomenijo, iščem dugačen način življenja. zdaj pač razčiščujem sama s seboj, kako si želim živeti naprej.
Katarina73, s tem stilom življenja boš živela še 73 let, se ti ne zdi to preveč. Kakorkoli, pohvalno, če je vse to tako kot si napisala in ja ti si pravi človek, ki mu bi tako kot je včasih rekel S. K., dal kapo dol. No jst pišem bolj zarad tega, ko je nekdo gor napisal/a, da Barbaro Brezigar občuduje,…. glava boli, človek pa obstaja v Sloveniji bolj zoprna ženska kot je ta sqwo. Hudooo….., kar se pa občudovanja Alena Kobilece tiče. Ene 80% ljudi, ki so zdravi oz. vidijo normalno si tega kar si on ne morejo privoščiti, ker pač nimajo denarja za te športe.
Se strinjam, zato pa pravim, da je človeku včasih potrebno tudi kaj odvzeti, zato da lahko pridobi. 🙂
:)) no ja, imam že 40 let, v moji familiji se umira tam med 70-80 letom, oče je umrl pri 66, tako da … :)))) se pa tudi s tem razmišljanjem ukvarjam, kaj naredit, ko / če zboliš. seveda najprej to, zakaj sploh zboleti, ker če živiš v sozvoju z naravo in samim s seboj, je kar težko resno zbolet. ampak če pa … se je smiselno “borit”, se zdravit, trpet muke in mučit še vse okoli sebe, ali je bolje se prepustit dejstvu, da si pač bolan. itak človek umre. no ja, o smrti je sploh nespodobno govorit, to je kot bi klical hudiča.
če bi že bil kdo moj vzornik, potem izbiram mati terezo, ki sicer ni slovenka, ampak ker je moj oče albanec si jo lahko vzamem za vzornico. pa ne samo po tem, kar je delala, pač pa po njeni folozofijo življenja. ali pa pedro opeka. on je redkokomu idol, ker dela to, kar jih veliko med nami ne bi nikoli. to so spet drugačne vrste ljudje, ki se odlikujejo z diplomami in materialnimi dobrinami, temveč s čustveno in mentalno širino. kako smo si različni, mar ne. živimo na istem planetu, pa v tako silno različnih svetovih. in se sploh ne razumemo med sabo, niti se nočemo razumeti. ni nam mar za druge okoli sebe, zanimajo nas samo tisti, s katerimi delimo isti svet. to pomeni, da nekdo z ultra hudim avtom nikoli ne bo parkiral pred mojo hišo, ker nisva iz istega sveta, bi se počutil bedno, no superiorno. :))
Se strinjam, zato pa pravim, da je človeku včasih potrebno tudi kaj odvzeti, zato da lahko pridobi. :)[/quote]
no ja … eno je, če se človek sam zavestno omejuje in oddaljuje, drugo pa, ko nekdo, ki ima polno rit vsega reče tistmu, ki nima, da naj bo srečen, ker ni, kajti njega njegova polna rit nič ne osrečuje. :))
meni nihče ni nič vzel, jaz si sama daje stran. če bi mi pa kdo jemal stran, pa vprašanje če bi mi bilo ok, če bi pristala na to, da sem kar naenkrat brez avta, pa da ne morem ob nedeljah jesti mesa … saj razumeš, kaj hočem povedat?
Forum je zaprt za komentiranje.