Vse pride in gre
A poznate tisti občutek, ko nekega lepega dne spoznaš osebo.. Na začetku sta zgolj prijatelja. Ščasoma pa ti postaja čedalje bolj všeč tako vizualno kot karakterno. In po mesecu dni te vpraša, če bi postala par. In seveda rečeš z največjim veseljem JA! Komaj čakaš, da ga vsem predstaviš saj verjameš, da je to to. Ta oseba postane vsem všeč, vsi ga vzljubijo.
Minejo dnevi, meseci, leta.. Vsakdan ti piše kako rad/a te ima, da se vidi s teboj v prihodnosti, ze načrtujeta kje bosta živela, koliko otrok bosta imela itd. Čutiš, da je to to, želiš si, da bi se skupaj postarala. Presrečen si, da si ga/jo spoznal.
Nakar nekega dne te začne ignorirati, ne oglaša se več na telefon, ti ne piše več kot včasih, ti redko pove, da te ima se rad.
In pride dan, ko ti pove, da so se začela čustva iz njegove strani ohlajati. Ti seveda narediš vse, da bi to spremenil, da bi povrnil tisto iskrico, ki je bila prej.. A zaman. Minejo tedni upajoč, da bo tokrat drugače a oseba ti napise, da si zeli končati zvezo, da se ne vidi vec s teboj, da to ni taka zveza kot bi si jo on zelel.
In v trenutku se ti podre svet. Ne veš kaj bi sam s sabo. Razočaran si tako nad njim kot nad sabo. Pridejo dnevi, ko ne ješ, ne spiš, stalno jočeš. Oseba s katero si prej načrtoval skupno prihodnost spet postane tujec, tujec s skupnimi spomini.
Sprašuješ se kaj je bil smisel načrtovati prihodnost z nekom, s katero je očitno nikoli ne bo. Kaj je bil smisel govoričenja v prazno..
Forum je zaprt za komentiranje.