Vse moram sama

S partnerjem sva že par let skupaj. Živiva v stanovanju. V bistvu se je on priselil k meni, ker sem jaz že prej imela svoje stanovanje (plačujem kredit).
Problem je pa v tem, da kuham jaz, perem jaz, likam jaz. Pa sem ga skušala pregovoriti, da bi te stvari počela skupaj pa pravi, da njemu bolj ležijo moška dela, če je treba kaj popravit pa to.
Nekak mi že vse preseda. Pridem iz službe pa kup dela. Včasih sem tako besna, da jem toplo malico med službo in dobim pridem in nič ne skuham. Kak teden, dva pa vseeno ne pomaga.
Saj je priden, ko je potrebno recimo sčistiti sifon v kopalnici, ampak to je redkost. Jaz se pa čutim vse bolj utrujena. Res, da imam jaz več časa, ker ima on poleg službe še treninge, jaz pa ne, ampak ne vem. Naveličana sem.
Drugače je odličen, pozoren moški, vedno se spomni na obletnice, vedno me preseneti s kakim lepim izletom, pogosto hodiva kam ven skupaj in se nasploh razumeva. Samo pri teh delih pa mu ne gre.

Kaj torej te najbolj moti in od česa si resnično utrujena? Si predstavljaš, da bi živela sama v svojem stanovanju? Bi imela dela kaj manj? Jaz sploh ne vem, kakšno delo si ljudje delate po stanovanjih. Dolgo sem živel sam in nikoli nisem bil utrujen od kakšnega dela doma.
Mogoče pa iščeš delo tam, kjer sploh ni potrebno. Praviš, da ti celo pomaga. Kaj torej pričakuješ od njega, da boš manj utrujena?

Kaj pričakujem? Recimo, da če jaz skuham, on pomije posodo. Ali obratno.
Ko sem bila sama, sem imela manj dela. Zdaj pa ga imam precej več.
Prebirala sem temo o maminih sinčkih in sem se našla v njej.
Pri rednih delih mi nič ne pomaga. Pomaga recimo, če se zamaši sifon v kopalnici, to se je zgodilo 1x v par letih.
Ne vem, verjetno si bom tudi jaz omislila treninge in preprosto ne bom sesala, ne bom kuhala, ne bom prala njegovih cot. Ne bom likala.

Naveličana sem tudi, da moram jaz tako varčevati ves čas, ker imam ta kredit. Njemu pa ni treba. Od začetka je bilo vse super in fajn, zdaj pa sem vse bolj pogosto slabe volje in naveličana.
Po drugi strani pa se mi zdi tako krasen človek, tako super.

Kaj pa on pravi na tvojo utrujenost? Zakaj recimo ne more pomit posode? Kdo pa mu jo je prej pomival? Nikoli ni živel sam? Misli, da je preneumen, da bi se tega opravila naučil?

Takoj ga zapusti, egoista. Če bi bil pravi moški bi te zadovoljil z likanjem in pranjem in te nahrulil, da bi samo zapravljala, če bi si kdaj zaželela kakšnega izleta ali darila za obletnico. Seveda pa bi ob vsem tem tudi sifon očistil.

Prej mu je te stvari počela mama. Nikoli ni sam živel. Pravi, da mu ženska dela ne sedejo, da je utrujen, ker trenira in tako naprej.

Boom, izlete mi ne plačuje on. Če greva na kako potovanje, plačava vsak pol. Darila za recimo rojstni dan pa približno enako vredna kupujeva drug drugemu.

Ampak tudi ti si utrujena. Torej ni prav, da delaš samo ti. Je predlagal kako rešitev? Si jo ti? Se zavedata, da vaju tole ne bo pripeljalo do ničesar dobrega?

Ne morem sodit, ampak zdi se, da si ti prevzela vlogo njegove mame. Za to, da ti ne pomaga, si odgovorna tudi sama, ker si sprejela njegov način (ne)pomoči in vse ostalo delaš sama, ker misliš, da moraš, ker misliš, da sicer ne bo narejeno. Mogoče res ne bo, mogoče pa je potreben le drugačen pristop. Pokazati mu moraš, da nisi njegova mama, ampak partnerka.

Zavedam se, da se točno to dogaja, kar se je moji mami in kar sem rekla, da jaz ne bom prenašala.
Tudi ona se je poročila z moškim, ki se ni pritaknil kuhalnice, metle, čistil. Niti pranja. Nič. Mama se je zgarala, potem se je ločila.
Jaz sem si rekla, da ne bom nikoli prenašala takega tipa kot je moj oče, da je spal, ko je mama delala. Kaj se je zgodilo? TOčno to imam.
In ne znam ga prepričat, da bi pomagal.
Pa so me opozarjali, da naj ne jemljem k sebi moškega, ki je prišel direkt od mame, da naj ne dovolim vselitve v svoje stanovanje kar nekoga, ki zato ne bo nič plačal.
Točno prav so imeli.
In jaz ne znam stvari spremeniti. On je vajen od doma, da je mama vse to naredila, njegov oče tudi nič, in sem jaz ta sitna.
Sem besna, potem pa me objame, stisne k sebi in sem spet vsa mila.

Če ne skuham nič, teden, dva, hodi k mami jesti.
Če ne pospravim za njim, preprosto pusti. Dan, dva, tri.

Ne morem sodit, ampak zdi se, da si ti prevzela vlogo njegove mame. Za to, da ti ne pomaga, si odgovorna tudi sama, ker si sprejela njegov način (ne)pomoči in vse ostalo delaš sama, ker misliš, da moraš, ker misliš, da sicer ne bo narejeno. Mogoče res ne bo, mogoče pa je potreben le drugačen pristop. Pokazati mu moraš, da nisi njegova mama, ampak partnerka.[/quote]

Nogiraj ga..

V dvoje mora biti lažje, kot če si sam.

Ti moraš pa najprej razčistiti sama pri sebi določene stvari.

Ko vprašam kolegice, praivjo, da je pri njih podobno. Da sem jaz sitna, ker pričakujem preveč od njega.
Da so vsi isti.
Edino to se jim pa res zdi trapasto, da sama varčujem zaradi stanovanja na polno, on se je pa le vselil. Takrat se mi je zdelo smiselno, da se on preseli k meni, če že imam stanovanje. Zdaj pa me vse bolj grize to, da meni ostane od plače tako malo, zaradi kredita, on pa lahko troši.

V bistvu moj tudi tako razmišlja kot Marko. Da bi morala kuhati, pospravljati in vse to tudi, če bi bila sama. Da ni bistvene razlike sedaj, ko primaknem še malce več zanj.
In da sem preveč sitna.

Problem je v tem, ker on verjame, da to ni njegovo delo. Hkrati pa mu ne pomeniš toliko, da bi se sekiral za to, kako se ti počutiš. Sicer že pride do tebe in te objeme. Ampak morda to naredi zato, da boš tiho in lepo delala še naprej enako.
Problem pa imaš tudi ti, ker si takega moškega vzel k sebi, čeprav si verjetno nekako čutila, da je takšen. Če nisi, veš to sedaj in na vsak način morata poiskati rešitev, ki bo ustrezala obema. Pri mami mogoče res dobi kosilo, ko ti ne kuhaš, vseeno pa mu mama vsega ne more dat. Tega se zaveda. In če mu tisto kaj pomeni, se bo potrudil, če pa mu ne pomeni, pa moraš razmislit o tem, kakšnega človeka si sprejela. Še vedno se imaš možnost, pravico raziti. Vprašanje je le, če imaš to moč, ki je tudi tvoja mama ni imela, da bi ti dala nek zgled. Čeprav zgled bi morala dajat oče in mama.

Začni se pogovarjati z njim. Povej mu, kako se počutiš.

tudi zmanjšaj svoje usluge – ne peri, ne sesaj, ne kuhaj – tudi pomivati ne bo treba. Pa hladilnik naj bo bolj prazen.

Dejstvo je, da partnerju preveč daješ, on pa to brez sramu sprejema, ker je tako navajen npr. priselil se je v tvoje stanovanje, ne da bi kaj prispeval.

Glede stanovanja se jasno dogovori in zahtevaj dogovor na pisno – ali plačuješ kredit sama in si potem edini lastnik, ali pa se dogovorita, da del cene stanovanja poravnava on, pa se potem lastništvo deli po plačanih deležih.

Dejstvo je, če ne boš ukrenila nič, se po zakonu šteje, da je del stanovanja, odplačan v času zakonske zveze (ali izvenzakonske) skupna lastnina, pa čeprav je imel kredit samo en zakonec. To pomeni, da bo v priemru razhoda lahko zahteval, da mu izplačaš polovico vrednosti stanovanja, plačane v času zakona. Kar je zate zelo neugodno.

Pa ukrepaj čimprej, preden pridejo otroci. Takrat ti bo šele presedalo.

Marko, moja mama je nogirala mojega očeta. Torej s časoma je zbrala moč.

Vsedita se, pogovorita – seveda, ko boš ti sama imela jasno sliko kaj želiš!
In ko se usedeta mu povej – če misli živet pri tebi – polovico stroškov naj nosi on, daje za hrano, čistila, ali skuha ali pomije – imejta zmenjeno da 1x eden kuha, drug pospravlja. Če se ne strinja s kuhanjem te naj pelje ven na kosilo ali večerjo, pranje cot se mi ne zdi tako sporno – pereš ali zase ali za 2 – isto ti je. Naj pa obesi kdaj stvari, pobere s stojala, zloži. Likanje je res stvar, katero še ene ženske ne opravljamo z veseljem, kaj šele moški. Skratka – vsedita se, zmenita, potem pa ali ali. Če se ne strinja naj gre, ali pa ti popusti in trpi. Veš, ko pride otrok, je še huje. Kot prvo pa premisli KAJ SI TI ŽELIŠ!!!!!

No, vseeno je počakala toliko, da ti je oče pokazal, kako se ne dela. Tebi ni potrebno naredit enako.

Če ne perem, nese čez kak teden oblačila k mami, če ne kuham, gre k njej jesti. Če ne pomijem pospravim preprosto to pusti. Tudi več dni. Potem se najavijo obiski in pospravim.
Ko se je k meni priselil, sem imela 3/4 kredita že izplačenega, zdaj sem pa že bolj proti koncu. Tega pa nisem vedela, da bi lahko bila njegovo pol od te 1/4? Saj pa imam vendar le jaz kredit.
Prijavljen pa ni pri meni.

Vseeno, kje je prijavljen, če živi pri tebi, imata zunajzakonsko zvezo. In ja, čeprav samo ti odplačuješ kredit, ta del kreita, ki ga odplačuješ v času, ko on živi pri tebi, zapade v 2skupno premoženje” v primeru razhoda.

To ni ravno logično. Saj v resnici nima stroškov.
On ima tudi kredit, za svoj avto. A bo potem tudi pol njegovega avta mojega?

Če ga je on že plačal, potem ni nič tvojega, razen bencina, ki ga zdaj plačuje, ko s ta skupaj. Ti imaš kredit in imaš zaradi tega posledično manj denarja. Ta manjko on prinese s svojim denarjem, ali pa tudi ne. Ne vem pa, ali potrebuje kakšne računa, da dokazuje svoj delež, ali je dovolj že samo to, da živita v zvezi. Ne vem niti, ali mora biti pri tebi prijavljen ali ne. Neki pogoji gotovo so.

Marko, jaz zato, ker plačujem kredit, bolj varčujem, zato si marsikaj ne morem privoščit, kar si on lahko.
Za položnice, hrano pa dava vsak pol, mogoče celo jaz več.
Kredit za svoj avto pa on plačuje tudi sedaj. Ne vem od kje logika, da bi se štelo, da kredit za stanovanje plačujeva oba, za avto pa le on?
S tem, da je seveda moj kredit bistveno večji. In da stanovanje tudi on koristi.
In da jaz njegova avta ne uporabljam.