Vse je manupilicija, vsi manipuliramo?

V bistvu je vprašanje postavljeno, da odprem debato še za druge. Sam pa sem povsem prepričan, da je to resnica. Vsi manipuliramo z ostalimi ljudmi okrog sebe, tudi s tistimi, ki jih imamo radi. Imamo le 3 različne skupine manipulatorjev:
– manipuliram s teboj na način, da bo meni ugodno, ne glede na to, ali bo tudi tebi. Nimam občutka za sočutje, zato sploh ne opazim, kako se počutiš, ali pa sem tako zelo nezadovoljen in nesiguren vase, da me bolj kot za tvoje občutke skrbi za lastne. “To” potrebujem na vsak način. Včasih mi je žal, pogosto pa se brigam le zase.
– dovolim ti, da manipuliraš z mano, zato, da boš ti zadovoljen, da me boš imel rad, da me boš sprejel, da boš opazil, kako sem dober človek. Storil bom vse, samo zato, da boš ti zadovoljen, ne glede na to, ali bom tudi sam ali pa pri tem trpim. Bojim se, da če ti ne bom ugodil, da me ne boš imel rad. Manipuliram s teboj tako, da tebi dovolim, da manipuliraš z mano, saj očitno ne vidiš, da pri tem ne uživam in so ti pomembni le lastni občutki. Manipulirava drug z drugim, le da se vedno ne počutiva oba dobro.

Ti dvojni se med sabo pogosto najdejo in drug drugega vzajemno izkoriščajo, dokler eden iz odnosa ne izstopi.

– Manipuliram s teboj na način, da bo najprej ugodno meni in hkrati tudi tebi. Ali pa manipuliram s teboj tako, da bo ugodno najprej tebi in hkrati tudi meni, saj poznam svoje meje in vem, kaj Zavedam pa se, da ne morem vsakič ugodit tako sebi, kot tebi, zato znam rečt tudi ne in pri tem nimam slabe vesti, saj poznam svoje meje in vem, kaj je dobro zame. Vem, da ne morem svojega časa razdelit med vse, ki me v določene času potrebujejo in pričakujem, da boste to razumeli. Kdor ne bo razumel, je lahko tudi razočaran nad mano, ampak ta najverjetneje previsoka pričakovanja in se vede nedodgovorno.
V zadnji skupini pa se po mojem najdejo ljudje, ki so sposobni živeti v pravem ljubezenskem odnosu.

Seveda manipuliramo. Svoj um uporabljamo v glavnem za manipulacijo. V prvi vrsti za manipulacijo nad samim sabo, ko se z raznimi idejami in namišljenimi zadevami, tolažimo in ustvarjamo neko navidezno resničnost, s katero bi čimbolj zadovoljili svoje potrebe po zadovoljstvu.
In več je tega manipuliranja, več je strahu in občutkov ogroženosti, saj imajo drugi drugačne predstave. Zato želimo prepričati še druge, da ne bomo v strahu in da lahko čimbolj verjamemo v svoje predstave.

Hm. Verjetno tudi kdaj. Mogoče. Si pa mislim, da ti bolj misliš na takšen primer (sem si sposodila razlagood http://www.vodja.net/index.php?blog=1&p=157&more=1&c=1&tb=1&pb=1 ):

Mislim, res, …

Robi, Marko, vidva sta čist na isti valovni dolžini. Nasploh se mi zdi, da imate moški en tak specifičen način razmišljanja, vse nekako razmišljate na logičen/matematičen način, ampak vseeno, nekje pa morajo bit razlike, drugače ljudje ne bi stvari različno poimenovali.

Za razliko od žensk, ki v razmišljanje vpletamo občutke, doživljanja. Če bi razmišljala na tak način, bi mogoče potem že v štartu videla, da ne moreš kar vse v isti koš metat, da so prav naši občutki tisti, ki delajo razliko med dobrim in slabim.

Recimo. 🙂

Manipuliranje je pravzaprav neke vrste preračuljivo ravnanje s seboj, z drugimi – vsaj jaz to tako razumem; ne vem pa če je to potrebno, da smo lahko srečni in zadovoljni s tem kar smo/imamo oz da lahko živimo tako kot se nam da.

No, manipulanti na dan z zgodbami, kako se to počne do sebe, do bljižnjih oz do drugih – morda se kaj od vas naučim 😉

Napačna je predstava, da moški ne vpletamo občutkov. Vsak človek vpleta občutke, saj smo ljudje vsi po vrsti čustvena bitja in se odzivamo na podlagi le teh. Kako pa drugače?!
Je pa res, da jih nekateri bolj zanemarijo, drugi pa manj. Bolj kot upoštevaš lastne občutke, bolj si tudi pozoren na občutke ljudi, na katere vplivaš s svojimi dejanji. In morda, če jih popolnoma upoštevaš, potem tudi manipulacija izgine. Pri tem pa je seveda še vedno treba paziti, da pri oziranju na občutke drugih, ne pozabiš na svoje občutke. Še vedno se želimo tudi mi dobro počutit ob ostalih…

No, zgoraj sem napisal, kakšno je stanje v današnji družbi in to je moj pogled na to.
Mislim, da je razlika med moškimi in ženskami v tem, da so se večinoma ženske pripravljene razdajati in pogosto gredo pri tem predaleč (pozabijo nase), moški pa se pogosto premalo razdajajo in so bolj egostične narave (več bi imeli, kot dali) in gredo spet v drugo skrajnost, so premalo čustveni, sočutni. Ženska, ki preveč daje in od moškega ne dobi toliko nazaj (osredotočil sem se na partnerski odnos), se lahko kmalu počuti manjvredno zaradi tega, moški, ki pa bi več jemal in bolj malo dajal, pa daje samo takrat, ko tudi dobi nazaj, sicer se preveč boji, da bo prizadet, copatast, da ne rečem čustven. Tak odnos pa ne traja dolgo, saj tudi ženska, ki ne dobi nazaj določene mere pozornosti, kmalu izgubi voljo in motivacijo za dajanje, ker se ne čuti cenjeno. Moški ob tem seveda avtomatsko dobi manj in zato daje še manj, počuti se ogroženo, na koncu se oba počutita nesprejeto, ogroženo in vse skupaj postane neka bitka.
Ker se že v osnovi nihče od njiju ne sprejema! Kdor se sprejema, je vedno pripravljen dajati, brez, da bi kaj pričakoval v zameno. Torej, da je odnos res ljubeč in spoštljiv, se morata najti dve osebi, ki se sprejemata, zato, da se ne počutita ogrožene ob tem, ko eden daje, drugi pa ne. Ker, kdor se sprejema, vedno lahko tudi daje in se drugi nima niti priložnosti počutiti nesprejeto ob tej osebi. Kdor se sprejema, tudi pozna svoje meje in svoje želje in mu ni težko iz odnosa, ki ga onesrečuje, tudi oditi. Težava pa je, ker se večina ljudi ne sprejema, zato potem vsi mislijo, da morajo v nekem odnosu vtrajat, ker to počne toliko ljudi in to vzamejo kot resnico, da več od tega ne obstaja in da boljšega odnosa sploh ne bodo doživeli.

Ravno prej sem se pogovarjala s kolegico, ki pravi, da v vsakem odnosu nekaj ne štima. In moraš, če nočeš non-stop menjat, enkrat nekaj sprejet. Kako veš kdaj si ti preobčutljiv, kdaj pa it?

Marko tole si lepo napisal le da obstaja težava kako to spravit v realne razmere, prepoznat znake predno pristaneš v “grabnu” :)))

Jaz mislim, da je prvi korak, da to spraviš v realne razmere, da se vsega tega zavedaš, to pomeni tudi, da se ves čas opazuješ, prisluhneš okolici, kaj ti vračajo in predvsem ljudem, ki so ti blizu. Ljudje, ki obsojajo na primer še ne pomeni, da nimajo prav, kar govorijo, gotovo pa to ni način, ki bi moral biti za nas sprejemljiv. Na kritiko in obsodbo še vedno lahko pogledamo brez občutka krivde oziroma slabih občutkov. Ker v današnji družbi pričakovati, da bodo ljudje vedno na prijazen način povedali, kaj jih moti, je utopično. Pomeni, če nas kdo obsodi, poskusimo na obsodbo pogledat samokritično in ocenit, ali je sodba pravična. Potem, ko ocenimo, pa lahko še vedno povedamo, da nam je ljubše, če nam to povejo na bolj prijazen način. Tako se učimo drug od drugega, tudi če je sodba bila neupravičena.

Morda imaš tole delno prav, čeprav se to precej spreminja, vendar velikokrat na ta način, da se sprevrže v drugo skrajnost, tako pri moškem kot pri ženski. Bi pa to jaz vse skupaj pripisal tradicionalni slovenski cankarijanskosti ter fetiširanju trpljenja, ki ga je treba pokazat celemu svetu, da se doseže kanček pozornosti. Torej bi bilo treba nekaj premakniti v samih koreninah, kar pa ni prav lahko in hitro.

To nima nobene zveze z državljanstvom. Ker, če bi bilo to res, potem bi celo zadevo rešil tako, da bi vsem državljanom slovenije samo spremenil državljanstvo, torej dokument. Dobro pa veš, da to ne bi ničesar spremenilo. Vse izhaja iz nepravilne vzgoje oziroma če se bolj natančen iz nepravilnega postavljanje meja. Meje morajo bit, ampak morajo bit otroku razumljeno predstavljene. Sicer se pozneje začne upirat, ker ima občutek, da njegova volja ni upoštevana in na ta način nikoli ne zaupa vase. Zgoraj je pa rezultat tega. Verjamem, da je precej resnice v tem, če ne kar vsa. Postavljanje mej.

To kar drži le da je danes čedalje več takšnih, ki so bili razvajeni, zanemarjeni…. Verjetno ni bilo nikoli kaj bistveno drugače in so obstajali ti in oni, le da se danes tehtnica pregiba na stran razvajenčkov.
Samo tega ne moreš spremenit, imaš kar imaš in od tu lahko izhajamo.

Nekdo ima partnerja ki ga ne razume in skoz manipulira z njim, šefa, ki počne podobno, ko se vozi po cesti srečuje kup “nesramnežev”, trgovka je skrajno neprijazna z njim, tudi policist, pa sosedovi otroci, pa politiki, pa sodelavci, še kelnerca je prava ku…a pras…a ki da vsakem le njemu ne itd itd

Kdo bo takemu pomagal kaj je njemu razsvetljenje????

Manipuliranje je vsako delovanje našega uma ali egota…Kakorkoli že temu rečemo….Vse, kar smo ustvarili s svojim umom, je posledica manipuliranja. Manipuliranja z mislimi oziroma z znanjem in z materijalnimi dobrinami.
Naše telo uporablja naš um kot orodje, s katerim na čimbolj ekonomičen način zadovolji svoje potrebe po zadovoljstvu.

Razlika pri načinih manipuliranja je odvisna od tega, kako močno smo poistoveteni z neko idejo. Torej, kako močno verjamemo, da je neka ideja pomembna za naše zadovoljstvo. Če nam je neko prepričanje življenjskega pomena, se lahko zgodi, da uporabimo silo, da pri drugem dosežemo željen učinek manipulacije.
Bolj pomembno pa nam je ponavadi tisto, kar nam je že prej nekdo vsilil z nasiljem. Saj v spominu ohranimo predvsem tisto, kar nam je pustilo močan čustven pečat.

Razvajencev je vedno več zaradi permisivne vzgoje. Seveda represija ali nasilje ne naredi človeka spoštljivejšega ali razumevajočega, ampak primeren zgled.
Razumevanja naučiš otroka s tem, da mu pokažeš razumevanje.

Manipuliramo seveda vsi. Drug z drugim, saj vsi težimo k zadovoljstvu.
Bolj pomembno je vprašanje, s kakšnim namenom nekdo manipulira.

Meni pa tule nekaj ne gre skupaj. Se mi zdi, kot da ti manipuliranje smatraš kot neko posledico nerazumevanja. Ali pa se motim?

Saj če se dva ne razumeta, še ne pomeni, da bosta manipulirala, ali da je to, da se ne razumeta posledica manipuliranja.

Mogoče pa si imel kaj tretjega v mislih…

Sicer pa jaz vztrajam, da ni vsak nesporazum ali delovanje že posledica manipuliranja. Da dosežemo svoje je lahko na način manipuliranja – izsiljevanja, seveda, lahko pa to dosežemo na način razlage, interpretacije, in iskrenosti. In to potem več ni manipuliranje, čeprav uporabiš argumente za dosego svojega prav, ampak je takšna razlaga, da tudi drug prepozna tvoj prav in ga upošteva. V zadnjem primeru, za razliko od prvega, sta oba zadovoljna. Pa še nerazumevanja ni. Je pa zato sodelovanje.

Ali če vse skupaj prenesem v primer:
Mož in žena. Žena želi, da bi z možem šla v plesat, mož bi rad šel na nogometno tekmo. Če bi žena uporabila za svoj prav, da bi poklicala vse možne sorodnike, prijatelje pa morebiti še kakšno ljubico, da bi s svojimi argumenti vplivali na izzid oz. na odhod v kino oz. bi sama mu “grozila” da drugače se pa z njim ne bo pogovarjala ali pa bo tako jezna, da z njim cel mesec ne bo želela intimnosti (medtem, ko si on z njo bo), bi rekli, da manipulira oz. izsiljuje. Saj na koncu bi dosegla svoje, ampak za kakšno ceno.
Če pa bo žena stvar predstavila skozi svoje občutke, kako veliko ji bo to pomenilo, da bo tako z njim sama, v prijetnem večeru, da bo ples tako zabava za dušo kot priložnost dotikov (plesnih, seveda), večer, ki ne bo sicer adrenalinsko vplival na njega, bo pa zato pomirjajoče vplival na oba, da bo to večer, kjer bo spet oživela smiselnost njunega odnosa, pa bi (mogoče) tudi mož potem spoznal, da je vseeno bolje, da tisti večer zaplešeta.

Čeprav, ples namesto nogometne tekme… uh, težka bi bila. 😉

Seveda je manipuliranje, le pristop je prijaznejši.
Lahko nekdo na lep, a hkrati zahrbten način manipulira z nami…Tako lep in prijazen način, da niti ne prepoznamo tega, da nas hoče le izkoristiti.

Razlika je le v pristopih in v tem ali ima od manipuliranja le eden korist ali pa oba.

Tole mi pade na pamet.

Nisem (več) povsem prepričan, da je pristop vedno zmanipuliran. Če si nekaj želim storit s partnerko, vedno dopuščam možnost, da mi tega ne mogla izpolnit in je ne skušam prepričevat, da nekaj stori samo zato, ker si jaz želim. Če pri njej ni želje, ji lahko samo povem, kako se ob tem počutim. Če ji s tem vzbujam slabo vest, je to seveda manipuliranje. Če pa ji povem, zakaj si tega želim in svojih občutkov ob zavrnitvi ne vmešavam v to, pa to več ni manipuliranje. Saj se zavedam, da sem za svoje občutke odgovoren sam, prav tako pa ne morem pričakovati, da mi bo partnerka izpolnila vsako željo, ki se mi “sprdne”. Razen, če se imam za totalno nesposobnega ali nesamostojnega.
Obstaja razlika med izražanjem želja in manipuliranjem.

Manipulacija bi bila, če bi se ženi vedno plesalo samo takrat, ko so nogometne tekme

@Marko

mislil sem na nacionalnost in prislovično cankarijanstvo. Predvsem pa sem imel v mislih to, kar si pisal glede večjega razdajanja žensk. Sicer pa menim, da ženske niso nič manj umetnice manipulacije. Ne nazadnje so se tega naučile tudi skozi lastno zgodovino, ko so bile pretežno odvisne od moških. Po drugi strani pa lahko na koncu tudi na vse gledamo kot na manipulacijo.

Seveda ali kot v naslovu, vse je manipulacija, ta beseda, ko ni mišljena slabšalno, se rabi v strokovnem smislu na razno raznih področjih, sice rp aje manipulacija preračunljivost oz. bolj mehko je blizu temu sprenevedanje, spreobračanje, hinavščina, zatajevanje, in te lastnosti so, bog naj mi odpusti, menda bližje ženskam verjetno iz razloga, ki ga navajaš. Ali pa nam je vgrajeno v x kromosom po Evi, saj ne vem…

Na splošno gledano je človeštvo od svojega nastanka naprej predmet manipuliranja. Vsi vladarji, carji, kralji ipd. so manipulirali s svojimi plemstvi, tako kot današnji politiki. Tudi vera manipulira s svojimi verniki zato, da jih ima lahko pod nadzorom. Manipuliranje ni nič novega, razlika je v tem, da ljudje nekoč niso poznali besede manipuliranje, saj so jim vladarji svoje zahteve predstavili in v glavo vcepili kot obveznosti (služiti carju, cerkvi, bogu, ipd.).
Država/politiki/vladarji si lahko privoščijo manipuliranja, ker imajo na voljo maso ljudi in tudi če jih nekaj izstopi iz mase, je materiala še vedno več kot dovolj. Vsi zgoraj omenjeni pa to počnejo v dobro ljudstva in dokler ljudstvo to verjame, manipuliranje ni prepoznano kot nekaj slabega. Po istem prinsipu se odvijajo stvari v osebnih odnosih. Vendar si posamezniki manipuliranja bližnjih, in ljudi ki jim kaj pomenijo, ne morejo dovoliti v tolikšni meri – če le delajo dolgoročno. Tisti, ki delajo kratkoročno so izvedenci za manipuliranje in se tega tudi poslužujejo.

Dejstvo je, da v nekem osebnem/partnerskem odnosu se slej kot prej eden zoperstavi / izstopi takrat, ko prepozna manipuliranje in mu takšno obnašanje preneha ugajati. Obstajajo ljudje, ki jim to enostavno ustreza in ne znajo živeti brez, da jih manipulirajo.

Koliko nekdo pade v to past pa je odvisno od njega samega. Osebno mislim, da smo v času čustvene nedozorelosti bolj izpostavljeni in dovzetni za manipuliranje in se temu ne upiramo. Bolj ko racionalno gledamo na življenje/situacijo, manj čustveno reagiramo – manj se pustimo manipulirati.

Po prebranih postih te teme še dodajam naslednje: če opazim koga, ki je manipulativen, se mu izognem v velikem loku oz če začutim nevarnost manipulacije, pač takšnega človeka odpikam (nisem se rodila zato, da bi kdo manipuliral z mano, niti ne zganjam tovrstnih tehnik, saj ne najdem v manipulacijah smisla niti ne prepoznam v tem človeško sprejemljivega načina lastnega delovanja) me pa vseeno čudi, da nihče ne navaja konkretnih primerov, kdaj je bil zmanipuliran oz je funkcioniral tako, da je z nekom manipuliral oz kot je Boom na pisal, da se na vse lahko gleda kot na manipulacijo – no ja tak širok pogled pa nobenih opisov izkušenj…takšno vsebinsko revščino lahko vsak prodaja.

Je tudi v naslovu Marko to nakazal in jaz sem to tudi napisala, ti pikra prijateljica, mogoče pa niti ne veš, kdaj si žrtev tega principa, ko manipuliraš ti in ko si zmanipulirana sama.
Nekateri pač raje teoretiziramo, ker poznamo princip abstrakcije, drugi rabijo mogoče res tisoč konkretnih primerov :)))

Je tudi v naslovu Marko to nakazal in jaz sem to tudi napisala, ti pikra prijateljica, mogoče pa niti ne veš, kdaj si žrtev tega principa, ko manipuliraš ti in ko si zmanipulirana sama.
Nekateri pač raje teoretiziramo, ker poznamo princip abstrakcije, drugi rabijo mogoče res tisoč konkretnih primerov :)))[/quote]

Ne mi obešat, da ne premorem abstraktnega razmišljanja, v tej tematiki pač pogrešam nekaj primerov, da se res presodi s strani bralcev, kaj je manipulacija in kaj ne. Vsekakor pa je moja pikrost na mestu in če ti kaj ni prav pač mojih postov ne beri, da te ne bo kje kakšna moja beseda hote ali pa nehote zanaipulirala. Ja, tema bi lahko bila bolj bogata, so ljudje ki so zelo manipulativni in niti ne vedo takšni zato, zato forsiram primere (da se morda v njih prepoznajo). Katenjka, ni se ti treba za vsakega žrtvovati in igrati “odvetnico”, raje se drži kemije!!

zmedena_samica: Just for you

Soseda me kliče, da če imam čas za izlet na Bled, bi šle in oh in sploh…in v pogovoru slučajno omeni, da ji ravno danes pripeljejo en kavč, in takoj ko ji dostavijo kavč, bova šli na Bled. Oki, doki. Čez dve uri me kliče, da so ji dostavili kavč in da ga ne morejo spraviti tja kamor je mislila, in ne ve kaj bo, in da rabi prostor samo za dva-tri dni….in jaz v tistem, ko sem jo poslušala rečem: ja, pa pripelji k meni v atrij, za tri dni ne bo panike. In kaj misliš, da je bilo potem: skoraj dva meseca je tist kavč bil pri meni, na koncu sem jo napizdila, da ga je odpeljala nazaj….me je prav fino obrnila, da sem ji sama ponudila rešitev…tut vprašati ji ni blo treba, anede

Al pa klasični primeri: joj kolk dober ti znaš narest uno torto/pecivo, kolk dobro kavo ti znaš skuhat (predvsem v pisarnah, ko se je kava še kuhala na štedilniku)…..in pol kar naenkrat kuhaš za druge, oziroma izpolnjuješ želje drugih pa se tega niti ne zavedaš.

Zame je tudi to manipuliranje…..čeprav bi marsikdo rekel, da ni.

Na srečo, so to moje izkušnje iz preteklosti……zdaj pokažem zobe in dojela sem, da predvsem takrat ko ne sprejemam vsiljivih uslug od drugih, nimam težav z manipuliranjem in neupravičenimi pričakovanji / zahtevami…. Če se kdo sam spomni in nekaj naredi zame, mi ne vzbudi občutek da to dela z nekimi pričakovanji – sprejmem, če pa vidim da mi vsiljuje nekaj in mi daje občutek pričakovanja, takoj obrnem hrbet in gasa…..