Vracanje v lepe kraje
Kaksno je vase mnenje o vracanju na kraje, ki si jih ze obiskal. Zelo velikokrat berem, kako vsi pisejo, da se bodo vsi vrnili , ker je tam tako lepo. Ta fenomen je
sploh opazen, pri tistih, ki gredo prvic kam v svet-najveckrat Tajsko-potem pa so tako navduseni, da hodjo nazaj ostalega sveta pa ne vidijo. Pa tudi ko se nekam vrnes, po mojem, tisti car, ki si ga prvic dozivel zbledi.
Jaz osebno se ne vracam, ker je zaenkrat se prevec sveta, ki ga nisem se videl, pa mi niti na misel ne pride, da bi se vrnil. Svetr je prevec lep, da si ga ne bi cimvec ogledal in cimvec dozivel.
P.s. Pa dej nehite prosim s to Tajsko, ko je blo ze miljon sporocil na to napisano. Poglejte mal nazaj pa nehite komplicirat, ker je bol enostavno, kot pa ce bi sel na
hrvasko na morje.
Hojla!
po mojem o vracanju v isti kraj govorijo samo tisti, ki so sele priceli potovati in so navduseni samo o eni drzavi, v kateri so bili. po mojem o tem govorijo samo dva meseca , potem jih pa vse mine. saj z mano je bilo tako. samo sem kmalu koncala tako razmisljati.
sedaj grem vedno v drugo dezelo. na tem svetu je toliko razlicnih krajev in kultur in ljudi, in bi bilo skoda nasega dragocenega casa, ki ga namenimo za potovanja, porabiti samo za eno drzavo. samo kaj ces vsak ima svoje coilje. sto ljudi sto cuda
vsak ve zase najbolj…
lp
tanja
Se precej strinjam, ja. O vracanju skoraj nimam kaj dodati.
Glede Tajske imas tudi prav. Folk se na splosno ful zapali na to Tajsko (se posebej ce je to prvo potovanje v Azijo) in pletenici o pristnosti, revscini, turisticni nerazvitosti in to. Kaj naj si potem neizkuseni mislijo o resnicno pristnih, nepokvarjenih in turisticno nerazvitih drzavah kot sta npr. Mjanmar in Banglades, za prebivalce katerih je Tajska pojem (materialno) bogate in urejene drzave?
Gogyjeva opazka o enostavnosti je povsem na mestu. Dovolj je mistificiranja ultraturisticne Tajske.
Zakaj pa se ne bi vračal? Saj tudi priljubljeno glasbo večkrat poslušaš in najljubšo jed tudi večkrat naročiš.
Sploh pa je odvisno, kako površno si kdo želi ogledati svet. Ponavadi šele potovanje samo pokaže, kaj bi se tam še dalo videti, pa nismo. Kdo lahko reče, da pozna npr. Slovenijo tako dobro, da ne najde nič več novega? Torej za oddaljene in večje dežele to še toliko bolj velja. Sam že petnajst let prvomajske praznike preživljam na vulkanih Eolskih otokov. Prvič in drugič je bilo zanimivo, tretjič dolgočasno, potem sem začel pa odkrivati stvari, ki jih prej sploh nisem opazil. In ko te še domačini sprejmejo v svoj krog… Zato pa pri resnejših daljših potovanjih na druge kontinente bolj skrbno izbiram cilje. Končno imam omejen dopust, prevoz bolj daleč več stane, … Pa vendar je na svetu kar nekaj krajev, kamor bi se z veseljem spet podal in skozi nekatere sem tudi res večkrat šel.
Svet je pač prevelik, da bi si ga v enem življenju lahko natančno ogledali, zato lahko izbiramo med površnostjo in samo enkratnimi obiski krajev ali z natančnejšim in večkratnim ogledom samo nekaterih izbranih krajev.
Je pa mogoče res, da ti prvo potovanje pusti najmočnejši vtis (podobno kot prva ljubezen) in zaradi idealizirane slike v spominu si ob ponovnem obisku lahko razočaran.
Kar se tiče mistificiranja nekaterih modnih turističnih destinacij (letos je to Tajska), se strinjam, da to nima zveze s pravim popotništvom.
Ne vem ali lahko objektivno govorim o tej temi, saj nisem videl veliko sveta: le Avstralijo, nekaj v Polineziji, Dominikansko republiko in Kubo. Tako da nisem glih nek veliki popotnik.
Moram priznati, da me je edino Kuba tako navdusila, da se ji vračam… že petič. In to kljub temu, da sem vsakokrat manj zaljubljen v njo, da jo vsakokrat vedno bolj razumem, da sem vsakokrat bolj “doma” tam. Morda je ravno v temu “fora” nas “odvisnikov-povratnikov” v katerokoli deželo: tam se počutimo bolj doma kot doma. Nekaj je tam, kar ima vgrajeno našo šifro. Nekomu je to Tajska, nekomu Bangladeš, nekomu Kuba. Rekel bi, da se tisti, ki se vračamo, pravzaprav vračamo domov. To je razlika med nami in ostalimi turisti: ostali še niso odkrili mesta, kjer se počutijo tako dobro, da so kot doma.
HASTA LA VICTORIA SIEMPRE! VIVA CUBA! VENCEREMOS!
p.s.: morebitnim kritikom mojega razmišljanja in lokalpatriotom, ki me bodo poslali naj se kar tam preselim, če mi je tako všeč odgovarjam: v Sloveniji je moja materialna eksistenca. Na Kubi pa srce. Žal se srce ne hrani samo od sebe, potrebuje denar. Zato sem tukaj. Druge izbire nimam.
Bravo, slovenobanc. 100% se strinjam z vsem, kar si napisal. Na žalost je tudi moja materialna eksistenca v Sloveniji, srce pa bije v Mehiki. Popoldan, ko se crknjena peljem iz službe, mislim na naslednje počitnice, na tistih nekaj tednov, ki jih preživim tam. Pa veliko poslušam njihove radijske postaje in berem časopise (HVALABOGU da obstaja INTERNET). LP
Se strinjam s teboj. Sam je pa problem, ce takole pustis prevec src po svetu. Jih je treba kdaj pa kdaj iti malo pocartati, kajne?
Na splosno pa menim, da ne vidim razloga, zakaj se ne bi v neko dezelo vrnil, saj ti redkokdaj uspe videti skoraj vse. Zase pa vem, da se bom na Polinezijo se vrnil, ker mi prvic ni uspelo obiskati otocja Tuamotu in Marqeskih otokov.
Vsak izmed nas si pac izbere svoj nacin potovanja in prav je tako.
Lp, V.
tudi jaz sem videla že kar nekaj sveta in sem kljub temu prepričana, da se bom na Tajsko še vrnila, čeprav še ne tako hitro, ker še je kar nekaj delov sveta, ki jih moram še obiskati, ampak bom. enkrat. čeprav ne morem rečti, da sem tam pustila srce, ker ga za enkrat nisem še nikjer, ampak na Tajsko grem pa še ziher enkrat. ne vem zakaj ne bi? po burnih potovanjih je fajn iti na dopust, kjer se ne rabiš veliko sekirat in takrat se bom spomnila na Tajsko.
drugače pa je moj moto videti čim več sveta in imeti kar se da največ od življenja.
O, hvala za lepe besede. Poznam obcutek: kar nekako tudi ko si tukaj v tej naši lepi majhni Sloveniji, kar spremljaš vse novice, radio, internet iz dežele v katero si zatreskan. Kar nekako se ne moreš sprijazniti, da te ni tam. Postajaš odvisnik. In razdvojen. Kot v tisti pesmi: “Čovjek u životu ima dvije ljubavi: prva mu kuha, a druga mu je sudbina”
Nekako nič ti več ni popolno: Sanjska dežela ni popolna, ker se v njej ne da normalno živeti (služiti kruh), dežela v kateri služiš kruh pa ni popolna ker ni sanjska, pa kljub temu jo imaš rad.
Morda je srednja pot tista, ki je najboljša; malo tukaj, malo tam. Samo kakšen je recept?
HASTA LA VICTORIA SIEMPRE! VENCEREMOS!
Zanimivo, tudi mene je lani, ko sem odhajal iz Polinezije, “zagrabilo” da bi se zopet vrnil. Vendar Polinezija ni moja prva ljubezen. Vrnil bi se, če bi bil v bližini. In ne zaradi Polinezije same. Tako hudičevo daleč je!
Nisem še slišal za Tuamotu, me pa malce zanima zakaj bi ga rada obiskala, pa predvsem kje se nahaja (v kateri državi)?
Mi je v neskončno veselje, da so še taki “sanjači”, se včasih počutm kar mal osamljeno zarad tega, ker me noben ne zastop.. mislm v službi, še med prijatli..
ampak konc koncev to sploh ni važn, šteje samo to, da se bliža druga polovica leta in da me bo pot spet zanesla na mojo rajsko celino afriko… vsem Popotnikom obilo norih avantur, vsem sanjačem pa neizsanjane sanje..
Torej, jaz pa ne mislim čisto tako. vračanje v kraje, ki si jih nekoč obiskal, se mi ne zdi napačno, če te nekaj res zadene. Sveta itak nihče nikoli ne bo zaobjel, vedno bo kje kotiček, ki ga tudi slučajno ne boš srečal. V Istanbulu sem bil doslej sedemkrat in lahko bi šel danes spet. Iz preprostega razloga, vse bolj ga poznam, vedno odkrijem kaj novega in nisem več obremenjen s tisto fascinantnostjo, ki ti jo da prvič in ti hkrati odtegne vse ostalo. Preprosto, rad živim v tem mestu, kako bi rekel, vse bolj ga razumem, drugačnost in različnosti pa me vse manj obremenjujejo. Je pač razlika med nekaj videti in nekaj doživeti.
Helou
Arhipelag Tuamotu je sestavni del F. Polinezije. Nesteto enih otokov. Ena najbolj znanih sta Rangiroa in Manihi. Na netu imas morje fotk in podatkov. Zal sam nisem uspel priti do Rangiroe, a upam da mi naslednjic uspe.
Pravis da je Pacifik dalec? Pa saj ni tako dalec, le dober dan efektivnega leta pa si tam.
Lp.
Forum je zaprt za komentiranje.